UPRS Sodba I U 490/2017-9

Jedro

Za uveljavljanje pravic iz naslova pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD poleg opredelitve pogoja dejanskega življenja dopustno določiti čas in razloge, ko je bil posameznik upravičeno odsoten z ozemlja Republike Slovenije. Navedeno po presoji Vrhovnega sodišče kaže na to, da je zakonska določitev pogoja dejanskega življenja iz četrtega odstavka 1č. člena ZUSDDD dopustna, pri čemer je tudi Ustavno sodišče ugotovilo, se je zakonodajalec s sprejetjem ZUSDDD-B ustavno skladno odzval na protiustavno stanje, ugotovljeno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/02, s čimer je bilo vzpostavljeno moralno zadoščanje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic, ki so nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (1. točka izreka) in ugotovil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

2. Navedel je, da je tožnik do leta 1996 prebival v Sloveniji, od takrat dalje pa v BiH, kjer je zaposlen. Kasneje v Sloveniji ni zaprosil za izdajo dovoljenja za prebivanje ali za sprejem v državljanstvo, za pomoč pri vrnitvi ni prosil niti svojih sorodnikov (njegov prijatelj se je za zaposlitev pri različnih delodajalcih sicer zanimal pred letom 2000). Tudi sam je izjavil, da se ni nikoli pozanimal glede pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, in da se v času prebivanja v BiH ni poskušal vrniti v Slovenijo, saj je skrbel za očeta, ki je umrl leta 1996, in mater, ki je umrla leta 2002. Po odhodu se je tožnik do leta 2000 dvakrat vrnil v Slovenijo na podlagi vizuma za zasebni obisk, leta 2012 pa je, prvič po odhodu, vložil prošnjo za ureditev statusa tujca v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno je organ presodil, da se tožnik v obdobju od 2001 do 2006 ni poskušal vrniti v Slovenijo. Ker ni izkazal dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

3. Organ druge stopnje je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil z odločbo s številko 2140-116/2016/2 (1312-05) z dne 30. 1. 2017. Pritrdil je presoji, da tožnik izkazuje upravičen razlog odsotnosti zaradi posledic izbrisa (prva alineja tretjega odstavka 1.č člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, v nadaljevanju ZUSDDD), kar pomeni, da za obdobje prvih petih let odsotnosti izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Strinjal se je tudi s presojo, da tožnik s svojimi ravnanji v obdobju petih let po navedeni dopustni odsotnosti, to je v obdobju od leta 2001 do 2006, ni dokazal poskusov vračanja v Republiko Slovenijo. Pojasnil je, da so ravnanja, ki kažejo na poskus vrnitve, že poskus pridobitve vizuma, poskus ureditve statusa z vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje, poskus vstopa v državo, če je bil vstop zavrnjen, iskanje zaposlitve v Republiki Sloveniji, in podobno. S tem povezano dokazno breme pa je na stranki.

4. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo, v kateri je zatrjeval neustavnost zahteve po izkazanih poskusih vračanja iz četrtega odstavka 1. č člena ZUSDDD. Meni, da gre za nejasno, protislovno in arbitrarno določbo, kar naj bi veljalo tudi za njen del, iz katerega je razvidno, "da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let". Pojasnjuje še, da do 24. 7. 2010 ni bilo zakonske podlage, ki bi izbrisanim omogočala vrnitev v Slovenijo.

5. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v odločbi z dne 30. 1. 2017.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) se v upravnem odločanju praviloma uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon ne določa drugače.¹ Predpis, ki je za obravnavano zadevo bistven, je zato določba 1č. člena ZUSDDD.²

8. Tožnik z ustavnopravnega vidika problematizira zakonsko ureditev glede upravičene odsotnosti z ozemlja Republike Slovenije po ZUSDDD.

