UPRS Sodba III U 278/2017-16

Jedro

V disciplinskem postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da je tožnik kriv, da je izvršil znake težje disciplinske kršitve, ker je kot odgovorni vodja projekta ter kot odgovorni projektant arhitekture izdelal PGD dokumentacijo, pri čemer je neresnično in zavajajoče tolmačil prostorske akte, saj ni upošteval določil višinskega gabarita (K)+P+1. Objekt, ki ga je projektiral tožnik, je po prepričljivih ugotovitvah prvo- in drugostopenjskega disciplinskega organa namreč dejansko etažnosti K+P+1+M.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom, št. D/I_ZB-125/17-ZAPS/DZ-DK/4 z dne 8. 6. 2017 (v nadaljevanju: prvostopenjski sklep) je senat disciplinske komisije ZAPS (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) odločil, da je tožnik kriv, ker je kot odgovorni vodja projekta ter kot odgovorni projektant arhitekture v mesecu decembru 2015 izdelal in s svojim žigom pooblaščenega arhitekta potrdil in podpisal PGD dokumentacijo št. projekta 01-015/P-pgd, december 2015, v mesecu juniju 2016 pa še dopolnitev navedenega projekta za investitorja A. d.o.o., za gradnjo stanovanjsko poslovnega dvojčka (stavba 1 na parc. št. 1797/5 k.o. B., etažnosti K+P+1, in stavba 2 na parc. št. 1797/4 k.o. B., etažnosti K+P+1), pri čemer navedeni projekt ni izdelan skladno s pravili stroke, skladno s temeljnimi zahtevami projektiranja in Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) ter njegovih podzakonskih aktov, saj niso upoštevana določila Odloka o zazidalnem načrtu za območje Kajuhova - Hudournik Morer (v nadaljevanju: ZN KHM), ki v 16. členu za stanovanjsko območje (I) določa višinski gabarit (K)+P+1, v petem odstavku 47. člena pa določa, da je etažnost individualnih objektov (K)+P+1, pri čemer višina venca ne sme presegati višine okoliških objektov oziroma višine 6,20 m nad koto terena v neposredni bližini, izjemoma je možna povečava višinskega gabarita teh objektov do max. 10 %, kar določi upravni organ z lokacijskim dovoljenjem; objekt, ki ga je projektiral tožnik (stavbi 1 in 2), pa ima etažnost K+P+1+M, kar je v nasprotju z ZN KHM oziroma zahtevami projektiranja, ki jih ta določa, hkrati pa tudi v nasprotju s prvim odstavkom 47. člena ZGO-1, ki določa, da odgovorni projektant odgovarja za vsak načrt, ki ga je izdelal in potrdil s svojim podpisom in žigom, ter jamči, da je načrt v skladu s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in projektnimi pogoji, da izpolnjuje vse bistvene zahteve in da je v skladu z elaborati. S tem je tožnik izvršil znake težje disciplinske kršitve po 38. točki 7. člena Disciplinskega pravilnika (Uradni list RS, št. 69/2010 do 63/2013), ki določa, da član zbornice stori težjo disciplinsko kršitev, če izroči naročniku nepopolno strokovno dokumentacijo oziroma dokumentacijo, izdelano v nasprotju s pravili stroke, neskladno s temeljnimi zahtevami projektiranja in Zakona o graditvi objektov ter njegovih podzakonskih aktov, oziroma neresnično ali zavajajoče tolmači prostorske akte; pri storitvi očitane kršitve pa je tožnik ravnal naklepno, saj se je glede na svoje osebne lastnosti, vlogo, v kateri je pri projektu sodeloval, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in glede na svojo usposobljenost za opravljanje določenega dela moral zavedati, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa je njen nastanek kljub temu dopustil. Zato se mu izreče disciplinski ukrep: začasni odvzem pooblastila ali licence z začasno izključitvijo iz zbornice za dobo 24 mesecev, pri čemer se izvršitev disciplinske sankcije odloži za dobo 5 let, če v tem obdobju ne bo storil druge težje disciplinske kršitve. Iz izreka prvostopenjskega sklepa izhaja še, da se tožniku v skladu s petim odstavkom 13. člena Disciplinskega pravilnika sankcija izreče s stranskim ukrepom, da se po dokončnosti sklepa v disciplinskem postopku sankcija objavi na spletni strani zbornice, ter da je tožnik dolžan plačati stroške disciplinskega postopka na prvi stopnji kot povprečnino v znesku 1.000,00 EUR.

2. Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa je razvidno, da je disciplinski tožilec ZAPS na podlagi predloga oziroma prijave Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper, in njene dopolnitve vložil zahtevo za uvedbo predmetnega disciplinskega postopka. Tožnik je v postopku 17. 2. 2017 podal pisno izjasnitev. Dne 8. 6. 2017 je prvostopenjski organ opravil disciplinsko obravnavo. V dokaznem postopku je vpogledal predlog za uvedbo disciplinskega postopka in njegovo dopolnitev s prilogami, tožnikovo pisno izjasnitev, projektno dokumentacijo PGD št. 01-0 15/P-pgd, 2015, projektno dokumentacijo PZI, gradbeni dovoljenji Upravne enote Izola, št. 351-88/2015 G-15/45 z dne 2. 10. 2015 in 351-62/2016/29 G-16/38 z dne 24. 8. 2016, fotografije objekta in podatke GURS o njem, projektno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje z dne 24. 8. 2016, dele načrta arhitekture, in sicer tloris kleti, tloris pritličja, tloris nadstropja, tloris podstrešja, prečni prerez A-A ter južna in zahodna fasada; južna fasada in prečni prerez št. načrta 01-015/P-PGD/1-SP2 iz junija 2016, tloris podstrešja, tloris nadstropja št. 01-015/P-PGD/1-SP iz decembra 2015 in tloris pritličja ter tloris kleti (temeljev) št. 01-015/P-PGD/1-SP1 iz junija 2016 ter sodbo III U 245/2016-12 in ter zaslišal tožnika.

3. Disciplinski tožilec je tožniku očital, da je kot odgovorni projektant arhitekture in odgovorni vodja projekta izdelal oziroma podpisal v izreku prvostopenjskega sklepa navedeni projekt PGD iz decembra 2015, v mesecu juniju 2016 pa še njegovo dopolnitev, za gradnjo stanovanjsko poslovnega dvojčka (stavbi 1 in 2, obe etažnosti K+P+1), pri čemer je del stavbe nad prvim nadstropjem prikazal kot podstrešje (nebivalna tehnična etaža), kar je zavajajoča opredelitev, ki ni skladna z zahtevami prostorskega akta, to je ZN KHM, ki določa etažnost individualnih objektov (K)+P+1. Iz vpogledanih načrtov namreč izhaja, da je tožnik projektiral mansardo kot samostojno etažo, torej je projektiral objekt etažnosti K+P+1+M, v nasprotju z ZN KHM in pravili stroke. Da v obravnavanem primeru ni bilo projektirano podstrešje kot nebivalna tehnična etaža, ampak gre za etažo, ki omogoča bivanje, kažejo naslednja dejstva: - višina kolenčnega zidu od gotovih tlakov in do preloma v streho znaša več kot 1,6 m, kar dokazuje uporabnost prostora (stojna višina), - projektirane so fasadne odprtine: okna in vrata (in ne strešna okna), - projektiran je zimski vrt (zastekljena strešna terasa), kar ni nebivalna tehnična etaža v smislu podstrešja, - dostop do etaže (projektirano je stopnišče), - struktura finalnih tlakov (T9 lamelni parket, T10 keramika), - Geodetska uprava RS (v nadaljevanju: GURS) pri podatkih o stavbi navaja štiri etaže. Disciplinski tožilec je opozoril tudi, da je po ZN KHM (četrti odstavek 14. člena) oznaka etažnosti opredeljena z višino poslovnega prostora, ki je 3,00 do 4,50 m. Tožnik je projektiral etažo P višine 2,70 m, etažo 1 pa višine 2,80 m, torej manj od predpisane po ZN KHM, verjetno zato, da z zadnjo (nedovoljeno mansardno) etažo ne bi presegel dovoljenih višinskih gabaritov (kota venca 6,82 m). Po mnenju disciplinskega tožilca je tožnik odgovoren za opisano projektiranje v neskladju z ZN KHM, zato je predlagal, da se mu glede na težo kršitve izreče ustrezna disciplinska sankcija po 12. in 15. členu Disciplinskega pravilnika.

4. Tožnik je v prvostopenjskem postopku navedel, da se ne čuti kriv očitanih kršitev. Poudaril je, da je bilo pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje in da v njem upravna enota ugotavlja, da je projektna dokumentacija izvedena v skladu s prostorskimi akti. Objekt je po višini usklajen s prostorskim aktom. Določba ZN KHM o opredelitvi oznake etažnosti z višino poslovnega prostora se nanaša na poslovno proizvodne in ne na stanovanjske stavbe, v katerih je možnost ureditve manjšega poslovnega prostora izjema. Na obravnavi je tožnik povedal, da je bilo za predmetni objekt izdano prvo pravnomočno gradbeno dovoljenje, glede na dogajanje med gradnjo pa se je pridobilo novo gradbeno dovoljenje. Iz njegove obrazložitve izhaja, da so bila pridobljena vsa predpisana soglasja in da je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Objekt zajema K+P+1 in podstrešje. Vprašanje je, ali je podstrešje etaža v smislu prostorskih pojmov. Tožnik se je skliceval na sodbo III U 245/2016-12, iz katere da izhaja stališče, da podstrešje ni etaža. Na vprašanje članice senata, ali so površine prostorov na podstrešni etaži (shramba, hodniki) upoštevane tudi v vodilni mapi (kar je vprašala z vidika skladnosti), je tožnik odgovoril, da tega v vodilni mapi ni upošteval. Površine niso prikazane v vodilni mapi, so pa dimenzije in višine opisane.

5. Prvostopenjski organ pojasni, da standard SIST ISO 6701-1 v točki 4.4 določa, da je etaža prostor (1) med dvema zaporednima stropnima konstrukcijama ali med zadnjo stropno konstrukcijo in streho; v točki 4.6 pa, da je podstrešje dostopen prostor (1) znotraj ostrešja stavbe, ki ni namenjen bivanju, po navadi je namenjen shranjevanju, pri čemer se oznaka (1) nanaša na točko 4.1 istega standarda, ki določa, da je prostor dejansko ali navidezno omejena površina ali prostornina. Kot je razumeti iz zagovora na disciplinski obravnavi, je tožnik te definicije zmotno tolmačil v smislu, da sta pojma podstrešje in etaža nezdružljiva, posledično pa njegova v projektni dokumentaciji uporabljena definicija prostorov pod streho v smislu podstrešja ne pomeni, da to ne more biti hkrati tudi etaža. Standard SIST ISO 9836 namreč v točki 5.1.3 določa, da se v bruto tlorisno površino šteje skupna površina vseh etaž, mednje pa izrecno sodi tudi podstrešje. Po določbi točke 1.1.4. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je mansarda del stavbe, katere prostori se nahajajo nad zadnjim nadstropjem in neposredno pod poševno, praviloma dvokapno streho, prav ta definicija pa ponazarja situacijo, ki jo je tožnik ustvaril s projektiranjem predmetnega objekta, kjer je predvidel prostore nad zadnjim horizontalnim stropom objekta, torej nad zadnjim nadstropjem in poševno streho, pri čemer ti prostori ne predstavljajo zgolj „podstrešja“, saj je prostor pod streho s predelnimi stenami in vrati ločen v posamezne prostore, njihova dostopnost (stopnice, vrata) pa izkazuje njihovo uporabnost. Zato bi pri opredelitvi te etaže tožnik moral uporabiti pojem mansarda.

6. Prvostopenjski organ zavrača sklicevanje na sodbo III U 245/2016-12, saj tožnik pri tem ne upošteva vseh okoliščin omenjenega primera, v katerem je bilo jedro spora vprašanje izračuna bruto tlorisne površine objekta, le posredno pa opredelitev, ali je prostor med zadnjim stropom in poševno streho etaža. Iz opisa tehničnih lastnosti omenjenega primera je razvidno, da tam obravnavani prostor pod poševno streho ni podstrešje, saj ni prehoden in ni namenjen niti shranjevanju, temveč le prezračevanju objekta (hladna streha). Iz nadaljevanja obrazložitve omenjene sodbe je razvidno, da je sodišče za tam obravnavani primer presodilo, da se sporni prostor med zadnjo konstrukcijo in streho ne všteva v bruto tlorisno površino objekta, pri čemer se je oprlo zlasti na tolmačenje pripravljavca standarda SIST ISO 9836, ki se po ZGO-1 uporablja za izračun površin. Sodišče je navedlo, da v primeru praktične neuporabnosti takih prostorov ne gre upoštevati kot tlorisno površino in ne šteti kot etažo. V nasprotju s primerom iz sodbe III U 245/2016-12 je v obravnavani projektni dokumentaciji prostor med zadnjim stropom in poševno streho predviden kot funkcionalna površina, ki je dostopna po stopnicah in hodniku, ki je s predelnimi stenami z vrisanimi vrati razdeljena v posamezne prostore ter ima fasadne odprtine (okna), v delu pa celo večjo zastekljeno površino oboda stavbe s pripadajočim prostorom opredeljeno kot zimski vrt, pri čemer z višino kolenčnih zidov vsaj 1,6 m in dodatno višino zaradi poševnine strehe dosega uporabno svetlo višino prostorov, zato teh prostorov nikakor ne gre šteti kot neuporabnih. Tudi v evidencah GURS ima objekt zavedene štiri etaže.

7. Iz navedenega izhaja, da je tožnik kršil prvi odstavek 47. člena ZGO-1, saj je kot odgovorni projektant načrta arhitekture s svojim žigom in podpisom jamčil, da je načrt izdelan v skladu s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in projektnimi pogoji ter da izpolnjuje vse bistvene zahteve, med bistvene zahteve objektov pa poleg skladnosti s prostorskimi akti in zanesljivosti objektov sodi tudi njihova evidentiranost (13. člen ZGO-1). Prav podatek iz evidentiranosti pa izkazuje neskladnost objekta s prostorskim aktom. Tožnik je podpisal izjavo odgovornega vodje projekta iz priloge 1 Pravilnika o projektni dokumentaciji, kjer v prvi alineji izjavlja, da so vsi načrti tega projekta medsebojno usklajeni in k projektu izdelani ustrezni elaborati. To ne drži, kar se je izkazalo na podlagi vpogleda v dokumentacijo, pa tudi tožnikove izjave, da v načrtu vodilne mape ni upošteval površin podstrešne etaže, ki pa so navedene v načrtu arhitekture. Njegova trditev, da je objekt usklajen z višinskim gabaritom prostorskega akta, ne spreminja ugotovitve, da dejanska etažnost objekta iz projektne dokumentacije (K+P+1+M) presega s prostorskim aktom dovoljeno (K+P+1). Prvostopenjski organ pripominja, da je tožnik takšno višino objekta v okviru dopuščenih toleranc lahko dosegel le z neupoštevanjem določb prostorskega akta glede potrebne višine poslovnega prostora. V zvezi s pripombo, da opisi predvidenih struktur finalnih tlakov (T9 lamelni parket, T10 keramika) ne izkazujejo bivalne namembnosti, saj niso aktualni in so bili v postopku pridobivanja novega gradbenega dovoljenja z novo projektno dokumentacijo spremenjeni v zgolj cementne estrihe, prvostopenjski organ ugotavlja, da se omenjena kršitev nanaša na osnovni projekt in ne na naknadno izdelanega in da upoštevanje tega dokaza ni imelo vpliva na sprejeto odločitev.

8. Tožnikovo razlogovanje, da je bilo za objekt izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje in da v njem upravna enota ugotavlja, da je projekt usklajen z določbami prostorskega akta, prvostopenjski organ zavrača kot zmotno in nestrokovno. Res je, da mora pristojni upravni organ v skladu s 66. členom ZGO-1, preden izda gradbeno dovoljenje, med drugim preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, vendar pa njegova morebiti pomanjkljiva preveritev projektne dokumentacije nikakor in v nobenem primeru ne more razrešiti projektanta (arhitekta) odgovornosti za strokovno pravilno izvedbo projektne dokumentacije. Obveznost svoje delo izvajati v skladu s pravili stroke in predpisi (prostorskimi akti) je na samem projektantu, ki sicer kot član zbornice stori disciplinsko kršitev. Zgolj v pojasnilo prvostopenjski organ dodaja, da kljub izdanemu pravnomočnemu gradbenemu dovoljenju tožnik odgovarja za pravilno izdelano projektno dokumentacijo svojemu naročniku tudi po pravilih obligacijskega prava, tako glede jamčevanja za stvarne napake, kot tudi odškodninsko.

9. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik pri storitvi opisane kršitve ravnal naklepno, saj glede na naravo opisane kršitve in ugotovitve dokaznega postopka kot strokovnjak na svojem področju z opravljenimi vsemi strokovnimi kvalifikacijami (izobrazbo arhitekturne stroke, strokovnim izpitom, vpisom v imenik ZAPS in ustreznimi delovnimi izkušnjami) ter kot pooblaščeni arhitekt nedvomno pozna predpise s svojega strokovnega področja, zavedal se je njihove kršitve in s tem nastanka prepovedane posledice, ki ga je kljub temu dopustil Prvostopenjski organ je odločil, da se tožniku izreče ukrep iz 3. alineje 12. člena Disciplinskega pravilnika, pri čemer meni, da bo sankcija začasnega odvzema pooblastila ali licence z začasno izključitvijo iz zbornice za dobo 24 mesecev, s tem, da se njena izvršitev odloži za dobo 5 let, če v tem obdobju tožnik ne bo storil druge težje disciplinske kršitve, zadoščala in bo dosežen namen kaznovanja tako, da tožnik novih kršitev ne bo več ponavljal. Tudi zato, ker tožnik še ni bil v disciplinskem postopku. Disciplinski pravilnik v petem odstavku 13. člena določa, da se vse disciplinske sankcije izrečejo s stranskim ukrepom, da se po dokončnosti sklepa v disciplinskem postopku sankcije na stroške kršitelja objavijo v prvi naslednji številki internega glasila zbornice ali na spletni strani zbornice. Izjemoma se sankcija zaradi olajševalnih okoliščin po posebnem sklepu disciplinske komisije ne objavi. Ti pogoji niso izpolnjeni, zato je bilo odločeno, da se sankcija po dokončnosti sklepa objavi na spletni strani zbornice. Ker je bil tožnik spoznan za krivega, mora na podlagi 75. člena Disciplinskega pravilnika plačati stroške postopka, ki se določijo kot povprečnina in jih je prvostopenjski organ odmeril v skladu z določbami 1., 2. in 6. alineje prvega odstavka 74. člena Disciplinskega pravilnika, in sicer stroške predhodnega postopka v višini 400,00 EUR, stroške za obravnavo glede na zahtevnost predmeta obravnavanja v višini 500,00 EUR in še 100,00 EUR stroškov administrativno-strokovnih opravil, skupaj 1.000,00 EUR.

10. S popravnim sklepom, št. D/I_ZB-150/17-ZAPS/DZ-DK/5 z dne 21. 7. 2017, je bil sklep z dne 8. 6. 2017 popravljen tako, da je prvostopenjski organ vanj vnesel manjkajoči pravni pouk.

11. Tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločitev je senat Disciplinskega sodišča ZAPS (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) s sklepom, št. D/LJ_B-195/17-ZAPS/DZ-DS/4 z dne 23. 10. 2017 (v nadaljevanju: drugostopenjski sklep), kot neutemeljeno zavrnil ter potrdil sklep z dne 8. 6. 2017 in popravni sklep z dne 21. 7. 2017 in še odločil, da je tožnik dolžan plačati stroške pritožbenega disciplinskega postopka v znesku 400,00 EUR. Po tem, ko povzame vsebino pritožbe in odgovora disciplinskega tožilca nanjo, drugostopenjski organ pojasni, da iz grafičnih prilog načrta arhitekture (prečni prerez in fasade), ki ga je izdelal tožnik, izhaja, da so vse etaže približno enakovredne ter da je tožnik projektiral svetlo višino pritličja in nadstropja pod 2,50 m (kar je minimalna svetla višina stanovanjskih prostorov po Pravilniku o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, pa tudi poslovnih prostorov po Pravilniku o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih). Le tako je lahko ob predpisanih višinah venca in slemena dobil tri razmeroma enakovredne etaže nad nivojem terena. V zvezi z ugovorom, da višina kapi ni 1,60 m, temveč 1,40 m, drugostopenjski organ ugotavlja, da v prvostopenjskem sklepu ni govora o višini kapi, temveč se vsi zaključki nanašajo na višino kolenčnega zidu, ki je glede na risbo visok 1,60 m. Glede pritožbenih navedb, da ni res, da so tlaki T9-lamelni parket in T10-keramika, temveč gre za tlak T10-cementni estrih s toplotno izolacijo 20(15) cm in da je v elaboratu upoštevan kot strop proti neogrevanemu prostoru s površino 102,00 m2 (polovica dvojčka), drugostopenjski organ ugotavlja, da iz grafičnih prilog v dwg formatu, ki jih je predložil tožnik, izhaja, da so sestave T9 in T10 natančno takšne, kot jih je navedel prvostopenjski organ, iz izvlečkov PGD iz junija 2016 na listih A3 pa, da so takšne, kot navaja tožnik. Prvostopenjski organ se je torej očitno oprl na elektronsko gradivo, ki ga je predložil tožnik. Pri čemer so pritožbeni očitki v zvezi s finalno oblogo nepomembni tudi zato, ker je prvostopenjski organ pojasnil, da to ni imelo vpliva na sprejeto odločitev. Glede pritožbene trditve, da je podstrešje predvideno kot zgolj tehnični prostor brez uporabnih površin, drugostopenjski organ ocenjuje, da se dobro toplotno izoliran prostor (glej sestavo S1) z dobro dnevno osvetlitvijo in svetlo višino med 1,6 m in 3,3 m ne more šteti za neuporabno površino, saj takšna rešitev pri projektiranju in izvedbi neuporabnih površin ni običajna. V zvezi s tožnikovim vprašanjem „zakaj pod vsako ceno vztrajati na definiciji mansarde, če je projektirana stavba v gabaritih in vseh ostalih kriterijih pravilno umeščena v prostor“, drugostopenjski organ poudarja, da se tožniku očita prav odstopanje števila projektiranih etaž od dovoljenih in da je iz grafičnih prilog projekta (prečni prerez, fasade) jasno razvidno, da so nad koto terena tri skoraj enakovredne etaže.

12. Pritožbeni očitek, da se disciplinski tožilec in prvostopenjski organ postavljata nad upravno enoto in pravnomočno gradbeno dovoljenje, zavrne s pojasnilom, da sta kot organa strokovne zbornice ob prijavi dolžna preveriti delovanje članov in morata delovati v korist stroke kot celote. Njuno ukrepanje nima neposredne povezave z gradbenim dovoljenjem oziroma delom upravne enote, pri čemer drugostopenjski organ pritrjuje v tej zvezi v prvostopenjskem sklepu navedenim razlogom. Prav tako ne more slediti stališču, da so prostorski akti zastareli, in četudi bi bili, je dolžnost članov ZAPS, da pri svojem delu upoštevajo veljavne prostorske akte. Arhitekt nima pooblastil, da od njih samovoljno odstopa. Do očitka „neupoštevanja strokovnih uzanc“ se drugostopenjski organ ne more opredeliti, saj tožnik ni navedel, na katere strokovne uzance se sklicuje. Drugostopenjski organ ugotavlja, da dokazana dejanska etažnost objekta iz projektne dokumentacije (K+P+1+M) presega s prostorskim aktom dovoljeno etažnost (K+P+1), saj so risbe bistveni sestavni del projekta. V zvezi s predlogom, naj drugostopenjski organ skliče obravnavo in tožniku da možnost, da z detajlnimi obrazložitvami dokaže svojo nedolžnost ter ohrani strokovno in osebno integriteto, ocenjuje, da so bili v dosedanjem postopku predstavljeni vsi relevantni parametri, da je v spisu dovolj dokazov za sprejem odločitve in da zato ponovna obravnava ni potrebna, s tem bi nastajali le dodatni stroški. Pri čemer izpostavi, da je tožnik v postopku na prvi stopnji podal tudi ustni zagovor in je lahko povedal vse, za kar je ocenil, da vpliva na njegovo odgovornost v zvezi z očitano kršitvijo. Poleg tega tožnik ni opredelil, kaj je tisto, kar bi lahko pojasnil na drugostopenjski obravnavi, in zakaj dotlej tega ni mogel storiti. Glede na odločitev o pritožbi je drugostopenjski organ odločil, da mora tožnik v petnajstih dneh po dokončnosti sklepa plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer stroške pritožbe in stroške za obravnavo v višini 300,00 EUR ter 100,00 EUR stroškov za administrativno-strokovna opravila (3. in 6. alineja prvega odstavka 74. člena in 75. člen Disciplinskega pravilnika).

13. Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija prvostopenjski in tudi drugostopenjski sklep. Kot navaja, toži zaradi nepravilno uporabljenega ZGO-1, standarda SIST ISO 6701-1, ZN KHM, Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj ter Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu; zaradi nespoštovanja pravnomočnega gradbenega dovoljenja z dne 24. 8. 2016, pridobljenega na osnovi projekta PGD št. 01-015/P-pgd; zaradi napačno in tendenciozno ugotovljenega dejanskega stanja; zaradi kratenja polne pravice do obrambe in dokazovanja ter pravice do svobodnega avtorskega izražanja, kot tudi zaradi nesorazmernosti dosojene kazni glede na posledice, ki bi jo lahko tako projektirana stavba imela na prostor kot javno dobro.

14. V tožbi ponavlja opredelitve pojmov stavbe in mansarde iz 2. člena ZGO-1 ter podstrešja po standardu SIST ISO 6701-1, povzema pojme po Urbanističnem terminološkem slovarju ter Tehnična navodila in primere za izračun površin prostorov in delov stavb. Meni, da je projektirano podstrešje tehnična etaža in ga ni možno enačiti z mansardo kot bivalno etažo. Če bi sledili logiki prijavitelja ter disciplinskih organov, stavba sploh ne bi mogla imeti strehe ali pa bi moral biti strop nadstropja tudi poševna plošča strehe, kar bi bilo v nasprotju s prostorskim aktom in pomeni vmešavanje v avtonomnost avtorskega pristopa pri snovanju in oblikovanju stavb. Sledeč pogojem iz prostorskega akta se višina podstrešja lahko giblje od minimalno 20 do maksimalno 524 cm. Ni res, da je podstrešje predvideno kot funkcionalna površina, je le tehnični prostor brez uporabnih površin. Pojem uporabnosti je določen zgolj z osnovno namembnostjo stavbe. Če je ta stanovanjska, uporabno površino določajo samo prostori, namenjeni bivanju, ne glede na njihovo višino, oziroma se uporabna površina upošteva samo za površine, višje od 1,8 m. To sodišče je v zadevi III U 245/2016 sprejelo stališče, da podstrešje ni etaža. Glede na zakonske definicije je razlika med podstrešjem in mansardo samo ta, da je mansarda bivalna ali poslovna etaža, medtem ko podstrešje te primarne namembnosti nima. Razlike ne določajo ne višine ne obdelave ne količina svetlobe. Disciplinski organ je po svoje interpretiral določbe Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj ter Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu; prvi ne velja za individualne enodružinske hiše, drugi pa v tretjem odstavku 66. člena določa, da lahko v prodajalnah, pisarniških in podobnih delovnih prostorih, kjer se opravlja pretežno lažje delo ali se pretežno sedi, pristojni organ po predhodni presoji, pri kateri upošteva gradbene danosti prostora in naravo delovnega procesa, dovoli nižjo svetlo višino, vendar ne več kot za 0,25 m. Investitor je pogojeval višino 2,40 m za vse etaže, tudi za poslovni prostor glede na njegovo namembnost, in ta višina je skladna z opredeljenimi omejitvami.

