<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba II U 158/2018-14

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2018:II.U.158.2018.14
Evidenčna številka:UP00017386
Datum odločbe:17.10.2018
Senat, sodnik posameznik:Vlasta Švagelj Gabrovec (preds.), Violeta Tručl (poroč.), Melita Ambrož
Področje:BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ
Institut:brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - očitno nerazumna zadeva - pravni standard

Jedro

Meje oziroma obseg vsebinskega preizkusa, da zadeva ni očitno nerazumna, predstavlja standard očitanosti. Očitno pomeni, da je s spoznavno na prvi pogled, tožena stranka pa tudi nima zakonske podlage, da bi podrobno opravila vsebinsko presojo verjetnosti uspeha.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 326/2018 z dne 22. 3. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 15. 3. 2018 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Pg 30/2017 v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve in druge stopnje ter oprostitve plačila prevodov. Po pregledu zadeve je tožena stranka ugotovila, da je tožnik prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku opr. št. I Pg 30/2017 vložil že dne 4. 1. 2017 pod št. Bpp 13/2017, in sicer v obliki zastopanja pred sodiščem prve in druge stopnje ter oprostitve plačila stroškov v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi. Prošnjo z dne 4. 1. 2017 je tožena stranka zavrnila zaradi neizpolnjevanja objektivnega kriterija, pri čemer sta dejansko stanje in pravna podlaga ob odločanju v predmetni zadevi ostala spremenjena. Zato je tožena stranka tožnikovo prošnjo z dne 15. 3. 2018 na podlagi 129. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena in 1. točko drugega odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrgla kot nedovoljeno.

2. Tožnik v tožbi navaja, da bo zoper sklep št. Bpp 13/2017 z dne 4. 1. 2017 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in vrnitev v prejšnje stanje. V izpodbijanem sklepu je zmotno ugotovljeno, da se dejansko stanje in pravna podlaga nista spremenila. V postopku ugotavljanja obstoja terjatve je bilo namreč vloženih več kazenskih ovadb, česar tožena stranka kljub izrecnemu obvestilu ni upoštevala. Zaradi tožnikove socialne stiske mu je bila brezplačna pravna pomoč odobrena v vseh ostalih zadevah. Tožnik ni prava vešča oseba in nima denarja za prevode listin, za pridobitev katerih mu je sodišče zaradi čakanja na odobritev brezplačne pravne pomoči že podaljšalo rok. Z zavrnitvijo brezplačne pravne pomoči in kritja prevodov listin je tožniku onemogočena učinkovita obramba, dokazovanje in pravno varstvo, kar predstavlja nedopustno kršitev človekovih pravic. Zato predlaga, da se mu odobri brezplačna pravna pomoč in sredstva za prevode listin v zadevi opr. št. I Pg 30/2017, v kateri znaša vrednost spora 384.000,00 EUR.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

4. Tožba je utemeljena.

5. Organ zadevo ob predhodnem preizkusu s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

6. Sodišče ob tem opozarja, da zakon razlikuje med dvema različnima primeroma pravnomočnosti; materialno in formalno pravnomočnostjo. Če je odločba postala materialno pravnomočna, ker so bile stranki z njo podeljene določene pravice ali pravne koristi (res iudicata), potem postopka v nobenem primeru ni mogoče ponovno začeti, saj gre za vzpostavljeno javnopravno razmerje, v katerega bi bilo mogoče seči samo v primeru uporabe izrednih pravnih sredstev. Če pa je bil zahtevek stranke zavrnjen in je zato odločba postala zgolj formalno pravnomočna, med stranko in državo ni nastalo nobeno pravno razmerje, zato je o istem vprašanju mogoče ponovno odločati (tako: Kerševan, Erik: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017). Ker je tožena stranka z odločbo št. Bpp 13/2017 z dne 30. 1. 2017 tožnikovo prvo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila, sodišče ugotavlja, da je navedena odločba postala zgolj formalno pravnomočna, zato ni ovire, da tožena stranka o dodelitvi brezplačne pravne pomoči v predmetnem postopku ne bi mogla ponovno odločati. Sodišče je zato v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa opravilo tudi presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe št. Bpp 13/2017 z dne 30. 1. 2017. V primeru njene nepravilnosti in nezakonitosti, bi namreč tožena stranka v predmetni zadevi morala ponovno odločati.

