UPRS Sklep IV U 160/2017-2

Jedro

Po presoji sodišča dopis Medobčinskega inšpektorata in redarstva z dne 31. 7. 2017 ne ustreza definiciji upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, niti njegova vsebine ne dokazuje, da bi bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. Tožnik tako s tožbo izpodbija (zgolj) dopis, s katerim ga je upravni organ seznanil, da iz razlogov, navedenih v tem obvestilu, ne bo upošteval njegovega predloga z dne 4. 7. 2017.

Procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je obstoj tožbe v upravnem sporu. Ker je v 1. točki izreka tožbo tožeče stranke zavrglo, je sodišče presodilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje predlagane začasne odredbe, zato jo je moralo, ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je 19. 9. 2017 vložil tožbo zoper toženo stranko, Medobčinski inšpektorat in redarstvo Mestne občine Celje, Občine Laško, Občine Štore in Občine Žalec, zaradi razveljavitve upravnega akta, vsebovanega v dopisu tožene stranke, št. Pn 06101-2457/2013 z dne 31. 7. 2017. Pojasnil je, da se je prekrškovni postopek PR 491/2017 vodil pred Okrajnim sodiščem v Celju, navedel razloge, zaradi katerih njegova odgovornost za storitev prekrška ni bila ugotovljena ter podrobno pojasnil tudi razloge za izdajo plačilnega naloga 06101-2457/2013 z dne 26. 3. 2013. Tožnik je 4. 7. 2017 na toženo stranko naslovil pobudo, da naj pri pristojnem sodišču vloži predlog za odpravo ali spremembo pravnomočne odločbe. Ta predlog je tožena stranka z dopisom z dne 31. 7. 2017 zavrnila. Navedeni dopis po mnenju tožeče stranke predstavlja upravni akt, katerega razveljavitev zahteva oziroma predlaga, da ga sodišče nadomesti tako, da se njegovi pobudi za vložitev predloga za odpravo plačilnega naloga 06101-2457/2013 z dne 26. 3. 2013 ugodi.

2. Istočasno z vložitvijo tožbe je tožnik, na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj se uredi sporno razmerje in sicer veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ga je tožniku pod serijsko št. ... izdala UE Žalec in ki mu je prenehalo veljati s sklepom EPVD 98/2013 Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 29. 9. 2013, za katerega je z veliko verjetnostjo šteti, da bo razveljavljen, ko bo enkrat meritorno odločeno o predlogu za spremembo plačilnega naloga tožene stranke, št. 06101-2457/2013 z dne 26. 3. 2013. Izdajo začasne odredbe tožnik utemeljuje z dokazili, ki izkazujejo, da prekrška 26. 3. 2013 ni storil, zato je bil plačilni nalog izdan neutemeljeno; da mu plačilni nalog ni bil nikoli vročen in da mu nikoli ni bil vročen sklep EPVD 98/2013. Ukvarja se s prevozniško dejavnostjo, zato ima neposedovanje vozniškega dovoljenja hude posledice, prav tako je onemogočen tudi na vseh drugih področjih življenja, ki bi terjala samostojno upravljanje z vozilom. Z izdajo ureditvene odločbe nasprotna stran oziroma javni interes ne bi trpela nobene škode. Sodišču predlaga, da vozniško dovoljenje, ki ga je tožniku izdala Upravna enota Žalec, ne glede na sklep Okrajnega sodišča v Žalcu, EPVD 98/2013, začasno velja do konca predmetnega postopka in da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Mestna občina Celje, Medobčinski inšpektorat in redarstvo Mestne občine Celje, Občine Laško, Občine Štore in Občine Žalec, je z dopisom št. Pn 06101-2457/2013 tožniku odgovorila na pobudo z dne 4. 7. 2017, za vložitev predloga za odpravo pravnomočne odločbe o prekršku Pn 06101-2457/2013 z dne 26. 3. 2013. Navedla je, da pobude na pristojno sodišče ne bo vložila, ker je odločba o prekršku postala pravnomočna 23. 4. 2013, sklep sodišča, s katerim je bilo kršitelju izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije, vpisane v vozniškem dovoljenju na dan 20. 3. 2013, pa je postal pravnomočen 24. 8. 2013. Poteklo je torej več kot 3 leta od pravnomočnosti, ko bi se še lahko podala pobuda za odpravo odločbe o prekršku. Prav tako se ne izvršujejo več stranske sankcije, ker se je v skladu z določili takrat veljavnega prvega odstavka 58. člena Zakona o voznikih, v povezavi s 139. in 124. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, stranska sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v trajanju 6 mesecev, ki se je začela izvrševati 30 dan po pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Celju, že izvršila in torej ne traja oziroma se več ne izvršuje.

