UPRS Sodba I U 2762/2017-24

Jedro

Primerjavo blaga oziroma proizvodov je treba opraviti celovito in natančno, z uporabo in upoštevanjem vseh kriterijev, po katerih se opravlja primerjava podobnosti blaga, ter opravljeno primerjavo tudi ustrezno obrazložiti, pri izpeljavi končnih materialnopravnih zaključkov pa upoštevati rezultate tako opravljene analize po vseh (večih) kriterijih skupaj.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, 2. točka izreka odločbe Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31207-938/2013-28 z dne 13. 11. 2017 se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek stranke z interesom A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se prijava znamke "PROLIFE" št. ... z dne 2. 8. 2013 za tam navedeno blago iz razreda 31 po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju NK), zavrne (1. točka izreka), postopek registracije znamke pa nadaljuje za ostalo tam navedeno blago iz istega razreda po NK (2. točka izreka), ter ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka 2. 8. 2013 prejela prijavo besedne znamke "PROLIFE" št. ... za blago, razvrščeno v razred 31 po NK, ki jo je vložila družba A. (v nadaljevanju stranka z interesom). Zoper registracijo navedene znamke je tožnik iz razloga, ker je prijavljena znamka zamenljivo podobna njegovi prejšnji znamki Skupnosti št. ... ("prolife"), registrirani za blago iz razreda 5 po NK, vložil ugovor, ki ga je toženka zavrnila z odločbo št. 31207-938/2013-1910 z dne 3. 12. 2015, katero je to sodišče s sodbo I U 16/2016 z dne 13. 9. 2016 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.

3. V ponovljenem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je toženka najprej primerjala znaka prijavljene znamke in prejšnje tožnikove znamke. Presodila je, da sta si znaka vizualno precej podobna, pomenska in fonetična podobnost pa je med njima izrazito visoka, ter da stopnja pozornosti relevantnega potrošnika niha od povprečne do nekoliko višje.

4. V zvezi s primerjavo blaga stranke z interesom in tožnika je ugotovila, da je narava blaga prijavljene znamke iz skupine a), kot navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, v primerjavi z blagom predhodne znamke različna, ker gre pri prijavljenem znaku za osnovno, običajno hrano za živali, ki predstavlja skupek snovi, ki jo organizem zaužije kot vir energije za delovanje oziroma življenjsko potrebo, in ki običajno ne vsebuje dietetskih snovi ali prehranskih dodatkov. Tudi če vsebuje dodatke, pa je to premalo, da bi šlo za podobno blago, saj preostali kriteriji (namen, narava, kraj prodaje, dopolnjevanje, konkurenčnost) ne kažejo izrazite podobnosti. Narava blaga predhodne znamke iz skupine a), kot izhaja iz obrazložitve odločbe, je popolnoma drugačna, ker ne gre za hrano, ampak za farmacevtske preparate, namenjene zdravljenju ali lajšanju zdravstvenih tegob. Enako velja tudi glede blaga iz skupine b) pri prejšnji znamki, pri katerem gre za posebna prehranska živila ali dodatke, ki se zaradi posebne sestave ali načina delovanja razlikujejo od navadnih živil, namenjenih človeku oziroma živali, in za katera ni značilno, da so lažja ali obogatena z vitamini, proteini ali drugimi dodatki.

5. Toženka je presodila, da je tudi namen primerjanega blaga različen. Blago stranke z interesom je namenjeno osnovni prehrani živali, blago tožnika pa izboljšanju zdravja ali težav, preprečitvi poslabšanj in komplikacij, odstranitvi vzroka nastanka obolenja. Pri blagu prejšnje znamke in prijavljene znamke iz skupine a) je razlika tudi v načinu trženja. Za izdelke tožnika je značilno, da trženje poteka preko strokovnjakov v specializiranih trgovinah, medtem ko se blago iz skupine a) stranke z interesom kupuje brez posveta s strokovnjaki, saj gre za običajno, dnevno hrano za zdrave živali.

6. Primerjano blago lahko najdemo v istih trgovinah in je torej lahko kraj prodaje enak, vendar se temu dejavniku ne bi smelo pripisovati prevelika pomena, ker sodobne trgovine, drogerije in veleblagovnice prodajajo blago vseh vrst. Zato je prodajno mesto manj odločilno pri določitvi, ali upoštevna javnost meni, da ima blago skupni izvor zgolj zato, ker se prodaja v isti trgovini. Enako meni toženka tudi glede kriterija kraja proizvodnje. Dejstvo, da lahko isto podjetje proizvaja hrano za živali in hkrati blago tožnika, ne pomeni, da gre za podobno blago, ker tovarne proizvajajo zelo različno blago.

7. Med blagom iz skupine a) stranke z interesom in blagom tožnika tudi ni komplementarnosti. Nobeno blago tožnika ni nujno potrebno za uporabo blaga iz skupin a), b) in c) stranke z interesom. Tudi medsebojne konkurenčnosti med prijavljenim blagom in blagom tožnika ni. V zvezi z upoštevno javnostjo pa je ugotovila, gre za iste kupce, vendar da to samodejno ne kaže na podobnost primerjanega blaga.

8. V zvezi z blagom stranke z interesom "stelja za živali, peščen papir za domače ljubljence (stelja), živalska stelja, odišavljen papir za domače ljubljence (stelja)" je toženka presodila, da se narava tega blaga razlikuje od blaga tožnika, ter da sta tudi namen primerjanega blaga in kraj proizvodnje različna. Glede blaga "sveže sadje in zelenjava ter sveže cvetje" pa je ugotovila, da se razlikuje od blaga tožnika. Res je, da se sveže sadje ali sveža zelenjava pogosto uporablja pri pripravi dietetičnih živil, v dietetske namene ali kot sestavina prehranskih dopolnil (blago tožnika), vendar zgolj dejstvo, da se ena vrsta blaga uporablja za proizvodnjo druge, ne zadostuje za dokaz, da sta si vrsti blaga podobni, ker se njuna narava, namen, upoštevna javnost in distribucijske poti znatno razlikujejo.

9. Glede na to je toženka odločila, da so za blago, navedeno v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, za katero je ugotovila, da je podobno blagu, ki ga pokriva tožnikova znamka, podani pogoji za zavrnitev prijavljene znamke po b) točki prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1), za blago, navedeno v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, pa je presodila, da ni podobno blagu tožnika ter da se zato postopek registracije znamke za to blago nadaljuje.

10. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je toženka sicer pravilno ugotovila, da je znak zadevne znamke nedvomno podoben znaku predhodne znamke, ne strinja pa se z ugotovitvami glede nepodobnosti nekaterega blaga, ki ga pokrivata primerjani znamki. Predhodna znamka v razredu 5 po NK pokriva farmacevtske in medicinske preparate, pripravke ter prehrambene izdelke (živila in pijače), ki so lahko namenjeni ljudem ali živalim, zadevna znamka pa želi pridobiti zaščito za blago v razredu 31 po NK, in sicer za prehrambene izdelke (živila in pijače) za živali, krmo in steljo za živali.

11. Izpostavlja, da so pripravki za farmacevtske in medicinske namene, ki jih ščiti predhodna znamka, namenjeni ljudem in živalim, kar je ugotovila tudi sama toženka. Farmacevtski proizvod se namreč nanaša na vse vrste zdravil, snov ali kombinacijo snovi za zdravljenje ali preprečevanje bolezni pri ljudeh ali živalih. Veterinarski proizvodi so tako vključeni v širši izraz farmacevtski proizvodi in so zato enaki. Primerjano blago si je nedvomno podobno, saj je lahko namenjeno istim končnim uporabnikom (živalim), pokrivajo pa se tudi končni kupci oziroma upoštevna javnosti (rejci živali oziroma lastniki živali).

12. Obe znamki pokrivata prehrambene izdelke (živila in pijače), ki so si v znatni meri splošno podobni, saj so namenjeni prehrani. Osnovni namen blaga prijavljene znamke je identičen namenu prehrambenih izdelkov predhodne znamke (proteinska hrana za medicinske namene, dietetična živila, dietetične pijače itd.). Gre za različne podvrste prehrambenih izdelkov, ki imajo enak način uporabe (zaužitje skozi usta), enako naravo in enak ali podoben izvor. Za presojo v tem primeru ni pomembno, kakšen je podredni namen prehrambenih izdelkov, torej ali gre za osnovna ali dietetična živila, ali za živila za medicinske namene. Navedeni prehrambeni izdelki sovpadajo tudi v načinu trženja in upoštevne javnosti, saj gre za živila in pijače, ki se prodajajo v običajnih trgovinah (ne na recept), in pri katerih so tudi končni kupci pogosto isti. Pijače za živali pri zadevni znamki sodijo v splošno kategorijo pijač in so zato zelo podobne pijačam, ki jih ščiti predhodna znamka. Tudi hrana za živali je podobna pripravkom na osnovi vitaminov, elementov v sledeh oziroma mineralov za dietetične namene ali prehranskim dodatkom pri predhodni znamki, saj lahko slednji predstavljajo sestavino hrane in pijače za živali oziroma so v njej prisotni. Gre torej za podobno sestavo blaga, ki ga ščitita znamki.

