UPRS Sodba II U 76/2017-17

Jedro

Glede očitka, da upravna enota ni pravilno rešila vprašanja pravnega nasledstva vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, sodišče pojasnjuje, da mora v primeru, kakršen je obravnavani, ko so upravičenci do denacionalizacije že mrtvi, upravni organ presoditi tudi, ali je vlagatelj zahteve s stopnjo verjetnosti izkazal pravno nasledstvo po pokojnih upravičencih. Četudi je pravno vprašanje obstoja pravnega nasledstva v obravnavani zadevi morda upravni organ rešil napačno, to ne pomeni, da je bilo zato z odločbama, izdanima v postopku denacionalizacije, odločeno o zadevi iz sodne pristojnosti v smislu 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kot to napačno meni tožeča stranka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ptuj zavrnila predlog tožnikov, da se za nično izreče odločba Upravne enote Ptuj, št. D 363-1/2003-30 z dne 31. 3. 2014.

2. V obrazložitvi upravni organ pojasnjuje, da je bila z omenjeno odločbo zavrnjena zahteva A.A. za vrnitev podržavljenega premoženja upravičencev B.B., C.C. in D.D., ki je bilo podržavljeno z odločbami Okrajne zaplembene komisije v Ptuju, temelječima na Odloku AVNOJ, opr. št. 760/45, 62/45 in 122/45, vse z dne 27. 8. 1945. Upravni organ je ugotovil, da vlagatelj ni izkazal pravnega nasledstva po prejšnjih lastnikih podržavljenega premoženja kot določajo določbe 15. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), saj ni izkazal, da je oporoko lastnoročno podpisala prejšnja lastnica B.B. Upravna enota je odločitev sprejela na podlagi strokovnega mnenje sodnega izvedenca za forenzične preiskave dokumentov, rokopisov in podpisov E.E., ki je s stopnjo verjetnosti ugotovil, da oporoke z dne 20. 5. 1945, na podlagi katere je A.A. izkazoval pravno nasledstvo po umrlih razlaščencih, ni podpisala B.B.

3. V nadaljevanju organ pojasnjuje, da se v postopku za izrek ničnosti odločbe preizkuša obstoj zgolj tistega ničnostnega razloga, ki ga uveljavlja predlagatelj postopka. V obravnavnem primeru predlagatelji uveljavljajo ničnostni razlog iz 1. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po mnenju predlagateljev se je namreč upravni organ spuščal v pravno nasledstvo denacionalizacijskega upravičenca A.A. in v postopku ni upošteval pravnomočnega sklepa o dedovanju, št. D 393/94 z dne 18. 1. 1996 na podlagi oporoke B.B. z dne 20. 5. 1945.

4. Da je upravni organ dolžan odločati o materialni zahtevi stranke, določa prvi odstavek 1. člena ZUP, po katerem morajo po tem zakonu postopati upravni in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih stvareh, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi posameznikov, pravnih oseb in drugih strank. Da gre za upravno stvar, pa se po drugem odstavku 2. člena ZUP šteje, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Upravni organi so tako dolžni uvesti in voditi upravni postopek le tedaj, če gre za upravni stvar oziroma, če zakon določa, da so pristojni odločati o kakšni pravici ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe.

5. Stvar, o kateri je odločal upravni organ z odločbo, katere ničnost uveljavljajo predlagatelji, je po mnenju upravne enote upravna stvar in spada v upravno pristojnost, saj tako izhaja iz drugega odstavka 6. člena ZDen. Nikakor pa ni s tem, ko ni upošteval overjene fotokopije originala oporoke, ki se hrani pri sodišču in v zvezi z njo izdanega sklepa o dedovanju št. D 393/94, odločal o nečem, o čemer ni bil pristojen odločati. Upravni organ pojasnjuje, da mora v skladu s prvim odstavkom 15. člena ZDen v zvezi s tretjim odstavkom 60. člena ZDen v primeru, ko so upravičenci do denacionalizacije že mrtvi, v postopku denacionalizacije premoženja presoditi tudi, ali je vlagatelj zahteve s stopnjo verjetnosti izkazal pravno nasledstvo po pokojnih upravičencih. Ugovori, s katerimi predlagatelji utemeljujejo predlog za izrek ničnosti, se nanašajo na nepravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in posledično na uporabo materialnega prava in so po prvem odstavku 237. člena ZUP dopustni za izpodbijanje upravne odločbe v pritožbenem postopku, o čemer se je v pritožbenem postopku tudi odločalo, vendar je bila pritožba zavrnjena, upravni spor pa po odločbi Ministrstva za okolje in prostor št. 4903-1/2014-2-00641110 z dne 16. 7. 2014, s katero je bila pritožba zavrnjena, ni bil sprožen.

6. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor s svojo odločbo, št. 4903-2/2016-2 z dne 21. 12. 2016.

