UPRS Sodba I U 918/2018-6

Jedro

Sodišče soglaša s toženko, da so bila vsa navajanja tožnika v zvezi z razlogom za odhod iz izvorne države povezana z njegovo ekonomsko situacijo, ekonomska podlaga pa ne opravičuje podelitve mednarodne zaščite. Prav tako je Ljudska demokratična Republika Alžirija je z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo, tožnik je na osebnem razgovoru ni navedel okoliščin, s katerimi bi izpodbil koncept varne države iz prvega odstavka 62. člena ZMZ-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite prosilcu za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi se je oprl na prvo in drugo alineo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Glede na razloge, ki jih je prosilec navedel na osebnem razgovoru meni, da niso takšne narave, da bi predstavljali razlog za priznanje mednarodne zaščite, temveč gre za izključno ekonomske razloge. Poleg navedenega je Alžirija država, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih držav (Odlok) določila kot varno izvorno državo. V prosilčevih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin, v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Prosilec v Alžiriji ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, temveč je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov. V konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1.

2. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Najprej izpostavlja, da iz zapisov osebnega razgovora izhaja, da mu niso bili pred začetkom postavljanja vprašanj predstavljeni razlogi in pogoji, ki upravičujejo mednarodno zaščito. Res se je uradna oseba oprla na poslano vabilo na razgovor, vendar je tožnik prava neuka oseba in ne pozna slovenske zakonodaje niti mednarodnih predpisov. Brez ustreznega pravnega pouka s strani uradne osebe in ob neustreznem in nepravilnem načinu izpraševanja je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno ter posledično tudi nepopolno. V skladu z 21. členom ZMZ-1 mora res prosilec sam navesti dejstva in okoliščine ter predložiti dokumentacijo s katero utemeljuje svojo prošnjo, vendar je pri razlagi in uporabi teh določb upoštevati osebno okoliščino prosilca, ki je osamljen v tuji državi, obkrožen z osebami, ki jih ne pozna in ne razume pravne upoštevnosti in pomembnosti izjave in izraznosti le-te v luči pravnih pravil. To bi moral upoštevati uradni organ in mu pojasniti pravni položaj in dokazno breme v postopku ter v nadaljevanju izvesti intervju skladno z določbami ZMZ-1. Organ upoštevaje zapisnik osebnega razgovora, ni upošteval temeljnih postopkovnih jamstev iz 4. člena ZMZ-1 v zvezi s petim členom, saj iz zapisnika zaslišanja ne izhaja, da bi uradni organ informiral tožnika o relevantnih informacijah o postopkih po ZMZ-1, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, zlasti ko tožnik pred začetkom spraševanja ni navedel osnovnih razlogov po 27. členu, ki so relevantni v luči ugotavljanja preganjanja. Prav tako mu ni bilo pojasnjeno kaj pomeni resna škoda v postopku po ZMZ-1, ter je tožnik to v svoji preproščeni razumel le kot materialno prikrajšanje. Toženka tudi ni upoštevala 22. člena ZMZ-1, saj odločba nima nobenih navedb in ni informacij o izvorni državi iz 8. in 9. alinee prvega odstavka 23. člena, niti ni bil tožnik z njimi seznanjen. Odločba se opira na Odlok, vendar je slednji lahko neažuriran. Toženka je namreč spregledala, da je tožnik navedel, da je iz mesta Tiziouzo, za katerega Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja obstoj varnostnih zadržkov za potovanje. Zato so nepravilne navedbe in ugotovitve toženke, da je Alžirija varna izvorna država ter da tožniku ne bo grozila resna škoda ter da naj bi bilo splošno znano dejstvo, da v Alžiriji ne obstaja situacija oboroženega spopada. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki jih je v odločbi navedla. Pojasnjuje, da je bila na osebnem razgovoru prisotna pooblaščenka, ki je imela vse možnosti zastavljati vprašanja tožniku za razjasnitev dejanskega stanja, vendar ni zastavila nobenega vprašanja. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene se opira na razloga iz 1. in 2. alinee 52. člena ZMZ-1. Po navedenih določbah se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alinea); oz. če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alinea).

6. Po presoji sodišča tožena stranka obstoj razloga iz 1. alinee 52. člena ZMZ-1 utemeljeno opira na tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov. Toženka v izpodbijani odločbi povzema njegove navedbe o razlogih za zapustitev izvorne države in jih pravilno kvalificira kot razloge ekonomske narave. Tožnik ni opisal nobenega dogodka iz kraja bivanja, ki bi izpolnjeval lastnosti preganjanja kot opredeljuje 26. člen ZMZ-1 niti da gre za razloge preganjanja kot jih določa 27. člen ZMZ-1. Sodišče soglaša s toženko, da so bila vsa navajanja tožnika v zvezi z razlogom za odhod iz izvorne države povezana z njegovo ekonomsko situacijo, ekonomska podlaga pa ne opravičuje podelitve mednarodne zaščite.

7. Ljudska demokratična Republika Alžirija je z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1). Tožnik na osebnem razgovoru ni navedel okoliščin, s katerimi bi izpodbil koncept varne države iz prvega odstavka 62. člena ZMZ-1.

8. Tožnik ugovarja bistveni kršitvi določb postopka pri opravi osebnega razgovora. Navaja, da iz zapisov osebnega razgovora izhaja, da mu pred začetkom postavljanja vprašanj niso bili predstavljeni razlogi in pogoji, ki opravičujejo mednarodno zaščito. Toženka torej, ker ni informirala tožnika o relevantnih informacijah o postopkih po ZMZ-1, ni upoštevala temeljnih postopkovnih jamstev iz 4. člena ZMZ-1 v zvezi s 5. členom ZMZ-1. Sodišče ugovoru ne sledi. Določba 5. člena ZMZ-1 ureja pravico do informiranja (eno od temeljnih postopkovnih jamstev, ki jih določa ZMZ-1) osebam, ki želijo podati prošnjo za mednarodno zaščito (se pravi že pred začetkom postopka oziroma pred vložitvijo prošnje). Iz upravnega spisa (izjave tožnika z dne 4. 4. 2018) izhaja, da je bil s strani PIC seznanjen s pravicami in dolžnostmi prosilca za mednarodno zaščito v RS. Na neupoštevanje določb 4. in 5. člena ZMZ-1 se v zvezi z osebnim razgovorom, kot dolžnostjo organa, ki izvaja osebni razgovor, da ponovi informacije o pogojih, ki opravičujejo mednarodno zaščito, tožnik zato ne more sklicevati. Ne glede na navedeno pa iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik z relevantnimi pravnimi normami o razlogih za priznanje mednarodne zaščite obveščen v vabilu za osebni razgovor, pred začetkom osebnega razgovora pa vprašan ali želi, da se mu še enkrat pojasni v katerih primerih je upravičen do mednarodne zaščite, vendar je ponovno pojasnitev odklonil.

9. Način oprave osebnega razgovora, kot je bil izveden v obravnavani zadevi, izpolnjuje zahteve iz 37. in 46. člena ZMZ-1, pa tudi Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (Postopkovna direktiva II). Tožnik je imel ob podaji prošnje za mednarodno zaščito možnost podati izjavo o vseh relevantnih dejstvih, o tem je bil obveščen pred podajo prošnje. Osebni razgovor pa je bil voden na način, da je tožnik lahko podal razloge, s katerimi je utemeljil svojo prošnjo in vsa druga dejstva in okoliščine, ki so pomembna za odločitev. Iz načina vodenja razgovora izhaja, da je uradna oseba postavljala vprašanja na način, da bi tožnik lahko izpostavil, kolikor bi razlogi obstajali, tudi druge razloge za zapustitev izvorne države kot so ekonomski (npr. vprašanje: Ali ste bili kdaj v Alžiriji ogroženi?). Tožnik zato neupravičeno ugovarja neustreznemu in nepravilnemu načinu izpraševanja. Tožniku je bil postavljen pooblaščenec, ki je bil prisoten tako ob podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, ki bi lahko postavil za razjasnitev ali dopolnitev dejanskega stanja tudi dodatna vprašanja. Tožniku je bila izrecno dana tudi možnost, da poleg odgovorov na postavljena vprašanja poda kakršnokoli navedbo o dejstvih, pomembnih za postopek. Ne tožnik ne njegov pooblaščenec nista imela pripomb na postopek, kot izhaja iz zapisnika. Po prvem odstavku 37. člena ZMZ-1 uradna oseba vodi osebni razgovor na način, ki omogoča osebi, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine predstavi celovito, vendar to ne pomeni, da je dolžnost upravnega organa iskanje razlogov, ki bi utegnili utemeljiti prošnjo. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje kot pri osebnem razgovoru je, da prosilcu omogoči, da predstavi vsebino prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne, da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito (glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 217/2016 z dne 24. 8. 2016). Prosilec pa pri navajanju upoštevnih dejstev v utemeljitev svoje prošnje tudi ni omejen z vprašanji uradne osebe, ki postopek vodi.

10. Posledično je neutemeljen tudi ugovor o nepravilnem ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj tožnik ni navedel razlogov za mednarodno zaščito, oziroma so bili vsi njegovi razlogi zaradi katerih je zapustil izvorno državo ekonomski. Tožnik tudi v tožbi ne navaja dejstev, ki bi jih na osebnem razgovoru ali pri podaji prošnje ne mogel navesti ali se do njih opredeliti in bi kazali na to, da je do mednarodne zaščite upravičen.

11. Tožnik ugovarja nepravilni uporabi materialnega prava v zvezi z drugo alineo prvega odstavka 52. člena ZMZ-1. Izpostavlja, da toženka ni upoštevala 22. člena ZMZ-1, ker odločba nima nobenih navedb in informacij o izvorni državi iz osme in devete alinee prvega odstavka 23. člena ZMZ-1. Sodišče ugotavlja, da se je toženka oprla na Odlok, kot že navedeno pa tožnik na osebnem razgovoru ni navedel okoliščin, ki bi pomenile izpodbijanje koncepta varne države. Tožnik navaja, da bi bil Odlok lahko neažuriran in se sklicuje na navedbe Ministrstva za zunanje zadeve (spletno povezavo), kjer je v rubriki varnost potovanj navedeno, da toženka ugotavlja obstoj varnostnih zadržkov za potovanja v posamezne dele Alžirije, tudi v provinco Tizi Ouzou, iz katere je tožnik. Gre za tožbeno novoto, sodišče pa pripominja, ne glede na to, da tožnik ob navedeni informaciji ne navaja nobenih dejstev, ki bi kazale na to, da bi bil v kraju bivanja ogrožen, da je na osebnem razgovoru na izrecno vprašanje glede ogroženosti v Alžiriji to zanikal in navedel, da je bilo v Alžiriji vse vredu. Torej glede na navedeno, ker nosbeno dejstvo, ki bi ga izpostavil tožnik ne kaže na preganjanje, sodišče zavrača tudi ugovor o kršitvi materialnega prava.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Datum zadnje spremembe:

15.06.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 500/2018-5
• UPRS Sodba I U 782/2018-6
• UPRS Sodba I U 698/2018-5