13. Živalska stelja, sveže sadje in zelenjava ter sveže cvetje so podobni izdelkom, kot so vlaknine (užitne rastline), zelišča, zeliščni pripravki itd., ki jih pokriva predhodna znamka. Sveže sadje in zelenjava med drugim sodita med dietetična živila oziroma so pogosto njihova glavna sestavina in se torej to blago pokriva tudi v izvoru, naravi, namenu in načinu uporabe.

14. Blago, za katerega je toženka dovolila registracijo, je nedvomno zamenljivo podobno blagu predhodne znamke, kar ob visoki stopnji podobnosti znakov pomeni verjetnost zmede v javnosti. Glede na to predlaga, naj sodišče 2. točko izreka izpodbijane odločbe odpravi in zavrne registracijo zadevne znamke oziroma podredno, naj 2. točko izreka izpodbijane odločbe odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, toženki pa naloži tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

16. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo v bistvenem navaja razloge izpodbijane odločbe oziroma se nanje sklicuje. Izpostavlja, da ima primerjano blago različen namen in da gre za različno vrsto proizvodov. Namen blaga je bistveni kriterij za presojo in glavna okoliščina za različnost primerjanih proizvodov. Dejstvo, da so primerjani proizvodi namenjeni ljudem in živalim, pa nima nobene teže. Pri primerjanem blagu so različni tudi način in kraj prodaje, način trženja in tržni tokovi. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

17. Tožnik in stranka z interesom v naknadnih pripravljalnih vlogah vztrajata pri svojih navedbah oziroma stališčih, ki jih v bistvenem ponavljata z dodatnimi argumenti.

18. Tožba je utemeljena.

19. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da se postopek registracije zadevne znamke nadaljuje za blago iz razreda 31 po NK, našteto v 2. točki izreka izpodbijane odločbe. Navedena odločitev toženke tako smiselno predstavlja odločitev iz tretjega odstavka 102. člena ZIL-1. To pomeni, da je toženka z izpodbijano odločitvijo delno zavrnila tožnikov ugovor, ki ga je podal v postopku registracije prijavljene znamke.

20. Med strankami ni sporno, da je prijavljeni znak podoben znaku predhodne tožnikove znamke. Sporno pa je, ali je toženka pravilno opravila analizo (ne)podobnosti med blagom, ki ga ščiti predhodna znamka, in blagom, navedenim v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, za katerega želi pridobiti zaščito zadevna (prijavljena) znamka.

21. Po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

22. Sodišče se strinja s tožnikovim stališčem, ki zadeva presojo podobnosti spornega blaga, saj je toženka po presoji sodišča v zvezi s spornim blagom sprejela napačen in neprepričljiv zaključek, da prijavljeni znak ne pokriva (zelo) podobnih proizvodov kot prejšnja znamka tožnika. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da bo skupine blaga stranke z interesom in tožnika primerjala glede na kriterije narave in namena blaga, upoštevne javnosti, kraja prodaje, načina trženja, komplementarnosti in konkurenčnosti. Vendar sodišče ugotavlja, da je pri tej analizi bodisi dejstva v bistvenih točkah nepopolno in zmotno ugotovila bodisi so njeni zaključki posledično materialnopravno napačni oziroma je obrazložitev v delu pomanjkljiva, nezadostna in pavšalna, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

23. Razlogovanje toženke, da ima primerjano blago različno naravo, ker gre pri prijavljenem znaku za osnovno hrano za živali, ki običajno ne vsebuje dietetskih snovi ali prehranskih dodatkov, četudi vsebuje dodatke, kar je premalo za sklepanje, da bi šlo za podobno blago, ker preostali kriteriji (namen, narava, kraj prodaje, dopolnjevanje, konkurenčnost) ne kažejo izrazite podobnosti, je po presoji sodišča pavšalno in nekonkretizirano, dejansko stanje v zvezi s tem pa zmotno in nepopolno ugotovljeno. Toženka namreč to svoje stališče le pavšalno navede in ga v ničemer ne podpre z argumenti, niti na tem mestu in v zvezi s tem ne napravi konkretizirane analize še po preostalih kriterijih, ki jih sama našteva. Taka obrazložitev zato ne ustreza standardu obrazložitve odločbe v smislu prvega odstavka 214. člena ZUP, po katerem mora obrazložitev odločbe med drugim obsegati razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Tožnik utemeljeno opozarja, da na primer hrana za živali (blago stranke z interesom) zelo pogosto vsebuje različne vitamine, minerale, proteine, dopolnila, druge prehranske dodatke itd., kar se pokriva z blagom iz razreda 5 po NK, ki ga ščiti predhodna znamka.

24. Po presoji sodišča je toženka tudi zmotno ugotovila, da naj bi se izdelki oziroma proizvodi tožnika tržili (samo) preko strokovnjakov (zdravnikov, veterinarjev, farmacevtov) v specializiranih trgovinah, blago stranke z interesom pa brez posveta s strokovnjaki. Blago, ki ga pokriva predhodna znamka, se namreč že izkustveno lahko prodaja tudi brez posredovanja strokovnjakov, v običajnih, ne le specializiranih trgovinah, na istih prodajnih mestih (na primer dietetična živila, živila za dojenčke in invalide, dietetične pijače, vlaknine, mandljevo mleko, pripravki na osnovi vitaminov, elementov v sledeh oziroma mineralov za dietetične namene ali kot prehranskih dodatkov, vitaminski preparati itd.), kot primerjano blago iz razreda 31 po NK (na primer hrana za živali, vložena ali konzervirana hrana za živali, obroki za živali, piškoti za živali, jedilne kosti in palčke za živali, sveže sadje in zelenjava itd.), navedeno v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, na kar utemeljeno opozarja tudi tožnik. V tem delu je torej toženka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, posledično pa napravila napačen materialnopravni zaključek, kar je razlog za odpravo izpodbijane odločbe (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

25. Tudi odločitev o nepodobnosti (različnosti) blaga stranke z interesom "stelja za živali, peščen papir za domače ljubljence (stelja), živalska stelja, odišavljen papir za domače ljubljence (stelja)" v primerjavi z blagom, ki ga ščiti predhodna znamka tožnika, po presoji sodišča temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj toženka ni opravila konkretizirane in celovite primerjave tega blaga po vseh upoštevnih kriterijih. Izostala je namreč natančno opravljena primerjava (med drugim) po kriterijih upoštevne javnosti, kraja prodaje, načina trženja, tržnih in distribucijskih poti ipd., ki jih pri presoji podobnosti navedenega primerjanega blaga v tem primeru ni mogoče prezreti. Poleg tega je po oceni sodišča pomanjkljiva in nezadostna tudi obrazložitev glede kriterijev narave in namena blaga ter kraja proizvodnje.

26. Enaka je tudi presoja sodišča v zvezi z blagom stranke z interesom "sveže sadje in zelenjava, sveže cvetje", glede katerega toženka le pavšalno navede, da se razlikuje od blaga tožnika, in da dejstvo, da se sveže sadje ali sveža zelenjava pogosto uporablja pri pripravi dietetičnih živil ali v dietetske namene, ali kot sestavina prehranskih dopolnil, ne zadostuje za dokaz, da si je blago podobno, ker se njuna narava, namen, upoštevna javnost in distribucijske poti znatno razlikujejo. Taka obrazložitev po presoji sodišča ne zadosti standardu obrazložitve odločbe v smislu prvega odstavka 214. člena ZUP, saj je toženka v obrazložitvi zgolj pavšalno in neargumentirano navedla, da dejstvo, da se ena vrsta blaga uporablja pri pripravi druge, samo po sebi ne zadostuje za dokaz, da sta si vrsti blaga podobni, pri čemer pa ni opravila konkretizirane in celostne primerjave navedenega blaga po vseh kriterijih, ki jih je treba uporabiti pri analizi, niti po teh ne, ki jih sama našteva. Rezultat take primerjave je nujno nezadostno ugotovljeno dejansko stanje (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in nezmožnost preizkusa izpodbijane odločbe s tega vidika (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), kar je že samo po sebi razlog, zaradi katerega je treba izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženki v ponovni postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

