<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba in sklep I U 468/2017-21

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.468.2017.21
Evidenčna številka:UP00025514
Datum odločbe:02.07.2019
Senat, sodnik posameznik:Petra Hočevar (preds.), mag. Mira Dobravec Jalen (poroč.), mag. Miriam Temlin Krivic
Področje:KOMUNALNA DEJAVNOST - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:komunalni prispevek - vračilo komunalnega prispevka - vračilo zaradi neizvedene gradnje - prenehanje veljavnosti gradbenega dovoljenja - ničnost odločbe - upravna zadeva

Jedro

Odločanje o procesnem dejanju stranke v drugem upravnem (izvršilnem) postopku (konkretno: da bo toženka umaknila predlog za upravno izvršbo) ne more biti predmet odločanja v upravnem postopku z upravno odločbo. Pri tem namreč ne gre ne za upravno zadevo v smislu 2. člena ZUP, niti za drugo javnopravno stvar v smislu 4. člena ZUP.

Sodišče pritrjuje tožnici, da je napačno stališče organa, da se tožnici vračilo plačanega zneska ne prizna, ker je bila ob delnem plačilu dne 18. 11. 2011 v zamudi in so zamudne obresti dotlej natekle že v višini 91.461,51 EUR ter da se bo plačani znesek 30.000,00 EUR zato poračunal pri izvršitvi zamudnih obresti. Tožnica ima namreč za svoj zahtevek, ki se nanaša na javnopravno dajatev, podlago v zakonu. V času vložitve zahtevka veljavni ZPNačrt je namreč v desetem odstavku 79. člena določal, da če je investitor plačal komunalni prispevek, pa mu je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati, je upravičen do vračila plačanega komunalnega prispevka.

Izrek

I. 1. točka izreka odločbe Mestne občine Novo mesto, Občinske uprave št. 35112-166/2014/9 (1401) z dne 21. 12. 2015 se izreče za nično.

II. Tožbi se ugodi in se odločba Mestne občine Novo mesto, Občinske uprave št. 35112-166/2014/9 (1401) z dne 21. 12. 2015 v 2. do 4. točki izreka odpravi ter zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347, 70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Mestna občina Novo mesto, Občinska uprava (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se vlogi za umik upravne izvršbe po odločbi št. 351-301/2009/7 z dne 19. 6. 2009 v višini 437.973,71 EUR delno ugodi (v 1. točki izreka), da se vloga tožnice za vračilo dela plačanega komunalnega prispevka za gradnjo stanovanjsko poslovnega objekta na ..., na zemljiščih s parcelnimi št. 202, 200/1, 200/2, 200/3 in 200/4, vse k.o. ..., v znesku 30.000 EUR, zavrne (v 2. točki izreka), da se zahteva za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od dne 3. 9. 2012 zavrne (v 3. točki izreka) in ugotovila, da posebni stroški v zvezi z izdajo odločbe o vračilu komunalnega prispevka niso nastali (v 4. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica 3. 7. 2014 vložila vlogo za vračilo komunalnega prispevka, odmerjenega z odločbo organa toženke z dne 19. 6. 2009 v višini 437.973,71 EUR. Tožnici je bilo namreč 21. 8. 2009 kot soinvestitorki izdano gradbeno dovoljenje, ki je postalo pravnomočno 3. 9. 2009. Investitorja pa v roku treh let od pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, to je do 3. 9. 2012 nista pričela z gradnjo objekta, zato je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati po samem zakonu in sicer glede na določilo 71. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Tožnica je preko cesije s svojim dolžnikom A. dne 18. 11. 2011 delno poravnala komunalni prispevek v višini 30.000 EUR. Tožnica zato zahteva vračilo zneska 30.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 9. 2012, ko je odpadla pravna podlaga za komunalni prispevek in ko je nastala obveznost vračila. Tožnica prav tako želi takojšen umik zahteve za izvršbo, ki teče na podlagi zahteve toženke. Tudi po ugotovitvah upravnega organa je gradbeno dovoljenje dne 4. 9. 2012 prenehalo veljati, proti tožnici pa je bil zaradi neplačila komunalnega prispevka 14. 4. 2010 sprožen postopek upravne izvršbe s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Zamudne obresti so do 18. 11. 2011, ko je tožnica plačala predmetnih 30.000 EUR, znašale že 91.461,51 EUR. Ker je gradbeno dovoljenje 4. 9. 2012 prenehalo veljati, bo upravni organ na vlogo tožnice v povezavi z 79. členom Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) umaknil izvršbo v delu, ki se nanaša na plačilo komunalnega prispevka v višini 437.973,71 EUR, nadaljeval pa bo s postopkom upravne izvršbe v delu zamudnih obresti do prenehanja veljavnosti gradbenega dovoljenja, to je do 4. 9. 2012. Zaradi navedenega organ zahtevi tožnice za vračilo komunalnega prispevka ne more ugoditi, saj se bo predmetni znesek poračunal pri izvršitvi zamudnih obresti. Zahtevo tožnice za vračilo komunalnega prispevka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila do dneva vračila pa je treba zavrniti iz enakega razloga.

2. Mestna občina Novo mesto, Župan pa je z odločbo z dne 9. 2. 2017 zavrnila pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa ter odločila, da breme stroškov tega postopka nosi stranka sama.

3. Tožnica v tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na zmotni uporabi materialnega predpisa. Dalje navaja, da je 18. 11. 2011 preko cesije delno poravnala komunalni prispevek v višini 30.000 EUR. Del komunalnega prispevka zaradi vodenja takratnega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja je torej bil že plačan, pravice investitorja pa niso bile konzumirane (prvi odstavek 71. člena ZPNačrt). Dejstvo, da se gradnja v zakonskem roku ni pričela in da je gradbeno dovoljenje zato po samem zakonu prenehalo veljati, med strankama ni sporno. Prav tako ni sporno dejstvo vplačila zneska 30.000 EUR dne 18. 11. 2011 na račun komunalnega prispevka. Prav tako je upravni organ v 1. točki izreka izpodbijane odločbe odločil, da se za plačani znesek 30.000 EUR delno umakne upravno izvršbo. Ker ni sporno, da je plačilo z dne 18. 11. 2011 delno plačilo na račun komunalnega prispevka, je podana podlaga za uporabo desetega odstavka 79. člena ZPNačrt. Zaradi prenehanja gradbenega dovoljenja je odpadla pravna podlaga za komunalni prispevek, zato je tožnica na toženko naslovila zahtevek za vračilo 30.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 9. 2012. Stališče organa, da se tožnici vračilo tega zneska ne prizna, ker je bila ob delnem plačilu dne 18. 11. 2011 v zamudi in so zamudne obresti dotlej natekle že v višini 91.461,51 EUR, je materialno pravno napačno. Tožnica se sklicuje na 288. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V konkretnem primeru je 3. 9. 2012 iz razloga prenehanja veljavnosti gradbenega dovoljenja odpadla pravna podlaga za plačilo komunalnega prispevka. Zato ni pravne podlage, da toženka prejeto glavnico 30.000 EUR obdrži. Če pa je odpadla podlaga za plačilo glavnice, je odpadla tudi podlaga za plačilo zamudnih obresti, ki so akcesorna (stranska) terjatev in v primeru prenehanja veljavnosti pravnega posla oz. odločbe delijo pravno usodo glavnice. Tožnica navaja še, da upravni organ prve stopnje tudi ni upošteval dogovora o plačilu komunalnega prispevka z dne 29. 7. 2009, s katerim je bila obveznost plačila komunalnega prispevka odložena in prenovljena, zamudne obresti pa niso bile dogovorjene. Tudi s tega vidika obveznosti plačila zamudnih obresti ni. Na podlagi navedenega je po mnenju tožnice izpodbijana odločba v vseh točkah izreka nezakonita. Tožnica se v dokazne namene sklicuje na listine upravnega spisa. Tožnica sodišču predlaga, naj odloči, da se izpodbijana odločba prvostopenjskega organa v celoti odpravi in naj sodišče odloči, da se njenemu zahtevku z dne 2. 7. 2014 za vračilo komunalnega prispevka v višini 30.000 EUR z zakonskimi zamudni obrestmi od dne 3. 9. 2012 dalje do plačila ter za umik upravne izvršbe, ki poteka po odločbi št. 351-301/2009/7 z dne 19. 6. 2009, v celoti ugodi ter se toženki naloži, da tožnici v roku 30 dni od vročila te sodbe plača znesek 30.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2012 dalje do plačila ter da v roku 8 dni vloži predlog za ustavitev upravne izvršbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopkov upravnega spora.

4. Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, prav tako pa tudi stroškovni zahtevek tožnice. Toženka uveljavlja povračilo materialnih stroškov v višini 40 EUR.

5. V naknadni pripravljalni vlogi tožnica prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo kot neutemeljene ter vztraja pri podanih navedbah, kar še dodatno argumentira.

6. Toženka v naknadni pripravljalni vlogi vztraja pri podanih navedbah v odgovoru na tožbo ter prereka navedbe tožnice v pripravljalni vlogi. V naknadni pripravljalni vlogi tožnica prereka navedbe v pripravljalni vlogi toženke kot neutemeljene ter vztraja pri podanih navedbah.

7. V naknadni pripravljalni vlogi toženka vztraja pri podanih navedbah.

K I. točki izreka:

8. Izpodbijana odločba je v 1. točki izreka nična.

9. S 1. točko izreka izpodbijane odločbe je odločeno, da se vlogi tožnice za umik upravne izvršbe po odločbi št. 351-301/2009/7 z dne 19. 6. 2009 v višini 437.973,71 EUR delno ugodi.

10. Odločanje o takem procesnem dejanju stranke v drugem upravnem (izvršilnem) postopku (konkretno: da bo toženka umaknila predlog za upravno izvršbo) ne more biti predmet odločanja v upravnem postopku z upravno odločbo. Pri tem namreč ne gre ne za upravno zadevo v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), niti za drugo javnopravno stvar v smislu 4. člena ZUP.

11. Po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP (pa) se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku.

