UPRS Sodba I U 1500/2018-5

Jedro

Pravni red tudi zaradi načela ekonomičnosti (tako določba 65. člena ZMZ-1 kot določba 129. člena ZUP preprečujeta ponovno uvedbo postopka sproženega na zahtevo stranke) omejuje možnost uvedbe novega postopka o pravni in dejanski identiteti zahtevka. V obravnavanem primeru je tožnik vložil zahtevek še v času, ko odločitev o prvem zahtevku ni bila pravnomočna. Na podlagi navedenih ugotovitev o predhodnem postopku, je toženka pravilno in zakonito zavrgla drugo zahtevo tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ker postopek tožnika v zadevi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki je bil začet 23. 5. 2018 še ni pravnomočno končan. Tožnik je 23. 5. 2018 v prostorih Centra za tujce pri toženki že vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Toženka je dne 14. 6. 2018 izdala sklep št. 2142-553/2018/44 (1312-07), s katerim je njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavrgla na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Navedeni sklep je bil tožniku vročen dne 19. 6. 2018. Z vročitvijo navedenega sklepa je začel teči 8-dnevni rok za morebitno vložitev tožbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, ki poteče 28. 6. 2018. Tako toženka ugotavlja, da je bil drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki je bil vložen dne 21. 6. 2018, bil vložen še v času, ko prvi postopek ni bil pravnomočno končan. Zato je toženka zahtevek na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla, saj ta določba določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v konkretnem primeru postopek tekel in je končan, tožnik pa z odločbo ni pridobil kakšnih pravic, niti mu niso bile naložene kakšne obveznosti. Navaja, da se je dejansko stanje spremenilo v toliko, da se niso upoštevala dejstva, ki so zaradi specifičnosti tožnikovega primera relevantna in pomembna pri presojanju njegove pravice do mednarodne zaščite. V tožbi navaja, da je istospolno usmerjen, kar iz opravičljivih razlogov v prvi prošnji ni navedel, saj se je bal, da je z njim v centru kdo, ki bi nad njim izvajal nasilje ali bi informacije za katere bi izvedel sporočil komu drugemu. V nadaljevanju tožbe navaja, da bi bil zaradi svoje istospolne usmerjenosti ob vrnitvi v Alžirijo izpostavljen nasilju in zaničevanju, saj so istospolni odnosi v Alžiriji prepovedani in kazensko in sodno preganjani. Nadalje v tožbi še navaja, da so mu bile kršene pravice, ker se ni imel možnosti sporazumevati v njemu primarnem jeziku, to je berberskem jeziku. Navaja pa tudi, da je v Alžiriji vsesplošno znana nestrpnost do Berberov, ki jih v zaporih policija muči in trpinči, pretepa in sploh z njimi zelo surovo ravna. Zato Alžirija zanj ni varna izvorna država, ker pripada etični skupini Berberov in je poleg tega še homoseksualec. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi) in vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe ter predlaga njeno zavrnitev. Sodišču tudi sporoča, da je tožnik dne 2. 7. 2018 samovoljno zapustil Center za tujce v Postojni.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da zavrne drugi zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa je toženka svojo odločitev oprla na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Toženka je v zvezi z uporabljeno določbo ugotovila, da je tožnik dne 23. 5. 2018 že vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka o čemer je toženka izdala sklep št. 2142-553/2018/44 (1312-07) z dne 14. 6. 2018 s katerim je njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavrgla na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1. Navedeni sklep je bil tožniku vročen 19. 6. 2018, z vročitvijo pa je začel teči 8-dnevni rok za morebitno vložitev tožbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, ki je potekel 28. 6. 2018. Tožnik pa je v času, ko navedeni sklep še ni postal pravnomočen, to je 21. 6. 2018 vložil ponoven zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Sklep toženke št. 2142-553/2018/44 (1312-07) z dne 14. 6. 2018 je postal pravnomočen dne 29. 6. 2018, ko je Upravno sodišče Republike Slovenije v zadevi I U 1435/2018 z dne 29. 6. 2018 zavrnilo tožbo tožnika zoper navedeni sklep.

6. Navedena dejstva so relevantna in skladna s procesno določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (po določbi 33. člena ZMZ-1 se v postopkih po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače). Pravni red tudi zaradi načela ekonomičnosti (tako določba 65. člena ZMZ-1 kot določba 129. člena ZUP, namreč preprečujeta ponovno uvedbo postopka sproženega na zahtevo stranke) omejuje možnost uvedbe novega postopka o pravni in dejanski identiteti zahtevka. V obravnavanem primeru je tožnik vložil zahtevek še v času, ko odločitev o prvem zahtevku ni bila pravnomočna. Na podlagi navedenih ugotovitev o predhodnem postopku, je toženka tudi po presoji sodišča pravilno in zakonito zavrgla drugo zahtevo tožnika za uvedbo ponovnega postopka na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

7. Ker gre torej v obravnavani zadevi za procesno odločitev, v kateri se toženka niti ni spuščala v vsebinsko presojo navedb iz zahtevka, se tudi sodišče ne spušča v presojo ostalih tožbenih ugovorov.

8. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

9. Sodišče je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

20.07.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1/2019-5
• UPRS Sodba in sklep I U 720/2018-5
• UPRS Sodba I U 1269/2018-7