UPRS Sodba I U 1516/2016-11

Jedro

Vsebina obravnavanih računov onemogoča nadzor davčnega organa nad pravilnostjo obračunanega davka. Račun, ki nima izpolnjenih niti minimalnih zahtev glede identifikacije obsega in vrste opravljenih storitev, ne more biti podlaga za uveljavljanje pravice do odbitka. Da je ustrezni račun zakonski pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka DDV in ne zgolj sredstvo za dokazovanje te pravice, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 329/2015 z dne 12. 4. 2017. V predmetni zadevi tudi ni videti, da bi taka razlaga zahtev ZDDV-1 in uporaba v konkretnem primeru pomenila nedopusten poseg v pravico do odbitka DDV in posledično v nevtralnost DDV ali pa da bi šlo za primer, ko bi bilo ob določenih formalnih pomanjkljivostih treba odobriti odbitek vstopnega DDV, ker bi bile sicer vsebinske zahteve za odbitek DDV dokazno izpolnjene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo št. 0610-13954/2015-10-04-520-04 z dne 23. 3. 2016 v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora za davčno obdobje avgust 2015 tožniku dodatno odmerila in naložila v plačilo davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 55.189,06 EUR s pripadajočimi obrestmi.

2. Iz obrazložitve sledi ugotovitev, da tožnik v davčnem obdobju avgust 2015 ni upravičen do presežka DDV v znesku 16.155,00 EUR, ki ga je izkazal v obračunu DDV-O. Po ugotovitvi davčnega organa tožnik namreč v nasprotju z 69. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in tretjim odstavkom 111. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV) v obračunu ni ugotovil in izvedel popravka odbitka DDV v znesku 32.771,18 EUR, odbitek DDV v znesku 22.417,88 EUR pa se tožniku ne prizna, ker ga je uveljavljal v nasprotju s prvim odstavkom 67. člena ZDDV-1.

3. V zvezi z neizvedenim popravkom odbitka DDV davčni organ ugotavlja, da je tožnik poslovni prostor na naslovu A., parc. št. 36/2, k.o. ... pridobil na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene dne 10. 9. 2013 s prodajalcem B. d.o.o., in da je po prejetem računu št. 10024-2013 v davčnem obdobju september 2013 uveljavljal odbitek DDV v znesku 36.300,00 EUR, čeprav je izjavo o obrnjenem davčnem bremenu podal le prodajalec nepremičnine. To po presoji davčnega organa pomeni, da bi moral tožnik ob prodaji nepremičnine brez obračunanega DDV pred potekom 20-letnega obdobja (19. 8. 2015) v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZDDV-1 popraviti odbitek DDV, ki ga je uveljavljal ob njeni pridobitvi, ob upoštevanju sorazmernega odbitka za obdobje od 10. 9. 2013 do 19. 8. 2015 v znesku 3.528,82 EUR.

4. Davčni organ dalje ugotavlja, da je tožnik v inšpiciranem obdobju uveljavljal odbitek DDV na podlagi šestih računov, ki mu jih je v mesecu avgustu 2015 izdala družba C. d.o.o. in so navedeni na 7. strani ter podrobneje opisani na 16. in 17. strani izpodbijane odločbe. Odbitek DDV po navedenih računih je v nasprotju s prvim odstavkom 67. člena ZDDV-1, saj računi ne vsebujejo predpisanih sestavin iz 82. člena istega zakona. V odločbi se namreč ugotavlja, da računi ne vsebujejo podatka o količini oziroma o dejanskem obsegu opravljenih storitev, kot enota mere se navaja KPL (komplet), ki ni določen niti določljiv; računi ne vsebujejo podatka o posamezni vrsti opravljenih storitev, saj vsebujejo le splošno navedbo vrste storitve in stroškov (npr. urejanje dokumentacije za SD EU, pomoč pri izvedbi strojnih in elektro instalacij), ne pa konkretnih storitev in njihove vsebine; računi tudi ne vsebujejo podatka o ceni opravljenih storitev na enoto. Tožnik pa tudi ni dokazal, da je opravljene storitve uporabil za opravljanje obdavčljive dejavnosti, oziroma da je storitve z obračunanim DDV zaračunal končnemu kupcu.

5. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-16-76/2016-4 z dne 12. 9. 2016 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo in v svojih razlogih pritrdilo tudi razlogom prve stopnje. V zvezi s prodajo nepremičnine tožnik v pritožbenem postopku konkretnih ugovorov ni imel, na navedbo tožnika, da bo naknadni popravek DDV in obdavčitev sporne transakcije izvedel v obračunu DDV za mesec avgust 2015, pa pritožbeni organ odgovori s sklicevanjem na določbe prvega odstavka 88.b člena ZDDV-1, po katerih lahko davčni zavezanec popravke napak iz preteklih davčnih obdobij vključi v tekoči obračun DDV najpozneje do vročitve odmerne odločbe v postopku nadzora davka pri davčnem organu oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora, česar pa tožnik v obravnavani zadevi ni storil. Računi, ki jih je tožniku izdal izdajatelj C. d.o.o., pa tudi po presoji pritožbenega organa niso sestavljeni v skladu s predpisano vsebino iz 82. člena ZDDV-1. Tožnik je k pripombam na zapisnik priložil listine v zvezi s posameznim spornim računom. Do teh listin se v svoji odločbi izreče že organ prve stopnje, ponovno pa jih dokazno oceni pritožbeni organ, ki na njihovi podlagi pritrdi tudi utemeljenost sklepa, da je storitve, ki so bile po obravnavanih računih zaračunane tožniku, opravil celo tožnik sam s svojimi zaposlenimi delavci in poudari, da se sporni računi v nobenem primeru ne sklicujejo na nobeno drugo listino. Dodatno ugotavlja, da na obravnavanih računih ni naveden naslov izdajatelja in so zato neskladni tudi s 5. točko 82. člena ZDDV-1. Sporni računi tudi po presoji pritožbenega organa nimajo obveznih sestavin, potrebnih za identifikacijo vrste in obsega opravljenih storitev, kar onemogoča nadzor davčnega organa nad pravilnostjo pobranega davka. Da je identifikacija vsebine in obsega opravljenih storitev obvezna sestavina računa in relevanten podatek, izhaja tudi iz sodne prakse SEU (npr. sodba SEU v zadevi C-271/12, Petroma Transport, točka 36). Na podlagi tako pomanjkljivih računov pa tožniku ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV. Pritožbeni organ navaja sodbo Upravnega sodišča RS I U 1641/2014 z dne 19. 5. 2015 in sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 305/2013 z dne 5. 3. 2015 in X Ips 374/2014 z dne 15. 6. 2015. Predmetni računi, ki jih je izdala družba C. d.o.o., ne izpolnjujejo pogojev iz 82. člena ZDDV-1 v povezavi s prvim odstavkom 138. člena PZDDV, saj iz njih ni mogoče razbrati točne vrste in obsega opravljenih storitev in zato tožnik na njihovi podlagi ne more uspešno uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV.

6. V zvezi z navedbo, da ne gre za poslovanje med povezanimi osebami, pritožbeni organ ugotavlja, da je v konkretnem primeru D.D. preko družbe B. d.o.o. izdal račune s povsem enako vsebino družbi C. d.o.o., katere direktor je prav tako D.D. Brez osebne povezanosti bi tožnik kot dober gospodarstvenik obravnavane račune zagotovo zavrnil, saj so bistveno pomanjkljivi in ne vsebujejo sestavin, kot jih določa 82. člen ZDDV-1. Na podlagi računov, ki se ne sklicujejo na nobeno prilogo in na katerih vsebina transakcije ni jasno navedena niti ni navedena količina in čas, ko so bile storitve opravljene, izvedbe zaračunanih storitev ni mogoče preveriti.

7. Glede predlaganega zaslišanja prič in ogleda izvedenih storitev pa pritožbeni organ zatrjevanih kršitev procesnega zakona tudi ne ugotavlja. Strinja se namreč s stališčem, da nepopolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1 ni mogoče nadomestiti z zaslišanjem prič, ogledom, izjavo izdajatelja računov, niti izjavo tožnika, ki v predlogu za zaslišanje prič in zakonitega zastopnika niti ne navede, v čem bi te izjave lahko vplivale na drugačno odločitev v zadevi. Dejstvo, da bi izdajatelj računov potrdil njihovo izdajo, pa še ne pomeni, da so bile storitve tudi dejansko opravljene. Tudi s pomočjo ogleda posameznih objektov po preteku določenega časa od takrat, ko naj bi se dela na objektih izvajala, ni več mogoče ugotoviti konkretne izvedbe del. Tožniku se ne očita, da določena dela ne bi bila opravljena. Vprašanje pa je, kdo in kdaj jih je opravil, kar pa na predlagan način ne bi bilo mogoče ugotoviti.

8. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo davčnemu organu v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Po mnenju tožnika davčni organ svojega dela ni opravil v skladu s temeljnimi načeli ZUP in ZDavP-2, in sicer z načeli zaslišanja stranke, zakonitosti, varstva pravic strank in javnih koristi, predvsem pa z načelom materialne resnice, ki mu nalaga, da pravno relevantna dejstva ugotovi do takšne stopnje zanesljivosti, ki izključuje vsakršen dvom o objektivnem obstoju dejstva, in v okviru katerega je vsebovana načelna prepoved odločanja na podlagi verjetno izkazanih dejstev ter "zapovedana" dolžnost postopanja in dubio pro reo.

10. D.D. je direktor družbe B. d.o.o. in hkrati tudi direktor družbe C. d.o.o. Z navedenima družbama D.D. opravlja storitve za tožnika. Dela so bila dejansko opravljena, česar davčni organ neutemeljeno ne prizna. Tožnik je davčnemu organu predložil vso relevantno dokumentacijo, ostalo pa bi davčni organ moral pridobiti pri sodelujočih subjektih, oziroma skladno z načelom sorazmernosti uporabiti nižji dokazni standard verjetnosti. Temeljni očitek davčnega organa, da iz inšpiciranih računov ni mogoče razbrati, za katero konkretno storitev je bil račun izdan in v kakšnem obsegu so storitve opravljene, ne drži. Vse storitve so bile opravljene, dogovorjene med strankami, opravila pa jih je druga pravna oseba, ne tožnik, o čemer obstoji dokumentacija, ki je bila dana na voljo inšpektorju. Navedba, da je tožnik predložil samo račune, je zavajajoča, saj je tožnik predložil tudi priloge k računom, ki dodatno utemeljujejo in razčlenjujejo opravo storitev.

11. Tožnik navaja štiri pogoje, ki morajo biti podani za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV in ugotavlja, da je glede na ugotovitve davčnega organa sporna izpolnitev 1., 2. in 4. pogoja. Da storitev ni opravil tožnik sam, izhaja iz predloženih listin kot tudi iz izjave zakonitega zastopnika tožnika in družbe C. d.o.o. Sporni računi pa po navedbah tožnika vsebujejo vse relevantne podatke in izpolnjujejo vse pogoje iz 82. člena ZDDV-1. Računom so predložene priloge in pojasnila, priložena pa je tudi vsa relevantna dokumentacija. Direktiva Sveta 2006/112 v členu 226. predpisuje vsebino računov in med drugim navaja, da mora biti na računu navedena količina in vrsta dobavljenega blaga ali vrsta in obseg opravljenih storitev. Na predmetnih računih je to izrecno navedeno, kar v obrazložitvi odločbe povzame tudi davčni organ. Davčni organ pa ne navede konkretno, v čem so obravnavani računi izdajatelja C. d.o.o. pomanjkljivi in v čem odstopajo od poslovne prakse tožnika. S sklicevanjem na stališča SEU zatrjuje, da je bilo poslovno sodelovanje z družbo C. d.o.o. običajno, kar izkazujejo listine in poslovna korespondenca in zato ni razlogov, da se odbitek ne prizna. Skladno s sodno prakso SEU in slovenskih sodišč pravica do odbitka vstopnega DDV ni odvisna zgolj od izpolnjevanja formalnih pogojev na fakturi. Pravico do odbitka vstopnega DDV je mogoče odreči le, če gre za neopravljene storitve. Resničnost storitev pa se v nasprotju s predlogom tožnika v postopku ni ugotavljala, ugotavljal pa se tudi ni t.i. subjektivni element na strani tožnika.

12. Tudi v nadaljevanju tožnik povzema navedbe, ki jih je podal v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na posamezne račune izdajatelja C. d. o. o. in ponovi vsebino pritožbe, v kateri vztraja pri zaslišanju D.D. ter pri ogledu na kraju samem, ki v davčnem postopku (v nasprotju s tožnikovim predlogom) nista bila izvedena, in pri stališču, da bi davčni organ moral postopek dopolniti in navesti objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezane z goljufijo izdajatelja računa. Tožnik je davčnemu organu predložil gradbeno dokumentacijo, do katere pa se davčni organ ni opredelil.

13. Družinski status očeta in sina oziroma strica in nečaka, ki imata svoja podjetja, ki medsebojno poslujejo, po mnenju tožnika ne pomeni, da gre za povezane osebe v smislu Zakona o davku o dohodku pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) v povezavi z določbami ZDDV-1 in vztraja, da tožnik in družbi B. d.o.o., ter C. d.o.o. niso povezane osebe, saj niso kapitalsko povezane oz. niso kapitalsko povezane v deležu, ki presega 25 %, prav tako tudi niso povezane preko upravljanja in poslovodenja.

14. Davčni organ neutemeljeno splošno navaja, da tožnik ni dokazal, kdo, v kakšnem obsegu ter v kakšni vrednosti mu je s spornimi računi zaračunane storitve opravil, ne dokaže pa, da gre za goljufive transakcije, ker so transakcije brez gospodarske vsebine oziroma da do poslovnega dogodka ni prišlo. Dejansko je bila storitev opravljena, računi so bili izdani in tudi plačani. Glede na stališča SEU v zadevi C-90/02 in v zadevi C-400/98 tožnik meni, da se mu z izpodbijano odločbo nalagajo formalnosti, kot jih po zakonu ni dolžan izpolniti. Formalno pomanjkanje obveznih podatkov na računu po 82. členu ZDDV-1 pa tudi ni dovolj za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV. Ravnanje davčnega organa je neskladno s stališči SEU, zlasti v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 z dne 21. 6. 2012.

15. Do tožnikove navedbe, da je bil DDV po spornih računih plačan, se davčni organ ni opredelil, od tožnika pa je zahteval gradbene dnevnike za vzdrževalna dela, ki po gradbeni zakonodaji (2. člen Zakona o graditvi objektov in prvi odstavek 10. člena Pravilnika o gradbiščih) niso obvezni. Za dela, ki jih je opravil D.D. kot zaposlen v družbi C. d.o.o. se vodenje gradbenega dnevnika ne zahteva, saj s strani te družbe ni šlo za gradnjo, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Tožnik je predlagal davčnemu organu, da bi D.D. pojasnil tožnikovo vlogo, čemur davčni organ ni sledil. Poslovni dogodek je dejansko nastal. Tožnik je prejel tudi plačila s strani naročnikov, iz česar izhaja, da so bila dela dejansko izvedena in da je bila dobava storitev, tudi v smislu sodb SEU v zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03, opravljena. Tožniku zato ni jasno, katero dodatno dokumentacijo bi moral še predložiti. Navzkrižna kontrola pri posameznih subjektih ni bila izvedena oziroma tožnik z njenimi rezultati ni bil seznanjen.

16. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih, s katerimi je utemeljena v izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena, z razlogi, s katerimi je v izpodbijani odločbi utemeljena zavrnitev tožnikovih pripomb na zapisnik, kot tudi z razlogi, s katerimi zavrnitev pritožbe utemelji pritožbeni organ. Zato se nanje sklicuje in jih po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja. Ker tožnik v tožbi vsebino pritožbe ponovi, jo sodišče kot neutemeljeno zavrača z istimi razlogi.

19. Zatrjevanih kršitev temeljnih načel in pravil ZDavP-2 o dokazovanju sodišče v obravnavanem primeru ne ugotavlja. Dokazi, ki jih je predložil ali predlagal tožnik, so bili bodisi izvedeni, bodisi glede na ugotovljeno dejansko stanje in pravno podlago odločitve s pravimi razlogi zavrnjeni (zaslišanje D.D., ogled) kot nerelevantni oziroma nepotrebni. Sodišče v tem pogledu nepravilnosti ali nelogičnosti ne ugotavlja.

20. O ugovorih, ki se nanašajo na vprašanje uporabe materialnega zakona, se je sodišče obširno izreklo že v pravnomočni sodbi I U 1503/2016 z dne 9. 5. 2017 (v kateri je presojalo utemeljenost nepriznanja pravice tožnika do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih izdajatelja C. d.o.o. za obdobji junij in julij 2015) in v tej zadevi v celoti vztraja pri zavzetih stališčih.

21. Kot navajata obe stranki, sme skladno z ZDDV-1 in sodno prakso pri izračunu svoje davčne obveznosti davčni zavezanec odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij in 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi (t. i. subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne, če katerikoli od predhodno navedenih pogojev ni izpolnjen.

