UPRS Sodba I U 782/2018-6

Jedro

Toženka je svojo odločitev v celoti oprla na tožnikove lastne navedbe, ki jim je – kolikor so bile ustrezno konkretizirane – tudi sledila in se do njih ustrezno opredelila. Sodišče nima pomislekov v njene ugotovitve, da tožnik ne beži zaradi preganjanja, temveč da bi se izognil posledicam svojega kaznivega dejanja, prav tako pa se strinja tudi z njeno pravno opredelitvijo, da nobena od okoliščin, na katere se tožnik sklicuje, ni pomembna za ugotavljanje katerega od razlogov za priznanje mednarodne ali subsidiarne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi podrobno povzema tožnikove navedbe o razlogih, iz katerih prosi za mednarodno zaščito, in sicer, da ga v izvorni državi preganja policija, ker je večkrat zabodel človeka, ki je spolno napadel njegovo sestro. Spolni napad je najprej prijavil policiji, ki je tega človeka priprla, vendar je premožen in je najel odvetnika, zato so ga čez nekaj dni izpustili. Zato je stvari vzel v svoje roke in ga večkrat zabodel, nato so priprli njega, vendar je njegov prijatelj prav tako najel odvetnika in so ga morali izpustiti, nato je zbežal iz države. Meni, da policija na njegovo prijavo spolnega napada ni storila ničesar, saj je storilca čez nekaj dni izpustila, ker je imel njegov oče denar za odvetnika, njegova družina pa denarja za odvetnika nima. V Evropo je odšel z namenom boljšega življenja in zato, ker pred zakonom niso bili vse enaki. Če bi se vrnil v Gambijo, bi ga policija dobila in zaprla, na sodišču pa ne bi mogel povedati, zakaj je storil, kar je storil.

2. Toženka meni, da že iz tožnikove izjave izhaja, da njegov odhod iz izvorne države pomeni izključno beg pred kaznijo zaradi kaznivega dejanja, ki ga je izvršil kot povračilo za spolni napad na njegovo sestro. Njegovo pojasnjevanje, da policija ni storila ničesar, ne drži, saj je sam povedal, da je policija storilce spolnega napada po prijavi prijela, čeprav jih je kasneje izpustila, opravila pa je tudi razgovor z žrtvijo. Take okoliščine ne pomnijo preganjanja iz katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, institut mednarodne zaščite pa ni namenjen zaščiti posameznikov, ki so izvršili kaznivo dejanje, za katerega bi morali odgovarjati. Preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini tožnik niti ni uveljavljal in je izrecno poudaril, da je njegova edina težava opisani dogodek. Poleg tega iz tožnikovih navedb ne izhaja niti to, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen, usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, niti iz splošnih informacij o tej državi ne izhaja, da bi tam potekal mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko pripeljal do samovoljnega nasilja, ki bi mu bil tožnik izpostavljen. Toženka zato ugotavlja, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so po Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je njegovo prošnjo v skladu s 1. alinejo 52. člena tega zakona štela za očitno neutemeljeno.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je ves čas postopka izražal ogroženost in bojazen glede dela policijskih državnih organov, tako v sestrinem, kot tudi v svojem primeru. Toženka se ni opredelila do delovanja pravosodnega in policijskega sistema v Gambiji, čeprav bi morala pridobiti vsaj te informacije o izvorni državi. Iz splošno dostopnih podatkov je zaznati, da je tam delovanje podeželskih institucij slabo, prav tako tudi življenjski standard prebivalstva. Pravosodni sistem temelji na sestavljenem angleškem običajnem pravu, šeriatskem pravu in običajnem pravu, pritožbe v kazenskih in civilnih zadevah pa obravnavajo upravni uradniki, ki delujejo kot sodniki na sodiščih v vsaki od petih upravnih regij. Glede države obstajajo določeni varnostni zadržki, saj Ministrstvo za zunanje zadeve odsvetuje vsa potovanja, ki niso nujna. Tožnik torej prihaja iz okolja, ki vzbuja določene pomisleke, še posebej nevladne organizacije pa opozarjajo, da v nekaterih primerih policisti sodelujejo z odvetniki in da so za odkupnino pripravljeni delovati nezakonito. Tožnik prihaja iz zakotne vasi, kjer prevladuje šeriatsko pravo „z vplivi in delovanji določenih odvetnikov“, na kar tožnik tudi opozarja. Svojega dejanja se zaveda in ga je priznal, vendar „iz ostalih objektivnih okoliščin“ obstaja dvom, da ne bo ne v njegovem primeru, ne v primeru njegove sestre, zadoščeno pravičnemu sojenju. Tožnik zato meni, da ustreza vsem kriterijem po drugem odstavku 20. člena ZMZ-1, kar je mogoče interpretirati v smislu 2. alineje 28. člena tega zakona. Toženka se do tega vprašanja, ki je ključno za pravilno presojo, ne opredeli, zato je odločba pomanjkljiva. V postopku je omenil tudi, da pred zakonom niso vsi enaki, zato bi se morala toženka opredeliti tudi do tega. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge izpodbijane odločbe ter dodaja, da je v postopku odločala le na podlagi tožnikovih izjav, torej na njegovi trditveni podlagi. Glede navedb o stanju v izvorni državi meni, da gre za nedovoljene tožbene novote in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločba temelji na 1. alineji 52. člena ZMZ-1, po kateri se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Ta dejstva so našteta v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 (in podrobneje opredeljena v 27. členu), po katerem se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države (....). Po tretjem odstavku istega člena se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Po slednjem resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

