UPRS Sodba in sklep I U 2373/2017-14

Jedro

Slovenski zakonodajalec objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma "nevarnost pobega", ki je vsebovana v 68. členu ZTuj-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnik, ki trdi, da je A.A., roj. 4. 10. 1990 v kraju Boughni, državljan Alžirije, pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)¹, in sicer od ustne naznanitve 19. 10. 2017 ob 10:00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da je iz policijske depeše z dne 16. 10. 2017 razvidno, da je bil tožnik 16. 10. 2017 ob 5.37 uri prijet na železniški postaji Sežana in da pri sebi ni imel nobenih dokumentov. Potoval naj bi v skupini še z drugimi tujci v različnih časovnih obdobjih preko Grčije in Turčije do Republike Srbije, kjer so spoznali osebo, ki jim je omogočila vstop na vagon vlaka, ki je bil namenjen v Republiko Slovenijo. Vse do prihoda vlaka v Sežano z njega niso izstopili.

3. Iz obrazložitve še izhaja, da je toženka po preverjanju v bazi Eurodac ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo za mednarodno zaščito že zaprosil 28. 7. 2017 v Grčiji, kjer pa ni počakal na zaključek postopka, temveč je pot nadaljeval. Izrečeni ukrep utemeljuje s sklicevanjem na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, Recepcijsko direktivo² in 68. člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Navaja, da je tožnik ni počakal na zaključek postopka v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito v Grčiji, temveč je pot preko številnih držav nadaljeval do Slovenije, s čimer je izpolnjen kriterij nesodelovanja v postopku iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Dodaja še, da gre tudi za okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, saj je tožnik ilegalno prehajal državne meje, v Republiki Sloveniji pa nima možnosti bivanja. Dejstvo, da je namero zaprositi za mednarodno zaščito podal šele ob prijetju s strani policije, po njenem kaže na to, da bi sicer pot nadaljeval. Na podlagi vsega navedenega meni, da bi tožnik tako kot vse predhodne države zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članice EU, pri čemer tožnik ve, da ga želi Republika Slovenija vrniti v pristojno državo, kamor pa si ne želi. Ker obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo po Uredbi Dublin III, naj bi bilo za nadaljevanje postopka zato nujno potrebno, da se tožniku omeji gibanje. Toženka pojasnjuje, zakaj ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa s pridržanjem na območju Azilnega doma, ki glede na režim varovanja prosilcu ne preprečuje možnosti, da dom po svoji volji zapusti.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da mu je bil ukrep na podlagi 68. člena ZTuj-2 izrečen v nasprotju s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU), v posledici tega pa tudi s slovensko zakonodajo, ki ne določa objektivnih kriterijev za določitev standarda begosumnosti. Meni, da iz izpodbijanega sklepa in zapisnika z dne 18. 10. 2017 ni jasno, da je druga država odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje, ter da ga glede na stanje v grških nastanitvenih centrih tja ni mogoče vrniti, tudi če bi ga Grčija sprejela.

5. V nadaljevanju trdi, da je izpodbijani sklep v nasprotju s sodbama ESČP v zadevah Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji, v katerih naj bi ESČP ugotovilo, da se je vlada sicer sklicevala na določene določbe o odvzemu prostosti, vendar se te določbe niso nanašale na odvzem prostosti v konkretnem postopku odstranitve, temveč na ureditev bivanja za tujce, zaradi česar odvzem prostosti v teh primerih nima pravne podlage. Izpodbijani sklep tudi naj ne bi bil v skladu s sodbo Sodišča EU v zadevi Al Chador (C-528/15), v zvezi s čemer navaja sodbo tega sodišča I U 1582/2017, in meni, da v tem primeru ni pravne podlage za ugotavljanje begosumnosti, zaradi česar toženka izpodbijanega sklepa, ki pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, ne bi smela izreči. V nadaljevanju povzema del obrazložitve navedene sodbe tega sodišča iz 24. do 28. ter 32. in 33. točke. Temu še dodaja, da se tožniku v izpodbijanem sklepu očita nesodelovanje v postopku, ker naj ne bi počakal na odločitev organov v Grčiji, iz sodbe tega sodišča I U 618/2017 pa izhaja, da po izdaji sodbe SEU v zadevi Al Chador kriterija nesodelovanja iz 68. člena ZTuj-2 ni več mogoče uporabiti kot pravno podlago za pridržanje. Kriteriji nesodelovanja naj bi bili namreč določeni v zakonu države članice, ti kriteriji pa morajo predstavljati stroga jamstva za natančnost in predvidljivost zakonske ureditve. V zvezi z razlogi, ki jih toženka navaja za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce namesto azilnega doma, meni, da nesposobnost države zagotoviti varovanje ne more biti v njegovo škodo.

