<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba II U 276/2016-9

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:II.U.276.2016.9
Evidenčna številka:UP00020381
Datum odločbe:06.02.2019
Senat, sodnik posameznik:Violeta Tručl (preds.), Vlasta Švagelj Gabrovec (poroč.), Nevenka Đebi
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - TUJCI
Institut:izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine - relevantno obdobje - stalno prebivališče

Jedro

Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je njena odsotnost iz Republike Slovenije v relevantnem obdobju (od izbrisa iz registra do pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo RS) posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor na podlagi 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz Registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) odločila, da se vloga tožeče stranke za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zavrne. Na podlagi zbranih podatkov iz uradnih evidenc, to je registra stalnega prebivalstva, registra tujcev in registra državljanstev oziroma matičnega registra, je upravni organ ugotovil, da je bila tožeča stranka sicer izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, da pa si po izbrisu v Republiki Sloveniji statusa (s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje ali sprejema v državljanstvo Republike Slovenije) ni uredila, saj je bila njena vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z dne 24. 2. 1992, vložena po 10. členu takrat veljavnega Zakona o državljanstvu (v nadaljevanju ZDRS), zavrnjena. Glede na navedeno je organ prve stopnje ob upoštevanju 2. člena ZPŠOIRSP zaključil, da tožeča stranka do povračila te škode ni upravičena, ker ne sodi v prvo kategorijo upravičencev, določeno v prvem odstavku 2. člena citiranega zakona, saj za prebivanje v Republiki Sloveniji po izbrisu ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje, prav tako pa tudi ni bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije.

2. Organ prve stopnje je tudi ugotovil, da tožeča stranka ne sodi niti v drugo kategorijo upravičencev, določeno v drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Kot je bilo navedeno, je po izbrisu v Republiki Sloveniji vložila vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena ZDRS, vendar pa je bila vloga z odločbo, št. 0011/25-XVII-89.141 z dne 27. 1. 1997 zavrnjena. Navedena odločba je postala pravnomočna dne 19. 8. 1997. V skladu s 3. alinejo drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP je druga kategorija upravičencev upravičena do povračila škode, povzročene zaradi izbrisa zaradi registra stalnega prebivalstva, le pod pogojem, da je upravičenec, v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa, s katerim mu je bila prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ali izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnjena, zavržena, ali je bil postopek ustavljen, razen v primeru, če je bila vloga zavrnjena zaradi nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo Republike Slovenije, mednarodne odnose ali izvrševanje kaznivih dejanj v skladu z določbami ZDRS, tudi dejansko živel. V konkretnem primeru to pomeni, da je upravni organ ugotavljal, ali je tožeča stranka dejansko živela v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992, ko je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva do 27. 1. 1997, ko je postala odločba o zavrnitvi sprejema v državljanstvo pravnomočna. Pri tem je upošteval tudi določbo tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, ki določa, kdaj je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen oziroma katere odsotnosti iz Republike Slovenije ne prekinejo dejanskega življenja. Organ prve stopnje je v postopku na podlagi ugotovljenih dejstev zaključil, da v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe, s katero je bil sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjen, tožeča stranka ni dejansko živela v Republiki Sloveniji. V postopku je pisno izjavila, da je Republiko Slovenijo zapustila zaradi izbrisa in se preselila v Nemčijo. Na podlagi spisovne dokumentacije, ki jo je pridobil organ prve stopnje v zadevi sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, in na podlagi zapisnikov in izjave tožeče stranke, kot stranke v navedenem postopku, izjavi očeta in moža tožeče stranke in njene pooblaščenke, kot prič v postopku, je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka Republiko Slovenijo zapustila že pred izbrisom, vendar ni odjavila stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. V Nemčiji se je že leta 1988 zaposlila, poročila in tam živi še danes.

