UPRS Sodba III U 100/2018-9

Jedro

Davčni organ bi moral tožečo stranko, ki je prava neuka, pozvati na odpravo pomanjkljivosti predloga za izvršbo in šele kolikor ta v skladu z navodili organa predloga ne bi dopolnila in se ga ne bi dalo obravnavati, ta predlog zavreči.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4932-379/2017-7-04-730-27 z dne 30. 10. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu FURS ali prvostopenjski organ) zavrgla predlog tožeče stranke za izdajo sklepa o davčni izvršbi, ki ga je podala dne 13. 2. 2017 (1. točka izreka); zavrnila je njeno zahtevo za vračilo stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka); in odločila, da stroški organu za izdajo tega sklepa niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedla, da je FURS dne 15. 3. 2017 izdala sklep, št. DT 499-1/2017-133-04-730-20, s katerim je zavrgla predlog tožeče stranke za izdajo sklepa o davčni izvršbi z dne 13. 2. 2017. Zoper izdani sklep je tožeča stranka vložila pritožbo. Ministrstvo za finance, kot drugostopenjski organ, je dne 17. 10. 2017 z odločbo, št. DT-498-2-87/2017-3, pritožbi tožeče stranke ugodil, odpravil izpodbijani sklep in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku je bil dne 6. 3. 2017 predlog skupaj s celotno dokumentacijo odstopljen naslovnemu organu v pristojno poslovanje. V predlogu za izvršbo je tožeča stranka predlagala, da se njenemu dolžniku Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljnjem besedilu ZPIZ) zaradi neizplačila dodatkov k pokojnini, ki jih ji je bil dolžan izplačevati v skladu z odločbo ZPIZ, Območna enota Koper, št. 9898475 z dne 5. 7. 1994, izda sklep o davčni izvršbi tako, da se od njega izterja neizplačane zneske dolga. Predlogu za izdajo sklepa o izvršbi je bila priložena odločba ZPIZ št. 9898475 z dne 5. 7. 1994, opremljena s potrdilom, da je kopija enaka originalu, izjava o premoženjskem stanju, sodba Upravnega sodišča v Ljubljani, št. Psp 418/2016 z dne 5. 1. 2017, odločba Centra za socialno delo Koper, št. 1231-547/2016/2 z dne 4. 2. 2016, dopis Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelek v Novi Gorici, št. II Upr 30/2017-2 z dne 21. 2. 2017 in 16 kopij obvestil o nakazilih ZPIZ-a.

2. Predlog za davčno izvršbo je bil vložen dne 13. 2. 2017 pri davčnemu organu v fizični in ne v elektronski obliki, kot to predpisuje četrti odstavek 146. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Odločba ZPIZ, št. 9898475 z dne 5. 7. 2019, ki naj bi bila izvršilni naslov v postopku davčne izvršbe, ne vsebuje potrdila o izvršljivosti in tako ne more predstavljati izvršilnega naslova v smislu določb 146. člena ZDavP-2. Obstoj izvršilnega naslova je namreč procesna predpostavka za izdajo sklepa o davčni izvršbi. Tudi če bi predlagateljica vložila predlog za izvršbo v elektronski obliki v skladu z določbami ZDavP-2, bi morala v predlogu za izvršbo navesti veljaven izvršilni naslov in datum njegove izvršljivosti. Po določbi 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo zoper dolžnika, ki obveznosti ne plača v predpisanih rokih, z izdajo sklepa o davčni izvršbi, ki mora vsebovati vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Teh podatkov tožeča stranka v svojem predlogu za izterjavo ni navedla, čeprav so sestavni del sklepa o izvršbi, niti ni priložila izvršilnega naslova, opremljenega s potrdilom o izvršljivosti, kar je pogoj, ko gre za izterjavo denarnih nedavčnih obveznosti po 146. členu ZDavP-2. FURS je zato predlog tožeče stranke za izvršbo zavrgla.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT 498-2-248/2017-9 z dne 25. 4. 2018, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo zakonske podlage, na podlagi katerih teče davčna izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti, ki se opravi po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti (prvi odstavek 282. in drugi odstavek 289. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljnjem besedilu ZUP). Na ugovor tožeče stranke, da izvršljivost izvršilnega naslova izhaja že iz same zakonodaje in pritožbi priložene dokumentacije, je navedlo, da določba 146. člena ZDavP-2 jasno določa, da se lahko davčna izvršba opravi zgolj na podlagi izvršilnega naslova, ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da je prvostopenjski organ njeno vlogo zavrgel, ne da bi jo v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUP pozval k odpravi pomanjkljivosti, pa je navedlo, da iz 142. in naslednjih členov ZDavP-2 izhaja, kaj mora predlagatelj priložiti ob vložitvi predloga za izvršbo. Predlagatelj izvršbe mora določno opredeliti tudi skupni znesek terjane glavnice in obračunati zamudne obresti do dneva vložitve predloga, česar tožeča stranka ni storila in je zato njen zahtevek, s katerim zahteva premalo izplačane dodatke k tuji pokojnini od januarja 2004 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi, nedoločen. V nadaljevanju še navaja, da je v zvezi z izvršilnim naslovom opravilo dve poizvedbi pri ZPIZ. Iz odgovora ZPIZ izhaja, da zatrjevani izvršilni naslov, to je odločba ZPIZ, št. 9898475 z dne 5. 7. 1994, ne more predstavljati podlage za izterjavo.

4. Tožeča stranka v tožbi povzema dosedanji potek postopka izvršbe na podlagi akta ZPIZ, št. 9898475 z dne 5. 7. 1994, in vztraja, da je v svoji vlogi navedla vse podatke, potrebne za izdajo sklepa o izvršbi, to je ime firme ZPIZ-a, matično številko, znesek dolga s pripadajočimi obrestmi, sredstvo in predmet izvršbe, to je TRR ZPIZ-a, kot tudi svoj TRR, na katerega naj se prenesejo denarna sredstva. Vztraja, da njena vloga ni bila nepopolna v smislu 67. člena ZUP, kot tudi, da bi jo moral organ kot prava neuko stranko opozoriti na pomanjkljivost vloge. Kolikor v danem roku ne bi predložila dokazov, njene vloge ne bi smel zavreči, ampak bi moral postopek nadaljevati in ga zaključiti v skladu s predloženimi dokazi. Toženi stranki očita zavlačevanje postopka in namerno odlašanje z obravnavanjem, s tem pa namerno kršenje zakonodaje in sodne prakse z namenom, da bi ji škodoval, saj ji z vsakodnevno zamudo nastaja dodatna materialna škoda. Očita tudi, da je drugostopenjski organ izdal odločbo, s katero je zavrnil njeno pritožbo na podlagi dokazov, pridobljenih v upravnem postopku na drugi stopnji, to je arbitrarnih navedb ZPIZ-a, ne da bi ji dal možnost, da se o njih izjasni. Navedbe ZPIZ-a je drugostopenjski organ enostransko sprejel kot dejstva, katerim je pri odločanju tudi sledil. Iz izreka odločbe ZPIZ-a, št. 9898475 z dne 5. 7. 1994, izhaja, da ji je bila priznana pravica do dodatka k tuji pokojnini v višini 11.429,50 SIT (cca 48,00 EUR). Interpretacija izpodbijane odločbe, kot jo navaja ZPIZ, da se vsak mesec obračuna dodatek k tuji pokojnini, ni utemeljena in ne vzdrži presoje, saj je v popolnem nasprotju z izrekom odločbe ZPIZ-a, št. 9898475 z dne 5. 7. 1994. Razlaga tožene stranke je tako pristranska in nasprotuje ustaljeni sodni praksi, kar dodatno utemeljuje z razlago 3. člena Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV). Vztraja tudi pri tem, da ji je zaradi grobega kršenja pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava nastala nepremoženjska škoda, ki jo v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (Ribač proti Sloveniji) ocenjuje na 5.000,00 EUR, povečano za morebitni davek, ki se lahko zaračuna na ta znesek. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi in toženi stranki naloži, da ji izplača vse neizplačane dodatke k tuji pokojnini po odločbi ZPIZ-a, št. 9898475 z dne 5. 7. 1994, od leta 2003 dalje, skupaj z obrestmi, ki naj odražajo stopnje inflacije od upoštevanega obdobja. Toženi stranki naj nadalje naloži, da ji izplača nematerialno škodo v višini 5.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi in da ji povrne stroške postopka.

5. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe organa druge stopnje ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka dne 23. 2. 2017 vložila predlog za začetek davčne izvršbe proti dolžniku ZPIZ na podlagi odločbe ZPIZ, št. 9898475 z dne 5. 7. 1994, zaradi izplačila premalo izplačanih dodatkov k tuji pokojnini. V zadevi tudi ni sporno, da je tožeča stranka predlogu za izdajo sklepa o izvršbi priložila to odločbo ZPIZ, opremljeno s potrdilom, da je kopija enaka originalu, ki pa ni bila opremljena s potrdilom o izvršljivosti, nadalje priložila izjavo o premoženjskem stanju, sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, št. Psp 418/2016 z dne 5. 1. 2017, odločbo Centra za socialno delo Koper, št. 1231-547/2016/2 z dne 4. 2. 2016, dopis Upravnega sodišča RS, oddelek v Novi Gorici, št. II Upr 30/2017-2 z dne 21. 2. 2017 ter kopije obvestil o nakazilih ZPIZ-a.

8. V skladu s prvim odstavkom 288. člena ZUP se izvršba odločbe za izpolnitev denarnih in nedenarnih obveznosti zavezanca opravi z upravno izvršbo. Upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločal o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drugi organ (prvi odstavek 289. člena ZUP). Ne glede na določbe tega člena, pa upravno izvršbo denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za davčno izvršbo davčnih obveznosti (drugi odstavek 289. člena ZUP). Po določbi prvega odstavka 156. člena ZDavP-2 davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge nedavčne denarne obveznosti. V tem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Če je od terjatev, ki jih predlagatelj izvršbe pošlje davčnemu organu v izterjavo treba obračunati tudi zamudne obresti, mora predlagatelj izvršbe obračunati zamudne obresti do dneva izdaje predloga. K predlogu mora priložiti obračun zamudnih obresti. V skladu s tretjim odstavkom 146. člena ZDavP-2 obračuna davčni organ le zamudne obresti od dneva vložitve predloga dalje. Dolžnost predlagatelja je, da davčnemu organu posreduje podatke, ki jih predpiše minister pristojen za finance (četrti odstavek 146. člena ZDavP-2). V zadevi ni sporno, da tožeča stranka toženi stranki ni predložila vseh podatkov, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, to je, poleg podatkov o dolžniku, tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, znesek dolgovanega zneska in znesek pripadajočih zamudnih obresti. Glede na sodno prakso, mora biti izvršilni naslov opremljen s klavzulo pravnomočnosti, zato je bila tudi po mnenju sodišča vloga tožeče stranke nepopolna.

9. Sodišče meni, da bi moral prvostopenjski organ v skladu z določbo prvega odstavka 67. člena ZUP, ki se ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 uporablja subsidirano, saj ZDavP-2 glede ravnanja v primeru nepopolnih predlogov za davčno izvršbo nima posebnih določb, tožečo stranko, ki je prava neuka, pozvati na odpravo pomanjkljivosti predloga za izvršbo in šele kolikor ta v skladu z navodili organa predloga ne bi dopolnila in se ga ne bi dalo obravnavati, ta predlog zavreči. S tem je prvostopenjski organ kršil določbe upravnega postopka, kršitev pa je taka, da bi lahko vplivala na pravilnost odločitve, torej je bistvena (drugi odstavek 248. člena ZUP). Ker je sodišče ugotovilo, da je prvostopenjski organ storil bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko tožeči stranki ni omogočil, da bi predlog za izvršbo ustrezno dopolnila, se o ostalih tožbenih ugovorih tožeče stranke ni opredeljevalo.

10. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijani sklep v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki ga je izdal v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča, ki se tiče postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) in dodaja, da mora, kolikor v postopku sama pridobi dokaze in ugotovi nova dejstva, na katerih temelji njena odločitev, z njimi pred izdajo odločbe seznaniti stranke postopka.

11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih aktov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). V zvezi z zahtevkom tožeče stranke za plačilo nematerialne odškodnine v višini 5.000 EUR sodišče dodaja, da za odločanje o tem zahtevku v obravnavanem primeru ni podlage, saj ne gre za postopek kot se vodi pred ESČP, ampak za upravni spor, v katerem se v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUS-1 odloči o povrnitvi škode le, kolikor sodišče odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika po 65. členu ZUS-1, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

K točki II izreka:

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na to, da je bila zadeva rešena na seji in da tožeča stranka v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, ji je sodišče v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika priznalo pavšalni znesek stroškov tega upravnega spora v višini 15,00 EUR, ki ji ga mora tožena stranka povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Od poteka tako določenega paracijskega roka (skladno s 133. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

Datum zadnje spremembe:

30.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep Cp 136/2022
• UPRS Sodba II U 524/2019-9
• UPRS Sodba IV U 81/2020-6