7. V obrazložitvi odločbe št. Bpp 13/2017 z dne 30. 1. 2017 je tožena stranka ob presoji objektivnega pogoja iz prvega odstavka 24. člena ZBPP ugotovila, da je tožnik v zadevi opr. št. I Pg 30/2017 vložil tožbo zaradi ugotovitve obstoja terjatve na podlagi pogodbe o poslovodenju z dne 4. 9. 2013, ki mu je bila v stečajnem postopku prerekana. Tožena stranka je presodila, da je pogodba o poslovodenju z dne 4. 9. 2013 nična, ker tožnik v njej nastopa kot pogodbena stranka tako na strani izvajalca storitev, kot tudi na strani družbe A., d.o.o., pri čemer se sklicuje na članek A.A. „Primerjava prednosti in slabosti pogodbe o zaposlitvi poslovodne osebe in pogodbe o poslovodenju“ iz leta 2008. Po mnenju tožene stranke bi bil tak pravni posel veljaven le, če bi bila A., d.o.o. enoosebna družba, kar ni. Tožena stranka je zato zaključila, da tožnik v zadevi opr. št. I Pg 30/2017 nima verjetnega izgleda za uspeh, posledično pa je njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 4. 1. 2017 zavrnila.

8. Pri presoji objektivnega kriterija dodelitve brezplačne pravne pomoči se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek 24. člena ZBPP).

9. V obširni in ustaljeni sodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu v določeni meri nalaga tudi vsebinski preizkus zadeve. Meje oziroma obseg tega preizkusa predstavlja standard očitnosti (tako: sodba UPRS opr. št. I U 357/2013 z dne 21. 3. 2013). Očitno pomeni, da je spoznavno na prvi pogled, tožena stranka pa nima zakonske podlage, da bi podrobno opravila vsebinsko presojo verjetnosti uspeha (tako: sodbi UPRS opr. št. II U 67/2014 z dne 26. 3. 2014 in I U 357/2013 z dne 21. 3. 2013). Ob tem je potrebno upoštevati, da je namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP).

10. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe št. Bpp 13/2017 z dne 30. 1. 2017 ugotovitev ničnosti pogodbe o poslovodenju z dne 4. 9. 2013 utemeljila zgolj s sklicevanjem na članek A.A.„Primerjava prednosti in slabosti pogodbe o zaposlitvi poslovodne osebe in pogodbe o poslovodenju“ iz leta 2008, v katerem avtor navaja, da „če bi poslovodna oseba nastopala kot pogodbena stranka tako na strani izvajalca storitev kot tudi na strani družbe, bi bila takšna pogodba na podlagi 525. člena ZGD-1 nična, razen pri enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo ali delniški družbi z enim delničarjem“. 525. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) določa, da morajo biti pravni posli, ki jih sklene edini družbenik v imenu družbe s samim seboj kot drugo pogodbeno stranko, v pisni obliki, pri čemer kolizijski zastopnik družbe ni potreben (prvi odstavek). Določba prejšnjega odstavka ne velja za pravne posle, sklenjene pri rednem poslovanju (drugi odstavek). Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za delniško družbo z enim delničarjem (tretji odstavek). Ničnosti pogodb o poslovodenju, ki jih sklene poslovodja v imenu družbe s samim seboj kot drugo pogodbeno stranko, 525. člen ZGD-1 očitno ne predpisuje.

11. Tožena stranka v odločbi št. Bpp 13/2017 z dne 30. 1. 2017 materialnopravne podlage, na kateri temelji zaključek, da je pogodba o poslovodenju z dne 4. 9. 2013 nična, posledično pa, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh, ni navedla, zaradi česar zgoraj opisanemu standardu očitnosti ni zadostila (tako: sodba UPRS opr. št. II U 177/2015 z dne 10. 6. 2015). Na podlagi 10 let starega članka, ki citira v tej zvezi nerelevantne zakonske določbe, po prepričanju sodišča ni mogoče sklepati, da je ničnost sporne pogodbe spoznavna na prvi pogled.

