UPRS Sodba I U 619/2018-5

Jedro

Glavni razlog za odhod iz izvorne države je tožnik navajal okoliščino, da je stricu ukradel 7.000,00 EUR, zato da si je plačal do Evrope in da bi s temi sredstvi bival v Evropi. Za njegovo dejanje (krajo denarja) je v Maroku zagrožena zaporna kazen, zaradi česar je njegovo življenje ogroženo v izvorni državi. Sodišče se strinja z oceno toženke, da so ta dejstva nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po določbah ZMZ-1.

Maroko je z Odlokom Vlade nedvomno razglašen za varno izvorno državo. Tožnik je državljan Maroka, kar pomeni, da je kriterij iz 1. alinee prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 v obravnavanem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi kriterij iz 2. alinee iste določbe, saj iz spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Maroko zanj ni varna izvorna država.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je v zadevi priznanja mednarodne zaščite, prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik 15. 2. 2018 pri Ministrstvu za notranje zadeve kot pristojnemu organu vložil prošnjo za mednarodno zaščito ter da je bil 20. 2. 2018 ob prisotnosti njegovega pooblaščenca, s tožnikom kot prosilcem opravljen osebni razgovor. Na podlagi tožnikovih navedb in na podlagi podatkov, ki jih je pristojni organ pridobil uradoma, ter ob upoštevanju določb 20. in 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), pristojni organ ugotavlja, da je treba tožnikovo prošnjo šteti za očitno neutemeljeno, saj pogojev za mednarodno zaščito tožnik očitno ne izpolnjuje. Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred zaporno kaznijo, ker je stricu ukradel denar v višini 7.000,00 EUR. Prosilec je namreč s krajo pridobil denar od strica, ki ga je nenamensko porabil za pot in bivanje v Evropi. Iz izjav prosilca je očitno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo, ampak beži pred kazenskim postopkom v izvorni državi, pri čemer iz prosilčevih izjav v postopku nedvomno izhaja, da je očitano mu dejanje tudi storil. Tožnik je torej v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je treba njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 52. člena ZMZ-1.

3. Nadalje pristojni organ ugotavlja, da tožnik prihaja iz Maroka in torej iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Tožnik v postopku sicer ni izkazal svoje istovetnosti, dejal pa je, da je državljan Maroka, o čemer pristojni organ ne dvomi. Tudi iz tožnikovih navedb ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Glede na povedano so po presoji pristojnega organa podani razlogi za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 5. alinee prvega odstavka 49. člena v povezavi z 2. alineo 52. člena ZMZ-1.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Kot bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožnik navaja dejstvo, da se pri podaji prošnje za mednarodno zaščito njegovemu pooblaščencu ni dovolilo postavljanje vprašanj, s tem pa je bila kršena pravica do izjave v postopku. Napačno so bile upoštevane tožnikove navedbe, da mu razmere v njegovi izvorni državi ne omogočajo dostopa do sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb. V Maroku je za vsako stvar potrebna podkupnina, kar mu je onemogočalo dobiti službo. Še večja težava pa je bila v tem, da je tožnik storil napako s tem, ko je stricu ukradel denar. S tem ni samo izgubil svoje službe, ampak se sprl tudi z delom družine, ki mu je edini omogočal zaposlitev, zato tožniku ni preostalo drugega, kot da se izseli iz države. Zato je nepravilen zaključek toženke, da okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito niso takšne narave, da bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice namreč izhaja, da gre lahko v primerih, ko posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, kar pa predstavlja resno škodo v smislu 2. alinee 28. člena ZMZ-1. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na podlagi pooblastila iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

8. Pri tem se skladno s spisi in ob upoštevanju določb 20. člena ZMZ-1, ki jih pristojni organ v celoti povzame na drugi strani obrazložitve, po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da tožnik pogojev za mednarodno zaščito očitno ne izpolnjuje, saj ne navaja (in še manj izkazuje) okoliščin, ki se po določbah navedenega člena zahtevajo za priznanje statusa begunca oziroma za priznanje subsidiarne zaščite.

9. Pravilno pa se po presoji sodišča ugotavlja tudi, da so v obravnavanem primeru podani pogoji za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 1. in 2. alinee 52. člena ZMZ-1, to je, da je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in da prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Glavni razlog za odhod iz izvorne države je tožnik navajal okoliščino, da je stricu ukradel 7.000,00 EUR. Zato, da si je plačal do Evrope in da bi s temi sredstvi bival v Evropi. Za njegovo dejanje (krajo denarja) pa je v Maroku zagrožena zaporna kazen, zaradi česar je tožnikovo življenje ogroženo v izvorni državi. Sodišče se strinja z oceno toženke, da so ta dejstva nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po določbah ZMZ-1.

10. Pravilno pa se po presoji sodišča ugotavlja tudi, da so v konkretnem primeru podani pogoji za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 2. alinee 52. člena ZMZ-1, to je iz razloga, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Po 61. členu varno izvorno državo na podlagi meril, ki so določena v istem členu razglasi Vlada RS, uporabi pa se koncept varne izvorne države v skladu z določbami 62. člena ZMZ-1. Po teh določbah se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo: 1. če ima prosilec državljanstvo te države, ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in 2. če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena).

11. Maroko je z Odlokom Vlade nedvomno razglašen za varno izvorno državo. Spora tudi ni o tem, da je tožnik državljan Maroka, kar pomeni, da je kriterij iz 1. alinee prvega odstavka 62. člena v obravnavanem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že toženka tudi kriterij iz 2. alinee, saj iz spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Maroko zanj ni varna izvorna država. Tožnik je v osebnem razgovoru kot edini razlog, zaradi česar je v Maroku ogrožen, navedel zaporno kazen, ki bi mu bila lahko izrečena za tatvino 7.000,00 EUR, ki jih je ukradel stricu. Povedal je tudi, da mu v Maroku nikdar ni bilo ogroženo življenje v nobenem drugem dogodku.

12. Po presoji sodišča so neutemeljene tožbene navedbe, da je toženka bistveno kršila pravila postopka, ker pooblaščencu ni bilo dovoljeno postavljanje vprašanj ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in je s tem bila kršena pravica do izjave v postopku. Iz prošnje za mednarodno zaščito, ki se nahaja v upravnih spisih, je namreč razvidno, da je prosilec imel možnost pojasniti okoliščine zakaj je odšel iz izvorne države in pojasniti kateri so tisti razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito v Sloveniji. Tako se izkaže, da tožniku pravica do izjave ni bila kršena.

13. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da tožnik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, saj tega tožnik v osebnem razgovoru ni izpostavil in je sam povedal, da je, ko se je vrnil v Maroko v letu 2015 začel delati pri stricu. Pri njem je delal približno leto dni in 3 mesece. Ker pa s tem ni bil zadovoljen, je ukradel 7.000,00 EUR in odšel v Evropo preko Turčije. Ob takšnih navedbah in opisu okoliščin, ki jih vsebuje prošnja in ki jih je podal tožnik na osebnem razgovoru pa se tako pokaže, da omenjene tožbene navedbe ne držijo. Zato tudi ne gre za posledice, ki so v nasprotju s 3. členom Konvencije o človekovih pravicah in tako tudi ne predstavljajo resne škode v smislu 2. alinee 28. člena ZMZ-1.

14. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 488/2020-7
• UPRS Sodba I U 1266/2018-5
• UPRS Sodba I U 942/2018-5