9. Ustavno sodišče se je o problematiki upravičene odsotnosti tujcev opredelilo v odločbah U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003, U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 in U-I-48/13 z dne 8. 1. 2015. Iz prve je razvidno, da bi moral zakon opredeliti, kaj se šteje za prekinitev dejanskega življenja, in kdaj se šteje, da se je državljan druge republike izselil. Razlaga pogoja dejanskega življenja po mnenju Ustavnega sodišča nikakor ne bi smela biti strožja od razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi v zvezi s pridobitvijo državljanstva³. V kasnejši odločbi pa je Ustavno sodišče zapisalo, da „ima zakonodajalec večje polje proste presoje le pri odločitvi, kako dolga odsotnost zaradi odstranitve tujca iz države se ne upošteva pri ugotavljanju dejanskega življenja v Sloveniji in po kolikšnem času se od posameznika lahko pričakuje določena aktivnost, iz katere izhaja, da se je želel vrniti v Republiko Slovenijo in tu nadaljevati s stalnim prebivanjem.⁴ Presodilo je še, da zakonske rešitve, ki se nanašajo na pogoj dejanskega življenja, na ustavno skladen način odpravljajo protiustavnost, ugotovljeno v odločbi U-I-246/02.⁵ Svoje stališče je ponovilo tudi v odločbi z dne 8. 1. 2015⁶, v kateri je v zvezi z obravnavano problematiko dodalo še, da tudi iz sodbe velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012 izhaja, da ravnanje dveh pritožnikov, ki nista na noben način izrazila želje prebivati v Republiki Sloveniji (tj. nista uporabila pravnih sredstev, da bi uredila svoj status prebivanja), kaže na to, da za to nista imela dovolj interesa in da ne moreta biti razbremenjena obveznosti, da bi vsaj formalno zaprosila za dovoljenje za prebivanje.⁷

10. Vrhovno sodišče je že v zadevi X Ips 3/2017 sprejelo stališče, da je, glede na to, da poleg opredelitve pojma dejanskega življenja ZUSDDD-B določa še čas in razloge, ko je bil posameznik upravičeno odsoten z ozemlja Republike, treba šteti, da se ugotovitev Ustavnega sodišča v odločbi z dne 10. 6. 2010 ne nanaša le na upravičeno odsotnost iz tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, v zvezi s katero se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let (prvi del četrtega odstavka 1č. člena ZUSDDD), temveč tudi na zakonsko določbo, „da je pogoj dejanskega življenja v nadaljnjem obdobju petih let izpolnjen samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji (drugi del četrtega odstavka 1č. člena ZUSDDD).⁸ Te določbe tudi po mnenju Ustavnega sodišča niso nejasne in vsebinsko ohlapne, vsaj ne bolj, kot je to pri podobnih zakonskih določbah, ki sicer urejajo pridobitev dovoljenja za prebivanje ali za sprejem v državljanstvo.⁹

11. Po stališču Vrhovnega sodišča (v navedeni zadevi) že iz omenjenih odločb Ustavnega sodišča in sodbe ESČP izhaja, da je za uveljavljanje obravnavnih pravic poleg opredelitve pogoja dejanskega življenja dopustno določiti čas in razloge, ko je bil posameznik upravičeno odsoten z ozemlja Republike Slovenije. Vse navedeno po presoji Vrhovnega sodišče kaže na to, da je zakonska določitev pogoja dejanskega življenja iz četrtega odstavka 1č. člena ZUSDDD dopustna, pri čemer je tudi Ustavno sodišče ugotovilo, se je zakonodajalec s sprejetjem ZUSDDD-B ustavno skladno odzval na protiustavno stanje, ugotovljeno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/02, s čimer je bilo vzpostavljeno moralno zadoščanje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic, ki so nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.¹⁰

12. Glede na navedena stališča tožba po presoji sodišča ni utemeljena, zaradi česar jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločilo je brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v svojih številnih odločbah (npr. odločbe X Ips 1642/2006 z dne 10. 3. 2010, X Ips 224/2007 z dne 1. 7. 2010, X Ips 496/2010 z dne 1. 9. 2011, X Ips 243/2013 z dne 5. 2. 2014).
² ZUSDDD ureja poseben pravni položaj določene skupine tujcev kot lex specialis v razmerju do Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki na sistemski ravni ureja pravni položaj tujcev. Gre za posebno ureditev, ki omogoča pridobitev dovoljenja za prebivanje pod ugodnejšimi pogoji, kot to velja za ostale tujce po ZTuj-2.
³ Glej 30. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003.
⁴ Glej 31. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010.
⁵ Glej 34. točko obrazložitve omenjene odločbe.
⁶ Glej 9. točko obrazložitve omenjene odločbe.
⁷ Glej 10. točko obrazložitve omenjene odločbe.
⁸ Glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 3/2017 z dne 25. 1. 2017 (13. točka obrazložitve).
⁹ Glej 35. točko obrazložitve omenjene odločbe.
¹⁰ Glej 9. točko obrazložitve Ustavne odločbe U-I-48/13 z dne 8. 1. 2015.

Datum zadnje spremembe:

12.08.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 300/2015
• UPRS sodba I U 228/2016
• UPRS sodba I U 952/2015