3. V tretjem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP je določeno, kdaj je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen oziroma katere odsotnosti ne prekinejo dejanskega življenja. Tako je v skladu s tretjim odstavkom 2. člena citiranega zakona pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Ker pa je organ prve stopnje v postopku ugotovil, da je odsotnost tožeče stranke trajala več kot eno leto, je v nadaljevanju postopka preverjal ali gre v tem primeru za enega od razlogov odsotnosti, ki ga določa v šestih alinejah tretji odstavek 2. člena ZPŠOIRSP, kot upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije. Če je oseba iz Republike Slovenije odsotna zaradi enega od razlogov naštetih v šestih alinejah 2. člena citiranega zakona, je namreč njena odsotnost upravičena oziroma dopustna in taka oseba pogoje dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjuje, torej se šteje, da je kljub odsotnosti živela v Republiki Sloveniji. Na podlagi dokazov pridobljenih iz postopka o sprejemu v državljanstvo iz leta 1992, je organ presodil, da so izjave, ki so jih priče podale leta 1992 bolj verodostojne kot izjave, ki jih je tožeča stranka navajala v postopku določitve denarne odškodnine ter zaključil, da je tožeča stranka Republiko Slovenijo zapustila že pred izbrisom in si svoje življenje uredila v Nemčiji že pred izbrisom, torej pred 26. 2. 1992, zato njena odsotnost iz Republike Slovenije ni upravičena oziroma ni posledica enega od razlogov določenih v šestih alinejah tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Glede na navedeno je zato organ prve stopnje odločil, da do povračila škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ni upravičena in je njeno vlogo zavrnil.

4. Tožena stranka je v pritožbenem postopku pritrdila odločitvi upravnega organa prve stopnje, da tožeča stranka ne sodi niti v prvo niti v drugo kategorijo upravičencev do povračila škode po 2. členu ZPŠOIRSP. Iz pridobljenih dokazov v postopku in iz dokumentacije v spisu pa izhaja tudi pravilnost odločitev organa prve stopnje, da je tožeča stranka Republiko Slovenijo zapustila še pred izbrisom in sicer zaradi namena trajne odselitve v Nemčijo, kjer se je dejansko zaposlila, poročila in tudi vzgajala svoje otroke. Soglaša z mnenjem organa prve stopnje, da njen odhod v Nemčijo zaradi zaposlitve leta 1988, torej štiri leta pred izbrisom, ni imel nobene vzročne zveze z izbrisom. Iz dokumentacije upravnega spisa v zadevi sprejema v državljanstvo Republike Slovenije je namreč razvidno, da se je tožeča stranka že predhodno leta 1972 do leta 1979 šolala v Nemčiji ter kasneje v Nemčiji med letom 1979 do leta 1982 opravljala tudi prakso. Leta 1983 se je poročila z B.B., državljanom takratne ZR Nemčije, tam je sklenila tudi zakonsko zvezo, se leta 1988 zaposlila v Nemčiji in leta 1991 bila v Nemčiji tudi na porodniškem dopustu. Navedeno nesporno pojasnjuje ugotovitev, da si je tožeča stranka urejala življenje v Nemčiji že prej in da Republike Slovenije ni zapustila zaradi posledic izbrisa. Tožena stranka meni, da je zapustila Slovenijo leta 1988 povsem prostovoljno, predvsem zato, ker si je življenje v Nemčiji urejala že predhodno, to pa ni eden od upravičenih razlogov za zapustitev Republike Slovenije skladno z določbo tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.

5. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o kršitvi načela zaslišanja stranke, določenega v 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Spisovna dokumentacija izkazuje, da je bila tožeča stranka večkrat pozvana na dopolnitev svoje zahteve, prav tako je bila pred izdajo izpodbijane odločbe pisno seznanjena z ugotovitvami postopka (dopis organa prve stopnje št. 492-348/2014-24 (9300) z dne 2. 3. 2016), dana pa ji je bila tudi možnost, da nanj odgovori, kar je preko pooblaščenke tudi storila. Glede pritožbenega očitka, da bi dvom o verodostojnosti izjav predlaganih prič, ki so svoje izjave organu prve stopnje poslali pisno, lahko organ odpravi z zaslišanjem tožeče stranke in predlaganih prič, pojasnjuje, da je organ prve stopnje pravilno ocenil, da imajo izjave tožeče stranke in njenih družinskih članov v postopku sprejema v državljanstvo Republike Slovenije iz leta 1992 večjo težjo in verodostojnost, kot povsem kontradiktorne izjave stranke v postopku določitve denarne odškodnine. V dokumentaciji spisa upravne zadeve za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije je izjava tožeča stranke, ki je med drugim izjavila, da je zaposlena v Nemčiji in da je leta 1991 bila na porodniškem dopustu, ter da je v tem času prebivala v Nemčiji, prav tako je mož tožeče stranke izjavil, da tožeča stranka dela v Nemčiji od leta 1988, medtem ko je pooblaščenka A.A. dne 9. 3. 1995 izjavila na zapisnik, da tožeča stranka živi v Nemčiji, kjer se je poročila in da ji je preko telefona povedala, da ne potrebuje slovenskega državljanstva. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je organ prve stopnje pravilno ocenil in dal večjo težo izjavam tožeča stranke leta 1992, kot pa povsem kontradiktornim izjavam tožeče stranke v tem postopku.

6. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke zaradi bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Ponovno izpostavlja, da je zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivališča in zaradi prodaje stanovanjske hiše ostala brez strehe nad glavo, zaradi česar je bila prisiljena se izseliti iz Slovenije. To naj bi pritrdili tako predloženi izjavi očeta in moža, ki pa jih tožena stranka ni zaslišala, s čemer naj bi storila bistveno kršitev določb postopka. Navaja tudi, da v samem upravnem postopku dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Ne prvostopenjski ne drugostopenjski organ nista z ničemer pojasnila svojega stališča, da se je tožeča stranka preselila v Nemčijo že pred 26. 2. 1992 in da tam od leta leta naprej tudi živi. Priznava, da si je poiskala delo v tujini, vendar se je še vedno vračala v Slovenijo, kjer je bivala. Ko je leta 1988 prijavila odhod v tujino, je to bil zgolj začasen odhod in tega odhoda ni mogoče šteti kot zapustitev Slovenije kot stalno selitev v Nemčijo. Imela je ves čas stalno prebivališče do februarja 1992 v Sloveniji, ko je bila iz neutemeljenih razlogov izbrisana. Meni, da zaposlitev v tuji državi ne predstavlja razloga za zavrnitev vloge po povračilu škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Glede na navedeno sta tako odločba prvostopnega organa kot odločba tožene stranke nezakoniti. Že v upravnem postopku je tudi zatrjevala, da nikoli ni prejela odločbe, s katero ji je bila zavrnjena vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani odločbi odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi ugovori navaja, da so enaki, kot jih je navajala že v pritožbenem postopku in do katerih se je tožena stranka opredelila, zaradi česar se v izogib ponavljanju na njih sklicuje in se do njih v odgovoru na tožbo ne opredeljuje ponovno.

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZPŠOIRSP v prvem odstavku 2. člena določa, da je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, in je po izbrisu registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje, ali je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. V drugo kategorijo upravičencev pa skladno z drugim odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP spadajo tisti, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, in so po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in še pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanu drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji vložili vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali vlogo za sprejem v državljanstvo in je bila vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, razen v primeru, če je bila vloga zavrnjena zaradi nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo Republike Slovenije, mednarodne odnose ali izvrševanja kaznivih dejanj, ali je bil postopek postavljen zaradi nesodelovanja stranke pri ugotavljanju teh razlogov in če je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnega sklepa o zavrnitvi, zavrženju ali ustavitvi postopka v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela. Gre torej za dve kategoriji upravičencev: eni so tisti, ki so bodisi pridobili dovoljenje za stalno prebivanje, ali pa so bili sprejeti v državljanstvo Republike Slovenije, druga kategorija pa so tisti, ki so bili prav tako izbrisani in so bile njihove vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo zavrnjene, zavržene, ali je bil postopek ustavljen, ob hkratnem izpolnjevanju še nekaterih drugih z zakonom določenih pogojev.

