UPRS Sodba I U 966/2019-17

Jedro

Tožnici se ne očita kršitve predpisov o javnem naročanju, ampak opustitev dolžnih ravnanj v smislu ZintPK. Zato ni dovolj, da je bil postopek javnega naročila izpeljan pravilno, kar zatrjuje tožnica, ampak mora biti tudi meritorna odločitev o tem, komu bo javno naročilo oddano, sprejeta zakonito, torej skladno z ZIntPK, tako, da uradna oseba svoje funkcije ne uporabi za to, da bi sebi ali komu drugemu uresničila kakšen nedovoljen zasebni interes.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. alineje desetega odstavka 56. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) z dnem 31. 5. 2019 razrešila tožnico s položaja direktorice Centra za usposabljanje, delo in varstvo ... (v nadaljevanju Center). V obrazložitvi med drugim navaja, da je tožnici 8. 5. 2019 poslala dopis, v katerem so bili našteti očitki v zvezi z vodenjem Centra s pozivom, naj se do navedenih očitkov opredeli. Očitki so se nanašali na kršitve Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), ki jih je ugotovil Inšpektorat RS za delo, odziv na dogodek z dne 21. 2. 2019, v katerega sta bila vpletena dva uporabnika Centra in poslovanje Centra z družinskim članom direktorice. Tožnica je na poziv odgovorila. Glede kršitev delovno pravne zakonodaje, ki izhaja iz ugotovitev Inšpektorata RS za delo, je ministrica ugotovila, da je tožnica kršila določbe ZDR-1, ki pa nimajo take teže, da bi pomenile razlog za nadaljnje ukrepanje.

2. Glede dogodka z dne 21. 2. 2019 pa ugotavlja, da je direktorica ravnala nezakonito. Pojasnjuje, da je iz zapisnika sestanka operativne skupine z dne 5. 3. 2019 razvidno, da so bili strokovni sodelavci Centra mnenja, da je treba o dogodku takoj obvestiti policijo in starše vpletenih mladostnikov, kar je direktorica po telefonu zavrnila in odločila, da se staršev in policije o zadevnem dogodku ne obvešča. Pojasnjuje, da gre za dogodek, ki ima naravo izjemnega dogodka, odstopajočega od normalnega, na kar kaže tudi navedeni zapisnik ter obvestilo vodje doma direktorici o dogodku. Direktorica je bila o dogodku obveščena najkasneje 22. 2. 2019, torej dan po dogodku. Iz njenega odgovora izhaja, da ga ni štela za tako pomembnega, da bi o njem obvestili starše niti na kakšnem od rednih srečanj, ki so namenjena pogovorom staršev s strokovnimi delavci. Starši prizadetih so bili namreč o dogodku obveščeni s strani zaposlenega. S tem, ko je tožnica staršem odvzela možnost izvrševanja roditeljske pravice, je ravnala v nasprotju s temeljnim načelom in vodilom pri odločanju o zadevah družinskega prava, to je otrokovo koristjo, kar podrobno utemelji. Za otrokovo korist morajo skrbeti starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil. V konkretnem primeru gre za posebne okoliščine, zaradi katerih mora biti postopanje vodstva Centra še posebej skrbno. Oba uporabnika sta namreč mladoletna in z motnjami v razvoju, ki onemogočajo racionalen premislek glede lastnih dejanj in njihovega vpliva na sočloveka. Poudarja, da imajo starši mladoletnih otrok pravico biti obveščeni o zadevah, ki se tičejo njihovih otrok, še toliko bolj, če so zaradi motenj v razvoju zaupani v varstvo socialno-varstvenemu zavodu in predvsem, če pride do posega v posebej varovano dobrino, kot je spolna nedotakljivost. Kot oteževalno okoliščino je navedla, da sta bila mladoletnika dan po dogodku poslana na počitnice brez vednosti staršev o dogajanju, tako nista mogla dobiti ustrezne obravnave zunaj Centra, starši pa niso bili poučeni in opozorjeni, naj bodo posebej pazljivi na obnašanje otrok, niti niso bila dana navodila, kako postopati, da se zavaruje njihovo zdravje in počutje. Tožnica dogodka tudi ni prijavila policiji. Opustitve dolžnosti obveščanja staršev in policije ne olajša možnost, da se kateri od uporabnikov narave dogodka ni zavedal zaradi motnje v razvoju. Gre za uporabnika, ki jima je zagotovljeno dvojno varstvo, prvič, ker sta mlajša od 18 let in imata status otroka in drugič, ker imata status invalida. Obveznost posebnega varstva otrok je bila tako kršena. Kršena pa je bila tudi obveznost posebnega varstva invalidov s tem, kot tožnica ni sprejela ustreznih ukrepov za spodbujanje telesnega, kognitivnega in psihičnega okrevanja, rehabilitacije in družbeno reintegracijo uporabnikov po zadevnem dogodku. S tem, ko je opustila obveščanje staršev o posegu v posebej zavarovano pravno dobrino otroka, kot je spolna nedotakljivost, je tožnica posegla v otrokovo korist in roditeljsko pravico.

