<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba II U 317/2018-5

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2018:II.U.317.2018.5
Evidenčna številka:UP00016624
Datum odločbe:27.10.2018
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan (preds.), Vlasta Švagelj Gabrovec (poroč.), Nevenka Đebi
Področje:LOKALNA SAMOUPRAVA - VOLITVE
Institut:lokalne volitve - postopek za določitev kandidatov - stalno prebivališče v drugi občini - število članov - formalna pomanjkljivost

Jedro

ZLV določa število podpisov za kandidate za člane občinskega sveta v posamezni volilni enoti, ki se določa s podpisovanjem v skupine volilcev in je tudi ena izmed možnosti za oblikovanje kandidatne liste, zato ni nelogično in ni v nasprotju s pravnim redom in načelom demokratičnosti, da je 51. člen ZLV mogoče razumeti tako, da pri določanju kandidatov mora sodelvoati več članov stranke oz. da morajo biti najmanj trije.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kandidaturo predlagatelja A., Konference občinskega odbora B., z imenom liste A., za volitve članov Občinskega sveta Občine B., z dne 15. 10. 2018, in sicer za kandidata A.A. v volilni enoti C. in za kandidatko B.B. v volilni enoti Č., v celoti. V postopku preizkusa vloženih kandidatur je Občinska volilna komisija Občine B. ugotovila, da kandidatura ni bila določena v skladu z 51. členom Zakona o lokalnih volitvah (v nadaljevanju: ZLV). Ugotavlja, da je iz zapisnika o delu D. regijske organizacije A. z dne 15. 10. 2018, ki je določil kandidaturo prej navedenih kandidatov in k zapisniku priloženega seznama udeležencev o delu organov oz. liste prisotnih z dne 15. 10. 2018 razvidno, da sta pri delu organa, poleg ostalih članov stranke, sodelovala le dva člana stranke, ki imata stalno prebivališče na območju Občine B., in sicer pod zap. št. 9 C.C. in pod zap. št. 23 Č.Č., ki sta tudi edina glasovala o predlaganih kandidatih za Občino B.

2. Najmanjše število članov stranke v konkretni občini z zakonom sicer ni izrecno določeno, lahko je določeno s strankinimi pravili, v nobenem primeru pa ne more biti v nasprotju z zakonom. Tako iz odločb Ustavnega sodišča RS, opr. špt. Up 630/02 in Up 634/02 z dne 28. 10. 2010 izhaja, da lahko sodelujejo pri določitvi kandidatur tudi člani politične stranke, ki nimajo prebivališča v občini, za katero se sestavlja kandidatura, kot tudi člani, ki imajo prebivališče v tej občini, pod pogojem, da iz volilnega materiala nedvoumno izhaja, da so kandidaturo določili tudi člani stranke, ki imajo stalno prebivališče v zadevni občini s tajnim glasovanjem. Iz navedenih stališč izhaja, da mora pri sestavljanju kandidatur sodelovati več članov stranke iz občine, na katero se nanaša kandidatura in ne zgolj dva člana, saj je v obeh navedenih primerih Ustavno sodišče RS uporabilo množinsko obliko, kar pomeni, da morajo sodelovati najmanj trije taki člani iz določene občine, v kateri posamezni kandidat kandidira. Opozarjajo tudi na sodbo Upravnega sodišča RS št. III U 417/2010, ki je v podobnem primeru odločilo, da iz vsebine 51. člena ZLV, ki vse skozi uporablja množinsko obliko, izhaja, da mora pri sestavljanju kandidatur nedvomno sodelovati več članov stranke iz posamezne občine, torej najmanj trije.

3. Tožena stranka tako nedvomno ugotavlja, da sta pri sestavljanju kandidature in predvsem pri glasovanju predlaganih kandidatih za člane Občinskega sveta Občine B. sodelovala samo dva člana stranke s stalnim prebivališčem v Občini B. Opozarja tudi, da iz predložene dokumentacije izhaja, da so bili kandidati določeni na organu stranke, to je D. regijski koordinaciji A. z dne 15. 10. 2018, iz vložene kandidature pa izhaja, da je predlagatelj kandidature A., Konferenca občinskega odbora B., kar niti iz priloženega zapisnika o delu organa stranke z dne 15. 10. 2018, niti iz kakršnekoli druge dokumentacije ne izhaja. Prav tako iz tega zapisnika ni razvidno, ali se je v skladu s tretjim odstavkom 4. člena Volilnih pravil A. za volitve članov občinskih svetov po večinskem sistemu glasovalo o vsakem kandidatu posebej. Iz priloženega zapisnika o delu volilne komisije D. regijske koordinacije A. pa izhaja, da so bile volitve opravljene samo za prvo volilno enoto Občine B., kjer predlagana kandidata nimata stalnega bivališča in zato tam ne moreta kandidirati. Kandidatura pa je bila dejansko vložena za volilno enoto 2 (naselje E.) in volilno enoto 6 (naselje F.) Občine B. Volilna enota 1 pa je naselje B., kamor pa ta stranka kandidata ni predlagala.

4. V pritožbi, vloženi po predstavniku kandidature A., pritožnik navaja, da je bil postopek za določitev kandidatur določen v skladu z veljavnimi pravili A., statutom A. in volilnimi pravili. O predlogu kandidature A., ki so jo na Konferenci občinskega odbora A. B. dne 15. 10. 2018 skladno z zakonom, statutom A., volilnimi pravili in tajnim glasovanjem določila člana Konference občinskega odbora B. tako, da sta za vsakega kandidata v volilni enoti E. in volilni enoti F. glasovala dva člana A., ki imata stalno prebivališče v Občini B. Podrobneje pojasnjuje tudi razloge za sklic kandidacijske konference s strani D. regijske koordinacije. Zato je stališče tožene stranke, da ni sodelovalo zadostno število članov, ne glede na dosedanjo prakso, kršitev načela sorazmernosti in je v nasprotju z Ustavo RS, saj pomeni, nesorazmeren poseg v volilno pravico po 43. členu Ustave RS.

5. V nadaljevanju pritožnik zatrjuje, da občinska volilna komisija ni preverila dejanskega stanja, kot bi ga ob smiselni uporabi Zakona o splošnem upravnem postopku mogla in morala in da torej ni pozvala predstavnika predlagatelja, da pojasni postopek oblikovanja predloga kandidatur, načina glasovanja ter sklepčnost organa, ki je določil kandidaturo. Po mnenju pritožnika je šlo za formalne pomanjkljivosti v kandidaturi, zato bi morala tožena stranka od predlagatelja zahtevati, da jih v treh dneh odpravi. V primeru, da bi občinska volilna komisija ocenila, da ne gre za take formalne pomanjkljivosti, ki bi se jih dalo odpraviti, pa bi morala tudi te odpraviti na najmilejši možni način iz vidika zagotavljanja volilne pravice. V zvezi s tem se sklicuje na zapisana stališča v sodbi Upravnega sodišča RS I U 1507/2014.

6. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži, da izvede ponoven postopek preizkusa zakonitosti kandidature predlagatelja A. ob ugotovitvi dejanskega stanja določitve kandidatur ob upoštevanju načela sorazmernosti oz., da izpodbijano odločbo razveljavi in samo ugotovi, da sta kandidat in kandidatka predlagatelja A. za volitve članov Občinskega sveta Občine B. pravilno določena in s tem potrdi kandidaturo A.