K I. točki izreka:

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. V predhodnem preizkusu tožbe, ki ga je sodišče dolžno opraviti na podlagi 36. člena ZUS-1, sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

6. V obravnavanem upravnem sporu tožnik izpodbija dopis Mestne občine Celje, Medobčinskega inšpektorata in redarstva Mestne občine Celje, Občine Laško, Občine Štore in Občine Žalec, št. Pn 06101-2457/2013 z dne 31. 7. 2017, s katerim je bil tožniku posredovan odgovor na njegovo pobudo z dne 4. 7. 2017, v kateri je tožnik predlagal, da tožena stranka na pristojno sodišče vloži predlog za odpravo pravnomočne odločbe o prekršku Pn 06101-2457/2013 z dne 26. 3. 2013.

7. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je upravni organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Tako v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o materialno-pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Iz citirane določbe torej izhaja, da sodišče v upravnem sporu ne odloča o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta, in prav tako ne o tistih aktih, ki ne posegajo v pravni položaj tožnika.

8. Po presoji sodišča dopis Mestne občine Celje, Medobčinskega inšpektorata in redarstva Mestne občine Celje, Občine Laško, Občine Štore in Občine Žalec, št. Pn 06101-2457/2013 z dne 31. 7. 2017 ne ustreza definiciji upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, niti njegova vsebine ne dokazuje, da bi bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. Tožnik tako s tožbo izpodbija (zgolj) dopis, s katerim ga je upravni organ seznanil, da iz razlogov navedenih v tem obvestilu, ne bo upošteval tožnikovega predloga z dne 4. 7. 2017. Ker torej dopis št. Pn 06101-2457/2013 z dne 31. 7. 2017 ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

9. Sodišče je presojalo tudi, ali so v obravnavani zadevi podani pogoji za uporabo 4. člena ZUS-1. Na podlagi navedene določbe namreč odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

10. V tej povezavi sodišče ugotavlja, da je bilo tožniku varstvo zoper plačilni nalog zagotovljeno na podlagi določb Zakona o prekrških, z vložitvijo ugovora zoper plačilni nalog, nato pa z zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo, izdano s strani prekrškovnega organa o vloženem ugovoru, torej je bilo učinkovito sodno varstvo na podlagi določb Zakona o prekrških tožniku zagotovljeno v prekrškovnem postopku pred pristojnim okrajnim sodiščem. Prav tako je na podlagi določb 11. poglavja Zakona o prekrških tožnik imel možnost po izčrpanju rednih pravnih sredstev vložiti tudi izredna pravna sredstva ter predlagati oziroma prekrškovnemu organu podati pobudo za odpravo ali spremembo odločbe. Navedeno pomeni, da je drugo učinkovito sodno varstvo tožniku v primeru, ki ga navaja v tožbi, zagotovljeno na podlagi določb Zakona o prekrških, o kateri odloča Okrajno sodišče v rednem sodnem postopku, in ne v subsidiarnem upravnem sporu po določilih prvega in drugega odstavka 4. člena ZUS-1, v povezavi z drugim odstavkom 157. člena Ustave RS. Ker tožniku z dopisom št. Pn 06101-2457/2013 z dne 31. 7. 2017 ni bilo poseženo v nobeno njegovo pravico (ali pravno korist), niti tega tožnik ne zatrjuje v tožbi, upravni spor tudi na podlagi 4. člena ZUS-1 ni dopusten.

K II. točki izreka:

11. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

12. V skladu z določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Iz istih razlogov lahko po tretjem odstavku istega člena ZUS-1, izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Navedeno pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe obstoj tožbe v upravnem sporu. Ker je v 1. točki izreka sodišče tožbo tožeče stranke zoper dopis Mestne občine Celje, Medobčinskega inšpektorata in redarstva Mestne občine Celje, Občine Laško, Občine Štore in Občine Žalec, št. Pn 06101-2457/2013 z dne 31. 7. 2017 zavrglo, je sodišče presodilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje predlagane začasne odredbe, zato jo je moralo, ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči.

K III. točki izreka:

13. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.

Datum zadnje spremembe:

20.10.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sklep I U 1018/2014
• VDSS sklep Psp 111/2016
• VDSS sklep Psp 119/2016