6. Hkrati s tožbo sodišču predlaga, naj na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Meni, da je v svoji tožbi izkazal, zakaj v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za odvzem prostosti, ki pomeni poseg v njegovo osebno svobodo, ta poseg pa zanj pomeni nepopravljivo škodo. V omejenem prostoru azilnega doma se slabo počuti. Dodaja, da poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah očitno pomeni težko popravljivo škodo. Glede na to, da mora sodišče v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo, meni, da brez izdaje začasne odredbe tega varstva ne bo imel.

7. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, ne pa tudi vsebinskega odgovora na tožbo, saj v njem navaja le, da prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III pridržala tožnika v prostorih in na območju Centra za tujce Postojna.

10. Iz navedb toženke v izpodbijanem sklepu in na naroku izhaja, da v obravnavani zadevi po določbah Uredbe Dublin III poteka postopek ugotavljanja odgovorne države članice za ponovni sprejem prosilca, pri čemer je toženka že posredovala ustrezno zahtevo Grčiji. Tem navedbam tožnik na naroku ni oporekal. Ker je za odločitev o zakonitosti pridržanja na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 bistveno, da tak postopek po določbah Uredbe Dublin III poteka, sodišče ni odgovarjalo na tožbene navedbe o tem, ali je glede na zatrjevano stanje v grških nastanitvenih centrih, tja tožnika sploh mogoče vrniti. O tem bo toženka (in morebiti tudi sodišče) odločalo v postopku odločanja o predaji tožnika odgovorni državi članici.

11. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

12. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

13. Na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in tožnikove izpovedbe, sodišče sledi tožbenim trditvam, da izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center za tujec po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016.³ Izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici zaradi zagotovitve učinkovite izvedbe postopka je mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve).

14. Ob upoštevanju prej navedenih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje odgovorni državi članici nujen.

15. Pojem "nevarnost pobega" po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma "nevarnost pobega", ki je vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).⁴ Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Pri taki razlagi za tožnika spornih zakonskih določb je Vrhovno sodišče ostalo tudi ob odločitvi v zadevi X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017, ki je bila sprejeta po izdaji sodbe Sodišča EU C-528/15 z dne 15. 3. 2017.

16. Tožbene navedbe, da upoštevaje stališča ESČP v zadevah Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji ter Sodišča EU v sodbi C-528/15 (zadeva Al Chodor) izpodbijani sklep nima pravne podlage v slovenski zakonodaji, niso utemeljene. Sodišče namreč, drugače kot v zadevi I U 1582/2017, sodi, da so določbe 68. člena ZTuj-2 ustrezna zakonska podlaga, ki vsebuje objektivne kriterije za ugotavljanje in utemeljevanje znatne begosumnosti prosilcev za mednarodno zaščito, njihova uporaba pa je predvidljiva, tako da ni nevarnosti samovoljnega ravnanja. Iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-528/15 (Al Chodor) izhaja obveznost države članice, da mora "v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito". Iz te dikcije, skupaj z obrazložitvijo odločbe, nedvomno izhaja, da morajo biti kriteriji zapisani v zakonu ter da mora biti kvaliteta teh kriterijev taka, da jih je mogoče šteti za "objektivna merila". Sodišče ne dvomi, da navedena pravna podlaga iz ZTuj-2 izpolnjuje te kriterije. Gre namreč za kriterije, ki so zapisani v zakonu, ki se nanaša na očitno sorodno pravno področje tujcev (v tem okviru pa na soroden postopek vračanja oziroma odstranitve tujca iz države). Zato zgolj to, da kriteriji niso zapisani v zakonu, ki se ne nanaša neposredno na odločanje o mednarodni zaščiti, v ničemer ne zmanjšuje splošne obveznosti in predvidljivosti njihove uporabe, niti zahtevane kvalitete objektivnosti teh kriterijev. Zaradi sorodnosti pravnega področja po presoji sodišča tudi ni mogoče govoriti o tem, da bi bili razlogi za pridržanje, ki veljajo na enem pravnem področju, analogno preneseni na drugega, kar smiselno prav tako izhaja iz zgoraj navedene odločbe Vrhovnega sodišča RS. K temu sodišče še dodaja, da, drugače kot trdi tožba, tudi po izdaji sodbe SEU v zadevi Al Chodor tako Vrhovno sodišče RS (prim. npr. sklep XIps 7/2017 z dne 19. 4. 2017), kot tudi Upravno sodišče RS (prim. npr. sodba in sklep I U 1080/2017 z dne 18. 5. 2017) v svoji prevladujoči praksi nista našli razlogov za spremembo stališč, ki izhajajo iz prej povzete sodbe Vrhovnega sodišča RS.

17. Na drugačno presojo obstoja zakonite pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa pa ne vpliva niti sklicevanje na sodbi ESČP v zadevah Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji. V navedenih zadevah namreč ne gre za primerljivo pravno in dejansko stanje, saj je turška vlada v navedenih judikatih pridržanje opirala na pravne norme, ki se niso nanašale na pridržanje v zvezi z odstranitvijo iz države, temveč zgolj na regulacijo prebivališč za določene skupine tujcev, take norme (ki torej sploh ne urejajo pridržanja) pa že zato ne zagotavljajo ustreznih standardov za odločanje o pridržanju v zvezi s predvideno odstranitvijo tujca iz države ter s tem povezano zahtevo varstva pred arbitrarnostjo (prim. tč. 33 v zadevi Keshmiri proti Turčiji št. 2 oziroma tč. 133 - 135 v zadevi Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji).

18. Glede na pojasnjeno tožnik tudi neutemeljeno uveljavlja, da v obravnavani zadevi presoje znatne begosumnosti ni mogoče utemeljevati na kriteriju "nesodelovanja v postopku" iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Sodišče v zvezi s tem kriterijem iz ZTuj-2 še dodaja, da se po stališču Vrhovnega sodišča v navedenih sodnih odločbah I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 in X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 nanaša tudi na nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred organi drugih članic EU, ne le pred organi Republike Slovenije, kar pomeni, da se kot tako ravnanje šteje tudi zapustitev druge države v teku postopka, ki ga je v njej začel prosilec.

19. Toženka je svoj sklep o tožnikovi znatni begosumnosti utemeljila s tožnikovim nesodelovanjem v postopku (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), dodaja pa tudi ilegalno prehajanje državne meje in okoliščino, da v Sloveniji nima možnosti bivanja (prva in tretja alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2). Tožnikovo nesodelovanje v postopku je toženka oprla na ugotovitev, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil že v Grčiji in da ni počakal na zaključek tega postopka, temveč je Grčijo pred tem zapustil.

20. Navedenih dejstev, na podlagi katerih je toženka ugotovila obstoj navedenih kriterijev, tožnik v tožbi ne prereka, o njihovem obstoju pa se je sodišče lahko prepričalo z vpogledom v upravni spis in na podlagi zaslišanja tožnika.

21. V nadaljevanju je sodišče presojalo, ali navedena dejstva, zadostujejo za presojo, da je pri tožniku podana takšna begosumnost, zaradi katere je izpodbijani ukrep nujen, ker sicer obstaja nevarnost, da bo tožnik samovoljno zapustil Slovenijo in s tem onemogoči predajo pristojni državi članici EU po določbah Uredbe Dublin III.

22. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je Upravno sodišče v več zadevah (na primer v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016) že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu "velike" nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj "zaznavne" nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico ("significant"), italijansko različico ("notevole"), hrvaško različico ("velika opasnost") tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti ("un risque non négliegable"). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.⁵ Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

23. Po presoji sodišča je takšna znatna nevarnost pobega v tem primeru izkazana. Iz podatkov v spisu in tožnikovih izpovedb v postopku pred toženo stranko in sodiščem izhaja, da je tožnik v Turčijo prišel s potnim listom, ki ga je nato pustil pri neki osebi v Turčiji, ter pot nadaljeval brez potne listine. Zaslišan pred sodiščem je izjavil, da je tako ravnal zato, da bi v Grčiji lažje zaprosil za mednarodno zaščito. Da je v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito, je sicer v nadaljevanju zaslišanja zanikal, to dejanje je zanikal tudi ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Ob seznanitvi s pridržanjem pa je navajal, da je v Grčiji za mednarodno zaščito zaprosil, ker je bil zaprt in z namenom da bi ga izpustili. Tožnik, ki je v postopkih pred toženko in sodiščem imel ves čas ob sebi tolmača, je torej že o tem, ali je prošnjo za mednarodno zaščito v Grčiji sploh podal, in razlogih zanjo, spreminjal svoje izjave. Tožnikove izjave o izredno slabih razmerah v nastanitvenem centru (kampu) v Solunu (Tesaloniki) so sicer skladne, vendar pa naj bi ga zapustil zaradi njegovega napovedanega zaprtja prostovoljno (to je še pred zaprtjem) in odšel v Atene. O tem, ali je v Atenah nato sploh iskal nastanitev v prostorih, namenjenih prosilcem za mednarodno zaščito, pa je bil spet neskladen in neprepričljiv, saj je sodišču izpovedal, da je tak center iskal, vendar v njem ni našel prostega mesta, medtem ko je na izrecno vprašanje toženke zanikal, da bi slišal za obstoj takšnega centra v Atenah. Glede na navedene neskladne tožnikove izjave o razlogih za podajo prošnje v Grčiji in o svojih prizadevanjih, da si tam najde ustrezno nastanitev, sodišče ocenjuje, da tožnik ni navedel prepričljivih in opravičljivih razlogov za to, da je Grčijo zapustil še pred zaključkom tam začetega postopka za mednarodno zaščito.

