<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 1929/2017-11

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.1929.2017.11
Evidenčna številka:UP00013661
Datum odločbe:17.05.2018
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin
Področje:DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:dohodnina - predlog za obnovo postopka - obnovitveni razlog - novo dejstvo - posebna davčna olajšava - olajšava za čezmejne delovne migrante

Jedro

Predmet upravnega spora je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih sklepov o zavrženju predlogov za obnovo postopka odmere dohodnine. Odločanje o obnovi upravnega postopka ni v pristojnosti sodišča, temveč izključno v pristojnosti organa, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša. Zato sodišče v zvezi s tožbenimi navedbami o sodni praksi, ki se je izoblikovala šele po dokončnosti v tem upravnem sporu izpodbijanih sklepov, pojasnjuje le, da zakonodajalec med obnovitvene razloge ni uvrstil napačne uporabe prava in da zato po ustaljeni upravnosodni praksi kot novo dejstvo in nov dokaz tudi ni mogoče upoštevati naknadno pridobljenih ali spremenjenih stališč o uporabi prava.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je s prvim izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnika za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2012, ki je bil končan z odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 28-01003-0 z dne 24. 11. 2015, z drugim izpodbijanim sklepom pa predlog tožnika za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2013, ki je bil končan z odločbo št. DT 28-00144-0 z dne 4. 12. 2015.

2. Iz obrazložitve sledi, da je obnova postopka predlagana, ker tožniku v odločbah o odmeri dohodnine ni bila upoštevana davčna olajšava za čezmejne delovne migrante in da tožnik uveljavlja obnovitveni razlog iz 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem zavezanec lahko predlaga obnovo postopka, če izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi navedeni ali uporabljeni ob izdaji prejšnje odločbe. Na podlagi spisne dokumentacije davčni organ ugotavlja, da je tožnik v skladu z določbo 63. člena ZDavP-2 dne 7. 10. 2015 vložil napovedi za odmero dohodnine za leto 2012 in 2013 na podlagi samoprijave, v katerih ni uveljavljal posebne olajšave za čezmejnega delovnega migranta. Olajšave tudi ni uveljavljal v pritožbenem postopku, saj pritožba zoper odmerni odločbi ni bila vložena. Na tej podlagi davčni organ ugotavlja, da dejstvo, ki se navaja, ne predstavlja obnovitvenega razloga po določbah 89. člena ZDavP-2 in je zato skladno z 267. členom Zakona o splošnem upravnem postopka (v nadaljevanju ZUP) o predlogu za obnovo postopka odločeno, kot izhaja iz izreka.

3. Ministrstvo za finance je pritožbi tožnika zoper izpodbijana sklepa kot neutemeljeni zavrnilo.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče predlagano obnovo postopka dopusti, izpodbijana sklepa pa odpravi, oziroma podrejeno, ugotovi njuno nezakonitost, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini. Toži iz razloga napačne uporabe materialnega prava in posledično nepravilno odmerjene dohodnine.

5. Tožnik bi davčno olajšavo uveljavljal, če bi s strani davčnega organa ne bil poučen, da te pravice nima. Šele v letu 2017 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da morajo biti delavci migranti enako obdavčeni kot ostali davčni zavezanci in imajo torej enako pravico do uveljavljanja davčne olajšave. To velja tako za upoštevanje stroškov prehrane med delom in prevozom na delo, pa tudi glede olajšave za vzdrževane družinske člane. Zato je tožnikova zahteva za obnovo postopka odmere dohodnine zaradi neupoštevanja posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, ki je za leto 2013 znašala 7.576,62 EUR, za leto 2012 pa 7.406,28 EUR, utemeljena. Tožnik je namreč za svojo pravico izvedel šele po prejemu odločb o zavrnitvi pritožbe zoper izpodbijana sklepa, zato je njegovo tožbo šteti tudi za predlog za obnovo postopka na podlagi novih dejstev v skladu s 5. odstavkom 89. člena ZDavP-2. O zgoraj navedeni tožbi Vrhovnega sodišča tožnik nima točnih podatkov, ker odločba v času pisanja tožbe še ni objavljena, zato naj jo sodišče pridobi samo. Predlog za obnovo postopka, ki ga vsebuje tožba je pravočasen, izpolnjuje pogoje za obnovo iz drugega odstavka 261. člena ZUP, obenem pa gre po vsebini za pomembno pravno vprašanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanih aktov in predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V zadevi ni spora o tem, da sta bili odločbi o odmeri dohodnine za leto 2012 in 2013, na kateri se nanaša predlog za obnovo postopka, izdani z upoštevanjem davčne napovedi, ki jo je tožnik vložil na podlagi samoprijave. Spora tudi ni, tožnik v napovedi ni uveljavljal posebne olajšave za čezmejnega delovnega migranta in da mu je bila dohodnina odmerjena brez njenega upoštevanja.

9. Dejstvo, da tožnik v postopkih odmere dohodnine ni uveljavljal posebne olajšave za čezmejnega delovnega migranta, je bilo po navedem znano in upoštevano že v prejšnjem postopku in ne more predstavljati obnovitvenega razloga po 89. členu ZDavP-2, ki ga je v predlogu uveljavljal tožnik. Sodišče se po navedenem strinja s presojo, da tožnik ni navedel in verjetno izkazal novega dejstva, ki bi moglo samo zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bil to dejstvo navedeno ali uporabljeno v prejšnjem postopku. To pa hkrati pomeni, da je z izpodbijanima sklepoma predlog zavržen skladno z drugim odstavkom 267. člena ZUP.

10. Predmet upravnega spora je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih sklepov o zavrženju predlogov za obnovo postopka odmere dohodnine. Odločanje o obnovi upravnega postopka ni v pristojnosti sodišča, temveč izključno v pristojnosti organa, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša. Zato sodišče v zvezi s tožbenimi navedbami o sodni praksi, ki se je izoblikovala šele po dokončnosti v tem upravnem sporu izpodbijanih sklepov, pojasnjuje le, da zakonodajalec med obnovitvene razloge ni uvrstil napačne uporabe prava in da zato po ustaljeni upravnosodni praksi kot novo dejstvo in nov dokaz tudi ni mogoče upoštevati naknadno pridobljenih ali spremenjenih stališč o uporabi prava.

11. Ker sta torej po povedanem izpodbijana sklepa pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

13. Ker so dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave. Po sodniku posamezniku je odločilo na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 89
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 267, 267/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwNzIx