UPRS Sodba I U 576/2017-9

Jedro

V primeru komercialne uporabe prevoznega sredstva na carinskem območju Skupnosti tudi za osebe, ki imajo sedež na carinskem območju Skupnosti oziroma v primerih, ki jih določa 559. člen Izvedbene uredbe, veljata za oprostitev (preostala) splošna pogoja iz 588. člena in s tem tudi omejitev, ki jo vsebuje točka (c) prvega odstavka tega člena, to je, da se prevozno sredstvo, ki je v režimu začasnega uvoza, uporablja izključno za prevoz, ki se začne ali konča zunaj carinskega območja Skupnosti. Takšna uporaba Izvedbene uredbe je tudi logična in skladna z opredelitvijo začasnega uvoza blaga iz 137. člena CZ in ki je v tem, da se neskupnostno blago v nespremenjenem stanju ponovno izvozi, ter pri tem uporablja (v komercialne namene) le toliko, kolikor je to potrebno za realizacijo ponovnega izvoza.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski finančni organ je z izpodbijano odločbo v zadevi naknadnega obračuna dajatev zaradi opravljanja nedovoljenega prevoza na območju Republike Slovenije, tožeči stranki za začasno uvoženo blago „polpriklopnik s cerado znamke TIRSAN Mega, tip TSN MG 3S 137 101, bruto teža vozila 35500 kg, št. šasije ..., turških registrskih oznak ...“, ki ga je dne 26. 1. 2016 uporabljala za mednarodni prevoz blaga in ki se uvršča v tarifno oznako 8716 3980 KN s TARIC- kodo 00, s carinsko vrednostjo 19 000,00 EUR, z 2,7 % carinsko stopnjo, z osnovo za davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) 19.513,00 EUR in s splošno 22,00% stopnjo DDV, določil ter naložil v plačilo dajatve iz naslova carine v znesku 513,00 EUR in DDV v znesku 4.292,86 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi za ohranjanje realne vrednosti (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločil, da priglašene stroške postopka nosi tožeča stranka sama, pri čemer po 3. točki izreka pritožba ne zadrži izvršitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bilo v konkretnem primeru opravljeno naknadno preverjanje izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz carinskega postopka začasnega uvoza za omenjeno priklopno vozilo. Pooblaščene uradne osebe Mobilnega oddelka FU Murska Sobota so namreč dne 26. 1. 2016 ustavile vlečno tovorno vozilo z madžarsko registracijo, na katero je bil pripet zadevni polpriklopnik s cerado s turško registrsko oznako, registriran na turško podjetje. Vozilo je upravljal voznik iz Madžarske, vozilo pa je prevažalo 168 rol tekstilnega blaga, ki je bilo naloženo dne 22. 1. 2016 na Portugalskem z namenom prevoza v Romunijo. Voznik je predložil tudi mednarodni tovorni list CMR št. ..., iz katerega izhaja, da je predhodno opravil prevoz 298 tovorkov elektronskega blaga, ki je bilo naloženo na Madžarskem za prevoz na Portugalsko. Ker je podjetje s sedežem v drugi državi članici (na Madžarskem) opravljalo komercialni prevoz blaga med državami članicami EU s polpriklopnikom s turško registrsko oznako, prevozno sredstvo ni več izpolnjevalo pogoja za začasni uvoz prevoznega sredstva s popolno oprostitvijo plačila dajatev, določenega v točki (c) prvega odstavka 558. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 (v nadaljevanju Izvedbena uredba) in je zato zanj nastal carinski dolg na podlagi 204. člena Carinskega zakonika (v nadaljevanju CZ).

3. Pripombe na zapisniške ugotovitve, v katerih tožeča stranka navaja, da ni kršila citirane določbe Izvedbene Uredbe ter se pri tem sklicuje na točko (b) prvega odstavka 559. člena, organ prve stopnje zavrne kot neutemeljene. Pri tem se sklicuje na določbe CZ, ki se nanašajo na postopek začasnega uvoza (137. in 141. člen CZ) ter na 558. člen Izvedbene uredbe, ki določa posebne pogoje, pod katerimi se postopek začasnega uvoza lahko uporablja s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev, in ki jih v nadaljevanju citira. Izvedbena uredba v 559. členu določa izjeme od splošnih pogojev iz 558. člena in v točki (b) (med drugim) omogoča popolno oprostitev tudi osebi s sedežem v Skupnosti za polpriklopnik, ki je pripet na vlečno vozilo, registrirano v Skupnosti. Vendar pa so v primeru začasnega uvoza pogoji za popolno oprostitev izpolnjeni le do trenutka, ko se je z vozilom (polpriklopnikom) začel izvajati notranji promet iz točke (c) prvega odstavka 555. člena Izvedbene uredbe, t.j. prevoz blaga, ki se natovori na carinskem območju Skupnosti za raztovor na kraju znotraj tega območja. S pričetkom izvajanja notranjega prometa torej pogoji za popolno oprostitev iz naslova začasnega uvoza niso bili več izpolnjeni. Polpriklopnik, ki je bil začasno uvožen s popolno oprostitvijo, se s carinskega vidika šteje kot prevozno sredstvo, kar pomeni, da se uporablja za prevoze, ki se začnejo oziroma končajo zunaj carinskega območja Skupnosti. Postopek začasnega uvoza se mora zaključiti s ponovnim izvozom polpriklopnika, kar pomeni, da so se obveznosti, ki izhajajo iz postopka začasnega uvoza, v konkretnem primeru s trenutkom izvajanja notranjega prometa, prenehale izpolnjevati in je za polpriklopnik nastal carinski dolg v skladu z 204. členom CZ, ki se nato obračuna v skladu z določbami CZ, kot to, ob upoštevanju dejanskih okoliščin konkretnega primera ter zakonskih določb (CZ in Zakona o davku na dodano vrednost, ZDDV), v nadaljevanju obrazlaga organ prve stopnje.

4. Ministrstvo za finance je kot organ druge stopnje pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Tudi po presoji organa druge stopnje so bili pogoji za popolno oprostitev uvoznih dajatev za zadevni polpriklopnik izpolnjeni le do trenutka, ko se je z njim začel izvajati notranji promet, kot je opredeljen v točki (c) prvega odstavka 555. člena Izvedbene uredbe. Z začetkom izvajanja notranjega prometa pogoji za popolno oprostitev niso bili več izpolnjeni, kar pomeni, da je nastal carinski dolg v skladu s točko a) prvega odstavka 204. člena CZ, tožeča stranka pa je carinski dolžnik po tretjem odstavku istega člena. Stališča, da velja za polpriklopnik oprostitev uvoznih dajatev v smislu določb člena 559 (b) Izvedbene uredbe tudi v primeru, ko se s polpriklopnikom v lasti pravne osebe iz tretje države in registriranega izven območja EU izvaja komercialni notranji promet na območju EU, pritožbeni organ ne sprejema. Zavrne pa tudi ostale pritožbene ugovore v tej zvezi. Uredba (ES) št. 1072/09 z dne 21. 10. 2009, na katero se sklicuje tožeča stranka, se uporablja za urejanje cestnega prevoza. S carinskega vidika pa se polpriklopnik šteje kot prevozno sredstvo, kar pomeni, da se uporablja za prevoze, ki se začnejo oziroma končajo zunaj carinskega območja EU, ter da se mora postopek začasnega uvoza zaključiti s ponovnim izvozom polpriklopnika. Zavrne tudi sklicevanje tožeče stranke na stališče madžarskega organa kot stališče, ki ne more biti zavezujoče za odločanje v tem postopku. Zavrne pa tudi predlog za zaslišanje prič, ker gre v tem postopku za razlago materialnega prava, tožeča stranka pa niti ne pojasni, kaj naj bi predlagano zaslišanje dokazovalo.

5. Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotno uporabljenega materialnega prava. Navaja, da se Finančna uprava zmotno sklicuje na 558. člen Izvedbene uredbe, oziroma na točko (c) tega člena ter da na tej podlagi napačno zaključuje, da se polpriklopnik lahko uporablja le za prevoze, ki se končajo zunaj carinskega območja skupnosti. Po (b) točki prvega odstavka 559. člena Izvedbene uredbe osebe s sedežem na carinskem območju skupnosti uživajo popolno oprostitev uvoznih dajatev, kadar je priklopnik pripet na cestno prevozno sredstvo, registrirano na carinskem območju Skupnosti. Tožeča stranka ima sedež na območju Skupnosti. Vlečno vozilo je registrirano na območju Skupnosti in na to vlečno vozilo je bilo pripeto polpriklopno vozilo, last turškega podjetja, tožeča stranka pa je opravljala prevoz blaga iz Portugalske v Romunijo. Tožeča stranka tako ni storila prekrška po 14. točki prvega odstavka 88. člena ZICPES, zato zanjo tudi carinski dolg ni mogel nastati. Določbe Izvedbene uredbe so jasne in jih je treba razlagati, kot se glasijo. Pri čemer Finančna uprava in Ministrstvo za finance zmotno navajata, da se točka (b) prvega odstavka 559. člena Izvedbene uredbe uporablja le do trenutka, ko se je s polpriklopnikom začel izvajati notranji promet iz točke (c) prvega odstavka člena 555 Izvedbene uredbe, t.j. prevoz blaga, ki se natovori na carinskem območju Skupnosti za raztovor na kraju znotraj tega območja. Določba točke (c) prvega odstavka 555. člena Izvedbene uredbe definira zgolj pojem notranji promet. Nikjer v členu 559 Izvedbene uredbe pa ni navedeno, da oprostitev ne velja za notranji promet niti ni ta navezna okoliščina pogoj za popolno oprostitev uvoznih dajatev po tej določbi. Tožeča stranka je tako ravnala popolnoma v skladu s točko (b) prvega odstavka 559. člena Izvedbene uredbe in zato ni nastal carinski dolg na podlagi 204. člena CZ. Pojem vozila sicer definira Uredba (ES) št. 1072/009 z dne 21. 10. 2009 o skupnih pravilih za dostop do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga in tudi iz te opredelitve je razvidno, da obstaja možnost kombinacije vozil, od katerih je eno vozilo registrirano v državi članici, drugo pa zunaj območja Evropske unije. Pravno naziranje, ki ga vsebuje izpodbijana odločitev, je torej zmotno, zaradi česar je tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje.

6. Tožeča stranka prilaga razlago navedenih določb CZ, kakršno zastopajo v Republiki Madžarski in ki je skladna s stališči tožeče stranke. Navaja še, da ji je zaradi ravnanja Finančne uprave nastala velika gospodarska škoda, saj s priklopnim vozilom ni mogla opravljati gospodarske dejavnosti.

7. Poleg tega navaja, da je v zvezi z očitanimi carinskimi prekrški vložila zahtevo za sodno varstvo ter da je sodišče zahtevi ugodilo in postopek o prekršku ustavilo, ker dejanje ni prekršek. Do navedb v zahtevi za sodno varstvo se sicer ni opredeljevalo, je pa iz pritožbenih navedb zoper izpodbijano odločbo jasno razvidno, da je Finančna uprava zmotno uporabila materialno pravo, tako kot se zatrjuje v tej tožbi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni s predpisi so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

11. V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče vztraja pri stališčih, ki jih je o uporabi prava zavzelo v sodbi I U 579/2017-9 z dne 14. 11. 2017, in sicer:

12. Uporaba materialnega prava po presoji sodišča ni zmotna oziroma napačna, kot se zatrjuje v tožbi. Tudi sodišče, enako kot tožena stranka razume Izvedbeno uredbo tako, da le-ta v 559. členu določa izjemo od splošnih pogojev za odobritev popolne oprostitve iz predhodnega, 588. člena, in sicer konkretno od tistega iz točke (b) prvega odstavka, ki pogojuje oprostitev z uporabo prevoznega sredstva s strani osebe s sedežem zunaj območja Skupnosti, ter na ta način omogoča popolno oprostitev tudi v primeru, ko gre za uporabo prevoznega sredstva s strani osebe, ki ima sedež na carinskem območju Skupnosti. To pa pomeni, da v primeru komercialne uporabe prevoznega sredstva na carinskem območju Skupnosti tudi za osebe, ki imajo sedež na carinskem območju Skupnosti oziroma v primerih, ki jih določa 559. člen Izvedbene uredbe, veljata za oprostitev (preostala) splošna pogoja iz 558. člena in s tem tudi omejitev, ki jo vsebuje točka (c) prvega odstavka tega člena, to je, da se prevozno sredstvo, ki je v režimu začasnega uvoza, uporablja izključno za prevoz, ki se začne ali konča zunaj carinskega območja Skupnosti. Takšna uporaba Izvedbene uredbe, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, pa je po presoji sodišča tudi logična in skladna z opredelitvijo začasnega uvoza blaga iz 137. člena CZ in ki je v tem, da se neskupnostno blago v nespremenjenem stanju ponovno izvozi, ter pri tem uporablja (v komercialne namene) le toliko, kolikor je to potrebno za realizacijo ponovnega izvoza. Oziroma je nelogična uporaba citiranih določb, kakršna izhaja iz tožbe, saj bi bilo na ta način osebam s sedežem na carinskem območju Skupnosti omogočena uporaba začasno uvoženih priklopnikov v komercialne namene brez vsakršne omejitve in s tem ne le v nasprotju s splošnimi pogoji, ki naj bi veljali za vse primere, ko gre za začasni uvoz, temveč tudi v nasprotju z namenom začasnega uvoza blaga, kot je razviden iz 137. člena CZ.

13. V 559. členu Izvedbene uredbe sicer res ni izrecno navedeno, da oprostitev ne velja za notranji promet. Vendar pa, kot že rečeno, določb tega člena ni mogoče brati neodvisno od 558. člena, ki vsebuje splošne pogoje za oprostitev, le-ti pa morajo biti, kot to dovolj jasno sledi iz besedila uredbe, izpolnjeni kumulativno in torej vključno s pogojem iz točke (c) prvega odstavka omenjenega člena. Za ta pogoj pa pristojni organ utemeljeno in skladno s spisi ter hkrati neprerekano ugotavlja, da v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. Čim pa je tako, se pravilno ugotavlja tudi, da s pričetkom izvajanja notranjega prometa pogoji za popolno oprostitev iz naslova začasnega uvoza zadevnega polpriklopnika niso bili več izpolnjeni in da je zato podana podlaga za uporabo določb prvega odstavka 204. člena CZ, ki glede na nastali carinski dolg narekuje odmero uvoznih dajatev.

14. Odmeri dajatev kot takšni tožeča stranka ne nasprotuje, zato sodišče v tem delu zgolj sledi ugotovitvam in razlogom prve stopnje. Prav tako ne ponavlja razlogov, iz katerih organ druge stopnje pravilno zavrne pritožbene ugovore, ki so enaki tožbenim, in v katerih se tožeča stranka sklicuje na Uredbo (ES) št. 1072/009 in na stališče madžarskih organov. Uspeti pa tudi ne more s sklicevanjem na sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. ZSV 75/2016, saj se z njo, kot tožeča stranka sama pove, ni odločalo po vsebini, temveč je sodišče postopek ustavilo zaradi spremembe predpisov in s tem povezane uporabe kasnejšega (milejšega) predpisa, ki obravnavanega ravnanja tožeče stranke ne opredeljuje več kot prekršek.

15. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

17. Sodišče je odločilo v zadevi brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izpodbijano odločitev, med strankama ni sporno.

Datum zadnje spremembe:

04.12.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 579/2017-9
• sodba U 2197/2008
• UPRS Sodba I U 580/2017-13