UPRS Sodba IV U 90/2016-5

Jedro

V zadevi ni sporno, da je bila prosilki BPP dodeljena za vse zaprošene in v pravdnem postopku nastale stroške postopka, od vložitve tožbe, pa do izvedbe zadnjega naroka. Ker prav tako ni sporno, da je te stroške za upravičenko v celoti založila Republika Slovenija iz sredstev BPP, tožnica ni upravičena zahtevati povračila razlike med stroški obračunanimi v sodbi P 707/2011 in do sedaj (pravnomočno) priznanimi stroški iz naslova BPP. Sodišče se strinja s toženo stranko, da ta pravica ne gre ne tožnici, ne njeni odvetnici, ki je bila v celoti poplačana iz sredstev BPP, tako kot določa zakon.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo upravičenke do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), za vračilo 1.300,04 EUR. Ugotovila je, da je bila prosilki A.A. z odločbo tožene stranke Bpp 1401/2011 z dne 27. 9. 2011 dodeljena BPP za postopek P 707/2011, ki ga je vodilo Okrožno sodišče v Celju. Ugotovila je tudi, da so bili iz sredstev BPP izplačani stroški pravdnega postopka v skupni višini 1.491,42 EUR (potrebni izdatki in nagrada odvetnici in stroški izvedenin) in da je v pravdni zadevi P 707/2011, v kateri je bila prosilki dodeljena BPP, sodišče s sodbo z dne 30. 9. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 652/2015 z dne 24. 3. 2016, priznalo prosilki BPP (tožeči stranki v pravdni zadevi) stroške v skupni višini 2.519,10 EUR, ki zajemajo nagrado za opravljene odvetniške storitve ter stroške izdelave izvedenskega mnenja. Glede na 75% uspeh tožeče stranke v pravdi, je sodišče nasprotni stranki v povračilo naložilo 1.889,32 EUR in naložilo nasprotni stranki, da te stroške povrne na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP.

2. Zavrnitev vloge za vračilo razlike temelji na ugotovitvi, da je bila v konkretni zadevi prosilki dodeljena BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja ter oprostitve plačila stroškov postopka v celotnem pravdnem postopku pred sodiščem na prvi stopnji in zato ne gre za primer iz 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V konkretnem primeru je namreč stroške odvetniških storitev, kot tudi ostale stroške, v celoti založila Republika Slovenija iz sredstev BPP in ne upravičenka, zato ne more biti upravičena do kakršnegakoli povračila stroškov s strani nasprotne stranke, ker bi vračilo stroškov, ki BPP upravičenki kot tožnici niso nastali, predstavljajo njeno neutemeljeno obogatitev. Prav tako do razlike stroškov priznanih v pravdnem postopku P 707/2011 ne more biti upravičena odvetnica, ker je bila za svojo storitev v celoti poplačana iz sredstev BPP. Tožena stranka je upravičenki BPP pojasnila tudi, da je njen zahtevek neustrezen tudi po višini, ker vključuje tudi stroške v višini 258,50 EUR, ki jih ni bila dolžna povrniti nasprotna stranka, temveč BPP upravičenka, ter znesek stroškov izvedenine, ki ob upoštevanju 75% uspeha v pravdi sicer znašajo 379,50 EUR, bili pa so v celoti kriti iz sredstev BPP.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je toženi stranki priglasila stroške zastopanja pred Okrožnim sodiščem v Celju, v pravdi P 707/2011 in da so ji bili priznani v skupni višini 832,97 EUR, v pravdnem postopku pa so bila s strani tožene stranke založena tudi sredstva za izvedenca v višini 506,00 EUR in 138 EUR, torej je bilo iz naslova BPP dejansko priznanih skupaj 1.491,42 EUR stroškov. Tožena stranka v pravdni zadevi je bila dolžna na račun tožene stranke, upoštevaje uspeh v pravdi, povrniti znesek 1.889,52 EUR pravdnih stroškov, ki jih je tudi poravnala.

4. Tožnica vztraja pri zahtevi za vračilo stroškov v višini 398,10 EUR in ne več v znesku 1.300,04 EUR in meni, da si tožena stranka določbo 40.člena ZBPP in določbo tretjega odstavka 46. člena ZBPP razlaga narobe. Že poravnani znesek 1.889,52 EUR pravdnih stroškov je namreč višji od zneska odobrene BPP, zato je tožnica upravičena do povrnitve zneska razlike do neodobrenega zneska BPP. Tožena stranka je tako neupravičeno obogatena na škodo tožnice. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter odloči, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati zahtevani znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter povrniti stroške postopka.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

8. V obravnavani zadevi med strankama upravnega spora ni sporno, da je bila tožnici z odločbo tožene stranke, Bpp 1401/2011 z dne 27. 9. 2011, dodeljena BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja ter oprostitve plačila stroškov pravdnega sodišča pred sodiščem na prvi stopnji zaradi plačila odškodnine, torej v prošnji za BPP z dne 15. 7. 2011 zaprošenem obsegu BPP. Prav tako med strankama upravnega spora ni sporno, da so bili s sklepom Bpp 1401/2011 z dne 31. 3. 2014, ki je postal pravnomočen 9. 5. 2014 in s sklepom Bpp 1401/2011 z dne 8. 12. 2015, ki je postal pravnomočen 15. 1. 2016, odmerjeni posebni izdatki in nagrada odvetnici B.B. v skupni višini 847,42 EUR, niti ni sporno, da je tožena stranka za izplačilo nagrade in nadomestila za stroške za podano izvedensko mnenje izvedencu medicinske stroke v pravdni zadevi P 707/2011 založila stroške v skupni višini 644 EUR.

9. V zadevi prav tako ni sporno, da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 30. 9. 2015 P 707/2011 odločeno, da je tožena stranka v tej pravdni zadevi C.C., ki ga zastopa Zavarovalnica Č. d.d., bila dolžna povrniti tožeči stranki (upravičenki do BPP) 1.889,32 EUR pravdnih stroškov na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, niti ni sporno, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 258,50 EUR pravdnih stroškov na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč in 10 EUR neposredno toženi stranki, ter stranskemu intervenientu 331,50 EUR pravdnih stroškov.

10. Ob upoštevanju zgoraj navedenih podatkov je sodišče presodilo, da je bila odločitev tožene stranke, ki je zavrnila tožničin zahtevek z dne 22. 4. 2016 za plačilo razlike med stroški, ki so ji bili priznani s sklepom Bpp 1401/2011 z dne 31. 3. 2014 in z dne 8. 12. 2015 ter stroški priznanimi s sodbo P 707/2011 v višini 1.889,32 EUR, vse v višini 1.300,40 EUR, pravilna.

11. Zavrnitev temelji na ugotovitvi, da tožničin zahtevek nima pravne podlage ne v določbi 40. člena ZBPP, niti v drugih določbah ZBPP. Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke iz 11. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, da določba sedmega odstavka 40. člena ZBPP ne obravnava pravne situacije, kot je obravnavana. Sodišče se pri razlagi navedene določbe sklicuje na obrazložitev te določbe, ki izhaja iz Poročevalca DZ z dne 12. 12. 2014 (predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči). V obrazložitvi 23. člena predlagane spremembe 40. člena ZBPP je namreč navedeno, da določba sedmega odstavka (nova določba) ureja "nadaljnje postopanje pristojnega organa za BPP v primerih, ko se glede na končni obračun storitev BPP po šestem odstavku 40. člena ZBPP ugotovi, da znesek, ki ga je sodišče po tretjem odstavku 46. člena ZBPP v postopku o glavni stvari naložilo v plačilo nasprotni stranki, višji." Nadalje izhaja iz obrazložitve novega sedmega odstavka 40. člena, da je treba v zvezi s povrnitvijo stroškov "pravno sistemsko jasno razmejiti sodečega sodnika v zadevi, za katero je bila upravičencu dodeljena BPP, in pristojnostjo pristojnega organa po 40. členu ZBPP, po katerem pristojni organ za BPP odloči o končnem obračunu stroškov, ki se upravičencu do BPP priznajo iz naslova dodeljene BPP. Predvsem kar se tiče stroškov postopka (kot so stroški za izvedence, priče, …) gre za to, da pristojni organ za BPP odloči o dodelitvi BPP v višini od sodečega sodnika določenih stroškov postopka." Nadalje iz obrazložitve k navedeni določbi izhaja, da "v kolikor pa je bila upravičencu do BPP le-ta dodeljena v omejenem obsegu po drugem odstavku 28. člena ZBPP, po katerem lahko pristojni organ za BPP določi drugačen obseg posameznih oblik BPP ali dodeli BPP za zaprošene oblike le delno, pa je višina končnega zneska, ki se iz naslova BPP odobri upravičencu do BPP oziroma izplača izvajalcu BPP, lahko drugačna (nižja). Če je višina stroškov, ki jih je po tretjem odstavku 46. člena ZBPP nasprotna stranka dolžna namesto stranki, ki je upravičena do BPP, plačati v proračun RS višja od končno obračunane vrednosti BPP, do katere je upravičen prejemnik BPP, je treba razliko, če je že bila nakazana proračunu RS, vrniti stranki - upravičencu do BPP. Gre namreč za tisti del stroškov postopka, ki bi jih morala nasprotna stranka plačati stranki, če ta ne bi bila upravičena do BPP. Če nasprotna stranka teh stroškov še ni plačala v proračun RS, pa je organ za BPP terjatev, ki jo ima na podlagi sklepa iz četrtega odstavka 46. člena do nasprotne stranke, v ugotovljenem delu odstopi upravičencu do BPP. "