12. V zakonodaji in sodni praksi tudi sicer ni nobene izrecne zakonske določbe, ki bi določala, da so pogodbe o poslovodstvu, ki jih sklene poslovodja v imenu družbe s samim seboj kot drugo pogodbeno stranko, nične. 38.a člen ZGD-1, ki ureja nasprotje interesov, v prvem odstavku določa zgolj splošno pravilo, da se mora poslovodja izogibati kakršnemukoli nasprotju njegovih interesov ali dolžnosti z interesi ali dolžnostmi družbe, ki jo vodi. Na ničnost kot sankcijo citiran člen napotuje le v primerih konflikta interesov pri pravnih poslih, sklenjenih med dvema gospodarskima družbama (četrti v povezavi z 9. odstavkom 38.a člena ZGD-1), ne pa tudi med gospodarsko družbo in fizično osebo.

13. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, nastopa v imenu delodajalca organ, ki je po zakonu oziroma aktih družbe (akt o ustanovitvi, družbena pogodba, statut) pristojen za zastopanje delodajalca proti poslovodnim osebam, če le-tega ni, pa lastnik, a sodišče ugotavlja, da se navedena določba nanaša na sklepanje pogodbe o zaposlitvi, pogodba o poslovodenju pa ni nujno pogodba o zaposlitvi, saj lahko gre tudi za civilnopravno pogodbo (tako: sodba in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 204/2008 z dne 21. 6. 2010).

14. Višje sodišče v Mariboru je v sodbi opr. št. I Cpg 1332/2015 z dne 14. 9. 2016 v zvezi z zastopanjem pri sklenitvi pogodbe o določitvi odmene za delo poslovodje med dvema družbama z omejeno odgovornostjo z istim zakonitim zastopnikom, v obdobju pred sprejetjem 38.a člena ZGD-1 ob sklicevanju na nemško pravno teorijo in sodno prakso, splošne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) ter smiselno uporabo stališča Vrhovnega sodišča RS iz sodbe opr. št. VIII Ips 57/2013, ki se nanaša na sklepanje pogodbe o zaposlitvi, zavzelo stališče, da poslovodna oseba, ki je praviloma zastopnik delodajalca, ne more nastopati v imenu delodajalca proti samemu sebi kot delavcu. Zaradi dvojnega zastopanja (ista oseba je bila zastopnik obeh družb z omejeno odgovornostjo) se šteje, da pogodba o določitvi odmene za delo poslovodje ni bila sklenjena.

15. Četudi bi se tožena stranka v obrazložitvi odločbe št. Bpp 13/2017 z dne 30. 1. 2017 sklicevala na nekatere ugotovitve s sodbe Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cpg 1332/2015 z dne 14. 9. 2016, to gotovo ne bi zadostilo opisanemu standardu očitnosti, saj je Višje sodišče v Mariboru odločitev prvostopenjskega sodišča (da sta bili obe gospodarski družbi med sklepanjem pogodbe o poslovodenju pravilno zastopani) spremenilo, kar pomeni, da se tudi prvostopenjskemu gospodarskemu sodišču v citirani zadevi ničnost ni zdela spoznavna na prvi pogled. Na podlagi posamezne odločitve višjega sodišča tudi ni mogoče govoriti o ustaljeni sodni praksi v zvezi s tem vprašanjem. Veljavnost sklenitve pogodbe o poslovodenju z dne 4. 9. 2013 po prepričanju sodišča torej predstavlja kompleksno pravno vprašanje, zato je vsebinski preizkus zadeve s strani tožene stranke v odločbi št. Bpp 13/2017 z dne 30. 1. 2017 presegel domet standarda očitnosti, posledično pa je njen zaključek, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, napačen.

16. Sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka, ki na svojo odločitev v zadevi opr. št. Bpp 13/2017 z dne 30. 1. 2017, kot pojasnjeno v 6. točki obrazložitve, ni bila vezana, v izpodbijanem sklepu napačno uporabila določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. O vprašanju dodelitve brezplačne pravne pomoči bi namreč morala ponovno odločati, saj odločba št. Bpp 13/2017 z dne 30. 1. 2017 zaradi napačne uporabe določbe 24. člena ZBPP ni bila pravilna in zakonita.

17. Zaradi napačne uporabe materialnega prava v izpodbijanem sklepu, kar predstavlja izpodbojni razlog po 1. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1, je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom tega člena je zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijan upravni akt izdal, v ponovni postopek, v katerem naj upošteva pravno mnenje sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24, 24/1, 24/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzOTMx