UPRS Sodba II U 135/2017-10

Jedro

Ker je višina stroškov v zvezi z delom, ki se priznavajo za vse davčne zavezance enaka, ni mogoče govoriti o tem, da bi bili delavci migranti - in s tem tudi tožnik - obravnavani v nasprotju z ustavnim načelom enakosti glede na zavezance, ki prejemajo dohodek iz delovnega razmerja pri slovenskem delodajalcu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila tožeči stranki odmerjena dohodnina za leto 2015 z upoštevanjem dohodkov doseženih v Republiki Avstriji. V skladu z določbo 45. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) pa ji je bila davčna osnova znižana za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in iz dela, glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Navedeni stroški so se ji priznali pod pogoji in do višine določene v skladu z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej na podlagi predpisa, ki ga na podlagi drugega odstavka 44. člena ZDoh-2 določi vlada. Od odmerjene dohodnine je bila odbita tudi ustrezna višina davka plačanega v tujini.

2. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdila tudi tožena stranka in odgovorila na pritožbene ugovore glede višine povračil stroškov prevoza in prehrane med delom. Pojasnila je, da po določbi 45. člena ZDoh-2 zavezanec, ki prejema dohodke iz delovnega razmerja iz tujine lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in iz dela, glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Ti stroški pa se priznajo pod pogoji in do višine, ki jih na podlagi drugega odstavka 44. člena tega zakona določi vlada. Ti stroški ne znižujejo zneska bruto dohodka ali zneska odmerjenega davka, pač pa osnovo, od katere se odmerja dohodnina. Pojasnjuje, da v zvezi z priznavanjem stroškov v zvezi z delom tožeča stranka ne more biti popolnoma izenačena s položajem oseb, ki so zaposlene pri slovenskih delodajalcih in dobijo poleg bruto dohodka tudi (neobdavčeno) povračilo stroškov prevoza in prehrane, vendar v pretežni meri ne v takšni višini, kot je bila upoštevana pri tožeči stranki. Zato morajo tisti zavezanci, ki delajo pri delodajalcih, ki jim posebej ne izplačujejo nadomestila stroškov za prevoz na delo in iz dela ter prehrano, te stroške uveljavljati kot znižanje davčne osnove.

3. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev zaradi materialno pravno zmotnega stališča tožene stranke, da položaj tožeče stranke ne more biti popolnoma izenačen glede priznavanja stroškov s položajem zaposlenih pri slovenskih delodajalcih. Zatrjuje, da je določba 45. člena ZDoh-2 v povezavi s 44. členom ZDoh-2 diskriminatorna do delavca migranta in kot taka v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom. V nadaljevanju podaja primerjavo finančnega izplena davčnega rezidenta glede na višino letnih dohodkov in stroškov dela pod različnimi slovenskimi predpisi v ZDoh-2 in zaključuje, da zaposleni pri slovenskem delodajalcu razpolagajo z višjimi primerljivi denarnimi sredstvi kot zaposleni pri tujem delodajalcu. Zaključuje, da gre za neenak položaj davčnih rezidentov, glede na mesto pridobivanja dohodkov za kar ni razumnega in stvarnega razloga. Predlaga, da sodišče postopek po 156. členu Ustave RS prekine, ker je 45. člen ZDoh-2 v povezavi s 44. členom ZDoh-2 protiustaven.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Z izpodbijano odločitvijo v tem upravnem sporu je bila tožeči stranki odmerjena dohodnina za leto 2015 z upoštevanjem stroškov za prevoz na delo in iz dela ter prehrano v skladu s 45. členom ZDoh-2.

7. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka v letu 2015 prejela dohodek iz zaposlitve pri tujem delodajalcu in da je ta dohodek pravočasno napovedala, sporna pa je po zatrjevanju tožeče stranke okoliščina, da ti stroški pri zavezancu, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja pri slovenskem delodajalcu pomenijo razpolaganje z višjimi primerljivi denarnimi sredstvi kot pri zaposlenih pri tujem delodajalcu, kar pomeni, da gre za neenak položaj davčnih rezidentov, glede na mesto pridobivanja dohodkov, za kar ni razumnega in stvarnega razloga. Naveden tožbeni ugovor je po presoji sodišča neutemeljen.

8. Po določbi 45. člena ZDoh-2 (veljavnem v času izdaje izpodbijane odločbe) lahko zavezanec, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja iz tujine, uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in iz dela glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Navedeni stroški pa se priznajo pod pogoji do višine, ki jih na podlagi drugega odstavka 44. člena tega zakona določi vlada. V skladu s 44. členom ZDoh-2 (veljavnem v času izdaje izpodbijane odločbe) pa se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja po 3. točki prvega odstavka ne vštevajo povračila stroškov v zvezi z delom, kot so prehrana med delom, stroški prevoza na delo in z dela.... pod pogoji in v višini, ki jih določi vlada. Predpis, s katerim je vlada na podlagi drugega odstavka 44. člena ZDoh-2 določila višino povračil stroškov v zvezi z delom predstavlja Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov iz drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba).

9. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da so bili tožeči stranki stroški prehrane med delom in prevoza na delo in iz dela priznani v višini določeni s citirano Uredbo. Kot izhaja iz 44. člena ZDoh-2, se v višini določeni s to Uredbo priznavajo tudi povračila stroškov v zvezi z delom zavezancem, ki prejemajo dohodek iz delovnega razmerja pri slovenskem delodajalcu. Ker je torej višina stroškov v zvezi z delom, ki se priznavajo za vse davčne zavezance enaka, ni mogoče govoriti o tem, da bi bili delavci migranti in s tem tudi tožnik, obravnavani v nasprotju z ustavnim načelom enakosti glede na zavezance, ki prejemajo dohodek iz delovnega razmerja pri slovenskem delodajalcu. O kršitvi načela enakosti iz 14. člena Ustave RS je mogoče govoriti le takrat, kadar se enaki položaji obravnavajo različno. Načelo enakosti namreč pomeni splošno prepoved samovolje oziroma arbitrarnosti, to je prepoved samovoljnega neenakega obravnavanja. Različen finančni izplen (oziroma dejansko razpolaganje z denarnimi sredstvi) kot ga v tožbi poskuša prikazati tožeča stranka (pri čemer neenakost zatrjuje tako z upoštevanjem ureditve po 45. členu veljavnem v času izdaje izpodbijane odločbe kot tudi po 45. členu ZDoh-2, veljavnem od 1. 1. 2017 dalje) pa ima temelj v različnih dejanskih okoliščinah oziroma pozitivni zakonodaji v državi v kateri tožeča stranka prejema dohodek. Medtem ko ima po slovenski zakonodaji zavezanec pravico do povračila stroškov v zvezi z delom, zakonodaja drugih držav te pravice zavezancem ne daje. Sodišče zato nima podlage, da bi dvomilo v skladnost materialno pravne ureditve, na kateri temelji odločitev, z Ustavo RS in zato tudi ne podlage, da bi v smislu 156. člena Ustave RS vložilo zahtevo za presojo ustavnosti zadevnih določb ZDoh-2.

10. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba, ki je bila potrjena z odločbo pritožbenega organa, pravilna in zakonita, sodišče se strinja tudi z razlogi odločitve, kot jih je dopolnil še drugostopenjski organ, ter ji zato na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v celoti ponovno ne navaja, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

17.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 78/2021-9
• UPRS Sodba II U 550/2019-27
• UPRS Sodba II U 298/2016-8