UPRS Sklep in sodba I U 151/2017-12

Jedro

Tožnik v tožbi ugovarja datumu izvršljivosti izvršilnega naslova. Gre za ugovor, ki je v postopku davčne izvršbe nedopusten, zato tožena stranka njegove utemeljenosti ne le ni dolžna, temveč tudi ni pristojna obravnavati. Niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP namreč davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna in zakonita. Potrdilo o izvršljivosti predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP in ga torej ni mogoče z uspehom izpodbijati v postopku davčne izvršbe, ampak se lahko klavzulo izvršljivosti izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost v posebnem postopku.

Izrek

I. Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrže.

II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom odločila, da se zoper dolžnika - tožnika v tem upravnem sporu opravi davčna izvršba dolžnega zneska sodne takse v znesku 126,00 EUR in stroškov izvršbe v višini 25,00 EUR. Obveznosti tožnika temeljijo na sklepu št. V P 1025/2014 z dne 6. 1. 2016, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani in je postal izvršljiv dne 4. 5. 2016 (točka 1. izreka). Zoper tožnika se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih prejemkov, ki jih prejema pri izplačevalcu A.. Zarubi se največ do višine 2/3 denarnih prejemkov tožnika po zakonu, ki ureja minimalno plačo, pri čemer so izvzeti denarni prejemki, ki so po določbi 159. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe (točka 2. izreka). Izplačevalcu je naložila, da na dan prejema sklepa zarubi denarne prejemke tožnika do višine dolgovane denarne obveznosti in jih prenese na tam naveden prehodni račun (točka 3. izreka) in mu prepovedala izplačati zarubljeni del prejemkov tožniku (točka 4. izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (točka 5. izreka), pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe (točka 6. izreka), prav tako ne zadrži izvršitve ugovor delodajalca oziroma izplačevalca (točka 7. izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjski organ povzema določbo 146. člena ZDavP-2, na podlagi katere je predlagatelj izvršbe, Okrajno sodišče v Ljubljani, podal davčnemu organu predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z izvršilnim naslovom, opremljenim s potrdilom o izvršljivosti. Na podlagi pooblastila za postopek iz 156. člena ZDavP-2 se izvršba opravi na podlagi 143. člena ZDavP-2. V nadaljevanju organ navaja še člene 162., 159. in 160. ZDavP-2, ki določajo sredstva, ki so izvzeta iz davčne izvršbe.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 498-2-238/2016-4 z dne 30. 11. 2016 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Prvostopenjski organ je ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep, saj so bile za začetek izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke. Izvršba je bila uvedena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 1025/2014 z dne 6. 1. 2016, ki je s strani predlagatelja izvršbe opremljen s potrdilom o izvršljivosti (146. člen ZDavP-2) in predstavlja izvršilni naslov. Izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. V zvezi z izvršljivostjo izvršilnega naslova še pojasni, da davčni organ nima pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna in zakonita, ampak je to dolžnost organa, ki je izvršilni naslov izdal, zato se klavzula lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost.

4. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja. Pri izdaji zahteve za poplačilo sodne takse po sklepu V P 1025/2014 ni bilo upoštevano, da je postopek pred Okrajnim sodiščem še tekel, ter da je Višje sodišče v Ljubljani odločilo glede plačila sodne takse s sklepom I Cp 743/2016 z dne 13. 5. 2016, zato je datum izvršljivosti nerazumen in nezakonit. Sodnika, ki sta v zadevi odločala, sta v kazenskem postopku zaradi zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic, ker prikrivata zlorabe nekdanje predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep ter mu prizna priglašene stroške. Sodišču predlaga, da začne kazenski postopek zoper v tožbi navedene osebe.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. V nadaljnji vlogi tožnik v celoti izpodbija navedbe iz odgovora na tožbo. Meni, da gre za osebno zlorabo uradnega položaja in uradnih pravic. Tožena stranka tudi ni pojasnila, ali je bila sodna taksa pravilno obračunana in zaračunana tožniku. Ker so postopki, ki tečejo pred Upravnim sodiščem v Ljubljani obremenjeni z dvomi, da bi lahko sodišče nepristransko in neodvisno odločilo v zadevi, predlaga prenos krajevne pristojnosti.