3. Glede poslovanja Centra s tožničinim družinskim članom pa toženka navaja, da so pravne osebe javne prava pri naročanju blaga in storitev dolžne ravnati v skladu z Zakonom o javnem naročanju. Hkrati pa morajo tudi poskrbeti, da ne pride do kršitev Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK). Na poziv na opredelitev, kako se je pri opravljanju svoje funkcije oz. službe izognila nasprotju interesov, ko je Center posloval z A.A. s.p., ki je tožničin sin, in kako se je izognila temu, da svoje funkcije in službe ni uporabila za to, da bi bil pri poslovanju Centra z navedeno osebo uresničen kakšen nedovoljen zasebni interes, je tožnica odgovorila le, da sin z njo ne živi, da v Centru ni zaposlen in da sama ni odločala o ničemer. Zgolj pravilno in zakonito izpeljan postopek pridobivanja ponudb pa ne zadostuje za ugotavljanje pravilnosti in zakonitosti celotnega javnega naročanja, predvsem v smislu ZIntPK. Poudarja, da je tožnica kot direktorica javnega socialno-varstvenega zavoda za poslovanje zavoda v celoti odgovorna, ne glede na to, da določene zadolžitve delegira na druge. Sklicuje se še na sodbo VS RS X Ips 339/2015, ki se je opredelilo do specifičnosti razmerja med ministrom in direktorjem javnega zavoda.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da so bile v postopku podane procesne kršitve in pomanjkljivosti, ki same po sebi pripeljejo do nezakonitosti sklepa o razrešitvi. Poudarja, da dopisa z dne 7. 5. 2019 ne gre razumeti kot seznanitve in poziva tožnici, skladnega s tretjim odstavkom 38. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ). Prvenstveno dopis ni bil namenjen tožnici, ampak Centru, tožnica pa je v imenu Centra nanj pravočasno odgovorila, zato do vročitve izpodbijanega sklepa sploh ni vedela, da je v postopku razrešitve. Tako ji ni bila dana možnost, da se izjasni. S tem ji je odvzeta ustavna pravica do pravnega varstva. Poleg tega ji je bil izpodbijani sklep vročen, ko je bila povabljena na podpis dogovora o cenah za bivalne enote.

5. Izpodbijanemu sklepu očita, da je nezakonit tudi iz materialnih razlogov. Tožnici se očita, da naj ne bi opravljala nalog, ki so ji naložene z zakonom oz. da naj bi pri svojem delu kršila zakon, pri čemer ni navedene nobene konkretne nezakonitosti oz. očitka, katere zakonsko naložene dolžnosti ni izvedla in katero zakonsko določilo je kršila. Tako ni mogoče preizkusiti, katera kršitev je bila tako huda, da je zamajala zaupanje v tožnico do te mere, da jo je bilo potrebno razrešiti, še posebej, ker je bila na konstitutivni in prvi seji sveta Centra z dne 28. 2. 2019 ocenjena z oceno odlično.

6. Glede dogodka z dne 21. 2. 2019 navaja, da je potekala celovita preiskava, tako s strani socialnega inšpektorja, ki je o zadevi že izdelal in izdal zapisnik, kot s strani policije, ki preiskave uradno še ni končala, vendar do sedaj ni pokazala suma na kakšno kaznivo dejanje. Iz zapisnika socialnega inšpektorja ne izhajajo kršitve ali nezakonitosti ravnanja tožnice ali Centra. Po temeljiti preiskavi tudi ni opaziti nobene spolne zlorabe ali znakov kaznivih dejanj, ne s strani varovanca Centra, ne s strani tožnice. Zaznano pa je nezakonito ravnanje varuhov Centra in so v tej smeri naloženi ukrepi, ki jih je tožnica izpolnila. Poslovanje zavoda pa je tudi predmet vsakoletnega pregleda in revizije poslovanja s strani Računskega sodišča RS, ki do sedaj ni zaznalo nikakršnih nepravilnosti.

