UPRS Sodba I U 2189/2018-5

Jedro

Tožnikove navedbe, s katerimi utemeljuje prošnjo za priznanje mednarodne zaščite ozirma okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

Tožnik ni izkazal, niti ni zatrjeval, da izvorna država, ki je sicer varna izvorna država po Odloku o določitvi seznama varnih izvornih držav z dne 17. 2. 2016 s strani Vlade RS, ne bi bila sposobna ali da mu ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, saj ni podal niti izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država, ob upoštevanju tožnikovih posebnih okoliščin, zanj ne bi bila varna izvorna država, četudi posplošeno sicer zatrjuje slabo obnašanje s strani uprave zaporov do njega v primeru vrnitve. Sodišče ne more slediti tožnikovem pavšalnem zatrjevanju, da sam ne zaupa v srbsko pravosodje, ter da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozilo nasilno in slabo obnašanje s strani uprave zaporov, kot tudi tamkajšnjih zapornikov zaradi domnevnih velikih problemov, ki se dogajajo v zaporih v Srbiji, saj jih tožnik niti ne specificira niti ničesar ne ponudi v podkrepitev svojih navedb.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 2., 6. in 7. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite na podlagi ugotovitev, da je tožnikova izvorna država Republika Srbija, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, pri čemer tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju tožnikovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ne bi bila varna izvorna država. Poleg tega na podlagi spisovne dokumentacije toženka ugotavlja, da je tožnik zapustil izvorno državo, v kateri je bil pravnomočno obsojen, zaradi izognitve prestajanju zaporne kazni zaradi storitve kaznivega dejanja prepovedane proizvodnje, posesti in prometa z orožjem in eksplozivi ter povzročitve splošne nevarnosti ter zaradi kaznivega dejanja ogrožanja cestnega prometa. Ker se je tožnik izogibal prestajanju kazni zapora, so srbski pravosodni organi zanj razpisali mednarodno tiralico. Tožnik je Srbijo zapustil že v aprilu 2016, ko je odšel v Francijo, kjer je bival približno dve leti, ko pa so ga začeli iskati francoski varnostni organi, pa se je odločil, da Francijo zapusti in da odide v BIH. S strani slovenskih varnostnih organov je bil tožnik prijet 12. 3. 2018 na mejnem prehodu Obrežje na podlagi mednarodne tiralice s strani Republike Srbije. Okrožno sodišče v Krškem je s sklepom I Kpd 11700/2018 z dne 14. 3. 2018 v poenostavljenem postopku dovolilo izročitev tožnika pristojnim srbskim organom, ker je tožnik sprva podal svoje soglasje za izročitev. Vendar pa je naknadno tožnik 19. 3. 2018 svoje soglasje za izročitev umaknil, saj je želel zaprositi v Sloveniji za mednarodno zaščito, kar pa je storil šele 28. 3. 2018, zaradi česar toženka smatra, da je to storil z namenom odložitve oz. onemogočitve odstranitve iz države (in s tem izognitvi prestajanju zapora v izvorni državi), s tem pa tožnik tudi ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je imel za to možnost, saj je bil v Sloveniji prijet 12. 3. 2018, prošnjo za mednarodno zaščito pa je podal šele 28. 3. 2018, tj. po 16 dneh bivanja v prostorih Zavoda za prestajanje zaporne kazni v X. Če bi prosilec resnično potreboval zaščito, bi le-to poiskal že takoj po vstopu v Slovenijo. Toženka še ugotavlja, da tožnikove navedbe, s katerimi utemeljuje prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, tj. okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz tožnikovih navedb je očitno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo. Kazenski postopek, v katerem je bil tožnik preiskovan, ne pomeni preganjanja, kot tudi ne izdaja mednarodne tiralice, tožnik ni bil nikoli deležen nasilja s strani preiskovalnih organov, svoje pravice pa lahko varuje pred sodišči in arbitražnimi organi. Tožnik v preteklosti ni bil nikoli podvržen preganjanju ali resni škodi, to mu tudi ni neposredno grozilo in nobene podlage ni za oceno, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bi mu to grozilo ob vrnitvi v izvorno državo. Drži, da bo tožnik po vrnitvi v izvorno državo odpeljan na prestajanje zaporne kazni, ki pa ni posledica kakšnega nezakonitega, arbitrarnega, političnega ali kako drugače pogojenega postopka in tako ne more biti razlog mednarodne zaščite. Zgolj obstoj zakonodaje, v skladu s katero se kaznujejo kazniva dejanja, ni mogoče imeti za dejanje, ki v tolikšni meri vplivajo na tožnika, da bi jih lahko šteli kot preganjanje, razen če bi bila v tožnikovi izvorni državi za storjena kazniva dejanja predpisana nesorazmerna kazen, kar pa v konkretnem primeru ni. Strah pred prestajanjem zaporne kazni pa ni razlog za podelitev mednarodne zaščite.

2. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V obrazložitvi tožbe tožnik navaja, da se ne izogiba prestajanju kazni in tiralici, temveč ga je strah za svoje zdravje in življenje v primeru vrnitve v Republiko Srbijo na prestajanje zaporne kazni v tamkajšnje zapore. Kazen bi želel odslužiti v Sloveniji, ker nima zaupanja v srbsko pravosodje, kot tudi zaradi velikih problemov, ki se dogajajo v zaporih v Srbiji. Če bi se moral vrniti v Srbijo na služenje zaporne kazni, je prepričan, da bi bil deležen nasilnega in slabega obnašanja s strani uprave zaporov kot tudi tamkajšnjih zapornikov, češ da je leta 2015 nanj že streljal bivši policist A.A., slednji pa je skupaj z B.B. tudi zažgal tožnikovo osebno vozilo, kar je tožnik prijavil policiji, tožilstvo pa je odreagiralo 3 leta pozneje. Ogrožen pa bi bil tudi s strani kriminalca C.C., ki se trenutno nahaja v zaporu, zaradi česar ga je strah za lastno življenje. Takoj po 25. 3. 2016, ko je bil tožnik pravnomočno obsojen, je tožnik odšel iz Srbije v Francijo, saj so mu poleg vseh naštetih oseb grozili tudi mnogi upniki zaradi očetovih dolgov iz izključno očetovega poslovanja. Navaja še, da v tožnikovem primeru ne obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se mu resna škoda ne bo ponovila, kot tudi ne, da se grožnje s straniA.A., B.B. in C.C. ne bodo uresničile. Če bi se tožnik moral vrniti v Srbijo in oditi na prestajanje kazni v srbske zapore, bi resno škodo – ogroženost svojega življenja – ponovno utrpel. Tako meni, da ne drži, da je v postopku mednarodne zaščite tožnik navajala zgolj dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnikova izvorna država je z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Vlade RS določena kot varna država, vendar iz predhodnih navedb izhaja, da so tožnikovi razlogi ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin tehtni, da zanj Srbija ni varna izvorna država kot nepravilen označuje zaključek toženke, da je odšel iz Srbije zgolj, zato, da bi se izognil prestajanju zaporne kazni, saj je tožnik jasno izjavil, da bi želel ostati na prestajanju kazni v slovenskih zaporih. Tožnik meni, da bi mu ob vrnitvi grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, in sicer nevarnost, da bi bil ob vrnitvi v to državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, s čimer bi bil ogrožen iz razlogov, ki predstavljajo podlage za priznanje statusa begunca po določilih Ženevske konvencije, in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, s čimer izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, kot tudi pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna status begunca, podrejeno pa, naj zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je sodišču v skladu z določili 38. člena ZUS-1 predložila predmetni upravni spis, v odgovoru na tožbo pa prereka tožbene navedbe, vztraja pri pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, pri čemer se sklicuje na njeno obrazložitev in uveljavljeno sodno prakso.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je toženka po izvedenem pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno zato, ker je ugotovila, da niso podani pogoji za priznanje mednarodne zaščite, četudi eksplicitno sicer ni navedla zakonske določbe (1. alineja 52. člena ZMZ-1), ki se nanaša na primer, ko prosilec v prošnji za mednarodno zaščito navaja samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, je pa to opisala s tem, ko je navedla, da tožnikove navedbe, s katerimi utemeljuje prošnjo za priznanje mednarodne zaščite ozirma okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite in da je iz tožnikovih navedb očitno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo (smiselno 1. alineja 52. člena ZMZ-1 v zvezi z 20, 24., 27. in 28. čl. ZMZ-1). Z navedenim se sodišče strinja. Kljub temu, da v tožbi navaja, da bi mu po vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1 (mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen), s čimer bi bil lahko ogrožen, in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, pa tožnik kljub deljenem dokaznemu bremenu ne poda niti trditev, ki bi bile kakorkoli usmerjene v strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini v smislu 27. člena ZMZ-1 v zvezi z 2. odstavkom 20. člena ZMZ-1. Osebe A.A., B.B. in C.C. ter splošno (ne)imenovani zaporniki srbskih zaporov niso osebe, ki bi lahko po 24. členu ZMZ-1 bili subjekti preganjanja ali resne škode. Tožnik namreč ni izkazal, niti ni zatrjeval, da tožnikova izvorna država, ki je sicer varna izvorna država po Odloku o določitvi seznama varnih izvornih držav z dne 17. 2. 2016 s strani Vlade RS, ne bi bila sposobna ali da mu ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, saj ni podal niti izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država, ob upoštevanju tožnikovih posebnih okoliščin, zanj ne bi bila varna izvorna državam, četudi posplošeno sicer zatrjuje slabo obnašanje s strani uprave zaporov do njega v primeru vrnitve. Sodišče namreč ne more slediti tožnikovem pavšalnem zatrjevanju, da sam ne zaupa v srbsko pravosodje, ter da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozilo nasilno in slabo obnašanje s strani uprave zaporov, kot tudi tamkajšnjih zapornikov zaradi domnevnih velikih problemov, ki se dogajajo v zaporih v Srbiji, saj jih tožnik niti ne specificira niti ničesar ne ponudi v podkrepitev svojih navedb.

6. Sodišče v zvezi s tožnikovim sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016, ki naj bi potrjevala njegovo navedbo, da mu grozi resna škoda v primeru vrnitve v Srbijo, ugotavlja, da v izpostavljeni sodbi ne gre za tožnikovemu primeru primerljivo zadevo glede na dejansko in pravno podlago citirane odločbe, ki je bila utemeljena na določbi 2. odstavka 23. člena ZMZ-1, medtem ko tožnik ni navedel kakršnihkoli pravnorelevantnih dejstev o tem, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozilo preganjanje ali resna škoda zaradi katerekoli izmed podlag oziroma razlogov v smislu 1. odstavka 27. niti 28. člena ZMZ-1, saj ni niti navedel in tudi ne izkazal okoliščin, ki bi ga upravičevale do mednarodne zaščite, pač pa je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

7. Po presoji sodišča bi že navedeno zadostovalo za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene skladno z 52. členom ZMZ-1. Vendar pa se sodišče strinja s toženko tudi glede nadaljnjega razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, in sicer, da je tožnik s strani slovenske policije po prijetju na mejnem prehodu Obrežje dne 12. 3. 2018, prošnjo za mednarodno zaščito bistveno pozneje podal šele 28. 3. 2018, šestnajsti dan po vstopu v Slovenijo. Tožnik sicer v tožbi navaja, da je prošnjo podal takoj, ko je izvedel, da jo lahko poda. Vendar nasprotno izhaja že iz njegovega umika soglasja za izročitev tožnika pristojnim srbskim organom 19. 3. 2018, iz katerega namreč izhaja, da umika svoje soglasje za izročitev, saj bo zaprosil v Sloveniji za mednarodno zaščito, kar pa je storil potem šele 28. 3. 2018, pri tem pa ni niti navedel in tudi ni izkazal razlogov, ki bi mu v vmesnem času kakorkoli preprečevali vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Zato sodišče sledi toženki, da tožnik ni podal prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času glede na okoliščine njegovega vstopa, kar je prav tako razlog za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene po 7. alineji 52. člena ZMZ-1. Sodišče lahko prav tako sledi toženki, da je tožnik prošnjo vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države in se s tem izognil prestajanju zapora v izvorni državi, saj vložitev prošnje za mednarodno zaščito zadrži izročitev (izvorni) državi na podlagi mednarodne tiralice, s tem pa je podan tudi razlog za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene po 6. alineji 52. člena ZMZ-1.

8. Po povedanem je toženka je po oceni sodišča pravilno presodila, da je tožnik pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, sodišče pa pri tem v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe tudi v zvezi z razlogi iz 2., 6. in 7. alineje 52. člena ZMZ-1, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov za odločitev, ki jih je skladno s podatki in listinami v predloženem upravnem spisu navedla toženka v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

9. Tožbene ugovore, ki jih tožnik ni z ničemer substanciral, sodišče po navedenem zavrača kot neutemeljene, saj je toženka celovito in logično prepričljivo obrazložila, zakaj ob upoštevanju tožnikovih ravnanj in izjav v konkretnem primeru niso podani zakonski pogoji za priznanje statusa begunca tožniku, niti statusa subsidiarne oblike zaščite, z njenimi razlogi pa se sodišče, kot rečeno v celoti strinja.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

10.12.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1298/2020-7
• UPRS Sodba I U 1395/2020-15
• UPRS Sodba I U 932/2019-6