K I. točki izreka:

7. Zahtevo za prenos krajevne pristojnosti je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov:

8. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 9. členu določa, da ima Upravno sodišče Republike Slovenije sedež v Ljubljani. Upravno sodišče sodi na sedežu in na zunanjih oddelkih (zunanji oddelek v Celju, Mariboru in Novi Gorici). Na zunanjih oddelkih sodi upravno sodišče glede na prebivališče oziroma sedež tožnika. ZUS-1 torej natančno določa organizacijo sodišča in način določitve krajevne pristojnosti sodišča. Ker ima tožnik stalno prebivališče v Ljubljani, je pravilno, da tožbo obravnava Upravno sodišče v Ljubljani. Tožnik temu sicer ugovarja in predlaga, da se zaradi zagotovitve nepristranskosti in neodvisnosti sodišča, pristojnost prenese na upravno sodišče s območja Gorenjske, vendar ZUS-1 instituta prenosa krajevne pristojnosti ne pozna, zato sodišče zahtevi tožnika ni moglo slediti. Sicer pa je glede na zgoraj navedeno organizacijo sodišča, tudi za območje Gorenjske pristojno Upravno sodišče v Ljubljani.

9. Ob tem sodišče dodaja, da tudi Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporablja v upravnem sporu, instituta prenosa krajevne pristojnosti ne pozna in natančno določa način določitve krajevne pristojnosti. V primeru suma v pristranskost sojenja pa je strankam na voljo institut izločitve sodnika, ko lahko stranka zahteva izločitev le poimensko določenega sodnika, ki postopa v zadevi (tretji odstavek 72. člena ZPP), z namenom, da se pristranskemu sodniku prepreči odločanje v konkretnem sodnem postopku. Izločitveni razlogi (70. člen ZPP) so določeni tako, da iz samega zakonskega besedila jasno izhaja, da se nujno nanašajo na konkretnega sodnika in ne na sodišče kot celoto, v zahtevi za izločitev pa je treba navesti okoliščine, ki utemeljujejo izločitev (četrti odstavek 72. člena ZPP). Predlog tožnika za določitev neodvisnega in nepristranskega sodišča ne vsebuje poimenske navedbe sodnikov, katerih izločitev bi tožnik zahteval, razen pavšalne navedbe o pristranskem ravnanju sodnikov pa tudi nima konkretnih razlogov oziroma okoliščin, na katere tožnik opira svoj predlog, zato ga sodišče ni moglo šteti kot predlog za izločitev sodnika.

K II. točki izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu, v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

12. Sodišče ugotavlja, da tožnik izpodbijanemu sklepu o davčni izvršbi ne ugovarja po vsebini, pač pa oporeka izvršilnemu naslovu, to je sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 1025/2014 z dne 6. 1. 2016. Navaja, da ni bilo pojasnjeno, ali je bila sodna taksa pravilno obračunana in zaračunana predlagatelju. V zvezi z navedenim sodišče pojasnjuje, da v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). ZDavP-2 v 143. členu določa, da začne davčni organ izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, če obveznost ni plačana v predpisanih rokih. Po prvem odstavku 146. člena ZDavP-2 lahko davčni organ na podlagi zakona izterjuje tudi druge denarne nedavčne obveznosti. V takem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V obravnavanem primeru je uvedbo postopka davčne izvršbe predlagalo Okrajno sodišče v Ljubljani, saj tožnik naložene obveznosti ni poravnal v danem roku. Okrajno sodišče v Ljubljani je sklep opremilo s potrdilom izvršljivosti, kar je veljaven izvršilni naslov, na podlagi katerega je tožena stranka tudi izdala izpodbijani sklep.

13. Tožnik v tožbi ugovarja datumu izvršljivosti izvršilnega naslova. Kot pravilno pojasni že tožena stranka, gre za ugovor, ki je v postopku davčne izvršbe nedopusten, zato tožena stranka njegove utemeljenosti ne le ni dolžna, temveč tudi ni pristojna obravnavati. Niti določbe ZDavP-2 niti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) namreč davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna in zakonita. Potrdilo o izvršljivosti predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP in ga torej ni mogoče z uspehom izpodbijati v postopku davčne izvršbe, ampak se lahko klavzulo izvršljivosti izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost v posebnem postopku.

14. Sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu, da naj sproži kazenske postopke po 145. členu Zakona o kazenskem postopku proti v tožbi navedenim osebam, saj za to glede na podatke iz tožbe nima nobene (ne dejanske in ne pravne) podlage.

15. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

17. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

09.08.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 173/2015
• UPRS sodba I U 738/2015
• UPRS sodba I U 477/2015