UPRS Sodba II U 539/2017-12

Jedro

V skladu s 5. členom ZDoh-2 je rezident (fizična oseba) zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila v ponovljenem postopku tožeči stranki odmerjena dohodnina za leto 2009 z upoštevanjem dohodkov, ki jih je prejela na podlagi zaposlitve pri tujem delodajalcu v Švici in stroškov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v napovedi. Ugotovljeno je bilo tudi, da tožeča stranka v postopku ni predložila potrdila, da je rezident Švice, ki je predpogoj, da bi lahko uveljavljala ugodnosti z uporabo Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Zveznim svetom Švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (v nadaljevanju: Konvencija) in s tem uveljavljala oprostitev plačila dohodnine v Sloveniji.

Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka v pritožbenem postopku. Ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi ne ugovarja vrsti in višini dohodka, ki je bil vključen z izpodbijano odločbo in tudi ne načinu ugotavljanja davčne osnove in davčne obveznosti ter kot neutemeljene zavrača trditve, da ni rezident Slovenije in da ni zavezanka za plačilo dohodnine od dohodka, ki ga je dosegla v Švici. Pri tem se sklicuje na določbe 5. in 6. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2). Ta v 5. členu določa, da je rezident (fizična oseba) zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije. V 6. členu ZDoh-2 je nadalje določeno, da je zavezanec rezident Slovenije v katerem koli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od tam navedenih pogojev. Fizična oseba se šteje za rezidenta Slovenije že, če izpolnjuje enega izmed pogojev naštetih v 6. členu ZDoh-2, med katerimi pa je tudi ta, da ima prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je tožeča stranka v letu 2009 imela prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, kar potrjuje tudi priložena odjava stalnega prebivališča z dne 2. 1. 2014, zato se v letu 2009 šteje za rezidenta Slovenije po ZDoh-2. Organ prve stopnje je v ponovljenem postopku ob upoštevanju sodbe X Ips 124/2015 tožečo stranko pozval, da ji zaradi ugotovitve rezidentskega statusa predloži dokazilo oz. potrdilo o rezidentstvu iz Švice za leto 2009, vendar zahtevanega dokazila tožeča stranka ni predložila. Predložila je le potrdilo delodajalca, potrdilo AFC Direktorata za pobiranje davkov o plačilu in višini odtegnjenega davka, potrdilo o dovoljenju za bivanje, potrdilo o odjavi stalnega prebivališče v Sloveniji in prijavi začasnega prebivališča v Sloveniji. Upoštevaje določbe 4. člena Konvencije lahko status rezidenta tuje države po notranjem pravu tuje države zavezanec dokaže s potrdilom o rezidentstvu tuje države, lahko pa tudi z drugimi ustreznimi dokazili - primeroma z dokazilom, da je zavezanec v tuji državi za sporno obdobje obdavčen po načelu svetovnega dohodka. Tožeča stranka potrdila o rezidentstvu, kot je bilo že navedeno, za leto 2009 ni predložila niti v pritožbenem postopku. Iz potrdila AVC Direktorata za pobiranje davkov o plačilu in višini odtegnjenega davka za leto 2009 pa izhaja, da je bila tožeča stranka v letu 2009 v Švici obdavčena le z davkom na viru in ne po načelu svetovnega dohodka. Tudi dovoljenje za bivanje v Švici samo po sebi ni zadosten dokaz, da se tožeča stranka šteje za rezidenta, zato tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka v postopku ni dokazala, da bi jo Švica za leto 2009 štela za rezidenta. V nadaljevanju tožena stranka tudi pojasnjuje, da ni podlage za ugotavljanje rezidentstva na podlagi prelomnih pravil 4. člena Konvencije, zato je tovrstne ugovore zavrnila kot neutemeljene.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijano odločitev iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Sklicuje se na okoliščino, da že od 2. 6. 2003 živi v Švici, da je to dokazala s potrdilom družbe A. z dne 11. 4. 2016 in da je od 1. 2. 2009 dalje prebivalec Republike in kantona Ženeva z dovoljenjem tipa B. Zatrjuje, da je s tem dejansko izkazala rezidentstvo Švice in da tam izpolnjuje vse svoje delovne, socialne in zdravstvene obveznosti, da je tam socialno in zdravstveno zavarovana in tam tudi izpolnjuje vse svoje obveznosti do švicarske družbe. V Sloveniji nima nobenega premoženja, otroci so polnoletni, edina zveza s Slovenijo ji je žena A.A. V nadaljevanju pojasnjuje tudi okoliščine, ki potrjujejo trditev, da v konkretnem primeru v nobenem letu, od kar je v Švici, ni bila v Sloveniji več kot 183 dni. Navaja, da se je odjavila iz slovenskega naslova 2. 1. 2014. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je bila tožeči stranki kot davčnemu rezidentu Republike Slovenije odmerjena dohodnina od dohodkov prejetih pri delodajalcu v Švici v letu 2009, saj v postopku, v katerem je uveljavljala ugodnosti iz Konvencije in oprostitev plačila dohodnine v Sloveniji, ni izkazala, da je (tudi) davčni rezident Švice in s tem tudi ne pogojev za uporabo prelomnih pravil iz Konvencije.

Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Kot je pravilno navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, je predpogoj za uveljavljanje ugodnosti iz Konvencije in s tem uveljavljanje oprostitve plačila dohodnine možno le v primerih, če se ugotovi, da zavezanec skladno s prelomnimi pravili iz Konvencije šteje le za rezidenta druge države. Navedeno lahko dokaže z različnimi dokazili, npr. z dokazilom, da je v tuji državi za sporno obdobje obdavčen po načelu svetovnega dohodka. Po določbi 4. člena Konvencije je pogoj za uporabo prelomnih pravil ugotavljanja rezidentstva obstoj dvojnega rezidentstva (v Sloveniji in Švici) po notranjem pravu obeh držav. Tožeča stranka je v postopku na podlagi predloženih dokazil tudi po presoji sodišča izkazala zgolj, da je bila v letu 2009 v Švici obdavčena z davkom na viru in ne po načelu svetovnega dohodka, navedeno pa pomeni, da jo Švica v letu 2009 ni štela za davčnega rezidenta in da torej ni podlage za ugotavljanje rezidentstva na podlagi prelomnih pravil iz 4. člena Konvencije.

Glede na to, da v zadevi ni sporno, da je imela tožeča stranka v letu 2009 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, to pomeni, da jo je upoštevaje 1. točko 6. člena ZDoh-2 tožena stranka utemeljeno štela za davčnega rezidenta Slovenije. V skladu s 5. členom ZDoh-2 pa je rezident (fizična oseba) zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije. Tožeča stranka je kot rezident Slovenije (sicer šele na poziv davčnega organa prve stopnje) zato tudi vložila napoved za odmero dohodnine za leto 2009 in v njej napovedala dohodke prejete pri tujem delodajalcu v Švici. Sodišče tako glede na dejstvo, da tožeča stranka kljub izrecnemu pozivu davčnega organa prve stopnje, da predloži potrdilo, da je davčni rezident Švice, tega ni predložila in ob upoštevanju podatkov predloženega upravnega spisa (potrdila o odjavi stalnega prebivališča v Sloveniji od dne 2. 1. 2014, potrdila o prijavi začasnega prebivališča v trajanju od 2. 1. 2014 do 5. 1. 2016, potrdila AFC Direktorata za pobiranje davkov o plačilu in višini odtegnjenega davka za leto 2009 z dne 25. 6. 2014, iz katerega izhaja, da je bila tožeča stranka v Švici obdavčena le z davkom na viru ter potrdilom Kantonskega urada za prebivalstvo in migracije z dne 7. 4. 2016, da ima dovoljenje za prebivanje B) pritrjuje stališču tožene stranke, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je (tudi) davčni rezident Švice in s tem, v zvezi s prejetim dohodkom v letu 2009, izpolnjevanje pogojev za uveljavljanje pravic po Konvenciji. Sicer pa tožeča stranka ne ugovarja niti vrsti niti višini dohodka, ki je bil vključen v izpodbijano odločbo, prav tako tudi ne načinu ugotavljanja davčne osnove in davčne obveznosti.

Upoštevaje navedeno zato tožeča stranka s tožbenimi ugovori v zvezi z zatrjevanjem okoliščin (da je prebivalec kantona Ženeva od 1. 2. 2009 z dovoljenjem tipa B; da v Švici uresničuje vse svoje osebne in ekonomske interese; da v Sloveniji nima nobenega premoženja; da so bili glede na oddaljenost obiski v Sloveniji zelo redki in v nobenem primeru niso trajali 183 dni v letu) ne more biti uspešna pri dokazovanju, da ni davčni rezident Slovenije in jih sodišče zavrača kot neutemeljene.

Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavku 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

23.09.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 218/2017-10
• UPRS Sodba II U 408/2017-11
• UPRS Sodba II U 550/2019-27