UPRS Sklep II U 352/2017-8

Jedro

Sodno prepoved delovanja društva je mogoče doseči le z ukrepi kazenskega prava. ZDru-1 namreč v petem odstavku 41. člena izrecno izključuje vložitev tožbe, ko je podana odgovornost društva za kaznivo dejanje po določbah predpisov, ki urejajo odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja in ki kot vrsto kazni določajo tudi izrek prenehanja pravne osebe. Ker tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe po tretjem odstavku 41. člena ZDru-1, je sodišče tožbo zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je na to sodišče vložila tožbo, v kateri je iz razlogov po tretjem odstavku 41. člena Zakona o društvih (ZDru-1) predlagala, da se društvu A. prepove nadaljnje delovanje. Citira določbo 41. člena ZDru-1, ki med drugim določa, da društvu, ki izvaja dejavnost iz 3. člena tega zakona, sodišče delovanje s sodno odločbo prepove. Navaja, da je pri Državnem tožilstvu vložila prijavo zoper toženo stranko in od Vrhovnega državnega tožilstva dne 16. 2. 2017 prejela obširen odgovor, iz katerega izhaja, da je Vrhovno državno tožilstvo (povsem neupravičeno) zavrnilo prijavo in zahtevo, da prične s postopkom pri upravnem sodišču, zato je tožeča stranka z vložitvijo tožbe morala ta postopek pričeti sama.

2. V nadaljevanju opozarja, da ravnanje tožene stranke, ki tako s svojim statutom, kot z dejanji zanika množične povojne poboje in zamolčane žrtve ter njihove grobove, s sprevračanjem zgodovinskih dejstev pa krepi nestrpnost med različno mislečimi, pomeni brez dvoma uresničitev vseh znakov iz 3. člena ZDru-1 in razlog za prepoved delovanja društva kot celote. Aktivnosti tožene stranke merijo na kaznivo dejanje javnega vzpodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti iz 297. člena KZ-1. Navedeno naj bi potrjevala objava za javnost dne 18. 10. 2016 ob pričetku prenosa posmrtnih ostankov iz rudniškega rova Sv. Barbare v Hudi jami, objava prispevka podpredsednika društva na spletni strani tožene stranke v katerem zanika genocid storjen v Hudi jami in prispevek v časopisu Delo dne 26. 11. 2016 o spominski slovesnosti v Jajcu.

3. Predlaga, da sodišče tožbo dopusti in izvede predlagane dokaze ter toženi stranki iz razlogov po tretjem odstavku 41. člena ZDru-1 prepove nadaljnje delovanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa, ki mora obstajati v času vložitve tožbe in tudi ves čas postopka. ZDru-1 izrecno predvideva možnost vložitve tožbe za prenehanje društva zgolj s strani državnega tožilstva, kar pomeni, da zakon tretjim osebam ne daje pravne in procesne podlage za vložitev tožbe na prenehanju delovanja društva. Zato bi sodišče moralo predmetno tožbo s sklepom zavreči iz razloga, ker tožeča stranka ne more biti stranka tega postopka - 3. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Glede na to, da je Vrhovno državno tožilstvo jasno zavrnilo možnost začetka postopka po 41. členu ZDru-1, tožeča stranka domnevno nepravilnost državnega tožilstva poskuša doseči preko upravnega spora. Spreneveda se tudi glede vsebine svoje prijave Vrhovnemu državnemu tožilstvu. Že iz naslova te prijave je razvidno, da gre za prijavo po 41. členu ZDru-1. Kot tako jo je Vrhovno državno tožilstvo tudi obravnavalo in jasno navedlo, da zatrjevana dejanja, kolikor bi se ta res zgodila, na način kot ga predstavlja tožeča stranka, segajo na področje kaznivih dejanj, za takšna ravnanja pa se skladno s petim odstavkom 41. člena ZDru-1 določbe iz tega člena ZDru-1 ne upoštevajo. Kateri zakon in postopek se uporabi v takšnem primeru bi tožeča stranka tako lahko razbrala že iz odgovora Vrhovnega državnega tožilstva, ki je jasen in skladen z zakonskimi določbami, namesto tega pa je vložila tožbo, ki sploh ni mogoča. Zaradi navedenega je tako očitno, da odločanje o tem sporu sploh ne spada v sodno pristojnost upravnega sodišča, zaradi česar bi moralo sodišče tožbo s sklepom zavreči že v predhodnem preizkusu tožbe.

5. Kljub temu, da zgoraj navedeno kaže, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, ter da tožba v nobenem primeru ne more biti sklepčna, zgolj in previdnosti podaja še vsebinski odgovor na navedbe tožeče stranke. Predlaga, da sodišče tožbo v primeru vsebinske obravnave, zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

6. Tožba ni dovoljena.

7. Tožeča stranka s tožbo v tem upravnem sporu zahteva od sodišča, da toženi stranki prepove delovanje na podlagi tretjega odstavka 41. člena ZDru-1.

8. Po določbi prvega odstavka 41. člena ZDru-1 se društvu, ki izvaja dejavnost iz 3. člena zakona, delovanje s sodno odločbo prepove. Upravni organi in nosilci javnih pooblastil, ki za razloge iz prejšnjega odstavka izvedo pri izvrševanju svojih pooblastil, morajo državnemu tožilcu podati prijavo o takem delovanju društva (drugi odstavek). V skladu s tretjim odstavkom citiranega člena državni tožilec vloži pri Upravnem sodišču RS tožbo za prepoved delovanja društva, če na podlagi prijave organov oziroma nosilcev javnih pooblastil iz prejšnjega odstavka, fizičnih ali pravnih oseb oziroma po uradni dolžnosti oceni, da so razlogi dejansko podani. Določbe prejšnjih odstavkov tega člena ne veljajo za primere, ko je podana odgovornost društva za kaznivo dejanje po določbah predpisov, ki urejajo odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja (peti odstavek). V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZDru-1 ni dovoljeno ustanoviti društva, katerega namen, cilji ali dejavnost merijo na nasilno spremembo ustavne ureditve, na izvrševanje kaznivih dejanj ali vzpodbujajo k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti, razpihovanju narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti oziroma vzpodbujajo k nasilju ali vojni.

9. Tožeča stranka je k tožbi priložila prijavo, ki jo je zoper toženo stranko vložila na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani po 41. členu ZDru-1 (prijava z dne 19. 12. 2016) in odgovor Vrhovnega državnega tožilstva št. Utv 1/2017-BKD z dne 10. 2. 2017, iz katerega izhaja, da za ukrepanje državnega tožilstva na podlagi tretjega odstavka 41. člena ZDru-1 v zvezi s 3. členom ZDru-1 ni podlage. Iz citiranega pojasnila je tudi razvidno, da lahko državni tožilec na podlagi tretjega odstavka 41. člena ZDru-1 predlaga omejitev ustavno varovane pravice do zbiranja in združevanja z vložitvijo tožbe na prepoved delovanja društva le v primerih, kadar je nedopustno ravnanje iz 3. člena ZDru-1 predpisano kot prekršek, v primerih ogrožanja državne in javne varnosti ter javnega zdravja s kaznivimi dejanji, ki jih določa Kazenski zakonik (KZ-1), pa je mogoče pravico do zbiranja in združevanja v okviru društva omejiti le z ukrepi kazenskega prava. Glede zatrjevanja posegov v temeljne človekove pravice in svoboščine državljanov Republike Slovenije pa dodaja, da določbe ZDru-1 ne dajejo pravne podlage za njihovo obravnavanje in pravno varstvo, saj imajo fizične in pravne osebe v primeru kršitev na razpolago ustrezna pravna sredstva v civilnopravnih in drugih sodnih postopkih, v katerih lahko zavarujejo svoj pravni interes.

10. Skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora lahko tožbo, s katero se začne upravni spor, vloži tisti, ki varuje svoje pravice ali pravne interese. Stranke v upravnem sporu so opredeljene v 16. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). To so tožnik, toženec in prizadeta oseba s položajem stranke, če tako določa zakon. Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je lahko v upravnem sporu tožnik tista oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To je oseba, na katero zahtevo je bil začet ali zoper katero teče upravni postopek (prvi odstavek 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP) in oseba, ki se je upravnega postopka udeleževala zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP).

11. Za predmetni upravni spor je pravno relevantna določba tretjega odstavka 41. člena ZDru-1, po kateri lahko tožbo za prepoved delovanja društva pri Upravnem sodišču RS vložil le državni tožilec. Ta na podlagi prijave upravnih organov oziroma nosilcev javnih pooblastil, fizičnih ali pravnih oseba ali pa po uradni dolžnosti vloži tožbo pri Upravnem sodišču RS v primeru, ko oceni, da so razlogi iz 3. člena ZDru-1 za to, da se delovanje društva s sodno odločbo prepove, utemeljeni oziroma dejansko podani. Sicer pa, kot je pravilno pojasnilo tožeči stranki že Vrhovno državno tožilstvo, je mogoče sodno prepoved delovanja društva doseči le z ukrepi kazenskega prava. ZDru-1 namreč v petem odstavku 41. člena izrecno izključuje vložitev tožbe, ko je podana odgovornost društva za kaznivo dejanje po določbah predpisov, ki urejajo odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja in ki kot vrsto kazni določajo tudi izrek prenehanja pravne osebe.

12. Glede na to sodišče na podlagi k tožbi predloženih listin zaključuje, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe po tretjem odstavku 41. člena ZDru-1. Zato je tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

13. Sodišče še pojasnjuje, da v primeru vložitve tožbe, ko gre za ogrožanje državne in javne varnosti ter javnega zdravja s kaznivimi dejanji, ki jih določa kazenski zakonik KZ-1 (kar zatrjuje tožeča stranka v tožbi), ni pristojno odločati Upravno sodišče RS temveč kazensko sodišče.

14. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 108/2018
• Sodba U 617/93
• Sklep I Up 423/2001