22. Odločitev, da se tožniku ne prizna odbitek vstopnega DDV po prejetih računih družbe C. d.o.o., je po presoji sodišča pravilna, saj po ugotovitvi davčnih organov drugi od navedenih pogojev ni izpolnjen. Na računih namreč manjkajo obvezni podatki, zlasti tisti iz 6. točke prvega odstavka 82. člena ZDDV-1, po kateri mora davčni zavezanec na računu navesti "količino in vrsto dobavljenega blaga ali obseg in vrsto opravljenih storitev." V obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi davčna organa opišeta in po presoji sodišča pravilno in s pravimi razlogi presodita vso dokumentacijo, ki jo je v postopku predložil tožnik. Pravilni in prepričljivi so tudi razlogi, s katerimi utemeljita presojo, da so računi bistveno pomanjkljivi in da na njihovi podlagi, tudi z upoštevanjem "prilog", ki jih navaja tožnik, vrste in obsega opravljenih storitev ni mogoče ugotoviti. Ker tožnik torej tudi po presoji sodišča ne razpolaga z ustreznimi računi, odločitvi, da se mu na njihovi podlagi ne prizna pravica do odbitka DDV, neskladnosti z zakonom ni mogoče očitati.

23. Sodišče tudi ne najde zatrjevane neskladnosti izpodbijane odločbe z Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu DDV. Ker je v zadevi na prvem mestu spor o ugotovljeni pomanjkljivosti računov, je relevanten zlasti člen 226 Direktive 2006/112/ES, ki določa, da se brez poseganja v posebne določbe te direktive, za namene DDV na računih, ki se izstavljajo v skladu s členom 220 in 221, zahtevajo samo naslednji podatki: 1) datum izdaje računa; 2) zaporedna številka, ki temelji na eni ali več serij, ki izključno identificira račun; 3) identifikacijska številka DDV, pod katero je davčni zavezanec dobavil blago ali opravil stopitve; 4) identifikacijska številka prejemnika (pridobitelja ali prejemnika; 5) popolno ime in naslov davčnega zavezanca in pridobitelja ali prejemnika; 6) količina in vrsta dobavljenega blaga ali obseg in vrsta opravljenih storitev; 8) davčna osnova za vsako stopnjo ali oprostitev, cena na enoto brez DDV in kakršenkoli popust ali znižanja, če niso vključeni v ceno na enoto; 9) uporabljena stopnja DDV in 10) znesek DDV, ki se plača, razen tam, kjer se uporablja posebna ureditev, za katero ta direktiva tak podatek izključuje. Določba člena 226 Direktive 2006/112/ES je bila prenesena v 82. člen ZDDV-1. Glede na navedeno, morajo biti obvezno na računu navedeni le tisti podatki, kot jih določa člen 226 Direktive 2006/112/ES oziroma 82. člen ZDDV-1.

24. Vsebinske zahteve v zvezi s pravico do odbitka DDV so tiste, ki urejajo dejansko (materialno) podlago in obseg pravice. Nasprotno pa formalne zahteve v zvezi s to pravico urejajo podrobna pravila in nadzor nad njenim uveljavljanjem ter pravilno delovanje sistema DDV, kot so: obveznosti glede knjigovodstva, izdajanja računov in obračuna (glej sodbe SEU v že navedenih zadevah Idexx Laboratories Italia Srl., točka 42, Komisija v. Nizozemska, točka 71 in v zadevi Albert Collée, C-146/05, točki 25 in 26 ter v združeni zadevi Ecotrade SpA, C-95/07, točke 60 do 65). Glede na predhodno navedeno so po presoji sodišča zahteve glede minimalne vsebine, ki jo določa člen 226 Direktive 2006/112/ES oziroma 82. člen ZDDV-1, vsebinske narave in morajo biti izpolnjene za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka. Pri zahtevi, da ima račun najmanj obvezne sestavine, ki jih določa člen 226 Direktive 2006/112/ES, ne gre za formalnosti v smislu 178(f) Direktive 2006/112/ES, ki jih določi vsaka država članica, na katere se nanašajo sodbe SEU v že omenjenih združenih zadevah Ecotrade SpA in Collée. V primeru obveznih sestavin na računu, ki se nanašajo na identifikacijo vrste in obsega storitve, po presoji sodišča ne gre za zahtevo, ki bi zaradi številčnosti ali tehničnega značaja praktično onemogočila ali pretirano otežila uveljavljanje pravice do odbitka (glej sodbo SEU v združeni zadevi Jeunehomme, C-123/87, točki 17 in 18). Takšno razlago potrjuje tudi vsebina člena 273 Direktive 2006/112/ES, ki določa, da lahko države članice naložijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, vendar se ta možnost ne more uporabljati za nalaganje obveznosti v zvezi z izdajanjem računov, ki so dodatne k tistim, ki so že določene v členu 226 navedene direktive (glej sodbo SEU v že navedeni zadevi Pannon Gép Centrum kft, točka 41). Zato po presoji sodišča zahteva iz 6. točke 82. člena ZDDV-1, ki določa, da mora biti na računu obvezen podatek o količini in vrsti dobavljenega blaga ali o obsegu in vrsti opravljenih storitev, po navedenem ne predstavlja dodatne zahteve k tistim, ki so določene v 226. členu Direktive 2006/211/ES. Zato tudi ni mogoče pritrditi tožbenemu stališču, da se tožniku v zadevi nalagajo formalnosti, ki jih zakon ne določa.