7. To velja tudi za poslovno sodelovanje s tožničinim sinom. Kot smešno ocenjuje argument toženke, da je lahko ravnanje nezakonito tudi če je v skladu z zakonom. Dopustitev takšnega oblastnega ravnanja ministrici je lahko nevarno za obstoječi pravni red.

8. Iz previdnosti pa ugovarja tudi očitkom iz izpodbijanega sklepa. Uvodoma poudarja, da se izpodbijani sklep sklicuje med drugim tudi na nov Družinski zakonik, ki v času spornih dogodkov še ni bil v veljavi. Kot neresnične ocenjuje navedbe toženke, da je tožnica po telefonu zavrnila predlog sodelavcev in odločila, da se staršev in policije ne obvešča, saj za sestanek sodelavcev ni vedela, kar je razvidno iz elektronskega sporočila, ki ga je tožnica poslala vodji doma 17. 3. 2019. Iz zapisnika tudi ni razvidno navodilo tožnice, naj se staršev ne obvešča. Glede oteževalne okoliščine, da sta bila uporabnika dan po dogodku poslana na počitnice brez vednosti staršev o dogajanju, tožnica opozarja, da je bila v času dogodka odsotna in so se vsi sestanki odvijali brez nje oz. po počitnicah. Meni, da gre v sklepu o razrešitvi za osebno sodbo o tem, ali in v katerem trenutku je potrebno o dogodkih obveščati starše otrok, ki spadajo med starejše mladoletnike. Kot neresnične ocenjuje navedbe, da je v dogodku med uporabnikoma prišlo do posega v spolno nedotakljivost, saj je bilo tako s strani zaposlenih, kot tudi socialnega inšpektorja ugotovljeno, da je bil dogodek med uporabnikoma prostovoljen in sta z njim oba soglašala, zaradi česar do posega v spolno nedotakljivost ni moglo priti. Opozarja, da se jo želi s sklepom o razrešitvi kaznovati za dogodek, ki ga ni bilo, saj je šlo za sporazumen, intimni odnos med uporabnikoma, pri katerem tako s strani zaposlenih, kot socialnega inšpektorja niso bili ugotovljeni nikakršni znaki zlorabe oz. kaznivega dejanja, ki bi zahtevali prijavo dogodka policiji. Tožnica zato tudi ni bila dolžna sprejeti ustreznih ukrepov za spodbujanje telesnega, kognitivnega in psihičnega okrevanja, saj nihče ni bil prizadet in takšno okrevanje sploh ni bilo potrebno. Opisuje ukrepe, ki so bili sprejeti zaradi ustrezne obravnave dogodka in udeleženih uporabnikov. Dodaja pa še, da toženka ni pristojna odločati, ali je intimni dogodek med uporabniki kaznivo dejanje ali ne. Tožnici se očita, da v postopku pridobivanja ponudb ni izkazala, da je ravnala zakonito, ne očita pa se ji, da je ravnala nezakonito. Predlaga, da se izpodbijani sklep izreče za nezakonit, toženki pa se naloži, naj tožnici povrne stroške postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

9. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je sklep toženke pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

12. Izpodbijani sklep temelji na prvi alineji desetega odstavka 56. člena ZSV, ki med drugim določa, da lahko minister, pristojen za socialno varstvo, sam razreši direktorja, če ugotovi, da direktor ne opravlja nalog, ki so mu naložene z zakonom ali pri svojem delu krši zakon.

13. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v sodbi X Ips 339/2015 z dne 5. 1. 2017, na katero se sklicuje tudi toženka, pojasnilo, „da je razmerje med ministrom in direktorjem javnega zavoda specifično, saj minister prek svoje pristojnosti za razrešitev direktorja izvršuje deloma vlogo delodajalca in deloma vlogo ustanovitelja prek nadzora in ukrepanja za zagotavljanje ustreznega izvajanja javne službe s strani subjekta (javnega zavoda), katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija. Zato v izpodbijanem sklepu tudi ni treba obširno navajati pravne podlage in povzemati dejanskega stanja ter dokazov, na katere je to oprto (v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), to pa tudi ne izhaja niti iz zakona“. Kljub takemu stališču v obravnavanem primeru sodišče sodi, da je izpodbijani sklep obrazložen tudi skladno z vsemi standardi, ki jih zahteva ZUP, še posebej pa skladno s standardi, kakršne je navedlo Vrhovno sodišče v navedeni sodbi.