24. Prepričanje sodišča o tem, da je toženka tožnikovo ravnanje v postopku mednarodne zaščite v Grčiji pravilno ocenila kot nesodelovanje v postopku v smislu kriterija iz pete alineje 68. člena ZTuj-2, utrjuje tudi nadaljnje ravnanje tožnika. Tožnik je namreč sam povedal, da je pot iz Grčije nadaljeval preko Albanije, Črne Gore in Srbije, od koder je na nezakonit način, v skupini še z drugimi skrit v vlaku, ki je bil namenjen v Italijo, prispel v Slovenijo. Na tej poti se je nekaj časa zadrževal tudi v Črni Gori, kjer je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito. Tako izhaja iz tožnikove izjave, ki jo je podal policiji (registracijski list z dne 16. 10. 2017), ob kateri je bil prisoten tolmač, ter opisa njegovega bivanja v Črni Gori, kot ga je izpovedal pred sodiščem, to je, da je bil tam nastanjen v centru oziroma nekem domu ter da so tam dobili dokumente, s katerimi so lahko izkazali svojo identiteto. Kot izhaja iz tožnikove izpovedbe sodišču, je Črno Goro zapustil, ker ga tam ni nič pritegnilo, hrana je bila slaba, poleg tega pa je slišal, da je tam težko dobiti mednarodno zaščito. Taka tožnikova naravnost pa po oceni sodišča očitno kaže na nevarnost, da bo tožnik kljub temu, da je z razmerami v Sloveniji morda zadovoljen, da po svoji izjavi nima ciljne države in da je na izrecno vprašanje izjavil, da bo tu ne glede na morebiten neugoden izid počakal zaključek postopka predaje odgovorni državi članici, tudi Slovenijo zapustil še pred zaključkom postopka.

25. Glede na to, da je tožnik nezakonito prehajal med državami članicami EU, in da je pred zaključkom postopka v Grčiji, zapustil Grčijo, ne da bi podal prepričljive razloge za tako ravnanje, ki bi kazali na to, da je v postopku nameraval sodelovati in spoštovati sprejete odločitve, so tudi po presoji sodišča ugotovljena tista dejstva, ki po vsebini ustrezajo objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi s členom 2 (n) in členom 28 Uredbe Dublin III. Pri tem sodišče še dodaja, da okoliščini, da je tožnik ilegalno prehajal državne meje in da v Sloveniji nima možnosti bivanja (prva in tretja alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), ki se nanju toženka (med drugim) tudi sklicuje, po presoji sodišča, ob izkazanosti, da tožnik v postopkih pristojnih organov Grčije do sedaj ni sodeloval in da je državo zapustil pred koncem postopka, nista odločujoči. Ukrep omejitve gibanja je namreč mogoče izreči že v primeru, ko je podan samo eden od kriterijev nevarnosti pobega iz tretje, četrte ali pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2.

26. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način je toženka argumentirano obrazložila sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena ZMZ-1. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot toženka podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča, in ki hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive⁶, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer je tožnik povedal, da se v Centru za tujce počuti dobro.

27. V zvezi s tožbeno navedbo, da gre v predmetni zadevi za odvzem prostosti in ne za omejitev gibanja, in da nesposobnost toženke zagotoviti ustrezno varovanje v azilnem domu ne sme biti v njegovo škodo, sodišče pritrjuje tožniku, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, kot je to izpostavilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu I Up 26/2016. V tej sodbi je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III ne ureja ukrepov, ki ne pomenijo pridržanja kot odvzema prostosti (npr. omejitev gibanja) in se zato glede izvedbe tega ukrepa uporablja ZMZ, skladno z Recepcijsko direktivo. Ta direktiva v členih 9, 10 in 11 ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se ta ukrep izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje; kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu, pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov). Zato so po presoji sodišča tudi v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izrek tovrstnega ukrepa.

28. Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K II točki izreka:

29. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima več pravnega interesa. ZMZ-1 je v nasprotju z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče RS po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek predlagane začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima več pravnega interesa.

30. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

-------------------------------
¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.
² Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.
³ Odločbe Vrhovnega sodišča so bile sicer izdane še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.
⁴ ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja).
⁵ Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj "sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika" (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).
⁶ Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L 180/96 z dne 29. 6. 2013).

Datum zadnje spremembe:

08.01.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 1582/2017-14
• UPRS Sodba in sklep I U 297/2018-13
• VSRS Sklep I Up 360/2014