12. Navedena razlaga določbe sedmega odstavka 40. člena ZBPP, ki jo je v določbi 11. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa sprejela tožena stranka, je torej po presoji sodišča pravilna in skladna z določbo sedmega odstavka 40. člena ZBPP, tudi zato, ker v zadevi ni sporno, da je bila prosilki BPP dodeljena za vse zaprošene in v pravdnem postopku nastale stroške postopka, od vložitve tožbe, pa do izvedbe zadnjega naroka. Ker prav tako ni sporno, da je te stroške za upravičenko v celoti založila Republika Slovenija iz sredstev BPP, po presoji sodišča tožnica ni upravičena zahtevati povračila razlike med stroški obračunanimi v sodbi P 707/2011 in do sedaj (pravnomočno) priznanimi stroški iz naslova BPP. Sodišče se strinja s toženo stranko, da ta pravica ne gre ne tožnici, ne njeni odvetnici, ki je bila v celoti poplačana iz sredstev BPP, tako kot določa zakon. Iz navedenega razloga sodišče zavrača tožbene navedbe, da je razlaga 40. člena ZBPP, ki jo je sprejela tožena stranka, nezakonita in nepravilna in da je nezakonita tudi razlaga tretjega odstavka 46. člena ZBPP. Gre namreč za določbo, ki je pomensko jasna in določa obveznost pristojnega sodišča, da odloči o višini in obsegu stroškov, ki jih je za upravičenca do BPP založila Republika Slovenija, bodisi po 26., bodisi po 30. členu ZBPP, po določbah o povrnitvi stroškov postopka.

13. Tretji odstavka 46. člena ZBPP tako tudi po presoji sodišča ne predstavlja pravne podlage za tožničin zahtevek iz vloge z dne 22. 4. 2016, toliko bolj, ker je Upravno sodišče v zvezi z odmero višine stroškov in nagrade odvetniku za nudenje BPP že zavzelo pravno stališče, da je Organ za BPP v postopku odločanja do upravičenosti do povračila stroškov in nagrade za zastopanje izvajalcu BPP samostojen in je sklicevanje na odločitev o stroških postopka v zadevi, v zvezi s katero je bila upravičencu nudena BPP, neutemeljeno (II U 202/2009, II U 96/2009 in II U 442/2009).

14. Na podlagi navedenega sodišče zavrača tudi tožbeno navedbo, da je šlo v spornem primeru za neodobreni del BPP, kar izhaja iz odločb z dne 31. 3. 2014 in 8. 12. 2015, za razliko od stroškov, ki jih je v celoti priznalo sodišče v pravdnem postopku. Kot je sodišče že pojasnilo, se določba sedmega odstavka 40. člena nanaša na primere, v zvezi z obsegom dodeljene BPP in ne na morebitna odstopanja v višini obračunanih stroškov.

15. Ker po presoji sodišča za ugoditev tožničini vlogi v določbah ZBPP ne obstaja pravna podlaga, je sodišče tožbo zavrnilo že na tej pravni podlagi in ni presojalo utemeljenosti tožničinega zahtevka po višini, torej ni presojalo utemeljenosti njenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 398,10 EUR, kot razliko med dejansko priznanimi stroški za pravno zastopanje v višini 847,42 EUR in stroški izvedenin v višini 644 EUR ter v zadevi P 707/2011 priznanimi in toženi stranki nakazanimi stroški v višini 1.889,52 EUR.

16. Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

17. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, zato je moralo sodišče zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrniti.

Datum zadnje spremembe:

16.03.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 818/2013
• Sodba I Up 642/2005
• UPRS sodba I U 1639/2014