7. Tožena stranka je sodišču posredovala volilni spis, na pritožbo pa ni odgovorila.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. ZLV v 51. členu določa, da določi politična stranka kandidate po postopku določenem z njenimi pravili, pri določanju kandidatov smejo sodelovati samo člani stranki, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini. Kot izhaja iz 14. točke odločbe Ustavnega sodišča št. Up 304/98 z dne 19. 11. 1998, navedeno pomeni, da politična stranka predlaga listo kandidatov po pravilih, ki so prepuščena strankini notranji ureditvi, kar je tudi odraz pravice do svobodnega združevanja iz drugega odstavka 42. člena Ustave, zakonsko pa je vsaka stranka omejena z določbami ZLV, posebej z določbo 51. člena ZLV, le toliko, da mora v naprej predvideti pravila o postopku določanja kandidatne liste, da smejo pri določanju kandidatov sodelovati samo člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini ter kandidate določijo s tajnim glasovanjem. Politična stranka, ki hoče sodelovati na volitvah, mora svojo organiziranost in delovanje prilagoditi tem zahtevam in poskrbeti za to, da bo lahko izkazala obstoj zakonskih pogojev ob vložitev kandidatne liste.

10. V obravnavanem primeru iz zapisnika o delu organa politične stranke, to je D. regijske koordinacije A. z dne 15. 10. 2018, ki je določil kandidaturo zgoraj navedenih kandidatov in k zapisniku priloženega seznama udeležencev o delu organa oz. liste prisotnih z dne 15. 10. 2018 izhaja, da sta pri delu organa poleg ostalih članov stranke sodelovala le dva člana stranke, ki imata stalno prebivališče na območju Občine B.

11. V zvezi z razlago 51. člena ZLV in ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča izraženih v odločbah št. Up-630/02 in Up-634/02, da mora pri sestavljanju kandidature sodelovati več članov sveta stranke iz občine, na katero se nanaša kandidatura (Ustavno sodišče je uporabilo množinsko obliko), je naslovno sodišče v primerljivih zadevah (I U 2128/2018, I U 2168/2018) pritrdilo stališču izraženem v zadevi III 417/2010, na katero se tožena stranka sklicuje v svoji obrazložitvi, da 51. člen ZLV govori o članih stranke, torej o množinski obliki, kar v slovenskem jeziku pomeni, da morajo pri določanju kandidature sodelovati najmanj trije člani, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini, v kateri kandidirajo. Sodišče zato tudi v konkretnem primeru, ko med strankami ni spora o tem, da sta pri določanju kandidature sodelovala samo dva člana s stalnim prebivališčem v občini B., ne vidi razloga za drugačno stališče, kot ga je zavzelo v zgoraj navedeni sodbi.

12. Iz tega razloga je po presoji sodišča odločitev volilne komisije, ki je kandidaturo zavrnila, ker naj pri določitvi kandidatur ne bi sodelovalo zadostno število članov stranke, pravilna. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene ugovore, da tako stališče pomeni nesorazmerni poseg v volilno pravico in kršitev 43. člena Ustave RS. Res je, da določbe ZLV ne določajo števila članov stranke, ki podprejo kandidaturo, določa pa ta zakon v 54. členu potrebno število podpisov za kandidate za člane občinskega sveta v posamezni volilni enoti, ki se določa s podpisovanjem v skupine volivcev, ki je tudi ena izmed možnosti za oblikovanje kandidatne liste. Zato ni nelogično in ni v nasprotju s pravnim redom in načelom demokratičnosti, da je 51. člen ZLV mogoče razumeti tako, da pri določanju kandidatov mora sodelovati več članov stranke oz. da morajo biti najmanj trije.

13. Ker navedene pomanjkljivosti, zaradi katere je bila kandidatura utemeljeno zavrnjena, ne predstavlja take formalne pomanjkljivosti, ki bi jo bilo mogoče odpraviti v smislu 56. člena ZVDZ, sodišče tovrstne pritožbene ugovore kot neutemeljene zavrača.

14. Na podlagi navedenega je sodišče pritožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o lokalnih volitvah (1993) - ZLV - člen 51, 54, 54/1
Zakon o varnosti in zdravju pri delu (1999) - ZVZD - člen 56, 56/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzOTUw