UPRS Sodba I U 2401/2017-8

Jedro

Po stališču Sodišča EU je z vidika člena 15.b Kvalifikacijske direktive bistveno, ali je izredno slaba humanitarna situacija namerno povzročena s strani tretje osebe oziroma države in da prizadeva prosilca. Če temu ni tako, potem subsidiarna zaščita ne pride v poštev in država niti ni upravičena na podlagi 3. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 uporabiti višjih standardov, kot jih zagotavlja pravo EU.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1990 v kraju Shlef, Ljudska demokratična republika Alžirija, zavrnjena kot očitno neutemeljena. Tožnik je vložil prošnjo dne 10. 10. 2017. V prošnji je navedel, da je izvorno državo zapustil, ker si v Alžiriji ni ustvaril ničesar. Ni poročen, niti nima otrok. V Alžiriji ni imel zaposlitve in posledično ni imel denarja za preživetje. Ker ni imel denarja, se tudi ni mogel poročiti. V prihodnosti si želi ustvariti družino in normalno živeti. Na vprašanje, ali je bilo njegovo življenje v Alžiriji kdaj fizično ogroženo, je prosilec odgovoril nikalno. Na vprašanje, ali še kakšen drug razlog zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, je prosilec odgovoril nikalno. Prosilec je še dejal, da nima nič več za dodati. S prosilcem je bil 18. 10. 2017 ob prisotnosti njegovega pooblaščenca opravljen osebni razgovor. Ponovno je povedal, da si želi ustvariti družino in normalno živeti. Prosilec je povedal, da je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel vse razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Govoril je po resnici in da nima več kaj za dodati. Na vprašanje, ali je bilo njegovo življenje kdaj v izvorni državi fizično ogroženo, je prosilec odgovoril nikalno.

2. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije je prosilec izvorno državo zapustil izključno zaradi ekonomskih razlogov. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno. Prosilec je torej v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je potrebno njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

3. Prosilec pa tudi prihaja iz Alžirije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tako so izpolnjeni pogoji, da se prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. Glede na navedeno je pristojni organ na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnil prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

4. Pooblaščenka tožnika v tožbi pravi, da na tožnikovo izrecno zahtevo v njegovem imenu vlaga tožbo in sicer meni, da je bila tožniku s tem, ko pri podaji prošnje za mednarodno zaščito njegovemu pooblaščencu ni bilo dovoljeno postavljanje vprašanj, kršena pravica do izjave v postopku.

5. Poleg tega navaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da mu onemogočajo dostop do sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb (npr. onemogočena mu je pridobitev osnovnega minimalnega dohodka, ki ga potrebuje za preživetje), zato je nepravilen zaključek tožene stranke, da okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite (prim. prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti - ZMZ-1). Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice namreč izhaja, da gre lahko v primerih, ko posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju. EKČP).¹ Posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP, pa lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1.

6. Ker je tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava smatrala tožnikove navedbe za pravno nepomembne, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka tako ni preverjala tožnikovih navedb, ali so razmere v njegovi izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih poročil o tožnikovi izvorni državi. Predlaga odpravo odločbo in da sodišče vrne zadevo v ponovno odločanje.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po določilu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Glede na oba tožbena ugovora pa sodišče dodaja naslednje:

9. Iz prošnje za mednarodno zaščito je res razvidno, da pooblaščenki tožnika ni bilo dovoljeno postavljati vprašanja, saj je pooblaščenka (iz B.) izrecno prosila, da bi želela zastaviti vprašanja v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, a je uradna oseba odgovorila, da bo lahko podrobnejša vprašanja glede razlogov za mednarodno zaščito postavila na osebnem razgovoru. Takšno ravnanje uradne osebe bi lahko bila nepotrebna ovira za učinkovito in kakovostno vodenje postopka, vendar se to v konkretnem primeru ni zgodilo, kajti prosilec je bil ob podaji prošnje v zadostni meri vprašan in spodbujen z dodatnimi konkretnimi vprašanji, da opiše dejansko stanje in v njegovih izjavah ni bilo nekonsistentnosti, za katere bi bilo najbolje, da bi uradna oseba le-te soočila s prosilcem že ob podaji prošnje, da bi jih imel možnost razčistiti že pred osebnim razgovorom. Poleg tega je bil v nadaljevanju postopka opravljen osebni razgovor, pri katerem je sodeloval sicer drug pooblaščenec tožnika (predstavnik B.), ki pa na izrecno vprašanje uradne osebe ni postavil nobenega vprašanja, tožnikov opis dejstev na osebnem razgovoru pa tudi ni zahteval drugačen način izpraševanja in ugotavljanja dejstev. Zato ni prišlo do kršitve pravice do izjave in tudi tožnik v tožbi ne pove, glede katere ugotovljene okoliščine se ni mogel braniti in jo je tožena stranka zmotno ugotovila.

10. Kar pa zadeva ugovor nepravilnega upoštevanja pogojev za subsidiarno zaščito v povezavi s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi z 3. členom EKČP, pa sodišče ravno tako ugotavlja, da ta ugovor ni utemeljen. Kajti po stališču Sodišča EU je z vidika člena 15.b Kvalifikacijske direktive, ki ustreza 2. alineji 28. člena ZMZ-1, bistveno, ali je izredno slaba humanitarna situacija namerno povzročena s strani tretje osebe oziroma države in da prizadeva prosilca in če temu ni tako, potem subsidiarna zaščita ne pride v poštev in država niti ni upravičena na podlagi 3. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 uporabiti višjih standardov, kot jih zagotavlja pravo EU.²

11. Kar pa zadeva načelo non-refoulement izključno z vidika 3. člena EKČP, pa tudi iz navedb tožnika očitno ni razvidno, da bi bil tožnik v kakršnem koli smislu posebej ranljiv v primerjavi z drugimi zavrnjenimi prosilci za mednarodno zaščito, tako da bi prišli v poštev standardi iz sodbe ESČP v zadevi Paposhvili v. Belgium (št. 41738/10, odst. 172-193).

12. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Glej npr. sodbe v zadevah Larioshima proti Rusiji z dne 23. 4. 2002, Budina proti Rusiji z dne 18. 6. 2009, M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011, Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji z dne 23. 2. 2012.
² M'Bodj, C-542/13, odst. 31-44.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2018

Podobni dokumenti:

• sodba I U 250/2011
• UPRS Sodba I U 884/2018-6
• sodba I U 1826/2010