7. Sodišče se strinja s toženko, da se tožnikove navedbe v postopku niti posredno ne nanašajo na obstoj katerega od navedenih razlogov za priznanje mednarodne ali subsidiarne zaščite. Glede na tožbene navedbe sodišče k temu dodaja, da za presojo obstoja katerega od prej povzetih zakonskih razlogov ni pomembno niti tožnikovo nezaupanje v represivne in pravosodne organe izvorne države, na katerega se sklicuje v tožbi. Povsem nejasna oziroma nekonkretizirana namreč ostaja kakršna koli povezava med tem nezaupanjem in obstojem ali nastankom katere koli od prej naštetih pravno pomembnih okoliščin.

8. Poleg tega sodišče ugotavlja, da se je toženka podrobno in izčrpno opredelila do vseh tožnikovih konkretnih navedb, tudi tistih, ki se nanašajo na ravnanje policije v izvorni državi, in pravilno ugotovila, da to ravnanje ne kaže na preganjanje in ogroženost tožnika. Sodišče v tem pogledu pripominja še, da že iz tožnikovih lastnih navedb izhaja, da se ravnanje policije v njegovem primeru ni razlikovalo od ravnanja v primeru domnevnega storilca spolnega napada na njegovo sestro.

9. Enako velja tudi za tožnikove povsem splošne navedbe, da je odšel (tudi) zato, ker pred zakonom niso bili vsi enaki in da na sodišču ne bi mogel povedati, zakaj je storil, kar je storil. Teh navedb ni tožnik v ničemer konkretiziral oziroma zatrdil dejstev ali okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi bil izpostavljen preganjanju ali hudi škodi (in kakšnemu preganjanju oziroma škodi) iz katerega od razlogov, navedenih v 20. členu ZMZ-1. Tako splošne oziroma nekonkretizirane navedbe po presoji sodišča toženki ne dajejo dejanske podlage za nadaljnje raziskovanje položaja v izvorni državi, zato niso utemeljene tožbene navedbe, da bi toženka to morala storiti. Tega v ničemer ne spreminja niti tožbeno sklicevanje na razmere v izvorni državi, saj po eni strani ne presega povsem splošnega opisa teh razmer, brez povezave z obravnavano zadevo, po drugi strani, glede primerov sodelovanja policistov z odvetniki, pa ostaja na ravni golih trditev, brez kakršnekoli navedbe vira.

10. Toženka je torej svojo odločitev v celoti oprla na tožnikove lastne navedbe, ki jim je – kolikor so bile ustrezno konkretizirane – tudi sledila in se do njih ustrezno opredelila. Sodišče iz vseh navedenih razlogov nima pomislekov v njene ugotovitve, da tožnik ne beži zaradi preganjanja, temveč da bi se izognil posledicam svojega kaznivega dejanja, prav tako pa se strinja tudi s njeno pravno opredelitvijo, da nobena od okoliščin, na katere se tožnik sklicuje, ni pomembna za ugotavljanje katerega od razlogov za priznanje mednarodne ali subsidiarne zaščite. Zato je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, v primeru take ugotovitve pa sodišče po prvem odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrne kot neutemeljeno.

11. Tožnik je v tožbi kot dokaze predlagal izključno vpogled v upravni spis, katerega obstoj in vsebina med strankama nista sporna, zakaj za odločitev ni pomembna vsebina internetnih virov o splošnih podatkih o izvorni državi, na katere se tožnik vsaj posredno sklicuje v tožbi, pa je bilo že obrazloženo v točki 9. te obrazložitve. Sodišče je zato v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Datum zadnje spremembe:

23.05.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 698/2018-5
• UPRS Sodba I U 82/2022-11
• UPRS Sodba I U 859/2018-9