12. Če sodišče ugotovi, da so podani razlogi iz 4. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), to pa so razlogi, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega (po določbah ZUP), s sklepom izreče upravni akt za ničen (68. člen ZUS-1).

13. Glede na povedano je sodišče na podlagi 68. člena ZUS-1 izreklo 1. točko izreka izpodbijane odločbe za nično.

K II. točki izreka:

14. Tožba zoper 2. do 4. točko izreka izpodbijane odločbe je utemeljena.

15. Z navedenimi točkami izreka je bil tožnici zavrnjen dne 3. 7. 2014 vložen zahtevek za vračilo dela plačanega komunalnega prispevka v višini 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 9. 2012, v povezavi z navedeno odločitvijo pa je bilo odločeno še o stroških postopka. Iz odločbe izhaja, da je tožnica vložila zahtevo za vračilo dela plačanega komunalnega prispevka, odmerjenega z odločbo organa toženke z dne 19. 6. 2009 v višini 437.973,71 EUR kot soinvestitorki, ki ji je bilo dne 21. 8. 2009 izdano gradbeno dovoljenje, ki je postalo 3. 9. 2009 pravnomočno, vendar je po samem zakonu (71. člen ZGO-1) prenehalo veljati 3. 9. 2012, ker se gradnja objekta v treh letih od pravnomočnosti gradbenega dovoljenja ni pričela. Tožnica je zahtevek oprla na deseti odstavek 79. člena ZPNačrt.

16. Ob nespornih okoliščinah, da je tožnica dne 18. 11. 2011 (preko cesije) plačala znesek 30.000,00 EUR na račun z odločbo z dne 19. 6. 2009 odmerjenega komunalnega prispevka ter da je gradbeno dovoljenje, v zvezi s katerim je bil komunalni prispevek odmerjen, z dnem 3. 9. 2012 prenehalo veljati, s čemer je odpadla pravna podlaga za plačilo komunalnega prispevka, organ tožnici zahtevek zavrača. Vendar pa se sodišče z njim ne strinja ter pritrjuje tožnici, da je napačno stališče organa, da se tožnici vračilo plačanega zneska ne prizna, ker je bila ob delnem plačilu dne 18. 11. 2011 v zamudi in so zamudne obresti dotlej natekle že v višini 91. 461,51 EUR ter da se bo plačani znesek 30.000,00 EUR zato poračunal pri izvršitvi zamudnih obresti. Tožnica ima namreč za svoj zahtevek, ki se nanaša na javnopravno dajatev, podlago v zakonu. V času vložitve zahtevka veljavni ZPNačrt je namreč v desetem odstavku 79. člena določal, da če je investitor plačal komunalni prispevek, pa mu je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati, je upravičen do vračila plačanega komunalnega prispevka. Podlaga za vračilo komunalnega prispevka v takem primeru je podana tudi v zdaj veljavni ureditvi komunalnega prispevka, in sicer v 225. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2).

17. V zvezi z zahtevkom tožnice za zamudne obresti od dela plačanega komunalnega prispevka v znesku 30.000,00 EUR, ki ga je organ tudi zavrnil v 3. točki izreka, vendar glede na navedeno ob nepravilni uporabi materialnega prava, sodišče dodaja, da ZPNačrt oziroma ZUreP-2 ne določata vračila plačanega komunalnega prispevka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18. Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije izhaja, da zaradi izvršitve odločbe o odmeri komunalnega prispevka z dne 19. 6. 2009 teče upravni izvršilni postopek. Zgolj ta postopek pa je postopek, v katerem toženka more nasproti tožnici uveljavljati izpolnitev denarne obveznosti po navedeni odločbi o odmeri komunalnega prispevka, vključno z zamudnimi obrestmi.

19. Ker je organ pri odločanju o zahtevku tožnice za vračilo dela plačanega komunalnega prispevka v znesku 30.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi nepravilno uporabil materialno pravo, je sodišče tožbi v tem obsegu (glede 2. in 3. točke ter s tema povezane 4. točke izreka) ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijano odločbo v nezakonitem delu izreka odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega odstavka ter v smislu četrtega odstavka tega člena v tem obsegu vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V tem postopku mora ta izdati novo odločbo v 30 dneh od dneva, ko dobi sodbo ter mora pri tem upoštevati pravno mnenje sodišča o uporabi materialnega prava.

20. Sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, kot je tožnica predlagala, ker postavljeni tožbeni zahtevek presega tisto, kar se s tožbo na spremembo upravnega akta lahko zahteva (četrta alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1); tožnica namreč poleg odločitve o zahtevku za vračilo dela plačanega komunalnega prispevka zahteva brez podlage v določbah ZUS-1 tudi, naj sodišče odloči, da se toženki naloži, da vloži predlog za ustavitev upravne izvršbe.

21. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

K III. in IV. točki izreka:

22. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnico je v postopku zastopal odvetnica, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV, ker je pooblaščenka tožnice zavezanka za DDV, pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

23. Stroškovni zahtevek toženke pa je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 279, 279/1, 279/1-1
Zakon o prostorskem načrtovanju (2007) - ZPNačrt - člen 79, 79/10
ZUreP-2 Zakon o urejanju prostora (2017) - člen 225

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.09.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxNTUw