UPRS Sodba I U 917/2018-7

Jedro

Tožnik je državo zapustil zlasti iz ekonomskih razlogov. Ta razlog je sicer povezoval s tem, da je po narodnosti Berber in zato v državi diskriminiran, vendar te okoliščine ni uspel konkretizirati v smislu konkretnih dogodkov, ki so se mu zgodili. Dokazno breme je v tej fazi na strani prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev ali da bi bil izpostavljen mučenju ali nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, ali da bi mu vrnitev v izvorno državo predstavljala resno grožnjo za življenje ali osebnost kot civilista zaradi samovoljnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Kot resno škodo tožnik pavšalno navaja nezmožnost preživetja iz ekonomskih razlogov in ker bi bil podvržen preganjanju, ker ne želi služiti vojaškega roka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je v zadevi priznanja mednarodne zaščite prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik 4. 4. 2018 pri Ministrstvu za notranje zadeve kot pristojnemu organu vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Po podani prošnji za mednarodno zaščito je bil prosilcu dne 4. 4. 2018 ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni zaradi preverjanja ugotavljanja njegove istovetnosti ter zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti.

3. S tožnikom je bil dne 9. 4. 2018 opravljen osebni razgovor. Na podlagi tožnikovih navedb in na podlagi podatkov, ki jih je pristojni organ pridobil uradno ter ob upoštevanju določb 20. in 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), toženka ugotavlja, da je treba tožnikovo prošnjo šteti za očitno neutemeljeno, saj pogojev za mednarodno zaščito tožnik očitno ne izpolnjuje. Toženka ugotavlja, da iz opisa dogodkov, ki jih je podal tožnik jasno razvidno, da osebno v svoji izvorni državi očitno sploh ni imel nobenih problemov zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Okoliščine, ki jih prosilec navaja kot razlog zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito v Sloveniji se navezujejo predvsem na slabo ekonomsko situacijo njega in njegove družine, ki nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožnik je v osebnem razgovoru sicer navedel, da je bil kot Berber preziran s strani Arabcev, a ko je bil pozvan naj natančno opiše in konkretizira svoje težave, je navedel, da ga Arabci sovražijo, saj so ga v Alžiru, kjer je delal večkrat užalili. Tožnik ni navedel niti enega konkretnega dogodka v povezavi s temi navedbami zato toženka meni, da so te navedbe prosilca povsem pavšalne in nekonkretizirane. Prosilec je torej v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavo upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je treba njegovo prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

4. Kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite toženka označi tudi prosilčeve navedbe o služenju vojaškega roka. Tožnik je povedal, da ko je bil star 20 let je prejel vabilo na opravljanje zdravniškega pregleda pred služenjem vojaškega roka, potem pa ni dobil nobenega vabila več. V Alžiriji je bival še šest let po tem. Če bi se vrnil v Alžirijo bi verjetno moral na služenje vojaškega roka, česar pa on ne želi, ker ne želi izgubiti dveh let življenja.

5. Toženka nadalje ugotavlja, da je tožnik v postopku podal izrazito neverodostojne izjave o tem, kdaj je pravzaprav zapustil izvorno državo. V razgovoru s policisti PP Črnomelj je navedel, da je državo zapustil dne 2. 8. 2017 medtem ko je ob podaji prošnje navajal, da je iz izvorne države odšel že julija 2016. Razlika je torej očitna in bistvena, kar 13 mesecev. Ko je bil tožnik z navedeno kontradiktornostjo soočen in naprošen za pojasnilo, je izjavil, da je bil ob razgovoru s policisti lačen in utrujen in ni vedel kaj govori. Po mnenju toženke in tudi v primeru, če je prosilec bil utrujen in lačen, to ne opravičuje da glede svoje zapustitve izvorne države podaja nasprotujoče si podatke, saj je to lahko vprašanje, ki ne zahteva pogubljenega razmišljanja, tožnik tudi ni povsem neizobražen in se torej ne more izgovarjati, da ima kakršnokoli težavo s časovno komponento svojega primera oziroma dojemanjem časa na splošno. Toženka meni, da je glede na čas zapustitve izvorne države ustrezno porušeno sosledje ostalih dogodkov, ki jih je prosilec navedel in torej prosilcu glede njegove zgodbe ni mogoče verjeti. Ker tožnik ni prepričljivo pojasnil očitane nedosledne izjave so izpolnjeni pogoji za zavrnitev njegove prošnje kot očitno utemeljeni na podlagi pete alineje 52. člena ZMZ-1.

6. Nadalje toženka ugotavlja, da tožnik prihaja iz Alžirije torej iz države, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Tožnik v Alžiriji ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak je državo zapustil, da bi si izboljšal ekonomski položaj, saj je po lastnih navedbah v Alžiriji za delo dobil premalo zaslužka. Tožnik je izrecno poudaril, da v Alžiriji ni bil ogrožen in niti nikoli napaden in da ga ne iščeta ne policija ne vojska. Zato toženka meni, da tožnik ni izkazal relevantnih osebnih okoliščin, da Alžirija zanj ne bi bila varna država. Tožniku ob vrnitvi v izvorno državo tudi ne bi grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tožnik v postopku tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v svoji izvorni državi. Toženka še dodaja, da je pri presoji vsake posamezne prošnje za mednarodno zaščito vezana na trditveno podlago, svojo odločitev pa je oprla na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016 in I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, iz katerih med drugim izhaja, da sta "vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago." Glede na navedeno so po presoji toženke podani razlogi za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s 1., 2. in 5. alinejo 52. člena ZMZ-1.

7. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Kot bistveno kršitev pravil postopka tožnik navaja, da mu je toženka kršila pravico do izjave, saj pooblaščenec ni smel postavljati vprašanj, ki so nujna za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi z obravnavano zadevo. Ob tem se sklicuje na primer M.M. C 277/2011 z dne 22. 11. 2012, pri čemer opozarja, da toženka v izpodbijani odločbi v odločitvi ni presojala standarda "right to be heard". Zaradi navedenih procesnih kršitev toženka tudi ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in je nepravilno uporabila materialno pravo.

8. Glede zavrnitve prošnje iz razloga po prvi prvi alineji 52. člena ZMZ-1 tožnik v tožbi navaja, da je večkrat izpovedal, da z denarjem, ki ga je zaslužil v izvorni državi ne more preživeti in da je kot moški član družine dolžan preživljati tudi ostale družinske člane, ki so mati, dve sestri in brat. Denar, ki ga je tožnik zaslužil pa je zadoščal komaj za preživetje njega ne pa tudi ostale družine. Zaradi svoje narodnosti, saj je Berber, je v slabšem položaju od ostalih Arabcev. V Alžiriji sta revščina in brezposelnost tako visoki, da ni omogočeno preživetje. Tožnik je skozi celoten postopek pred slovenskimi organi dosledno in identično navajal svoje identifikacijske podatke. Res je, da je pred organi drugih držav navajal lažne podatke (ime Nurdin), kar je slovenskim organom skozi celoten postopek konsistentno izpovedoval. V postopku pred sodiščem je predložil scan fotokopije svojega potnega lista ter vize, česar mu ni uspelo storiti tekom upravnega postopka, ker so mu v Centru za tujce odvzeli mobilni telefon, na katerem je imel aplikacijo FB Messenger, do katere je dostopal z osebnim geslom in v njej imel shranjeno sliko svojega potnega lista ter vize. Zaradi omejenega dostopa do računalnikov v Centru za tujce je uspelo tožniku priti do shranjene slike potnega lista in vize šele po poteku določenega obdobja. Zato po mnenju tožnika, toženka dejstev, ki jih je tožnik navedel tekom postopka ne more šteti za nepomembne. Dejstva so se nanašala tako na njegovo identifikacijo ter razmere v državi ter osebne okoliščine in ravnanja v izvorni državi, katerim je bil in bi lahko bil podvržen ob vrnitvi. Tožnik je tekom postopka navajal, da je Berber in da je s strani Arabcev preziran, da ga Arabci žalijo, da ni musliman in da ni veren. Povedal je tudi, da vlado sestavljajo arabski državljani zaradi česar so Berberi v podrejenem in slabšem položaju. V nadaljevanju tožbe se tožnik sklicuje še na postopek v zvezi z pridržanjem tožnika na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, kar pa ni predmet obravnavanega upravnega spora.

9. Glede zavrnitve prošnje iz razloga po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 pa tožnik meni, da če je navedena država na listi varnih izvornih držav, to še ne pomeni, da je ta država tudi varna. Niti ne držijo navedbe toženke, da tožnik v Alžiriji ni imel nikakršnih težav, saj tudi slab ekonomski status, ki je posledica narodnosti, ki mu ne omogoča preživetje, predstavlja takšno ravnanje zaradi katerega je bil primoran zapustiti državo, sicer se ne takoj in ne na daljši rok ne bi uspel preživeti in bi bila posledica smrt. Res je, da je navedel, da je odšel zaradi boljše službe, vendar je treba upoštevati dejstvo, da v Alžiriji zaradi svoje narodnosti ni mogel dobiti boljše službe in s tem tudi boljšega plačila. Tožnik bi bil podvržen preganjanju tudi iz razloga, ker ne želi služiti vojaškega roka. Tožnik sicer ne ve, kaj bi se zgodilo, če bi se vrnil v Alžirijo, a bi ga verjetno takoj klicali v vojsko, kar pa ne želi. Toženka se do teh navedb ni opredelila.

10. Glede zavrnitve prošnje tožeče stranke iz razloga po peti alineji 52. člena ZMZ-1 tožnik navaja, da ta razlog ne drži. Toženka se o informacijah, ki naj bi bile v nasprotju s tistimi, ki jih je podal tožnik sploh ne opredeli niti jih ne navede. Niti jih ni nikoli tekom postopka toženka očitala oziroma z njimi seznanila tožnika. S tem je bila kršena pravica do izjave. Nesporno dejstvo, da je bil tožnik tako v preteklosti podvržen preganjanju in pritiskom (nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju in kršitvam človekovih pravic), ki jih je tudi opisal in bo kot to navaja enako tudi v prihodnosti. Izpostavljen bo določenemu tveganju iz česar mu bo nastala nova resna škoda. Med temi dejanji preganjanja ter samimi razlogi preganjanja obstoji vzorčna zveza, ki jih je tožnik s svojimi izjavami ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru kot tudi kasneje v postopku in na zaslišanju pred sodiščem izkazal. Dokazno breme glede informacij o stanju v izvorni državi, četudi naj bi bila po navedbah toženke varna izvorna država ne držijo, saj je že splošno znano, da Berberi in Arabci niso v dobrih odnosih in ne sobivajo v sožitju temveč ravno nasprotno. Toženka se do tega ni opredelila in teh navedb ni raziskala. Po povedanem izpodbijana odločba ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih elementov iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj nima obrazložitve v smeri konkretne argumentacije razlogov zaradi katerih je bila zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljena. Takšne odločitve ni mogoče preizkusiti in se tožnik do nje - navedenih razlogov niti ne more izjasniti. Toženka ni preverjala navedb tožnika ali so razmere v njegovi izvorni državi res takšne kot jih zatrjuje ter da ji ne zagotavljajo niti eksistenčnega minimuma, ki je varovan po 3. členu Evropske konvencije za človekove pravice. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

11. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

12. Odgovor na tožbo je bil poslan pooblaščenki tožnika, ki pa nanj ni odgovorila.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločba, s katero je toženka na podlagi določil prve, druge in tretje alineje 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

15. ZMZ-1 na podlagi prve in druge alineje 52. člena določa, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

16. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Alžirije in da je tožnikova izvorna država Alžirija uvrščena na seznam varnih izvornih držav v smislu 61. člena ZMZ-1 z Odlokom. Po 61. členu ZMZ-1 varno izvorno državo na podlagi meril, ki so določena v tem členu, razglasi Vlada Republike Slovenije, uporabi pa se koncept varne izvorne države v skladu z določbami 62. člena ZMZ-1. Po prvem odstavku navedene določbe se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prva alineja) in če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (druga alineja). Če so izpolnjeni navedeni pogoji, pristojni organ v skladu s 5. alinejo prvega odstavka 49. člena prošnjo prosilca v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno (drugi odstavek 62. člena ZMZ-1).

17. Sporno v obravnavni zadevi je vprašanje, ali je pravilna ugotovitev toženke, da je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

18. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1.

19. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec tako izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, pa določa 28. člen ZMZ-1.

20. Kot glavni razlog za odhod iz izvorne države je tožnik navajal okoliščino, da je Berber in je bil zato diskriminiran. V postopku je bil tožnik pozvan, da te svoje navedbe konkretizira, česar pa ni storil. Zato je pravilna ugotovitev toženke, da tožnik v prošnji ne navaja okoliščin, s katerimi bi izkazoval pogoje za priznanje statusa begunca (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Sporno ostaja še vprašanje, ali tožnik v prošnji navaja dejstva, ki so pomembna za izpolnjevanje pogojev za status subsidiarne zaščite (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1).

21. Kot rečeno, mora prosilec za priznanje statusa subsidiarne zaščite izkazati utemeljeno tveganje, da bi ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona.

22. Določba 28. člena ZMZ-1 določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja), mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

23. Kdo so lahko subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu tega zakona, je določeno v 24. členu ZMZ-1. Navedeno pomeni, da so praviloma državni organi izvorne države tisti, ki lahko izvajajo preganjanje ali resno škodo. Če državo nadzorujejo stranke ali organizacije, kjer državne oblasti sploh ni ali je tako šibka, da ne more nadzorovati države, lahko tudi stranke ali organizacije izvajajo preganjanje ali resno škodo. Izjemoma so lahko subjekti preganjanja tudi nedržavni subjekti (npr. pripadniki večinske narodnosti, pripadniki večinske veroizpovedi, kriminalne združbe …), vendar le pod pogojem, da subjekti zaščite ne morejo ali nočejo nuditi zaščite prosilcu. To pomeni, da mora prosilec ob neposredni nevarnosti preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, kolikor dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ne bi bila zagotovljena, lahko uspešno uveljavlja razloge preganjanja ali resne škode.

24. Toženka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri pojasnila, da tožnik v postopku ni uspel navesti in konkretizirati dejstev, ki bi bila pomembna za obravnavanju upravičenosti do mednarodne zaščite iz 20. člena ZMZ-1. Tožnik je državno zapustil zlasti iz ekonomskih razlogov, kar je večkrat poudaril. Ta razlog je sicer povezoval s tem, da je po narodnosti Berber in zato v državi diskriminiran, vendar glede tega ni uspel te okoliščine konkretizirati v smislu konkretnih dogodkov, ki so se njemu zgodili. Dokazno breme je v tej fazi na strani prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev ali da bi bil izpostavljen mučenju ali nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, ali da bi mu vrnitev v izvorno državo predstavljala resno grožnjo za življenje ali osebnost kot civilista zaradi samovoljnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Kot resno škodo tožnik pavšalno navaja nezmožnost preživetja iz ekonomskih razlogov in ker bi bil podvržen preganjanju, ker ne želi služiti vojaškega roka. Tožnik je povedal, da je bil povabljen na zdravniški pregled pred služenjem vojaškega roka, ko je bil star 20 let, torej leta 2010, iz izvorne države pa naj bi odšel v juliju 2016 oz. avgustu 2017 in v tem času, očitno ni bil pozvan na služenje vojaškega roka. Zato oba razloga, ki ju navaja tožnik tudi po presoji sodišča ne zadostujeta za definicijo resne škode iz 28. člena ZMZ-1.

25. Se pa sodišče strinja s tožnikom, da v obravnavanem primeru razlog iz pete ailneje 52. člena ZMZ-1 ni podan. Ta določa, da se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena tudi iz razloga, če so prosilčeve navedbe očitno nedosledne, protislovne, lažne, malo verjetne in v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona, zaradi česar je njegova prošnja očitno neprepričljiva glede trditve, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Toženka tožniku očita, da je različno navajal čas odhoda iz izvorne države, kar je imelo vpliv na odločanje v postopku in se zato sklicuje na to alinejo. Ta razlog po presoji sodišče ni podan, saj se morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, to je, da so prosilčeve navedbe nedosledne, lažne in protislovne in v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona, česar pa toženka sploh ni preverjala.

26. Glede tožnikove navedbe, da bi mu toženka morala omogočiti, da ima možnost izjave, pa sodišče navaja, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je imel tožnik večkrat možnost izpovedati vse, kar je želel, in sicer ob podaji prošenje in še kasneje, na osebnem razgovoru. Vprašanje ugotovitve tožnikove istovetnosti za obravnavani upravni spor ni relevantno, zato se sodišče do tega ni opredeljevalo. Izpodbijana odločba vsebuje vse zakonsko predpisane razloge iz 214. člena ZUP, zato sodišče kot neutemeljen zavrača ta tožbeni ugovor.

27. Ugotovitev toženke, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena, ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1), in ker prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja 52. člena ZMZ-1), na kateri izpodbijana odločba temelji, je zato pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

21.05.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 216/2018-4
• UPRS Sodba I U 77/2020-7
• UPRS Sodba in sklep I U 2054/2018-7