UPRS Sodba in sklep I U 2221/2017-5

Jedro

Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji (hrvaški Zakon o azilu), zato vrnitev v državo Evropske unije ne more biti sporna. Navedene domneve tožnik s svojimi navedbami in predloženimi dokazi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka pod točko 1 izreka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1993 v kraju Stif, Alžirija, državljana Alžirije, zavrže. Pod točko 2 izreka pa je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca, ki trdi, da je A.A., saj bo imenovani predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik dne 12. 9. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Prosilec ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Upoštevajoč četrti odstavek 34. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) toženka ugotavlja, da prosilec v postopku ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Tožnik je bila na podlagi sklepa št. 2142-925/2017/5 (1312-14) dne 14. 9. 2017 na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Dublinske uredbe v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nastanjen v Centru za tujce v Postojni. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je bila s strani pristojnega organa Republike Hrvaška izdana izkaznica prosilca za mednarodno zaščito 29. 8. 2017 z veljavnostjo do 29. 8. 2018. Glede na to je toženka dne 13. 9. 2017 v skladu s točko b) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe pristojnemu organu Republike Hrvaške posredovala prošnjo za sprejem in dne 27. 9. 2017 od pristojnega hrvaškega organa prejela odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s c) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Dublinske uredbe je bil s tožnikom opravljen osebni razgovor. Na razgovoru, ki je potekal 19. 9. 2017 je bil prisoten pravni zastopnik tožnika, potekal je v arabskem jeziku, tožnik pa je bil seznanjen s potekom dublinskega postopka z Republiko Hrvaško.

3. Toženka v nadaljevanju obrazložitve povzame tožnikove odgovore na vprašanja, ki so mu bila postavljena na osebnem razgovoru. Tožnik je navedel, da osebnih dokumentov nima, potni list je izgubil v Turčiji, osebne izkaznice pa nikoli ni imel. Za mednarodno zaščito ni želel zaprositi niti v Grčiji niti v Republiki Hrvaški, vendar so ga v to prisilili. Za mednarodno zaščito je želel zaprositi v Republiki Sloveniji, ker je o tej državi slišal veliko dobrega. Odločitve v postopku priznanja mednarodne zaščite ni dobil niti s strani pristojnih organov Grčije oziroma Republike Hrvaške. V obeh državah je bil prisiljen dati prstne odtise, pri čemer je v Republiki Hrvaški dobil izkaznico, s katero se je lahko prehranjeval in imel pravico do nastanitve. Iz Republike Hrvaške je odšel po 25-ih dneh. Tožnik je povedal, da je bil na Hrvaškem zelo bolan, da je imel visoko vročino, da je bila njegova postelja mokra in ni dobil ustrezne zdravniške oskrbe. Ta mu je bila zagotovljena šele v Centru za tujce v Postojni. Nadalje je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da so v Republiki Hrvaški z njim ravnali nečloveško. Ukradenih mu je bilo 100 EUR, policisti pa so ga ob prijetju pretepli, saj so bili pijani. Tudi sicer je na Hrvaškem zelo slaba hrana, vsak dan je bila enolična hrana, oblek niso dobili, tudi spodnjih hlač ni dobil, čeprav je zanje zaprosil. Zato se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško in bi želel ostati v Republiki Sloveniji, saj so ljudje tukaj bolj prijazni.

4. Toženka je preučila tudi s strani tožnikovega pooblaščenca poslane informacije o stanju v Republiki Hrvaški vendar meni, da te informacije ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), zaradi katerega se prosilca ne bi smelo vrniti v Republiko Hrvaško, saj so vsebine v člankih predvsem usmerjene na problematiko v Republiki Hrvaški, ki je bila v času migrantskega vala beguncev leta 2015 in 2016. V teh informacijah ni podatkov za leto 2017, ki bi govorili o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite. Države članice na podlagi Dublinske uredbe prosilce vračajo v Republiko Hrvaško, kar kaže na dejstvo, da razmere niso takšne, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Tožnik ni navedel konkretnih dogodkov oziroma razlogov, zaradi česar ga Republika Slovenija ne more oziroma ne bi smela na podlagi Dublinske uredbe vrniti v Republiko Hrvaško. Toženka tudi dvomi v resničnost prosilčevih navedb, da bi ga policisti pretepli in da bi bili potem še v vinjenem stanju, saj gre za uradne osebe, zaupanja vredne osebe pristojnega organa v delovnem času, oziroma ko so na dolžnosti. Varnostni organi v hotelu Porin zagotavljajo javni red in mir ter skrbijo za varnost vseh nastanjenih v tem hotelu. Toženka tudi ne sledi prosilčevim navedbam, da mu ni bila zagotovljena zdravstvena oskrba. Na podlagi Zakona o azilu Republike Hrvaške imajo prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški enake pravice kot v Republiki Sloveniji, med drugim tudi pravico do zdravstvenega varstva (3. alineja 29. člena in prvi odstavek 31. člena). Toženka tako ugotavlja, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Slovenije, zato vrnitev v državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Prosilčeve navedbe, da so v Republiki Hrvaški rasisti so za pristojni organ nesprejemljive in neprimerne, saj Republika Hrvaška v zvezi s tem ni obravnavana v nobenem poročilu UNHCR kot kritična država prosilcem za mednarodno zaščito. Republika Hrvaška je tudi polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo. Tudi noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker prstni odtisi tožnika niso bili najdeni v sistemu EURODAC, bi morala tožena stranka podrobneje preveriti ali je Republika Hrvaška edina država, v kateri je tožnik predhodno podal prošnjo za mednarodno zaščito, oziroma, ali je morebiti katera druga država pristojna za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi določb Dublinske uredbe. Nadalje tožba opozarja, da je toženka Republiki Hrvaški dne 13. 9. 2017 v skladu z b) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca, od pristojnega organa Republike Hrvaške pa je prejela odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s c) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Nadalje tožba očita izpodbijani odločitvi, da ni razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz obrazložitve ne izhaja, ali je toženka preverjala pogoje iz 23., 24., 25. in 29. člena Dublinske uredbe. Bistveno je, da odločitev države članice (v tem primeru Slovenije), da ne bo obravnavala prošnje, temelji na prevzemu odgovornosti s strani druge države članice (kar je tudi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS), da med njima obstoji soglasje ne le o vprašanju, katera država je odgovorna, ampak tudi o pravni podlagi te odgovornosti in s tem povezanimi okoliščinami konkretnega primera, ki narekujejo uporabo posamezne določbe Dublinske uredbe, oziroma, na katerih temelji pristanek druge države članice. Le tako je jasno, kaj je podlaga za obojestransko sprejeto odločitev (o odgovornosti druge države članice), prosilcu pa omogočena učinkovita uporaba pravnega sredstva. V obravnavanem primeru namreč niso bile ugotovljene vse relevantne okoliščine, saj sta državi različno opredelili pravno podlago za prevzem odgovornosti za obravnavanje prošnje (točka b) in točka c)).

6. Nadalje tožnik v tožbi navaja, da bi s predajo Republiki Hrvaški bile kršene njegove temeljne človekove pravice, ker na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, kar bi lahko povzročilo nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Tožnik je že izpovedal, da so z njim na Hrvaškem ravnali nečloveško, da je s strani vseh dobil občutek, da je tam nezaželjen, o čemer sklep ne vsebuje nobenih razlogov, kar je bistvena kršitev določb postopka. Zelo velika verjetnost je, da bi bil tožniku ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško onemogočen dostop do učinkovitega azilnega postopka in neodvisne meritorne odločitve o upravičenosti do begunskega statusa ter zaščite in da bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško podvržen nehumanim bivalnim razmeram in nehumanemu ravnanju. Z vrnitvijo tožnika v Republiko Hrvaško bi bilo posredno kršeno tudi načelo nevračanja, saj je verižno vračanje neposredno in posredno prepovedano v 3. členu Evropske Konvencije o človekovih pravicah in 33. členu Ženevske Konvencije. Tožnik je s priloženimi dokazi izkazal obstoj utemeljene domneve, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in se v zvezi s tem sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 in I Up 276/2014 z dne 11. 9. 2014.

7. Tožnik skupaj s tožbo predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa to pomeni, da bi tožnik s takojšnjo predajo Republiki Hrvaški izgubil možnost, da njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnava Republika Slovenija oziroma druga odgovorna država članica. S tem pa bi mu bila odvzeta tudi pravica do učinkovite pritožbe zoper to sodbo in slep. Tožniku bi torej z izvršitvijo nastala težko popravljiva škoda. Z odložitvijo izvršitve sklepa ne bo prekomerno poseženo v javno korist, ki je v učinkovitem izvajanju skupne evropske politike. Da z vidika javne koristi odložitev predaje ni nesorazmeren ukrep, izhaja tudi iz zahteve Dublinske uredbe, da mora biti obrazložitev, da se izvršitev odločitve o predaji ne odloži torej odločitev, ki je v prosilčevo škodo.

8. Sklepno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter izda začasno odredbo, s katero se odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

9. Tožena stranka je dostavila upravne spise in v neobrazloženem odgovoru prereka vse tožbene navedbe pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je odločila, da prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala in jo je zavrgla, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna. Odločitev toženke temelji na 4. alineji 51. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica unije ali pristopnica k tej uredbi.

12. Prvi odstavek 3. člena Dublinske uredbe določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljanov tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Toženka je pravilno ugotovila, da so v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje prošnje tožnika odgovorna Republika Hrvaška, ki je odgovornost tudi sprejela. Zato sodišče, sklicujoč se na prvi odstavek 3. člena Dublinske uredbe, kot neutemeljen zavrača ugovor tožnika, da bi morala toženka še dodatno ugotavljati ali je tožnik še v kateri državi zaprosil za mednarodno zaščito. Sodišče se tudi sicer strinja z razlogi izpodbijanega sklepa in jih v izogib ponavljanja posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

13. Na odločitev v tem upravnem sporu nima vpliva tožbeni ugovor, ki se nanaša na 18. člen in uporabo točke b) oz. c) Dublinske uredbe. Ta določba namreč določa obveznosti odgovorne države članice, ki bo ponovno sprejela prosilca in nima vpliva na določitev odgovorne države članice. V skladu s tem členom se odgovorna država članica zaveže, da bo ob sprejemu prosilca ravnala skladno s pogoji iz 23., 24., 25. in 29. člena Dublinske uredbe.

14. Nadalje je sporen obstoj utemeljene domneve, da v Republiki Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe preprečevale predajo tožnika Republiki Hrvaški.

15. Toženka ugotavlja, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji (hrvaški Zakon o azilu), zato vrnitev v državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Navedene domneve pa tožnik s svojimi navedbami in predloženimi dokazi tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti.

16. Iz zapisnika o osebnem razgovoru namreč sledi, da tožnik za svoje izjave ni podal konkretnih dokazov (npr. medicinske izvide glede poškodb, ki naj bi jih dobil v pretepu). Tožniku zdravstvena oskrba ni bila zavrnjena, saj je sam v osebnem razgovoru povedal, da je bil napoten k zdravniku. Lahko sicer, da bivalne razmere v namestitvenem centru Porin niso najboljše, vendar pa po prepričanju sodišča tožnik ni izkazal konkretnih okoliščin, ki bi kazale na sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaškem, ki bi narekovale uporabo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče je v zadevi opr. št. I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016 v 9. točki obrazložitve zapisalo, da so sistemske pomanjkljivosti objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, pri čemer pa sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

17. Po mnenju sodišča v konkretnem primeru sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in nevarnostjo nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v Republiki Hrvaški ni, kar je pojasnila tudi toženka, ko se je opredelila do prejetih informacij o stanju v Republiki Hrvaški, ki jih je tožnik poslal 14. 9. 2017. Sodišče se z razlogi toženke strinja. Obstoja utemeljenih domnev oz. poročil o sistemskih pomanjkljivostih, ugotovljenih z dokumenti bodisi organov EU ali ESČP ali pa UNCHR pa ne izkazujejo niti tožbene navedbe.

18. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilen in zakonit. Zato je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnik v postopku izdaje izpodbijanega sklepa svojo izjavo že podal, pa sodišče tudi ni sledilo nesubstanciranemu dokaznemu predlogu za njegovo zaslišanje.

K točki II izreka:

19. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima več pravnega interesa. Po določbi četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 se v postopku sodnega varstva uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljajo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek predlagane začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima več pravnega interesa.

20. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 296/2018-11
• UPRS sodba in sklep I U 208/2017
• UPRS Sodba in sklep I U 1637/2017-5