UPRS Sodba I U 942/2019-6

Jedro

Tožena stranka je tožnika seznanila s tem, da je Kosovo varna izvorna država, vendar s tem nanj ni prevalila dokaznega bremena. Tožena stranka bi morala glede na zatrjevane tožnikove osebne okoliščine ugotavljati, ali je Kosovo zanj varna izvorna država, torej pridobiti aktualne informacije o tamkajšnjem stanju glede povezave med policijo in kriminalnimi združbami in ugotavljati, ali tožniku morebiti ne grozi resna škoda ob vrnitvi vanjo (28. člen ZMZ-1), česar pa ni storila.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-503/2019/10 (1312-07) z dne 20. 5. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo, drugo in sedmo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik zatrjeval, da je državo zapustil zaradi groženj s strani kriminalne združbe, ki ji je bil dolžan denar v zvezi s preprodajo kokaina. Vendar pa po presoji tožene stranke ni poiskal zaščite države, temveč se ji je izognil, ker je vedel, da je tudi dejanje, ki ga je storil sam (preprodaja droge), kriminalno. Iz njegove izpovedbe je razvidno, da bi svojo situacijo s prijavo na policijo še poslabšal, tudi zato, ker bi tako tudi sam tvegal kazen. Navedel je še, da policija sodeluje s kriminalci in je koruptivna, kar je po stališču tožene stranke neprepričljivo in nekonkretizirano. Tožnik s policijo na Kosovu nikoli ni imel težav. Tožena stranka ugotavlja, da je prezgodaj trditi, da mu policija ne bi nudila zaščite, če bi zanjo zaprosil. Po njenem mnenju tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen. Sicer pa prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav¹ razglasila za varno izvorno državo, pri čemer ni izkazal svojih posebnih okoliščin, da Kosovo zanj ne bi bila varna država. Na ozemlje Slovenije je vstopil nezakonito in se brez utemeljenega razloga ni prostovoljno predal varnostnim organom, ker je menil, „da ga bo policija slej ko prej že enkrat prijela“. To pomeni, da za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času glede na okoliščine njegovega vstopa v državo.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. Kriminalna združba obvladuje tudi policijo, ki ne naredi nič, celo sodeluje in je koruptivna. Zato mu državni organi niso sposobni oz. nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem. Tožena stranka tudi ni pridobila informacij o izvorni državi (zlasti povezanost policije s kriminalnimi združbami, ki se ukvarjajo s preprodajo droge), ki bi potrdile, da bi ga kosovska policija v okviru svojih pooblastil zaščitila pred napadalci. Odločbe v tem delu naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pojasnjuje, da je vzgojitelju takoj, ko je prišel v zapor, rekel, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, a je trajalo 1 mesec, preden sta napisala lastnoročno izjavo. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo in mu prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponoven postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni navedel, kateri posebni družbeni skupini naj bi pripadal. V izvorni državi se je ukvarjal s preprodajo mamil, kar ga pod nobenimi pogoji ne uvršča v katerokoli posebno družbeno skupino v skladu z ZMZ-1. Tožniku je bilo ob podaji prošnje predstavljeno, da je Kosovo varna izvorna državo, imel je možnost, da predstavi svoje osebne razloge, da to zanj ne velja, vendar jih ni izkazal. Zato ni mogoče trditi, da bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Tožnik je prošnjo podal šele v 2 do 3 mesecih po prihodu v Slovenijo.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite ob sklicevanju na določila prve, druge in sedme alinejo 52. člena ZMZ-1. Zakonodajalec je namreč določil, da lahko pristojni organ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne tudi, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 (1. alineja 52. člena ZMZ-1), če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (2. alineja 52. člena ZMZ-1) ali če je prosilec nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije in se brez pravega razloga ni javil oblastem ali ni podal prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času glede na okoliščine njegovega vstopa (7. alineja 52. člena ZMZ-1).

7. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Kosova, ki ga je Vlada RS 17. 2. 2016 z Odlokom razglasila za varno izvorno državo. Sporno je, ali to velja ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin. Iz prošnje za mednarodno zaščito je namreč razvidno, da v bolnišnici, kamor je prišel zaradi poškodbe z nožem, ki so jo povzročili člani kriminalne združbe, ni prijavil dogodka policiji, ker bi s tem samo še bolj poslabšal situacijo. Tudi na osebnem razgovoru je na poziv tožene stranke, kaj je s tem mislil, pojasnil, da prijava ne bi imela smisla – sebi bi povzročil dodatne težave, saj policija sodeluje s kriminalno združbo (kar je vidno tudi iz tega, da kriminalnih stvari ne skrivajo, nosijo orožje, policija pa ne naredi nič, oni imajo denar in obvladujejo situacijo), je koruptivna, pa tudi sam je storil kaznivo dejanje (s preprodajo kokaina).

8. Glede na navedeno po presoji sodišča ni pravilno stališče tožene stranke, da je tožnik navajal le okoliščine, ki pomenijo očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. Da je opisal koruptivno ravnanje policije in njeno povezanost s kriminalno združbo, je razvidno tudi iz izpodbijane odločbe (v nadaljevanju pa se je do navedenega tožena stranka le pavšalno opredelila, ker po njenem tožnik ni podal prijave policiji zgolj zato, da bi se izognil kazenski odgovornosti za preprodajo kokaina). Tožnika je sicer seznanila s tem, da je Kosovo varna izvorna država, vendar s tem nanj ni prevalila dokaznega bremena.² Tožena stranka bi morala glede na zatrjevane tožnikove osebne okoliščine ugotavljati, ali je Kosovo zanj varna izvorna država, torej pridobiti aktualne informacije o tamkajšnjem stanju glede povezave med policijo in kriminalnimi združbami in ugotavljati, ali tožniku morebiti ne grozi resna škoda ob vrnitvi vanjo (28. člen ZMZ-1), česar pa ni storila. Celo nasprotno, iz izpodbijane odločbe je razvidno, da v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kosovo ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država. Odločbe se v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pridobiti informacije o tožnikovi izvorni državi z vidika zatrjevane povezanosti policije in kriminalnih združb in z njimi seznaniti tožnika ter se opredeliti do navedenih trditev tožnika v zvezi z resno škodo ob vrnitvi na Kosovo zaradi povezanosti policije in kriminalnih združb. Če bo štela, da bi bil tožnik upravičen do subsidiarne zaščite, se bo morala opredeli tudi glede izključitvenih pogojev iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1.

9. Sodišče je glede na obrazloženo odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, zaradi česar se do ostalih navedb ni opredeljevalo. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

10. V obravnavani zadevi je očitno že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 13/16, v nadaljevanju Odlok.
² V zvezi z deljenim dokaznim bremenom v azilnih postopkih glej npr. sodbe Upravnega sodišča: I U 402/2018 z dne 11. 5. 2018, I U 647/2017 z dne 25. 10. 2017, I U 1646/2016 z dne 25. 9. 2017.

Datum zadnje spremembe:

26.07.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1635/2020-7
• UPRS Sodba I U 782/2018-6
• UPRS Sodba I U 698/2018-5