15. V nadaljevanju tožnik povzema določbe ZN KHM in vztraja, da je PGD izdelan skladno z njim. Kot vprašljiv vidi odnos do dokončnega in pravnomočnega gradbenega dovoljenja z dne 24. 8. 2016, pridobljenega na osnovi projekta PGD št. 01-015/P-pgd, in odnos do upravnega organa, ki v postopku izdaje gradbenega dovoljenja preverja tudi usklajenost projekta z določili prostorskega akta. Vpleteni se namreč v disciplinskem postopku obnašajo, kot da gradbeno dovoljenje ne obstaja, čeprav je izdan dokončni in pravnomočni upravni akt treba spoštovati, oziroma ga je možno izpodbijati pod pogoji, določenimi v Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). S tem povezana stališča disciplinskih organov so arbitrarna in nezakonita. Upravne enote so po zakonu dolžne preverjati usklajenost projekta s prostorskimi akti, kar počnejo vestno in odgovorno. To ne zmanjšuje projektantove odgovornosti, ki jo potrdi s podpisano izjavo, vendar pa preverjanje upravne enote pomeni dokončno potrditev usklajenosti. Zadevno gradbeno dovoljenje je jasno: v I. točki izreka pove, da sta stavbi velikosti 10 x 14 m, etažnosti K+P+1, in da se navedena dela dovolijo v obsegu in pod pogoji iz II. in III. točke izreka ter na podlagi PGD, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja. V II. točki izreka je pod poglavjem gabariti jasno napisano, da je po notranjem stopnišču dostop na podstrešje (nebivalna tehnična etaža) in zastekljeno strešno teraso.

16. Tožnik poudarja, da bi se v disciplinskem postopku moralo upoštevati edino veljavno pravnomočno gradbeno dovoljenje z dne 24. 8. 2016 in projektno dokumentacijo, na osnovi katere je bilo pridobljeno. Kljub temu sta se organa sklicevala na gradbeno dovoljenje, ki ne velja več, in na neveljavni projekt. Tožnik ponavlja, da ne drži, da je višina kapi vsaj 1,6 m, ampak znaša 1,4 m. Ni res, da so tlaki T9-lamelni parket in T10-keramika, na podstrešju je tlak T10-cementni estrih s toplotno izolacijo debeline 20(15) cm in je v elaboratu upoštevan kot strop proti neogrevanemu prostoru s površino 102,00 m2 (polovica dvojčka). Res je, da je strešna konstrukcija še dodatno toplotno izolirana (sestava strehe S1), a to je zgolj dodatna skrb za minimiziranje toplotnih izgub stavbe. Na podstrešju ni predelnih sten, ampak je to enoten zgolj tehnični prostor brez uporabnih površin. Ni res, da so površine v vodilni mapi in načrtu arhitekture različne, v obeh so prikazane bruto površina stavbe 948,65 m2 in neto površina 792,45 m2, je pa res v opombah zapisano, da se glede na dejstvo, da je podstrešje zgolj tehnična etaža, neto površine ne računajo za razliko od bruto prostornine, ki se računa in z bruto volumni ostalih etaž predstavlja bruto volumen celotne stavbe. Neupoštevanje neto površine podstrešja sicer ni dosledno v skladu s standardom, je pa odgovor na prakso občine, ki obračunava komunalni prispevek tudi na podstrešje, ko je višina kapi 0 m. Sklicevanje na zavedene štiri etaže v evidencah GURS je zmotno, ker ne obstaja direktna povezava med pojmom etaže po prostorskem aktu in po geodetskih pravilih; te evidence so namenjene predvsem davčnim obveznostim. Sprenevedanje drugostopenjskega organa, ko govori o višini kolenčnega zidu 1,6 m, je irelevantno ter kaže na neenakopravno obravnavanje argumentacije disciplinskega tožilca in obtoženca. Pri presojanju o krivdi se je treba izogibati interpretaciji, ki ne sledi strokovnim uzancam in formalnim določilom, očitani naklep pa pomeni direktni napad na strokovno in osebno integriteto projektanta.

17. Kot nadalje opozarja tožnik, je v pritožbi zahteval, da na ponovni obravnavi dodatno obrazloži in argumentira svoja stališča, kar mu ni bilo omogočeno, čeprav je disciplinski tožilec v odgovoru na pritožbo posredoval nova dejstva glede domnevnega nespoštovanja višin prostorov. Drugostopenjski organ je s tem utemeljeval svojo odločitev, kar pomeni kršitev pravice do pritožbe ter enakovredne obravnave. V zvezi s tem navedena argumentacija drugostopenjskega organa je cinična, saj stroške postopka itak plača tožnik. Ta je pričakoval, da bo disciplinski organ zadevo pogledal tudi z vidika zaščite javnega interesa in tako ocenjeval eventualne posledice projektirane stavbe na prostor in posledično na projektantsko odgovornost. Disciplinski organi bi morali odgovoriti na vprašanje, zakaj za vsako ceno vztrajati na definiciji mansarde, če je projektirana stavba po gabaritih in vseh ostalih kriterijih sicer pravilno umeščena v prostor in zadosti vsem določilom prostorskega akta. Na zahodni strani stojita dvojčka, ki sta praktično enaka obravnavanemu objektu, pri čemer se ZGO-1 in prostorski akt nista spreminjala; avtor enega objekta je tožnik, avtor drugega pa njegov kolega. Nenazadnje je pravica investitorja in projektanta, da se znotraj robnih pogojev prostorskega akta zasnuje stavba, ki bo odraz potreb in želja investitorja ter kreativnega potenciala projektanta, kateremu je pravica do svobodnega arhitekturnega izražanja glavno orodje. Izrečena kazen je glede na očitani prekršek nesorazmerna. To potrjuje domnevo o preventivnem kaznovanju za zgled in opomin, saj se odločitve ne more opreti na verjetnost obstoja dejanja in na osnovi tako subjektivnega sklepanja tožniku očitati ne le hude kršitve Disciplinskega pravilnika, ampak tudi naklepa. Tožnik se ne čuti krivega očitanega mu dejanja. Sodišču smiselno predlaga, da prvo- in drugostopenjski sklep kot neutemeljena odpravi in mu tako ohrani strokovno in osebno integriteto. V dokaz svojih navedb je tožbi oziroma vlogi, s katero jo je popravil, priložil: prvostopenjski in drugostopenjski sklep, ZN KHM, gradbeno dovoljenje z dne 24. 8. 2016, načrte: tloris podstrešja, tloris strehe in prečni prerez A-A ter tehnično poročilo.

18. Toženka, ki je sodišču predložila spise disciplinske zadeve, v obširnem odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče najprej preizkusi, ali je bila tožba vložena pravočasno. Sicer pa prereka navedbe tožnika, ki ponavlja v disciplinskem postopku podane ugovore. Ti niso utemeljeni, pri čemer se toženka sklicuje na razloge prvo- in drugostopenjskega sklepa. Predmet očitka v disciplinskem postopku zoper tožnika je odstopanje števila projektiranih etaž od dovoljenih. Bistveno vprašanje je torej, ali je tožnik sprojektiral tri etaže, kot je to dovoljeno s prostorskim aktom (ZN KHM) ter gradbenim dovoljenjem, ali pa je tožnik sprojektiral štiri etaže. Iz projektne dokumentacije, ki jo je izdelal, in sicer iz grafičnih prilog projekta (prečni prerez, fasade) je razvidno, da so nad koto terena tri skoraj enakovredne etaže in da je torej tožnik sprojektiral štiri etaže, ne glede na to, kako posamezno od njih poimenuje, kar je v nasprotju s prostorskimi akti. Da je bilo tako, je razvidno tudi iz predlogu za uvedbo disciplinskega postopka priložene vloge za vpis stavbe v kataster stavb oziroma elaborata katastra stavb, iz katerega je razvidno (prerez stavbe), da so izdelane štiri in ne tri etaže. Pa tudi tožnik sam v tožbi navaja, da je projektirano podstrešje tehnična etaža in je bilo kot takšno obravnavano v projektni dokumentaciji. Katerih strokovnih uzanc naj prvo- in drugostopenjski organ ne bi upoštevala, tožnik ne pojasni; dejstvo je, da za arhitekturno stroko v RS ne veljajo nobene posebne strokovne uzance. Tožnikovo sklicevanje na sodbo III U 245/2016-12 ni utemeljeno, ker ne gre za primerljivi situaciji, sicer pa prav iz omenjene sodbe izhaja, da tudi podstrešje pomeni etažo, saj je sodišče v obrazložitvi zapisalo tudi: "Etaže so lahko nadstropja, ki so v celoti ali delno pod terenom, nadstropja nad terenom, podstrešja, terase, strešne terase, površine tehničnih in skladiščnih prostorov" in se sklicevalo na točko 5.1.3 SIST ISO 9836, kjer je kot etaža izrecno navedeno tudi podstrešje. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na gradbeno dovoljenje in njegovo stališče, da je preverjanje s strani upravne enote dokončna potrditev usklajenosti.

19. Toženka z opisom dejanj v postopku zavrača ugovor tožnika, da v postopku ni mogel obrazložiti in argumentirati svojih stališč. Poudarja, da je disciplinski tožilec v odgovoru na pritožbo zgolj pojasnil, zakaj se strinja s prvostopenjsko odločitvijo in meni, da je pritožba neutemeljena. Opozarja na ureditev iz 84. člena Disciplinskega pravilnika o obravnavi na drugi stopnji, torej pred senatom disciplinskega sodišča. Tožnikovo dojemanje svobode avtorskega izražanja je preširoko, saj je ta omejena s predpisi in pravili stroke. Tožnik ne obrazloži, zakaj naj izrečena sankcija ne bi bila primerna. V tej zvezi toženka pojasnjuje, da se za težje disciplinske kršitve praviloma izreče nepogojna sankcija, vendar je ob upoštevanju olajševalne okoliščine, da tožnik dotlej še ni bil v disciplinskem postopku, prvostopenjski organ v skladu s 14. členom Disciplinskega pravilnika izvršitev sankcije odložil. Po navedenem toženka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži, da ji povrne stroške tega postopka.

20. Tožnik v vlogi zavrača navedbe toženke. Predvsem navedbo, da je pri pripravi projektne dokumentacije prišlo do neskladja med besedilom (vodilno mapo) in grafičnim delom projektne dokumentacije, kar utemeljuje s sklicevanjem na grafični list 1.8.3. (priloga 1), iz katerega je razviden prerez stavbe z vsemi višinskimi točkami in etažami, tudi podstrešje z zastekljenimi strešnimi terasami, in dodaja, da je v tekstualnem delu vodilne mape - lokacijski podatki opis podstrešja, ter s sklicevanjem na v načrtu arhitekture v grafičnem delu - list 1.5.5. (priloga 2) prikazan tloris podstrešja in na listu 1.5.8. prerez stavbe, ki je enak prerezu iz grafičnega dela vodilne mape. V tekstualnem delu načrta arhitekture so prikazane višinske kote stavbe, ki so usklajene z višinskimi kotami iz lokacijskih podatkov, opisano je podstrešje, ki ni bivalno in je zgolj tehnična etaža. Uporabljen je pojem etaže kot splošen strokovni termin za ločene vertikalne dele stavb, ne pa v kontekstu urbanističnega pojmovanja etaže. Dokazovanje obstoja podstrešja kot etaže s sklicevanjem na vpis stavb v kataster stavb nima z gradbenim dovoljenjem in projekti nobene povezave, kaže kvečjemu na neusklajenost paketa prostorske zakonodaje. Glede višin etaž je v tožbi utemeljeno, da so skladne s Pravilniki, ki obravnavajo materijo. Strokovne uzance so vsa tista nepisana pravila, ki so od vedno prisotna v delovanju stroke. Sem spada tudi pojmovanje etaže, ki je v različnih kontekstih različno. V urbanistični terminologiji pomeni etažo z osnovno namembnostjo bivanja ali dela, v tehnični, gradbeni terminologiji pa je to vsak del stavbe, ki je omejen spodaj in zgoraj. Zato v stroki za zadnji del stavbe med zadnjo etažo in poševno streho, vsaj tožnik z dolgoletnimi izkušnjami to tako razume, uporabljamo termine podstrešje in mansarda. Pojem podstrešje, ko gre za zgolj tehnično etažo, pojem mansarda pa za uporabne prostore v osnovni namembnosti celotne stavbe. Gradbeno dovoljenje je končni upravni akt v dolgem procesu usklajevanja potreb in želja investitorja, umeščanja v prostor in tehničnih rešitev ter preverjanja vseh relevantnih javnih interesov. Zato, kot je navedlo to sodišče v sodbi v zadevi III U 196/2017, sme toženka v inšpekcijskem postopku ocenjevati zgolj skladnost izvedene gradnje z izdanim (pravnomočnim) gradbenim dovoljenjem in glede na te ugotovitve sprejeti ustrezne ukrepe, ne pa presojati, oziroma se opredeljevati do vsebine tega gradbenega dovoljenja, saj to ni predmet inšpekcijskega postopka. Kot dokaze tožnik ponovno prilaga gradbeno dovoljenje z dne 24. 8. 2016, dele poročila z načrti tloris podstrešja in prečni prerez ter grafični prikaz lege objekta in značilnega prereza, pa tudi sodbo, št. III U 196/2017 z dne 12. 2. 2018.

21. Toženka v vlogi prereka tožnikove navedbe in stališča. Tožnik pavšalno navaja, da je pojmovanje etaže v različnih kontekstih različno. Nepravilno trdi, da podstrešje ni etaža, pri čemer pa je tudi iz priloge 1 k njegovi vlogi razvidno, da je v opisnem delu označil, da je etažnost stavbe K+P+1, iz pripete skice (grafični prikaz objekta in značilnega prereza - junij 2016) pa je že na prvi pogled mogoče ugotoviti, da so projektirane štiri etaže. Tudi če gre za t.i. nebivalno tehnično etažo, ki ima hkrati svojo namembnost (zimski vrt oz. zastekljena strešna terasa, shramba itd.) in je tudi dostopna, je treba zaključiti, da gre za 4 etaže (K+P+1+M), kar pomeni, da je objekt v neskladju s prostorskim aktom, ki predvideva etažnost K+P+1. Četudi objekt ne bi imel v zadnji etaži zimskega vrta in okenskih odprtin - zaradi česar je upravičeno dvomiti v korektnost poimenovanja „nebivalna tehnična etaža“ - bi bilo uporabno podstrešje, ki je dostopno in bi bilo namenjeno izključno shranjevanju, prav tako etaža. Sodba III U 196/2017 se nanaša na zadevo, ko je bila toženka Republika Slovenija in je bil spor namenjen presoji pravilnosti inšpekcijske odločbe. Zgolj dejstvo, da je bil prijavitelj v disciplinskem postopku inšpekcijski organ, na odločitev organov ZAPS ne vpliva.

K I. točki izreka:

22. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil drugostopenjski sklep, kot je razvidno iz vročilnice v spisu, tožniku vročen 17. 11. 2017. Tožnik je tožbo, kot je razvidno iz poštne pošiljke, v kateri je prispela na sodišče, slednjemu poslal priporočeno po pošti 18. 12. 2017, kar - ob upoštevanju, da je bila 17. 12. 2017 nedelja - pomeni, da bila tožba vložena v okviru predpisanega 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), torej pravočasno in jo je zato sodišče vsebinsko obravnavalo.

23. Tožba ni utemeljena.

24. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev, ki je bila sprejeta s prvostopenjskim sklepom in potrjena z drugostopenjskim sklepom, pravilna in zakonita. Že prvostopenjski organ je v svoji obrazložitvi navedel razloge, ki utemeljujejo sprejeto odločitev, drugostopenjski organ pa jo je le še dodatno argumentiral in se ob tem opredelil do tožnikovih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom prvo- in tudi drugostopenjskega organa sledi in se nanje sklicuje, zato je te razloge izčrpno povzelo in jih na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ne ponavlja. S temi razlogi je obenem odgovorjeno na bistvene tožbene ugovore, ki so bili podani že v pritožbenem postopku. Sicer pa je tožnikove ugovore argumentirano zavrnila tudi toženka v svojih v tem sporu podanih vlogah, ki jih je zato sodišče tudi povzelo. Glede tožbe tako le še dodaja:

25. Težjo disciplinsko kršitev po 38. točki 7. člena Disciplinskega pravilnika stori član ZAPS, če izroči naročniku nepopolno strokovno dokumentacijo oziroma dokumentacijo, izdelano v nasprotju s pravili stroke, neskladno s temeljnimi zahtevami projektiranja in Zakona o graditvi objektov ter njegovih podzakonskih aktov, oziroma neresnično ali zavajajoče tolmači prostorske akte. Tudi po presoji sodišča je bilo v disciplinskem postopku pravilno ugotovljeno, da je tožnik kriv, da je izvršil znake takšne težje disciplinske kršitve, ker je kot odgovorni vodja projekta ter kot odgovorni projektant arhitekture v mesecu decembru 2015 izdelal in s svojim žigom pooblaščenega arhitekta potrdil in podpisal PGD dokumentacijo št. projekta 01-015/P-pgd, december 2015, v mesecu juniju 2016 pa še dopolnitev navedenega projekta za investitorja A. d.o.o. za gradnjo stanovanjsko poslovnega dvojčka (stavba 1 in stavba 2 na parc. št. 1797/5 in 1797/4 k.o. B., etažnosti K+P+1), pri čemer navedenega projekta ni izdelan skladno s pravili stroke, skladno s temeljnimi zahtevami projektiranja in ZGO-1 ter njegovih podzakonskih aktov, oziroma je neresnično in zavajajoče tolmačil prostorske akte, saj ni upošteval določil ZN KHM, ki v 16. členu za stanovanjsko območje (1) določa višinski gabarit (K)+P+l in v petem odstavku 47. člena, da je etažnost individualnih objektov (K)+P+1. Objekt, ki ga je projektiral tožnik (stavbi 1 in 2) je po prepričljivih ugotovitvah prvo- in drugostopenjskega disciplinskega organa namreč dejansko etažnosti K+P+1+M, kar je v nasprotju z ZN KHM oziroma zahtevami projektiranja, ki jih ta določa, hkrati pa je glede na podano obrazložitev izkazano tudi ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 47. člena ZGO-l, ki določa, da odgovorni projektant odgovarja za vsak načrt, ki ga je izdelal in potrdil s svojim podpisom in žigom, ter jamči, da je načrt v skladu s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in projektnimi pogoji, da izpolnjuje vse bistvene zahteve in da je v skladu z elaborati.

26. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožnikov očitek o napačno in tendenciozno ugotovljenem dejanskem stanju. Zadostne argumente za to, da in zakaj gre pri objektu, kot ga je projektiral tožnik, za etažnost K+P+1+M, je navedel že prvostopenjski organ, ki je to ugotovil na podlagi vseh v postopku izvedenih dokazov, vključno s projekti, ki jih je predložil sam tožnik. Pri tem se je prvostopenjski organ pravilno oprl na opredelitve pojmov etaže in podstrešja iz standarda SIST ISO 6701-1 (točki 4.4 in 4.6) ter mansarde iz točke 1.1.4 prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Sodišče ne vidi, kako bi lahko tožnikovo sklicevanje na Urbanistični terminološki slovar ter Tehnična navodila in primere za izračun površin prostorov, vodilo do drugačne odločitve, in ne podlage, da bi lahko sledilo argumentaciji, ki jo v tej zvezi ponuja tožnik, ob zmotnem in zavajajočem razlogovanju, da sta pojma podstrešje in etaža nezdružljiva, ki ga je obrazloženo zavrnil že prvostopenjski organ in pri tem tudi pojasnil, da posledično tožnikova v projektni dokumentaciji uporabljena definicija prostorov pod streho v smislu podstrešja ne pomeni, da to ne more biti hkrati etaža. Standard SIST ISO 9836 namreč v točki 5.1.3 določa, da se v bruto tlorisno površino šteje skupna površina vseh etaž, mednje pa izrecno sodi tudi podstrešje. V zvezi s tožnikovimi ugovori je že prvostopenjski organ pojasnil, da sklicevanje (disciplinskega tožilca) na strukturo finalnih tlakov (T9-lamelni parket in T10-keramika) na odločitev ni vplivalo; drugostopenjski organ pa je obrazložil, da se odločitev tudi ne opira na podatek o višini kapi, ampak višini kolenčnega zidu, ki izhaja iz predložene dokumentacije. Razlogi zlasti drugostopenjskega organa, da je tožnik z ZN KHM predpisano višino objekta glede na število projektiranih etaž lahko dosegel le ob hkratnem zmanjšanju etažnih višin pritličja in nadstropja ter projektiranju svetle višine prostorov v teh dveh etažah po 2,40 m, čeprav zakonodaja oziroma Pravilnika zahteva minimalno svetlo višino etaže 2,50 m, so le še dodatna utemeljitev odločitve, ki pa jo sicer utemeljujejo že v prvostopenjskem sklepu navedeni razlogi.

27. Prvo- in drugostopenjski organ sta obrazložila, zakaj tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na sodbo tega sodišča v zadevi III U 245/2016, v kateri ni šlo obravnavani primerljivo situacijo. S temi razlogi se sodišče strinja in jih ne ponavlja. Prav tako sta že prvo- in drugostopenjski organ zavzela pravilno stališče glede neutemeljenosti tožnikovega sklicevanja na dokončno in pravnomočno gradbeno dovoljenje z dne 24. 8. 2016 oziroma glede razmerja med postopkom izdaje gradbenega dovoljenja in disciplinskim postopkom, v katerih se (z izrekom upravnega akta) ni odločilo o isti stvari. Za izdajo gradbenega dovoljenja pristojni upravni organ preverjanje, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, opravi v okviru ugotavljanja dejanskega stanja, pri čemer sodišče pripominja, da je v izreku gradbenega dovoljenja z dne 24. 8. 2016 izrecno navedel, da je projekt sestavni del gradbenega dovoljenja le, kolikor je skladen z izrekom dovoljenja, saj je, kot je navedel v obrazložitvi gradbenega dovoljenja, ocenil, da obstaja verjetnost neskladja med besednim (vodilno mapo) in grafičnim delom projektne dokumentacije. Sodišče dodaja, da se tožnik v tem upravnem sporu tudi na sodbo v zadevi III U 196/2017 ne more z uspehom sklicevati: omenjena sodba se namreč nanaša na upravni spor, v katerem je bila predmet presoje pravilnost in zakonitost izdane inšpekcijske odločbe ter postopka njene izdaje, ne pa sklepa o ugotovitvi disciplinske kršitve in izreku disciplinske sankcije, za kar gre v tem upravnem sporu.

28. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, ki se nanašajo na očitek o kratenju pravice do obrambe in dokazovanja. Iz spisov zadeve je razvidno, da je bila tožniku dana možnost, seznaniti se in izjasniti glede prijave oziroma predloga za uvedbo disciplinskega postopka s prilogami, kot tudi glede zahteve disciplinskega tožilca za uvedbo disciplinskega postopka, povabljen je bil na disciplinsko obravnavo pred prvostopenjskim organom, kjer je podal svoj ustni zagovor, zoper izdani prvostopenjski sklep pa je imel možnost vložiti pritožbo. Disciplinski tožilec v odgovoru na pritožbo ni navajal novih dejstev in dokazov, ki bi bili bistveni za odločitev. Obravnava pred organom druge stopnje se v skladu s 84. členom Disciplinskega pravilnika opravi izjemoma, le takrat, ko senat ugotovi, da je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že izvedene dokaze. Svojo presojo, da in zakaj v obravnavanem primeru ni tako, je drugostopenjski organ skozi svojo obrazložitev utemeljil, tožnik pa niti v upravnem sporu ni konkretiziral, kaj je tisto, česar naj v disciplinskem postopku brez obravnave pred drugostopenjskim organom ne bi imel možnosti pojasniti.

29. Kot je pravilno navedla že toženka, je tožnikovo dojemanje svobode avtorskega izražanja preširoko, ta je omejena z zakoni, drugimi predpisi in pravili stroke, ki se jih je tožnik dolžan držati. Projektant je torej v svobodi avtorskega izražanja omejen tako, da mora pri svojem poklicnem delovanju ravnati v skladu s predpisi in pravili stroke, še posebej glede na določbo prvega odstavka 47. člena ZGO-1, po kateri odgovorni projektant odgovarja za vsak načrt in za to, da je ta v skladu s prostorskimi akti in gradbenimi predpisi.

30. Sodišče lahko sledi tudi utemeljitvi prvostopenjskega organa, da in zakaj je tožnik pri storjeni kršitvi ravnal naklepno, kot je predhodno povzeta. Prav tako sodišče ne vidi podlage za dvom v utemeljenost izrečene sankcije. Zakaj naj ta ne bi bila primerna, tožnik ne konkretizira. Njegova navedba, da je bila odločitev sprejeta na podlagi verjetnosti dejanja, ne drži, saj je bilo v disciplinskem postopku na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno, da je tožnik storil očitano kršitev. Ker gre za težjo disciplinsko kršitev, je utemeljeno izrečena disciplinska sankcija začasnega odvzema pooblastila ali licence z začasno izključitvijo iz zbornice, ki se po Disciplinskem pravilniku (glej 3. alinejo 12. člena in četrti odstavek 13. člena) lahko izreče za najmanj eno leto in največ pet let, v konkretnem primeru izrečena (za dve leti) je torej bližje spodnji kot zgornji meji. Pri čemer se, kot je pojasnila toženka, tožnik pa temu konkretizirano ne ugovarja, za težje disciplinske kršitve praviloma izreče nepogojna sankcija, vendar je prvostopenjski organ ob upoštevanju olajševalne okoliščine, da tožnik dotlej še ni bil v disciplinskem postopku, v skladu s 14. členom Disciplinskega pravilnika izvršitev sankcije odložil za dobo 5 let pod pogojem, da tožnik v tem času ne bo storil druge težje disciplinske kršitve. Izrek stranskega ukrepa objave sankcije na spletni strani ZAPS ima podlago v petem odstavku 13. člena Disciplinskega pravilnika. Tako prvo- kot drugostopenjski organ pa sta utemeljila tudi stroškovni odločitvi, pri čemer tožnik tem razlogom konkretizirano niti ne oporeka.

31. Na podlagi vsega navedenega je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v upravnem sporu odločilo na seji, brez glavne obravnave. Odločitev namreč temelji na ugotovitvah disciplinskih organov, ki so oprte na dokaze, ki so bili izvedeni in pravilno presojeni že v disciplinskem postopku (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), tožnik pa v upravnem sporu ni navedel takšnih novih dejstev in dokazov, ki jih opravičeno ne bi mogel navesti že v disciplinskem postopku (52. člen ZUS-1) oziroma ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

32. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

10.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1485/2017-10
• UPRS sodba I U 1713/2013
• sodba I U 1690/2012