7. Tožeča stranka v tožbi nasprotuje zavrniti predloga za izrek ničnosti in poudarja, da je bila z odločbo Upravne enote Ptuj, št. D 363-1/2003-30 z dne 31. 3. 2014 neutemeljeno zavrnjen zahtevek A.A. za vrnitev podržavljenega premoženja upravičencem B.B., C.C. in D.D. v nasprotju s predpisi. Kot navaja, je namreč pridobitev statusa vlagatelja zahteve za denacionalizacijo v postopku denacionalizacije odvisna od izpolnitve pogoja iz 60. člena ZDen, ki zahteva, da je pravno nasledstvo izkazano s stopnjo verjetnosti. Navedeno po mnenju tožeče stranke pomeni, da je treba šteti, da je nasledstvo izkazano, če naslednik predloži upravnemu organu akt o dedovanju po upravičencu, ali če izkaže sorodstveno razmerje do upravičenca. Ker je v obravnavani zadevi po mnenju tožeče stranke v postopku denacionalizacije A.A.s stopnjo verjetnosti izkazal pravno nasledstvo po razlaščencih (organu je dostavil overjeno fotokopijo originala oporoke B.B. z dne 20. 5. 1945 ter sklep o dedovanju št. D 393/94), upravni organ ne bi smel ugotavljati pristnosti oporoke ter ponovno presojati vprašanje pravnega nasledstva A.A. po pokojnih razlaščencih. Upravni organ je po mnenju tožeče stranke prekoračil svojo zakonsko določeno pristojnost, saj je posegel v pristojnost sodišča, ki je pred tem že pravnomočno razrešilo predhodno vprašanje pristnosti oporoke. Zato je odločba z dne 31. 3. 2014 nična.

8. Zaradi navedenega tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

10. Na tožbo so kot prizadete stranke odgovorili X. d.d., F. d.d. in Mestna občina G., ki menijo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato sodišču predlagajo, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Prizadeta stranka F. d.d. je priglasila tudi stroške postopka.

11. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, I. d.d. ter J. kot prizadete stranke, na tožbo niso odgovorile.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Predmet presoje izpodbijane odločbe je vprašanje ničnosti odločbe Upravne enote Ptuj št. D 363-1/2003-30 z dne 31. 3. 2014, s katero je bila zavrnjena zahteva A.A. (pravnega prednika tožeče stranke) za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno B.B.,C.C. in D.D., ker vlagatelj zahteve ni izkazal s stopnjo verjetnosti pravnega nasledstva po pokojnih razlaščencih.

14. Po mnenju tožeče stranke sta nični tako odločba, izdana na prvi stopnji kot tudi odločba, izdana v pritožbenem postopku, ker naj bi upravni organ, ki je v postopku denacionalizacije odločal o vračilu podržavljenega premoženja, nepravilno presodil vprašanje pravnega nasledstva A.A. Zatrjuje, da je bilo pravno nasledstvo vlagatelja zahteve za denacionalizacijo skladno z 60. členom ZDen izkazano s stopnjo verjetnosti že s pravnomočnim sklepom o dedovanju, ki bi ga upravna organa morala pri odločanju zahtevi za denacionalizacijo upoštevati, kar pomeni, da se z vprašanjem pristnosti oporoke ne bi smela ukvarjati. Odločba Upravne enote Ptuj z dne 31. 3. 2014 je zato po mnenju tožeče stranke nična, ker je upravni organ odločal o pristnosti oporoke ter s tem o pravici do dedovanja, o čemer pa so pristojna odločati le sodišča.

15. Tožeča stranka torej uveljavlja ničnostni razlog iz 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku.

16. Odločbo z dne 31. 3. 2014, o ničnosti katere je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, pa je upravni organ po presoji sodišča pravilno izdal v upravnem postopku v zadevi iz upravne pristojnosti. Odločanje o zahtevkih za denacionalizacijo predstavlja odločanje o upravnih stvareh (drugi odstavek 6. člena ZDen), o teh zahtevah pa so po zakonu na prvi stopnji pristojne odločati upravne enote (prva točka prvega odstavka 54. člena ZDen).

17. Glede očitka, da upravna enota ni pravilno rešila vprašanja pravnega nasledstva vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, pa sodišče pojasnjuje, da mora v primeru, kakršen je obravnavani, ko so upravičenci do denacionalizacije že mrtvi, upravni organ, ki je pristojen odločati o denacionalizaciji, presoditi tudi, ali je vlagatelj zahteve s stopnjo verjetnosti izkazal pravno nasledstvo po pokojnih upravičencih (prvi odstavek 15. člena ZDen v zvezi s tretjim odstavkom 60. člena ZDen). Četudi je pravno vprašanje obstoja pravnega nasledstva v obravnavani zadevi morda upravni organ rešil napačno, to ne pomeni, da je bilo zato z odločbama, izdanima v postopku denacionalizacije, odločeno o zadevi iz sodne pristojnosti v smislu 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kot to napačno meni tožeča stranka.

18. Ker je glede na navedeno izpodbijana odločitev o zavrnitvi predloga za ugotovitev ničnosti odločbe pravilna in na zakon utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

20. O stroških postopka, ki jih je priglasila prizadeta stranka je sodišče odločilo ob primerni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

21. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Pri odločanju pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo stroški, ki so potrebni za postopek.

22. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015 so stroški za posamezno vlogo potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev. Po presoji sodišča pa prizadeta stranka v obravnavnem sporu takšnih navedb ni podala, saj je v odgovoru na tožbo zgolj ponavljala razloge za odločitev, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe že navedel upravni organ. S takšnimi navedbami zato ni dodatno prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma zato ni vplivala na odločitev sodišča. Ker priglašeni stroški niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, prizadeta stranka do povračila stroškov ni upravičena, zato je sodišče njen zahtevek zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

15.11.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1971/2012
• UPRS sodba I U 265/2012
• sodba IV U 267/2011