25. Sodišče pa pritrjuje tudi ugotovitvi, da vsebina obravnavanih računov onemogoča nadzor davčnega organa nad pravilnostjo obračunanega davka. Opisi storitev kot je npr. "Urejanje dokumentacije in vodenje projekta za SD-SLO-1KPL", "Pomoč pri projektiranju in idejni zasnovi strojnih instalacij na objektu PTO Vojnik -1 KPL" po presoji sodišča davčnemu organu ne omogoča nadzora nad pravilnostjo obračuna davka, kar izhaja tudi iz sodne prakse SEU v že navedeni zadevi Petroma Transports SA. Račun, ki nima izpolnjenih niti minimalnih zahtev glede identifikacije obsega in vrste opravljenih storitev, ne more biti podlaga za uveljavljanje pravice do odbitka (enako tudi SEU v že omenjeni zadevi Dankowski in Vrhovno sodišče v sodbah X Ips 261/2013 z dne 20. 2. 2014, točke 12, 13, 14 in X Ips 87/2012 z dne 29. 8. 2013, točka 11). Da je ustrezni račun zakonski pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka DDV in ne zgolj sredstvo za dokazovanje te pravice, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 329/2015 z dne 12. 4. 2017. V predmetni zadevi tudi ni videti, da bi taka razlaga zahtev ZDDV-1 in uporaba v konkretnem primeru pomenila nedopusten poseg v pravico do odbitka DDV in posledično v nevtralnost DDV (v smislu sodbe SEU v združeni zadevi C-80/11 in C-96/11 Mahagében kft in Péter Dávid) ali pa da bi šlo za primer, ko bi bilo ob določenih formalnih pomanjkljivostih treba odobriti odbitek vstopnega DDV, ker bi bile sicer vsebinske zahteve za odbitek DDV dokazno izpolnjene (sodba SEU v zadevi C-284/11, EMS-Bulgaria Transport).

26. Ugotovitev, da tožnik ne razpolaga z ustreznim računom je po navedenem zadostna podlaga za to, da se tožniku odbitek vstopnega DDV ne prizna. Neizpolnjevanje četrtega od predhodno (v 22. točki) navedenih pogojev se v obravnavani zadevi ne ugotavlja, zato so tožbene navedbe in očitki v tej smeri neutemeljeni in jih sodišče ni presojalo. Presojalo tudi ni navedb tožnika, ki se nanašajo na prvega od navedenih pogojev, v zvezi s katerim se v izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi ob presoji dokumentacije, ki jo v zvezi s posameznimi računi predložil tožnik, utemeljeno navaja dvom v njegovo izpolnitev.

27. Med strankama ni spora o tem, da so bile storitve tožnika končnemu naročniku opravljene in zaračunane, spor je o vprašanju, ali je tožnik storitve po prejetih računih uporabil za opravljanje obdavčljive dejavnosti oziroma ali so storitve po prejetih računih z obračunanim DDV vključene v končnemu kupcu izdane račune. Preveritve navedenega pa bistveno pomanjkljivi računi in listine, ki jih je predložil tožnik, tudi po presoji sodišča ne omogočajo.

28. Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

29. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

30. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

19.12.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2686/2017-9
• UPRS Sodba I U 1574/2020-16
• UPRS Sodba I U 1050/2019-22