14. Tožnici pa je bila pred njegovo izdajo dana možnost, da se o razlogih za razrešitev, na katerih izpodbijani sklep temelji, izjavi, kar izrecno določa tretji odstavek 38. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ), po katerem mora pristojni organ pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se o njih izjavi. Tožnica je to možnost tudi izkoristila in se do očitanih nepravilnosti izjavila. Tožnica pa v tožbi konkretno ne navaja, da sklep temelji na kakšnem razlogu, do katerega se ni imela možnosti izjaviti.

15. Res je, da iz poziva z dne 7. 5. 2019 izrecno ne izhaja, da je v teku postopek tožničine razrešitve, niti na kateri pravni podlagi. Navedeno pa po presoji sodišča ni vplivalo na tožničino možnost, da se do vseh očitanih razlogov za razrešitev izjavi. Sodišče pritrjuje tožnici, da bi bilo pravilneje, če bi iz poziva izhajalo, na kateri postopek se nanaša in na kateri pravni podlagi, vendar pa sodi, da pomanjkljivost poziva ni vplivala na tožničino možnost, da se do razlogov razrešitve izjavi. Zgolj možnost izjave do razlogov razrešitve pa citirani tretji odstavek 38. člena ZZ nalaga. Pravilnost uporabe materialnega prava, na katerem izpodbijani sklep temelji, pa je imela tožnica možnost izpodbijati v tem upravnem sporu. Da bi toženka materialno pravo napačno uporabila, tožnica v tožbi ne navaja.

16. Izpodbijani sklep se opira na dva sklopa tožničinih ravnanj, s katerimi naj bi opustila opravljanje nalog, ki so ji naložene z zakonom oziroma naj bi kršila zakon, in sicer se prvi sklop nanaša na dogodek, ki se je pripetil 21. 2. 2019, drugi sklop pa se nanaša na postopanje v zvezi z javnim naročilom, s katerim je bilo delo oddano njenemu sinu.

17. Tožnica v tožbi ugovarja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katere z zakonom naložene obveznosti ni izpolnila oziroma katero njeno dejanje pomeni kršitev zakona. Navedeni ugovor v obravnavnem primeru po presoji sodišča ni utemeljen.

18. Glede dogodka z dne 21. 2. 2019 so v izpodbijanem sklepu izčrpno navedeni razlogi, iz katerih izhaja, da je tožnica ravnala nezakonito, predvsem iz razloga opustitve dolžnosti o dogodku obvestiti starše udeleženih otrok. Sodišče pritrjuje toženki, da gre vsekakor za dogodek, ki odstopa od običajnih, in razlogom, s katerimi to utemeljuje, za take dogodke pa tožnica (v odgovoru na poziv) sama pritrjuje, da je treba obvesti starše takoj, ko je to možno. Sodišče pritrjuje toženki, da je tožnica z opustitvijo obvestila staršem udeleženih otrok onemogočila izvrševati roditeljsko pravico oziroma starševsko skrb, kar je pravilno pojasnila toženka, ter se pri tem sklicevala tudi na pravilno pravno podlago, to je ZZZDR, veljaven 21. 2. 2019. Pri tem niti ni pomembno, kaj izhaja iz zapisnika z dne 5. 3. 2019 in da je bila tožnica v času spornega dogodka odsotna. Bistveno je, čemur tožnica ne ugovarja, da je bila o spornem dogodku obveščena najkasneje 22. 2. 2019 in da bi morala kot direktorica poskrbeti, da se o dogodku obvesti starše. Pri tem je toženka pravilno navedla, da v obravnavnem primeru ne gre samo za to, da sta bili v dogodku udeleženi osebi, ki uživata posebno varstvo, to sta mladoletna otroka, gre tudi za otroka s (težjimi) motnjami v telesnem in duševnem razvoju, kar ni sporno, ki uživajo pravico do posebne skrbi. Sodišče pritrjuje toženki, da imajo starši mladoletnih otrok pravico biti nemudoma obveščeni o vseh zadevah, ki se tičejo njihovih otrok, še posebej, če so zaradi motenj v razvoju zaupani v varstvo socialnovarstvenemu zavodu, in predvsem, če pride do posega v posebej varovano dobrino, kot je spolna nedotakljivost, pri čemer ni pomembno, ali je bila v zvezi s samim dogodkom kasneje ugotovljena kakšna kršitev. Pri tem sodišče ponovno poudarja, da se tožnici očita, da po dogodku ni ustrezno ukrepala, kar bi kot direktorica morala, pri čemer ni bistveno, ali je tako navodilo izrecno dala, čemur tožnica ugovarja. Kot povedano je bistveno, da je bila o dogodku obveščena in da ni poskrbela za svoje dolžno ravnanje, to je, da se starše prizadetih otrok o dogodku obvesti. Iz izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da tožnica dogodka ni štela niti za tako pomembnega, da bi o njem obvestila starše niti na kakšnem rednem srečanju, ki so namenjeni pogovoru staršev s strokovnimi delavci, tako so bili starši uporabnika o dogodku obveščeni s strani zaposlenega, ki je izpovedal, da o dogodku ni mogel več molčati.

19. Pravilno pa je toženka kot oteževalno okoliščino štela neprerekano dejstvo, da sta bila otroka dan po dogodku poslana k staršem na počitnice, zato jima je bila onemogočena ustrezna obravnava zunaj ustanove, starši pa niso bilo poučeni in opozorjeni, naj bodo posebej pazljivi na obnašanje njihovih otrok, niti jim niso bila dana navodila, kako postopati, da se zavaruje zdravje in počutje otrok po opisanem dogodku. Pri tem ni pomembno, da je bila tožnica v času dogodka odsotna. Kot rečeno, tožnica ne zanika, da je bila o dogodku obveščena in kot odgovorna oseba ni poskrbela za varstvo koristi (dvojno) varovanih oseb. Prav tako sodišče pritrjuje toženki, da bi morala biti o dogodku obveščena tudi policija, ne glede na to, ali je mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali ima dogodek dejanske znake kaznivega dejanja. Zapisnik socialnega inšpektorja pa ne dokazuje, da tožnica z opustitvijo obveščanja ni opustila dolžnega ravnanja, kot zmotno navaja tožnica, saj iz njega kaj takega ne izhaja. Glede tožničinih tožbenih navedb, da ni prišlo do posega v spolno nedotakljivost, ker je bil dogodek med prizadetima prostovoljen, sodišče pripominja, da je za ugotavljanje kaznivih dejanj, med katere spada tudi poseg v spolno nedotakljivost, izključno pristojno sodišče, kar pravilno ugotavlja tudi tožnica.

20. Prav tako se sodišče v celoti strinja z drugim razlogom za razrešitev, na katerem izpodbijani sklep temelji, da tožnica v zvezi z izborom njenega sina na javnem naročilu, po katerem je slednji od decembra 2016 do marca 2018 prejel za 15.567,86 EUR plačil, ni zadovoljivo pojasnila, kako je pri odločitvi o tem, da je bilo javno naročilo oddano njenemu sinu, preprečila uporabo svoje funkcije oziroma službe za to, da bi sebi ali komu drugemu uresničila nedovoljen zasebni interes, kar določa 37. člen ZIntPK. Pri tem je pravilno zaključila, da zgolj navedba, da sin z njo ne živi, da v centru ni zaposlen in da sama o ničemer ni odločala, glede na objektivno odgovornost direktorja za poslovanje zavoda, ne zadostuje. Sodišče poudarja, da se tožnici ne očita kršitve predpisov o javnem naročanju, ampak opustitev dolžnih ravnanj v smislu ZintPK. Zato ni dovolj, da je bil postopek javnega naročila izpeljan pravilno, kar zatrjuje tožnica, ampak mora biti tudi meritorna odločitev o tem, komu bo javno naročilo oddano, sprejeta zakonito, torej skladno z ZIntPK, tako, da uradna oseba svoje funkcije ne uporabi za to, da bi sebi ali komu drugemu uresničila kakšen nedovoljen zasebni interes. Tega pa tožnica tudi po presoji sodišča ni izkazala.

21. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

28.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 339/2015
• UPRS Sodba in sklep IV U 150/2017-25
• Sodba VIII Ips 237/2001