10. Sodišče ugotavlja, da med strankami ni sporno, da je bila tožeča stranka izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako je po presoji sodišča pravilna ugotovitev, da ni bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije, da torej v prvo kategorijo upravičencev ne more spadati. Sodišče v zvezi s tožbeno navedbo, da nikoli ni prejela odločbe, s katero je bila vloga za sprejem v državljanstvo zavrnjena, pojasnjuje, da iz podatkov predloženega upravnega spisa, kakor tudi iz obrazložitve izpodbijanih odločb izhaja, da je bila odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 0011-25-XVII-89.141 z dne 27. 1. 1997, s katero je bila zavrnjena njena vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, vročena pooblaščenki tožeče stranke A.A., .... Iz povratnice, ki se prav tako nahaja v upravnih spisih je razvidno, da je imenovana citirano odločbo prejela dne 17. 7. 1997.

11. Sodišče prav tako pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožeča stranka ne izpolnjuje niti prej citiranega pogoja, da je v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe, s katero je bila vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela. V skladu z določbo tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP je pogoj dejanskega življenja izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Pogoj dejanskega življenja v skladu s citirano določbo pa je izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za enega od taksativno naštetih razlogov v tretjem odstavku citiranega člena, med drugim tudi, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, kar naj bi bilo sporno v obravnavanem primeru, ko je odsotnost tožeče stranke trajala več kot eno leto. Tožeča stranka namreč ugovarja stališču organa prve stopnje, ki ga je potrdila tudi tožena stranka, da tožeča stranka Republike Slovenije ni zapustila zaradi posledic izbrisa, ampak že najmanj štiri leta pred izbrisom, ko se je v Nemčiji leta 1988 zaposlila. Na podlagi v postopku ugotovljenega dejanskega stanja (temelječem na dokumentaciji pridobljeni v zvezi z upravnim postopkom sprejema v državljanstvo Republike Slovenije) tudi sodišče pritrjuje zaključkom upravnih organov, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je njena odsotnost iz Republike Slovenije v relevantnem obdobju (od izbrisa iz registra dne 26. 2. 1992 pa do 19. 8. 1997, ko je postala odločba o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pravnomočna) posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, da torej ne izpolnjuje pogojev, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da bi ji pripadla odškodnina zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Iz izjav tožeče stranke in njenih družinskih članov v postopku sprejema v državljanstvo Republike Slovenije iz leta 1992 namreč izhaja, da je že predhodno od leta 1972 do leta 1979 bivala v Nemčiji zaradi šolanja, ter da se je med letom 1979 do leta 1982 izobraževala in tam opravljala tudi prakso, da je leta 1983 sklenila v Nemčiji zakonsko zvezo z B.B. in da se je leta 1988 v Nemčiji tudi zaposlila, leta 1991 pa bila v Nemčiji tudi na porodniškem dopustu. Zato je po presoji sodišča pravilna ocena upravnega organa, da so te izjave bolj verodostojne in imajo večjo težo in so kontradiktorne izjavam, ki jih je tožeča stranka predložila v tem postopku (izjavi očeta in moža, ki navajata, da je živela do leta 1994 na naslovu ... in da se je tja vračala ob praznikih in vikendih). Glede na to, da je bila tožeča stranka večkrat pozvana na predložitev drugih dokazov o dejanskem življenju v Sloveniji oziroma dokazov, da je bila odsotna iz Slovenije zaradi razlogov, ki jih določa tretji odstavek 2. člena ZPŠOIRSP, pa teh ni predložila, prav tako je bila seznanjena tudi z ugotovitvami postopka, da bo njena prošnja za določitev odškodnine zavrnjena, sodišče kot neutemeljene zavrača ugovore glede kršitve pravil postopka.

12. Po povedanem je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrnilo.

13. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (2013) - ZPŠOIRSP - člen 2, 2/1, 2/2, 2/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
08.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3NDI0