UPRS Sodba I U 733/2019-8

Jedro

Tožniku je bila BPP dodeljena pod pogoji, ki jih je ZBPP določal pred spremembami, uzakonjenimi z ZBPP-C, ki je pričel veljati 25. marca 2015 (35. člen ZBPP-C). Drugačna razlaga, ki bi se opirala na zdaj veljavne določbe ZBPP, bi pomenila, da se tožnikove že obstoječe pravice in obveznosti spreminjajo za nazaj, torej retroaktivnost zakonske določbe, na podlagi katere bi prišlo do takega posega. Taka razlaga oziroma uporaba zakona bi bila v neposrednem nasprotju s prvim odstavkom 155. člena Ustave RS, po katerem zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Toženka bi zato morala uporabiti ZBPP v besedilu, kot je veljalo v času izdaje odločbe o dodelitvi BPP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 824/2012 z dne 14. 3. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da se je tožniku premoženjsko stanje po enem letu od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) izboljšalo do te mere, da ni več upravičen do BPP (prva točka izreka) in odločila, da je tožnik dolžan povrniti sredstva, izplačana iz naslova BPP na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 824/2012 z dne 7. 8. 2012, v višini 1721,47 EUR (druga točka izreka) ter določila roke in način plačila (druga, tretja in četrta točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku s prej navedeno odločbo z dne 7. 8. 2012 dodeljena redna BPP kot oprostitev predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Tako založeni predujem je bil deloma vrnjen iz stečajne mase, razlika med izplačanimi in vrnjenimi stroški pa znaša 1721,47 EUR. Postopek, za katerega je bila dodeljena BPP, je bil pravnomočno končan dne 11. 3. 2017, iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 2. 2017 pa izhaja, da so bile tožniku v postopku osebnega stečaja odpuščene obveznosti, kar pomeni, da je v postopku uspel. Toženka je v skladu z 49. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) preverila, ali se je tožnikovo premoženjsko stanje po enem letu od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega mu je bila dodeljena BPP, izboljšalo do take mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. Zato je preverila tožnikove dohodke v zadnjih treh mesecih pred iztekom enoletnega obdobja od pravnomočnosti navedene odločbe in ugotovila, da so tožnikovi dohodki v relevantnem obdobju znašali 2302,59 EUR, kar presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, to pa v skladu z določbami ZBPP pomeni, da tožnik ne bi bil več upravičen do dodelitve BPP.

3. Tožnik je na organov poziv pojasnil, da se njegov premoženjski položaj ni izboljšal, da je trenutno brezposeln, da ima za 63.000,00 EUR dolgov in da nima možnosti za vračilo zneska, izplačanega iz naslova BPP. Poudaril je tudi, da so vsi njegovi računi blokirani. Organ v zvezi s temi tožnikovimi navedbami meni, da mora upoštevati ZBPP, zato nima pravne podlage, da bi lahko tožniku odpisal dolg iz naslova BPP. Obdobje, v katerem je ugotavljal tožnikovo upravičenost do BPP, je v skladu z 49. členom ZBPP in navodilom Ministrstva za pravosodje z dne 8. 10. 2012. Kljub temu je organ preveril še širše obdobje in ugotovil, da tožnik tudi v tem, širšem obdobju, presega dovoljeni cenzus. V zvezi s tožnikovimi navedbami o dolgovih organ meni, da niso relevantne, saj ni pravne podlage, po kateri bi se lahko znesek dolga upošteval oziroma odštel pri preverjanju upravičenosti do BPP. Edina zakonsko dovoljena izjema pri ugotavljanju upravičenosti do BPP je plačevanje preživnine, kar je v skladu s 14. členom Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) določeno kot upravičen razlog za zmanjšanje dohodka.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da njegovega materialnega stanja ne predstavljajo le dohodki v trimesečnem obdobju, temveč tudi blokada računov in premoženje z negativno vrednostjo 66.000,00 EUR. Glede na zdaj veljaven cenzus je njegov celoten dohodek šestletnega obdobja globoko pod dvakratnikom minimalnega prihodka. To pomeni, da bi bil tožnik zaradi 100,00 EUR ostanka med cenzusom in zadržano vsoto nad minimalno plačo v kratkem obdobju kaznovan s tem, da bi mu bili odvzeti vsi ostali prihodki iz naslova prihajanja na delo oziroma to, da sploh lahko pride na delo. Poudarja, da je osebni stečaj že šest let brezplačen, zato je zahteva za vračilo stroškov stečajnega postopka diskriminatorna, toženka pa nanj prelaga nesorazmerno breme plačila taks, kljub temu, da od njega ne bi mogla izterjati nobenih sredstev, saj njegovi dohodki ne zadoščajo niti za minimalno plačo. Poudarja, da je bil v obdobju izdaje izpodbijane odločbe brezposeln, trenutno pa ima obdavčljiv prihodek 468,00 EUR, kar je tudi sporočil tožnici in ji poslal dokazila. Meni, da je ves čas relevantnega obdobja izpolnjeval pogoje za dodelitev BPP, sodišču pa iz navedenih razlogov predlaga, naj "v tej zadevi zaprosi za svetovalno mnenje Vrhovno sodišče RS", naj ga oprosti plačila sodnih taks in naj razveljavi (pravilno: odpravi, op. sodišča) izpodbijano odločbo.

5. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Med strankama ni sporno, da se izpodbijana odločba nanaša na vračilo sredstev, izplačanih na podlagi odločbe o dodelitvi BPP z dne 7. 8. 2012. To pomeni, da je bila tožniku BPP dodeljena pod pogoji, ki jih je ZBPP določal tedaj, torej pred spremembami, uzakonjenimi z ZBPP-C, ki je pričel veljati 25. marca 2015 (35. člen ZBPP-C). Drugačna razlaga, ki bi se opirala na zdaj veljavne določbe ZBPP, bi pomenila, da se tožnikove že obstoječe pravice in obveznosti spreminjajo za nazaj, torej retroaktivnost zakonske določbe, na podlagi katere bi prišlo do takega posega. Taka razlaga oziroma uporaba zakona bi bila v neposrednem nasprotju s prvim odstavkom 155. člena Ustave RS, po katerem zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Tega v ničemer ne spreminjajo prehodne določbe 29. in 30. člena ZBPP-C, ki se nanašajo izključno na situacije, ko je bil postopek, v zvezi s katerim je bila dodeljena BPP, zaključen pred uveljavitvijo ZBPP-C.

8. To pomeni, da bi morala toženka uporabiti ZBPP v besedilu, kot je veljalo v času izdaje odločbe o dodelitvi BPP. To besedilo je v 49. členu urejalo dolžnost povračila sredstev, izplačanih iz BPP, v primeru, če upravičenec do BPP v postopku ni uspel ali če država ni uspela izterjati sredstev za BPP od nasprotne stranke. Ker pa toženka v obravnavani zadevi ne izhaja iz takega stanja, temveč izključno iz ugotovitve, da je tožnik v postopku uspel, bi morala po tedanji ureditvi uporabiti 48. člen ZBPP, ki je urejal vračilo sredstev v takem primeru, vendar je za vzpostavitev dolžnosti povračila sredstev določal nadaljnji pogoj, da je upravičenec do BPP na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke. Te okoliščine toženka v obravnavani zadevi sploh ni ugotavljala oziroma to iz izpodbijane odločbe ne izhaja.

9. Po tedanji ureditvi pa je bilo drugačno tudi obdobje, v katerem bi morala toženka ugotavljati tožnikovo premoženjsko stanje, in sicer štiri leta od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena BPP, ne pa eno leto od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega mu je bila dodeljena BPP, kot ZBPP v prvem odstavku 49. člena določa zdaj. Vse to pomeni, da toženka zaradi uporabe napačne materialnopravne podlage več pravno pomembnih dejstev sploh ni ugotavljala oziroma ta dejstva ne izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kar pomeni, da se te odločbe ne da preizkusiti.

10. Sodišče k temu pripominja še, da tudi v primeru, če bi bili izpolnjeni pogoji za uporabo zdaj veljavnega 49. člena ZBPP, po njegovih določbah ne zadostuje zgolj ugotovitev, da bi tožnik na podlagi njegovega zdajšnjega materialnega položaja ne bil več upravičen do dodelitve BPP, temveč zakon izrecno določa še dodaten pogoj, da bi zmogel delno ali v celoti povrniti stroške brez obresti, ki so bili izplačani iz naslova BPP (prvi odstavek 49. člena ZBPP). V zvezi s tem pogojem daje ZBPP toženki tudi pooblastilo, da na podlagi trenutnega materialnega položaja upravičenca določi, kolikšen del stroškov mora upravičenec povrniti (četrti odstavek 49. člena ZBPP).

11. Iz navedenih razlogov je sodišče v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, po tretjem odstavku istega člena pa sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Kot je bilo obrazloženo, je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

12. Tožnik je v tožbi zahteval tudi povračilo stroškov upravnega spora, vendar pri tem ni navedel, kakšni stroški naj bi mu nastali oziroma ali so mu sploh nastali kakšni stroški, zato sodišče ni imelo podlage za odločanje o tej zahtevi. Podobno velja tudi za tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, saj se sodna taksa na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje.

Datum zadnje spremembe:

05.09.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 97/2021-6
• UPRS sodba III U 225/2014
• UPRS Sodba II U 87/2018-13