<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba II U 383/2016-13

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2018:II.U.383.2016.13
Evidenčna številka:UP00008600
Datum odločbe:13.02.2018
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan (preds.), Sonja Kočevar (poroč.), Vlasta Švagelj Gabrovec
Področje:KONCESIJE - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:podelitev koncesij - pritožba - aktivna legitimacija - stranka v postopku - pravni interes

Jedro

Interes, na katerega se sklicuje tožeča stranka v postopku, nima podlage v materialno pravnih predpisih. Tožeča stranka namreč zgolj na podlagi vložene tožbe v upravnem sporu in s sklicevanjem na morebitni uspeh te tožbe ne izkazuje obstoja neposrednega in v materialnem pravu utemeljenega pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper kasneje izdano odločbo o izbiri drugega izvajalca javne službe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je župan Občine Juršinci zavrgel pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Skupne občinske uprave občin v Spodnjem Podravju, št. 430-17/2012 z dne 15. 4. 2016. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožeča stranka vložila pritožbo zoper odločbo Skupne občinske uprave občin v Spodnjem Podravju (v nadaljevanju: Skupna občinska uprava) z dne 15. 4. 2016 v zadevi podelitve koncesije za opravljanje gospodarske javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki. Po ugotovitvah tožene stranke je vložena pritožba prepozna, prav tako jo je vložila neupravičena oseba. Tožeča stranka svoj pravni interes za pritožbo utemeljuje na okoliščini, da je od leta 1991 dalje opravljala gospodarsko javno službo, ki je predmet koncesije, ter je tudi zainteresirana, da bi jo opravljala v prihodnje. Zaradi navedenega je skupaj s še dvema članoma konzorcija oddala ponudbo na javni razpis, vendar je bil v pritožbenem postopku postopek razpisa ustavljen ter so bile zavrnjene ponudbe vseh ponudnikov. Zoper navedeno odločitev je tožeča stranka vložila tožbo pri Upravnem sodišču, o kateri pa še ni bilo odločeno. Z navedenim pa po mnenju tožene stranke tožeča stranka izkazuje zgolj dejanski interes ne pa tudi pravni interes, zato nima aktivne legitimacije za vložitev pritožbe zoper odločbo Skupne občinske uprave o neposredni podelitvi koncesije A.A. d.d.. Tožena stranka še ugotavlja, da tudi sicer pritožba ni bila vložena pravočasno v skladu z določbo 229. člena ZUP. Tožeča stranka bi namreč morala v 15 dneh, od kar je izvedela za izdajo odločbe, zahtevati njeno vročitev in nato v 15 dnevnem roku vložiti pritožbo. Tožeča stranka pa je odločbo prejela na podlagi zahteve za dostop do informacij javnega značaja in ne na podlagi zahteve za njeno vročitev.

2. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v pritožbi izkazala pravni interes s tem, da je zatrjevala, da je za opravljanje gospodarskih javnih služb, ki so bile s prvostopno odločbo podeljene v izvajanje tretji osebi, oddala pravočasno in pravilno ponudbo, o kateri je Skupna občinska uprava sprva odločila tako, da je ponudbo sprejela in koncesijo podelila tožeči stranki, nato pa je tožena stranka po pritožbi neizbranega ponudnika zavrnila vse prejete ponudbe in ustavila postopek podelitve koncesije. S tako odločitvijo se tožeča stranka ni strinjala, zato je zoper njo vložila tožbo v upravnem sporu, o kateri pa Upravno sodišče še ni odločilo. Če bi namreč Upravno sodišče ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo o ustavitvi postopka, bi tožeča stranka še naprej ohranila možnost za pridobitev koncesije. Te možnosti pa ne bi imela, če bi obveljala prvostopenjska odločba, s katero je bila podeljena koncesija A.A. d.d., ter zoper katero je vložila pritožbo. Stališče tožene stranke, da tožeča stranka nima pravnega interesa, je torej napačno, prav tako nima izpodbijani sklep argumentov in ga ni mogoče preizkusiti. Ne strinja se tudi s stališčem tožene stranke glede nepravočasnosti pritožbe. Tožeča stranka se je namreč z odločbo in njeno vsebino seznanila dne 27. 7. 2016, zato ni bilo nobene potrebe, da bi zahtevala vročitev te odločbe na podlagi določb ZUP. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe opr. št. I U 1051/2014. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka odgovarja, da tožeča stranka napačno razlaga predpise. Ker tožnica ni bila stranka v postopku, se upravičenost pritožbe preizkusi v skladu z drugim odstavkom 229. člena ZUP, ki določa, da pritožbo lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi in sicer v roku, ki je določen za stranko. Položaj pritožnika v postopku izdaje odločbe o podelitvi koncesije bi ji tako lahko pripadal le, če bi ji tak status izrecno priznaval kateri od materialnih predpisov, ali če bi iz vsebine takega predpisa izhajalo, da je njena udeležba v obravnavanem postopku potrebna. Tožeča stranka pa izkazuje zgolj dejanski interes, ne pa tudi pravni. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu je sklep, s katerim je župan tožene stranke zavrgel pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Skupne občinske uprave št. 430-17/2012 z dne 15. 4. 2016, s katero je bila na območju Občine Juršinci koncesija za opravljanje obveznih lokalnih javnih služb ravnanja s komunalnimi odpadki za obdobje pet let neposredno, torej brez javnega razpisa, podeljena A.A. d.d., ki je v javni lasti občin, med drugim tudi Občine Juršinci.

6. Tožeča stranka, ki v postopku neposredne podelitve koncesije ni bila udeležena kot stranka oziroma stranski udeleženec in ji zato prvostopna odločba tudi ni bila vročena, je zoper odločitev o izbiri koncesionarja, potem ko je odločbo prejela na podlagi dostopa do informacij javnega značaja, vložila pritožbo. Navedeno pritožbo je tožena stranka z izpodbijanim sklepom zavrgla, ker je presodila, da tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo v postopku neposredne podelitve koncesije.

7. Osebe, ki so upravičene do vložitve pritožbe, opredeljuje 229. člen ZUP. Ta v prvem odstavku določa, da ima poleg stranke zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, pravico do pritožbe tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko. Pravico do pritožbe ima torej tudi stranski udeleženec, to je oseba, ki zatrjuje in tudi dokazuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena v zvezi z drugim odstavkom 142. člena ZUP). Pravna korist pa predstavlja neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist (drugi odstavek 43. člena ZUP).

8. Po uveljavljeni sodni praksi mora obstajati določeno pravno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje pa vzpostavlja pravni predpis, iz katerega je razvidno, kdo ima kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Osebi, ki želi vstopiti (v tuj) upravni postopek, je torej mogoče priznati položaj stranskega udeleženca, če ji ta status izrecno priznava kateri od materialnih predpisov, ali v primeru, če iz vsebine takšnega predpisa izhaja, da je v postopku potrebna njena udeležba, da se prepreči morebitni poseg v njen pravno varovani položaj. Katere pravno varovane koristi želi v postopku varovati, mora oseba, ki želi vstopiti v postopek, zatrjevati sama (sodba Upravnega sodišča, opr. št. I U 1099/2013). V pritožbi, kakor tudi v tožbi tožnica svoj pravni interes za udeležbo v postopku neposredne podelitve koncesije utemeljuje s sklicevanjem na tožbo, ki jo je vložila zoper odločbo županov petih občin (tudi Občine Juršinci) št. 430-1772012 z dne 17. 2. 2016, ki so odločbo Skupne občinske uprave št. 430-17/2012 z dne 18. 11. 2015, s katero je bila koncesija za opravljanje gospodarskih javnih služb podeljena tožnici, v pritožbenem postopku odpravili ter odločili, da se za izvajanje gospodarskih javnih služb ne izbere nobenega od ponudnikov na javnem razpisu.

9. Tožeča stranka torej meni, da izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku neposredne podelitve koncesije zato, ker odločitev županov o zavrnitvi ponudb vseh ponudnikov, ki so kandidirali na javnem razpisu, še ni pravnomočna ter še obstaja možnost, da sodišče tožbi ugodi in odločbo županov odpravi. S tem bi namreč lahko ostala v veljavi odloča Skupne občinske uprave, ki tudi na območju Občine Juršinci koncesijo podeljuje tožeči stranki.

10. Interes, na katerega se sklicuje tožeča stranka v postopku, pa tudi po presoji sodišča nima podlage v materialno pravnih predpisih. Tožeča stranka namreč zgolj na podlagi vložene tožbe v upravnem sporu in s sklicevanjem na morebitni uspeh te tožbe ne izkazuje obstoja neposrednega in v materialnem pravu utemeljenega pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper kasneje izdano odločbo o izbiri drugega izvajalca javne službe. Sicer pa je Upravno sodišče o navedeni tožbi tožeče stranke dne 12. 1. 2018 tudi že pravnomočno odločilo s sodbo II U 106/2016, s katero je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo in s tem potrdilo zakonitost odločbe z dne 17. 2. 2016 o zaključku postopka podelitve koncesije ter o zavrnitvi vseh ponudb na javni razpis. S tem je odločba Skupne občinske uprave 430-17/2012 z dne 18. 11. 2015, s katero je bila tožeča stranka za območje Občine Juršinci izbrana za koncesionarja, pravnomočno odpravljena. V svoji odločitvi pa je sodišče tudi pojasnilo, da ima javni partner pri izbiri oblike v kateri se bo izvajala gospodarska javna služba po Zakonu o gospodarskih javnih službah polje široke presoje, ki javnemu partnerju omogoča, da se lahko v kateri koli fazi postopka odloči, da koncesije nobenemu od ponudnikov na javnem razpisu ne bo podelil. Prav tako se lahko ob izpolnjevanju zakonskih pogojev odloči, da bo koncesijo podelil osebi javnega prava neposredno brez javnega razpisa.

11. Ker je bila z izpodbijanim sklepom pritožba tožeče stranke tudi po presoji sodišča pravilno zavržena zaradi neizkazanega pravnega interesa za vložitev pritožbe, se z vprašanjem pravočasnosti pritožbe sodišče v postopku ni ukvarjalo.

12. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen.

13. Odločitev o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 43, 229

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2NDkw