27. Sodišče se strinja s tožnikom tudi glede tega, da je primerjano blago predhodne znamke in prijavljenega znaka namenjeno prehrani, da ima torej s tega vidika enak namen, pri čemer ni bistvene razlike niti v načinu uporabe primerjanega blaga oziroma je lahko način uporabe celo enak (zaužitje). Tožnik tudi utemeljeno opozarja, da se lahko primerjano blago uporablja v kombinaciji. Primerjano blago je tudi pogosto proizvedeno s strani istih podjetij, distribuirano skozi iste distribucijske kanale, prodaja se na istih prodajnih mestih in je namenjeno istim strankam oziroma kupcem. Sodišče dodaja, da je (tudi) toženka, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, sama ugotovila, da so kraj prodaje, kraj proizvodnje in upoštevna javnost (kupci) primerjanega blaga enaki oziroma celo isti, pri čemer teh relevantnih kriterijev v obravnavani zadevi ni mogoče enostavno spregledati oziroma jim je treba pri presoji podobnosti spornega blaga pripisati (določeno) težo. Kolikor iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je toženka v zvezi z zaključki glede primerjave blaga opirala zlasti na kriterij namena v smislu, da je blago stranke z interesom namenjeno osnovni prehrani živali, blago tožnika pa zdravljenju ali lajšanju zdravstvenih tegob, izboljšanju zdravja, preprečitvi poslabšanja in komplikacij ali odstranitvi vzroka nastanka obolenja, sodišče poudarja, da je treba primerjavo blaga oziroma proizvodov opraviti celovito in natančno, z uporabo in upoštevanjem vseh kriterijev, po katerih se opravlja primerjava podobnosti blaga, ter opravljeno primerjavo tudi ustrezno obrazložiti, pri izpeljavi končnih materialnopravnih zaključkov pa upoštevati rezultate tako opravljene analize po vseh (večih) kriterijih skupaj.

28. Glede na obrazloženo sodišče zaključuje, da je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno, v postopku pa so bila tudi bistveno kršena pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev v zadevi, zato je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v 2. točki izreka odpravilo in zadevo v tem obsegu na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo toženki v ponoven postopek. Sodišče se do ostalih navedb strank in v zvezi z njimi predlaganih dokazov ni posebej in izrecno opredeljevalo, saj glede na sprejeto odločitev in razloge zanje v tem primeru niso relevantni, kajti na (drugačno) odločitev sodišča ne bi mogli vplivati. Nezadostna in pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločitve tudi ne daje podlage, da bi se lahko sodišče po vsebini spuščalo v presojo ostalih tožbenih navedb, poleg tega pa bi bila njihova presoja glede na sprejeto odločitev z vidika ponovnega postopka preuranjena.

29. V ponovnem postopku bo morala toženka skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati pravno mnenje sodišča, kot ga je zavzelo v tej sodbi, in njegova stališča, ki se nanašajo na postopek, dopolniti dejansko stanje in dejstva pravilno ter popolno ugotoviti, glede na tako ugotovljeno dejansko in pravno stanje zadeve pa nato ponovno odločiti v zadevi. Toženka bo morala tudi dosledno upoštevati pravilo, po katerem velja, da so elementi pravila podobnosti v smislu točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 med seboj odvisni, kar pomeni, da ima v primeru visoke stopnje podobnosti med znakoma, kar je v tej zadevi nesporno podano, tudi nizka stopnja podobnosti med blagom, na katero se znak in znamka nanašata, večjo težo, ter se v tem oziru ustrezno opredeliti tudi do verjetnosti nastanka zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko tožnika.

30. Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker navedeni dokazi in dejstva glede na razloge za sprejeto odločitev niso pomembni, saj na drugačno odločitev sodišča ne bi mogli vplivati. Že zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti pri upoštevanju pravil postopka, kot prej obrazloženo, namreč izpodbijane odločbe ni mogoče potrditi kot pravilne in zakonite. Kolikor gre za predlagane listine spisa, pa jih je sodišče presodilo že v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe; poleg tega pa se nanašajo na listine v spisu, katerih obstoj in vsebina med strankami niti ni sporna.

31. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika. Stroške mu je priznalo na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 15,00 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

32. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom A., ki je zastopala interes stranke, ki v tem sporu ni uspela, temelji na 154. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

05.09.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 383/2019-25
• UPRS Sodba I U 206/2019-16
• UPRS Sodba I U 1379/2018-14