UPRS Sodba I U 860/2018-13

Jedro

Toženka je obstoj očitnega dvoma v tožnikovo identiteto oprla na okoliščino, da je tožnik brez kakršnegakoli dokumenta s fotografijo, kar je po njeni oceni povzročil sam, da bi prikril svojo identiteto. To stališče je oprla na sklepanje, da tako ravna večina beguncev iz držav Severne Afrike in da je osebne dokumente zaradi njihovega formata mogoče, zaradi njihovega pomena pa treba ves čas imeti pri sebi. Sodišče se strinja z ugotovitvami toženke in dodaja, da tožnik tudi na glavni obravnavi ni ponudil nobenih prepričljivih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati drugače.

Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je ta standard po ustaljeni sodni praksi treba razlagati bližje standardu "velike" nevarnosti, kot pa morebiti standardu zgolj "zaznavne" nevarnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožnika zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti in državljanstva ter zaradi predaje odgovorni državi članici pridrži v prostorih in na območju Centra za tujce, Veliki otok 44z, Postojna, od ustne naznanitve pridržanja do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece z možnostjo podaljšanja za še en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali oziroma do predaje odgovorni državi članici. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik toženki do izdaje obravnavanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) ugotoviti njegovo istovetnost. Te istovetnosti zato ni mogoče preveriti, toženka pa dvomi v resničnost tožnikovih navedb, da je moral potni list prepustiti tihotapcu, osebno izkaznico pa je izgubil že v izvorni državi. Meni namreč, da to trdi velika večina prosilcev, ki prihajajo iz držav na severu Afrike ter da tožnik ni navedel prepričljivih razlogov, zakaj dokumentov nima oziroma da je celo sam ustvaril to situacijo. Če namreč ne bi imel zadržkov da razkrije svojo identiteto, bi dokumente imel pri sebi, saj so takega formata, da je to brez težav mogoče.

2. Poleg tega toženka v zvezi s predajo odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljevanju: Uredba Dublin III) ugotavlja, da je tožnik izrazito begosumen, zaradi česar ga je treba pridržati, da bo postopek sploh mogoče izvesti. Glede tega se sklicuje na tožnikove navedbe, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Grčiji, vendar tam ni počakal na zaključek postopka, temveč je ilegalno prepotoval Albanijo, Črno goro, Bosno in Hercegovino ter Hrvaško. Toženka meni, da to njegovo ravnanje ustreza pravno pomembni okoliščini nesodelovanja v postopku, tožnikove izjave, da mu v Grčiji niso omogočili nastanitve oziroma finančnega nadomestila, da bi si lahko uredil bivanje, pa je po njenem mnenju "nedopustna". Ker je nezakonito prehajal državne meje, v Republiki Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, "sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2". Prav tako toženka meni, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela slovenska policija, poleg tega pa ocenjuje, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi prišel v azilni dom, kjer mu gibanje ne bi bilo omejeno in bi Republiko Slovenijo lahko zapustil še pred končanjem postopka. Poleg tega se toženka sklicuje na organizacijo azilnega doma v Ljubljani ter statistične podatke, iz česar izhaja, da z namestitvijo v azilnem domu ne bi bilo mogoče doseči namena ukrepa.

3. Tožnik v tožbi navaja, da zgolj dejstvo, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, ni zadosten razlog za omejitev gibanja, saj nima nobenih dokumentov in ne more nikamor potovati. Toženkina uporaba 68. člena ZTuj-2 je napačna in v nasprotju z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, saj zgolj dejstvo, da tožnik nima osebnih dokumentov, ni zadosten kriterij za opredelitev pojma nevarnosti pobega. Tožnik je prišel v Republiko Slovenijo z namenom, da bi tu živel, toženka pa z omejitvijo gibanja ne bo mogla pridobiti dokumenta s fotografijo, saj tožnik takega dokumenta nima. Zato omejitev gibanja ne bo pripomogla k ugotavljanju njegove istovetnosti. Toženka bi morala tožnika do končanja postopka nastaniti v azilnem domu, saj je v Centru za tujce Postojna nemogoče bivati, ker gre za zaprt policijski režim, kjer so njegove pravice okrnjene. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter toženki naloži povračilo stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbi v bistvenem ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po 1. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti ciljev po določbah tega odstavka, pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo. Po drugem odstavku istega člena se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

7. Toženka je obstoj očitnega dvoma v tožnikovo identiteto oprla na okoliščino, da je tožnik brez kakršnegakoli dokumenta s fotografijo, kar je po njeni oceni povzročil sam, da bi prikril svojo identiteto. To stališče je oprla na sklepanje, da tako ravna večina beguncev iz držav Severne Afrike in da je osebne dokumente zaradi njihovega formata mogoče, zaradi njihovega pomena pa treba ves čas imeti pri sebi. Sodišče se strinja z ugotovitvami toženke in dodaja, da tožnik tudi na glavni obravnavi ni ponudil nobenih prepričljivih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati drugače.

8. Tako je med drugim povedal, da je slišal, da je mogoče državne meje prestopiti brez dokumentov, ilegalno, in nato zaprositi za mednarodno zaščito, če bi imel pri sebi kakšen dokument, pa bi ga lahko prepoznali in vrnili v matično državo. S tem je po presoji sodišča po eni strani potrdil, da njegovo potovanje brez osebnih dokumentov ni bilo zgolj rezultat naključnega spleta okoliščin, temveč posledica razmisleka na podlagi podatkov, pridobljenih od drugih, po drugi strani pa je potrdil tudi sklepanje toženke o njegovem prepričanju, da utegne biti na takem potovanju učinkovito ugotavljanje identitete na podlagi osebnega dokumenta škodljivo oziroma nevarno. Ugotovitev toženke o očitnem dvomu v tožnikovo identiteto in s tem tudi državljanstvo, je zato tudi po presoji sodišča pravilna in utemeljena.

9. Vendar pa po prej navedenih določbah 84. člena ZMZ-1 zgolj to ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ki ga je po drugem odstavku tega člena mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka po presoji sodišča v tem pogledu ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oziroma v obravnavani zadevi na tožnika.

10. To pa je po presoji sodišča tudi storila s sklicevanjem na tožnikove večkratne ilegalne prehode mej in odhod iz Grčije pred odločitvijo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Medtem ko te okoliščine (kot bo obrazloženo kasneje) po mnenju sodišča sicer ne dosegajo standarda "očitne begosumnosti", pa brez dvoma kažejo na tožnikovo mobilnost tudi brez osebnih dokumentov oziroma njegovo sposobnost in pripravljenost na ilegalno prehajanje mej. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti.

11. Kolikor izpodbijana odločba temelji na tem razlogu, je iz navedenih razlogov pravilna in zakonita, kar že samo po sebi zadostuje za to, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Ker pa utegne ta razlog v prihodnosti odpasti, kot bo obrazloženo kasneje, je sodišče presodilo tudi utemeljenost drugega razloga, na katerem temelji izpodbijana odločba, namreč "očitno begosumnost" v zvezi s postopkom predaje odgovorni državi članici.

12. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članice.

13. Za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, mora torej biti ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje odgovorni državi članici nujen. Pojem "nevarnost pobega" po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče RS že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma "nevarnosti pobega“, vsebovan v 68. členu ZTuj-2. ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena).

14. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je ta standard po ustaljeni sodni praksi (prim. sodbe naslovnega sodišča I U 801/2016 in I U 1102/2016) treba razlagati bližje standardu "velike" nevarnosti, kot pa morebiti standardu zgolj "zaznavne" nevarnosti. Tak sklep izhaja iz primerjave različnih jezikovnih različic Uredbe, v kateri je določen ta standard, in pomeni, da določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to še ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja. Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

15. Toženka svoje sklepanje o znatni nevarnosti tožnikovega pobega opira na njegov odhod iz Grčije pred zaključkom postopka za priznanje mednarodne zaščite, kar šteje za nesodelovanje v postopku, na nadaljnje nelegalno prehajanje državnih meja, ne da bi v varnih državah, ki jih je prepotoval, zaprosil za mednarodno zaščito, in na način vstopa v Republiko Slovenijo. Tudi po presoji sodišča bi te okoliščine bi same po sebi utegnile pomeniti znatno nevarnost tožnikovega pobega, vendar pa je tožnik za vsako od njih navedel vsaj na prvi pogled oziroma s stališča begunca razumno razlago. Povedal je, da je iz Grčije odšel zato, ker kot begunec ni bil deležen ustrezne oskrbe, za države, prek katerih je potoval, da v njih ni mogoče doseči ustrezne obravnave oziroma da policija Republike Hrvaške prebežnike vrača na mejo z Bosno in Hercegovino, glede vstopa v Republiko Slovenijo pa, da je celo sam poiskal stik s policijo.

16. Na vse te razloge se je tožnik skliceval že v postopku pred toženko in jih toženka tudi navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, vendar se do njih po vsebini v ničemer ne opredlejuje, razen tega, da za tožnikove navedbe o razlogih za odhod iz Grčije meni, da so "nedopustni". Za svoje prepričanje - na katerega se prav tako sklicuje - da je tožnik v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito le zato, da bi bil nameščen v Azilni dom v Ljubljani in nato nadaljeval svojo pot, toženka ne navaja nobenih razlogov.

17. Kot že rečeno, so vsi razlogi, na katere se je skliceval tožnik, vsaj navidez in s stališča begunca smiselni, po presoji sodišča še posebno razlogi za odhod iz Grčije, kjer naj bi tožnik ostal praktično na cesti, brez oskrbe. Zakaj je sklicevanje na to „nedopustno“, iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, niti ni tako očitno, da obrazložitev v tem pogledu ne bi bila potrebna. Toženka ob tem tudi ni navedla prav nobenih razlogov, iz katerih tožnikove navedbe ne bi bilo mogoče šteti za smiselne oziroma verjetne. Po presoji sodišča tudi ni pravilna tožničino stališče, da znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, lahko izhaja že iz njegovega nedovoljenega vstopa v Republiko Slovenijo (prva alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), saj je za mednarodno zaščito zaprosil neposredno po prijetju, niti iz njegove nemožnosti bivanja v Republiki Sloveniji (tretja alineja drugega odstavka ZTuj-2), kar se očitno nanaša na večino prosilcev za mednarodno zaščito. K temu sodišče dodaja še, da toženka ni navedla prav nobenega motiva, ki bi ga tožnik utegnil imeti za pobeg iz azilnega doma, kot npr. okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da njegova ciljna država ni Republika Slovenija.

18. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da drugi razlog, na katerega se v zvezi z izdajo izpodbijanega sklepa sklicuje toženka, ne temelji na dejstvih in okoliščinah, ki jih toženka navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Kot je bilo že obrazloženo, to sicer ne pomeni razloga za odpravo izpodbijanega sklepa, ki je ustrezno utemeljen na prvem od presojanih razlogov, vendar pa se utegne zgoditi, da bo ta razlog - torej očiten dvom v tožnikovo identiteto in državljanstvo - v prihodnosti odpadel, če se bo tožnica lahko na ustrezen način prepričala o njegovi identiteti in državljanstvu. V takem primeru bo morala toženka ponovno pretehtati, ali je kateri od razlogov za pridržanje sploh še podan.

19. Tožnikov pravni zastopnik je po seznamu, objavljenem na spletni strani Ministrstva za pravosodje, svetovalec za begunce, v takem primeru pa po prvem odstavku 11. člena ZMZ-1 povračilo stroškov tožnikovega pravnega zastopanja v vsakem primeru zagotovi Ministrstvo za notranje zadeve, zato sodišče o zahtevi za povračilo stroškov ni odločalo.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 1141/2018-14
• UPRS Sodba in sklep I U 962/2018-18
• UPRS Sodba in sklep I U 655/2018-15