UPRS Sodba I U 1478/2016-19

Jedro

Strožji test - test sorazmernosti - je v sporih, kot je obravnavani, potreben zaradi pomena varovanja ustavnega načela sodniške neodvisnosti in trajnosti sodniškega mandata. Prenehanje sodniške službe zaradi negativne ocene sodniške službe pomeni poseg v pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave, ki je dopusten, če je v skladu z načelom sorazmernosti, to pa vključuje med drugim tudi presojo, ali je ukrep nujen v tem smislu, da ni mogoče z milejšim ukrepom v enaki meri doseči isti legitimen cilj. Tudi v sodni praksi ESČP velja, da so okoliščine oziroma pogoji za prenehanje sodniške službe oziroma za odstavitev sodnika relevantne z vidika ugotavljanja, ali obstajajo zadostne garancije za sodniško neodvisnost. Dejstvo, da ta zveza izrecno ali neposredno ne izhaja iz določil 32., 33. in 29. člena ZSS, med tem ko je izrecno navedena za disciplinske postopke v 3. odstavku 80. člena ZSS, pa ne pomeni, da ni potrebno, da je vsaka ocena oziroma odločitev, da sodnik ne ustreza sodniški službi ali da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, obrazloženo pretehtana tudi z vidika varovanja sodniške neodvisnosti. Zakon je namreč vedno treba razlagati in uporabiti v skladu z ustavo, če pa na predmetnem področju obstajajo mednarodni standardi, kot to velja na obravnavanem področju, je toliko bolj priporočljivo, da pristojnemu organu ti standardi služijo v oporo pri ustavno-skladni razlagi in uporabi zakona in podzakonskega predpisa v posamičnem primeru.

Test stroge sodniške presoje izpodbijanega akta se nanaša na vse z zakonom ali podzakonskim predpisom predpisane procesne garancije, podprte s t.i. splošnimi pravnimi načeli poštnega postopka ter (mednarodno) sodno prakso, ter uporabo drugih procesnih določil ter zakonskih pogojev za izrek prenehanja sodniške službe iz 1. in 2. točke 1. odstavka 32., 33. in 34. člena ZSS, ter zakonsko predpisanih materialnih "kriterijev" za ocenjevanje sodniške službe iz 29. člena ZSS, ker ti po zakonu zavezujejo personalne svete pri oceni sodniške službe in tudi Sodni svet. Ker je zakonodajalec predpisal tudi obveznost Sodnega sveta, da sprejme merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe, se stroga sodniška presoja razteza tudi na upoštevanje Meril in kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe. Izven tega, kar je v zvezi s kriteriji za oceno sodniške službe predpisano z Merili in določilom 29. člena ZSS, pa imajo pristojni organi polje proste presoje, v katero Upravno sodišče v upravnem sporu ne posega, ker ni pristojno za strokovno oceno sodniške službe, razen če odločitev v posamičnem primeru glede uporabe tiste vsebine kriterijev ali indikatorjev, ki ni predpisana, ni nerazumna.

V vsakem primeru, brez izjem, mora biti ocena sodniške službe podana za vsak posamezen kriterij iz 1. odstavka 29. člena ZSS (vključno z zakonsko navedenimi indikatorji, tudi z oceno medsebojne korelacije teh indikatorjev, prav tako pa tudi kot celota in sicer tako, da mora predstavljati celovito oceno). Dokazno breme za negativno oceno sodniške službe, ki vodi k razrešitvi, je namreč na pristojnem organu, sodnik pa se lahko brani s svojimi argumenti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Sodnega sveta št. 2/16-202 z dne 1. 9. 2016 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Sodni svet na podlagi 33. in 74. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07-uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami; nadalje: ZSS) na 78. seji dne 1. 9. 2016 odločil, da se potrdi ocena sodniške službe št. SuZ 141/2014 z dne 12. 3. 2015, da okrajni sodnik A.A. ne ustreza sodniški službi (prva točka prvega odstavka 32. člena ZSS) in da se ugotovi, da je okrajnemu sodniku A.A. prenehala sodniška funkcija.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta se tožena stranka med drugim sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-1096/06-15 z dne 13. 12. 2007, po kateri mora Sodni svet v postopku potrditve ocene preveriti tako zakonitost postopka sprejemanja ocene kot tudi vsebinske razloge za oceno sodniške službe oziroma za prenehanje sodniške funkcije. Navaja, da sta Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: PSVS) in Personalni svet Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: PSVSRS) ugotovila, da sodnik ne izpolnjuje zakonsko določenih kriterijev za opravljanje sodniške službe, in sicer strokovnega znanja, delovnih sposobnosti, sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, opravljenega dela pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov, varovanja ugleda sodnika in sodišča ter sposobnosti ustnega in pisnega izražanja (točke 1 do 6 prvega odstavka 29. člena ZSS). Pri svoji odločitvi je Sodni svet upošteval celotno dokumentacijo, ki je navedena v predzadnjem odstavku na strani 2 izpodbijane odločbe. V postopku odločanja Sodnega sveta o predloženi oceni sodniške službe je sodnik na podlagi 30. člena Poslovnika Sodnega sveta podal več vlog, v katerih navaja, da personalna sveta v oceni nista upoštevala, da se negativna ocena izreka v izjemnih primerih, ob uporabi restriktivnih kriterijev ter upoštevanju načela hierarhije sankcij. Sodni svet v odločbi povzema, da tožnik v vlogah izpostavlja, da v oceni niso upoštevani vsi zakonski kriteriji, ki tudi niso ocenjeni povezano in kompleksno ter da pri njeni izdelavi ni upoštevana zahteva po sorazmernosti. Meni, da bi bilo treba v ocenjevalnem postopku upoštevati tudi dopolnitev pritožbe zoper oceno z dne 15. 5. 2015 s prilogami. Pojasnjuje, da je do napak pri delu prihajalo zaradi neustreznega dela sodnega osebja in organizacije dela na sodišču, na kar je v okviru svojih pooblastil opozarjal predsednico sodišča. Meni, da je bilo v ocenjevalnem postopku spregledano njegovo dolgoletno zavzeto in uspešno sodniško delo ter dejstvo, da zaradi kršitev delovnih obveznosti nikoli ni bil sankcioniran. Pri ocenjevanju kvalitete njegovega dela neutemeljeno ni bila upoštevana kakovost dela v sodnih spisih, v katerih je kljub težkim strokovnim vprašanjem odločil pravilno in zakonito. Prav tako ni bil upoštevan njegov prispevek pri reševanju romske problematike. Predlaga, da Sodni svet ocene sodniške službe ne potrdi. V vlogi dne 20. 10. 2015 pa dodatno pojasnjuje, da je bil v letu 2015 premeščen na Kazensko preiskovalni oddelek Okrožnega sodišča v Ljubljani, kjer zavzeto in z vso odgovornostjo sodi na novem področju ter z veliko vnemo prevzema nove dodeljene naloge.

3. Sodni svet v nadaljevanju odločbe navaja, da se strinja s stališčem Upravnega sodišča, da mora biti prenehanje sodniške funkcije zaradi negativne ocene sodniške službe skrajen ukrep. Vendar pa Sodni svet poudarja, da je treba razlikovati med disciplinskimi postopki in postopkom ocenjevanja sodniške službe, zato zahteva po načelu sorazmernosti sankcije v tem primeru po mnenju Sodnega sveta nima zakonske osnove. Disciplinska odgovornost je predvidena za primere posameznih kršitev delovnih obveznosti, opravljanja funkcij, dela in dejavnosti, ki ni združljiva s sodniško funkcijo ter za posamezna ravnanja, ki niso v skladu s sodniško etiko. Disciplinska sankcija se lahko izreče le sodniku, ki je dejanje storil z naklepom ali iz malomarnosti, disciplinski pregon tudi zastara. Pri negativni oceni sodniške službe pa gre, podobno kot pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, za ugotovitev, da sodnik nima potrebnih sposobnosti za opravljanje sodniške službe, pri čemer ni pomembno ali ravna krivdno ali ne. Zato pri oceni sodniške službe ni nujna postopnost. Načelo sorazmernosti, na katerega opozarja Upravno sodišče, so pristojni organi dolžni upoštevati pri odločanju v disciplinskem postopku v razmerju med disciplinsko kršitvijo in izrečeno sankcijo. Ocena, da sodnik ni sposoben za opravljanje sodniške službe oziroma da ne ustreza sodniški službi pa ni ena od disciplinskih sankcij. Ta institut ima drugačno vsebino in sodnik je lahko le sposoben ali nesposoben za opravljanje sodniške funkcije; načela sorazmernosti pri tem po mnenju Sodnega sveta ni mogoče uporabiti.

4. Tožena stranka pravi, da je pravilnost takega stališča potrdilo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 270/2007 kjer jasno pojasnjuje, da se v primeru izdelave ocene sodniške službe po ZSS, v kateri se ugotavljajo nepravilnosti pri opravljanju sodniške službe, ugotavljajo elementi kriterija za oceno sodniške službe iz prvega odstavka 29. člena ZSS. Za sprejemanje ocene sodniške službe je v ZSS predpisan poseben postopek, ki ni disciplinski postopek.

5. V obdobju po 1. 1. 2005 so bile za tožnika izdelane tri ocene sodniške službe, in sicer 14. 12. 2007, 6. 5. 2011 in 12. 3. 2015. Iz prvih dveh ocen izhaja, da sodnik izpolnjuje pogoje za napredovanje, pri čemer je bil v oceni z dne 6. 5. 2011 opozorjen, da bo moral pri svojem delu dati večji poudarek kvaliteti dela. Pred izdajo naslednje ocene sodniške službe sta bila nad delom sodnika opravljena dva službena nadzora v letih 2013 in 2014, z zaključki katerih je bil A.A. seznanjen in nanje ni imel pripomb. Zadnja ocena, izdana dne 12. 3. 2015, in ki je predmet tega postopka, zajema ocenjevalno obdobje od leta 2011 do leta 2014. Zoper oceno sodniške službe z dne 12. 3. 2015 je sodnik vložil pritožbo. O slednji je odločal Personalni svet Vrhovnega sodišča RS, ki pa jo je zavrnil. Sodnik je nesporno po izteku pritožbenega roka podal dopolnitev pritožbe, zato v pritožbenem postopku slednja skladno s postopkovnimi pravili utemeljeno ni bila upoštevana. Ob upoštevanju navedenega Sodni svet ugotavlja, da je bil postopek sprejemanja ocene sodniške službe pravilen in zakonit ter da so sodnikove navedbe o procesnih kršitvah v ocenjevalnem obdobju neutemeljene.

6. V zvezi z vsebinsko presojo ocene sodnikovega dela, Sodni svet najprej pojasnjuje, da sodnik ni prekludiran z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov v postopku pred Sodnim svetom, zato je Sodni svet upošteval pravno pomembne navedbe sodnika iz vseh njegovih vlog, tudi tistih, podanih v postopku izdelave ocene sodniške službe, ter prebral z njegove strani predlagane sodne odločbe. Z odločbo Sodnega sveta o potrditvi negativne ocene sodniške službe namreč po zakonu nastopi prenehanje sodniške funkcije, kar lahko predstavlja poseg v sodnikove pravice in pravne interese.

7. V nadaljevanju tožena stranka navaja, katerih kriterijev sodnik ne izpolnjuje, in to povzema na naslednji način.

8. Kriterija strokovnega znanja tožnik ne izpolnjuje zaradi številnih pomanjkljivosti pri njegovem delu, neustreznega (preširokega in presplošnega) odrejanja prenosa pristojnosti za odločanje na sodno osebje, opustitve strokovnega nadzora nad delom sodnega osebja ter tudi navodil, usmeritev in napotkov za njihovo delo v teh postopkih, posledica česar je vrsta hudih nepravilnosti pri vodenju postopkov ter pri odločanju v posameznih zadevah in posledično neutemeljenih posegov v pravice posameznikov, v povezavi s presojo, da sodnik tudi ne izpolnjuje kriterijev iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 29. člena ZSS ter ob upoštevanju pričakovanega nivoja znanja od dolgoletnega sodnika, ki dela skoraj izključno na enem pravnem področju.

9. Kriterija delovnih sposobnosti tožnik ne izpolnjuje zaradi zamud pri pisanju sodnih odločb (v ocenjevalnem obdobju je v 55 zadevah odločbo izdelal v času med 30 in 90 dni ter v sedmih primerih v roku nad 90 dni), nepravočasnega postopanja s pravnimi sredstvi (odločbe pritožbenemu sodišču niso bile predložene v obravnavo po šest mesecev in več) ter opustitve nadzora nad delom sodne pisarne, čeprav je pričakovani obseg dela po merilih Sodnega sveta (POD) presegal.

10. Kriterija sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj tožnik ne izpolnjuje, saj po kvaliteti sojenja močno odstopa navzdol od povprečja sodnikov za prekrške na območju Višjega sodišča v Ljubljani (v letu 2011 je bilo v pritožbenem postopku potrjenih 57,14 % sodnikovih zadev (povprečje sodnikov za prekrške na območju Višjega sodišča v Ljubljani je bilo v tem letu 82,44 %), v letu 2012 je bilo v pritožbenem postopku potrjenih 47,73 % sodnikovih zadev (povprečje sodnikov v tem letu je 79,04 %). V letu 2013 je bilo v pritožbenem postopku potrjenih 50 % sodnikovih zadev (povprečje sodnikov v tem letu je 84,05 %) ter v letu 2014 je bilo v pritožbenem postopku potrjenih 54,17 % sodnikovih zadev (povprečje sodnikov v tem letu je 76,05 %).

11. Kriterija odpravljanja in preprečevanja sodnih zaostankov (4. točka prvega odstavka 29. člena ZSS) tožnik ne izpolnjuje zaradi številnih zastaranih zadev (PRuz in EDVP), ki so bile posledica njegovega nestrokovnega dela, neustrezne organizacije dela in neustreznega nadzora nad delom podrejenih.

12. Kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča (5. točka prvega odstavka 29. člena ZSS) tožnik ne izpolnjuje zaradi načina vodenja postopkov in izrazito nekvalitetnega odločanja, na kar kažejo podatki službenega nadzora in podatki o pritožbenem uspehu.

13. Kriterija sposobnosti ustnega in pisnega izražanja (6. točka prvega odstavka 29. člena ZSS) tožnik ne izpolnjuje zaradi nedoseganja ustreznih standardov pisanja sodnih odločb.

14. Po mnenju tožene stranke ocena obeh personalnih svetov daje celostno podobo sodnikovega dela, saj iz nje izhaja izrazito slabo strokovno znanje sodnika in s tem povezana njegova nesposobnost razreševanja pravnih vprašanj, ki se odraža v njegovem zelo pod povprečnem pritožbenem rezultatu in nestrokovnih sodnih odločbah (njegov način pisanja sodb je svojstven, razlogi o odločilnih dejstvih so nerazumljivi, ne poda ocene posameznega dokaza, temveč le neke vrste komentarje v zvezi z izvedenim dokazom, izreki sodb so obremenjeni z nepotrebnimi podatki). Odločbe, katerih vpogled je v vlogi z dne 15. 5. 2015 predlagal sodnik sam, po oceni Sodnega sveta po metodologiji ne odstopajo od povprečja, zato ne morejo biti zadostna podlaga za morebitno spremembo celovite ocene o kvaliteti njegovega dela. Sodni svet tako ni našel podlage za zaključek o dolgoletnem uspešnem sodniškem delu A.A., kar zatrjuje v svojih vlogah. S tem v zvezi je treba izpostaviti, kot že navedeno, da je bil sodnik že v oceni sodniške službe z dne 6. 5. 2011 opozorjen, da bo moral pri svojem delu dati večji poudarek kvaliteti dela, kar kaže na to, da slaba kvaliteta njegovega dela traja že daljše obdobje.

15. Glede nepravočasnosti postopanja z vloženimi pravnimi sredstvi je sicer službeni nadzor pokazal nepravilnosti pri delu sodne uprave, vendar pa ni mogoče spregledali, da je bil sodnik v ocenjevalnem obdobju edini sodnik na Okrajnem sodišču v X., ki je obravnaval prekrškovne zadeve in bi torej, ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj na tem pravnem področju, moral zaznati nepravilnosti oziroma preverjati delo vpisničarke v zvezi z vloženimi pritožbami in po ugotovitvi, da njeno delo ni ustrezno oziroma ažurno, nemudoma ukrepati z jasnimi in določnimi odredbami v vsaki posamezni konkretni zadevi, česar pa ni storil, temveč je podal poročilo in ustrezne odredbe šele po ukrepanju (izrecni odredbi) predsednice sodišča.

16. Treba pa je izpostaviti tudi njegovo metodologijo dela, saj je službeni nadzor pokazal, da je odločanje v zadevah EPVD, PRuz in PRnk vpisnika s (pre)splošnim pooblastilom iz leta 2010 (kar v pritožbi zoper oceno sodniške službe ni zanikal, šele v pisni izjavi, ki jo je Sodni svet prejel 6. 10. 2015, je navedel, da zapisničarki nikoli ni dal pooblastila, da sodi, da pa ga je v letu 2010 prosila za potrdilo, ki naj bi ga potrebovala pri študiju) ter kasnejšo splošno in popolnoma nedoločno odredbo iz maja 2013 prenesel na sodno osebje (vpisničarko) ter da nato, ko je vpisničarka pripravila osnutke sklepov, pred njihovim podpisom pravilnosti odločitve, navedb v posameznih sklepih in vsebine posameznih spisov ni preizkusil, kar pa je bil, glede na to, da je bilo odločanje v zadevah EPVD, PRuz in PRnk vpisnika v ocenjevalnem obdobju v skladu z letnim razporedom dela izključno v njegovi pristojnosti, in s tem tudi odgovornosti, dolžan storiti, ne glede na to ali gre za zadeve, ki so po merilih Sodnega sveta normirane ali ne. Sodnik, ki odgovarja za dodeljene mu sodne spise, je prav tako dolžan sodno osebje, s katerim sodeluje, ustrezno usposobiti za pravilno in ažurno delo na zadevah ter hkrati delo sodnega osebja, ki dela na njemu dodeljenih spisih, po potrebi tudi nadzirati. Zaradi takšnega načina dela sodnika ter neustreznega dela sodne pisarne, za katerega sicer ni v celoti odgovoren sodnik, je v letih 2013 in 2014 prišlo do zastaranja večjega števila PRuz zadev. Zato tudi po presoji Sodnega sveta sodnik kriterija opravljenega dela pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov ne izpolnjuje, čeprav je bilo ugotovljeno, da je sodne zaostanke v ocenjevalnem obdobju odpravljal na dveh vrstah zadev, ki jih je reševal sam (PR in ZSV zadeve). Takšen način dela sodnika pa na ugled sodnika in sodišča vpliva izredno negativno. Sodstvo namreč gradi ugled ravno na pravočasnem in kakovostnem sojenju.

17. V nadaljevanju tožena stranka pravi, da držijo očitki Upravnega sodišča iz predhodne sodbe, da ocena ne vsebuje kriterijev iz 7., 8. in 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ob tem ko je sodišče zavzelo stališče, da mora ocena biti podana za vsak posamezen kriterij, vključno z zakonsko navedenimi indikatorji. Vendar pa Sodni svet dodaja, da je v tej sodbi tudi stališče, da mora sodnik, da ne prejme negativne ocene, vsaj na minimalni ravni kumulativno izpolnjevati vsakega izmed taksativno določenih kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS. V konkretnem ocenjevalnem postopku je bilo ugotovljeno, da sodnik na zahtevanem osnovnem nivoju ne izpolnjuje kar šest predpisanih kriterijev, med katerimi so tudi štirje najpomembnejši, sicer odločilni pri sprejemu ocene sodniške službe in predstavljajo temelj sodniškega dela (strokovno znanje, delovne sposobnosti, sposobnost razreševanja pravnih vprašanj ter opravljeno delo pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov).

18. Glede na vsebinske ugotovitve ocene sodniške službe Sodni svet ugotavlja, da zaradi neizpolnjevanja šestih od devetih kriterijev ocene sodniške službe celostna ocena sodnikovega dela kaže, da ne izpolnjuje pogojev za opravljanje sodniške službe. Ocenjena namreč nista kriterija opravljenega dodatnega dela in odnos do sodelavcev, ki sicer nista sporna, vendar tudi ne odločilna, ter kriterij sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta, za katerega pa je treba upoštevati, da se ocenjuje skozi vodenje sodne uprave, ki je primarno namenjeno predsedniku sodišča, zgolj v njegovi odsotnosti njegovemu namestniku. Ob upoštevanju stališča sodišča, da mora sodnik za uspešno opravljanje sodniške službe vsaj na minimalni ravni kumulativno izpolnjevati vsakega izmed taksativno določenih kriterijev iz prvega odstavka 29. člena ZSS, pa tudi sicer glede na (ne)vplivnost teh treh kriterijev, po mnenju Sodnega sveta tudi njihova morebitna presoja celostne ocene sodnikovega dela ne more spremeniti.

19. Nadalje je v izpodbijanem aktu navedeno, da tudi izhodišču Upravnega sodišča RS, da se mora personalni svet pri oceni sodniške službe opredeliti prav do vsakega "indikatorja"; ki ga je zakonodajalec navedel pri posameznem kriteriju, Sodni svet ne sledi. Kadar personalni svet ne izpostavi, da je pri ocenjevanem sodniku posamezni indikator izražen nadpovprečno ali podpovprečno, velja, da sodnik glede tega indikatorja ne odstopa od povprečja. Sodnik vselej lahko v pritožbi navede, da je pri kakšnem indikatorju nadpovprečen. Nikakor ni na mestu utemeljitev, da je ocena sodniške službe neobrazložena, če pri vsakem od indikatorjev ni navedeno, da ocenjevani sodnik, ne odstopa od povprečja.

20. V tožbi tožnik pravi, da uveljavlja (tudi) sodno varstvo pravice do enakega dostopa do delovnega mesta iz 3. odstavka 49. člena Ustave, ki pa je ustavna pravica sodnika (v povezavi s 6. in 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; v nadaljevanju: EKČP). Pravi, da je prišlo do zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in do bistvenih kršitev postopka, hkrati pa je bilo s sprejeto odločbo nezakonito poseženo v tožnikove človekove pravice oz. temeljne svoboščine (poseg v trajnost sodnikovega mandata kot tudi poseg v zagotovljeno svobodo dela in pravico do socialne varnosti ter poseg v pravico do sodnega varstva).

21. Sodni svet RS je namreč že z odločbo, št. 2/15-219 z dne 5. 11. 2015 potrdil oceno tožnikove sodniške službe, s čimer je tožniku že tudi tedaj prenehala sodniška funkcija. Upravno sodišče je odločbo Sodnega sveta RS št. 2/15-219 odpravilo. Posledično je tožena stranka tožnika ponovno prijavila v zavarovanje, ZPIZ pa je izdal delno odločbo z dne 8. 9. 2016, s katero je tožniku priznal lastnost zavarovanca do 21. 7. 2016, z dnem 22. 7. 2016 pa je bil tožnik ponovno zavarovan s strani tožene stranke in je od takrat dalje tudi nadaljeval z opravljanjem svoje sodniške službe. Vendar pa je nato sledila nova odločba Sodnega sveta RS, ki jo izpodbija s predmetno tožbo.

22. V luči dejstva, da gre v predmetni zadevi že za drug tovrstni postopek, tožnik opozarja zlasti na to, da tožena stranka po prejemu sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1718/2015-15 z dne 6. 7. 2016, s katero je bila prvotna odločba o potrditvi ocene tožnikove sodniške službe odpravljena, sploh ni sledila napotkom sodišča. Že navedeno predstavlja nedopustno kršitev 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

23. V nadaljevanju tožnik povzema, kaj je v sodbi Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1718/2015-15 z dne 6. 7. 2016 izrecno navedeno, med drugim, da bi moral biti v oceno zajet tudi kriterij iz 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, da Sodni svet RS ne more spreminjati ocene sodniške službe in da je treba upoštevati načelo sorazmernosti in da tožena stranka ni upoštevala napotkov sodišča. Tožnik pravi, da je izpodbijana odločba v pretežnem delu prepis že odpravljene odločbe iz leta 2015. V delu, ki pa ni dobesedno prepisan, pa Sodni svet RS nedopustno polemizira z naslovnim sodiščem in zavzema drugačna materialnopravna stališča, da načelo sorazmernosti nima zakonske osnove, da podaja ocene po vseh kriterijih 1. odstavka 29. člena ZSS ni potrebna in da opredelitev do vsakega indikatorja prav tako ni potrebna.

24. Navedeno pravzaprav pomeni, da čeprav je naslovno sodišče že zavzelo stališče, da je bilo v okviru prejšnje odločitve Sodnega sveta RS materialno pravo napačno uporabljeno (točka 32 obrazložitve), sedaj tožena stranka ta zmotna materialnopravna stališča ponovno zavzema in jih celo želi vsiliti naslovnemu sodišču kot edina pravilna. To navkljub temu, da je naslovno sodišče jasno izpostavilo, da gre za pravno vprašanje in da je v takšnem primeru, ker Sodni svet RS ne more spreminjati ocene sodniške službe, treba logično-posledično oceno zavrniti, odločiti pa le, če se zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu personalnemu svetu ali ne.

25. Tako se ni moč otresti občutka, da Sodni svet RS odloča na podlagi že zavzetega stališča, na enak način in brez morebitne dopolnitve postopka, zgolj zato, da bi tožniku povzročal škodo, saj se obveznih napotkov naslovnega sodišča evidentno ne drži.

26. Že zato, ker je Sodni svet RS kršil zgoraj navedene napotke in ponovno odločil enako, ne da bi poprej zadevo vrnil v ponovno obravnavo pristojnemu personalnemu svetu, je torej izpodbijana odločba ponovno nezakonita in jo je ponovno potrebno odpraviti. V nadaljevanju pa se bo tožnik iz previdnosti opredelil tudi do tega, zakaj bi jo bilo potrebno odpraviti še iz drugih razlogov.

27. Tožnik se glede razlogov za nezakonitost napadene odločbe uvodoma v izogib ponavljanju sklicuje na navedbe in razloge, ki jih je podal v svoji pritožbi zoper odločitev personalnega sveta. Vsebino pritožbe prilaga in pravi, naj se tako šteje tudi kot trditvena podlaga te tožbe. Sodni svet namreč odločitev Personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani kar povzema. Tožnik je torej v tej pritožbi izpostavil sledeče: da je ocena njegove sodniške službe pravzaprav posledica "afere", ki je na Okrajnem sodišču v X. izbruhnila spomladi leta 2013 in na podlagi katere se sedaj prav tožniku (in zgolj njemu, od vseh tamkajšnjih sodnikov) pripisuje slabo oziroma nekvalitetno delo; da sam ne more in ne sme odgovarjati za neustrezno poslovanje Okrajnega sodišča v X., saj je to stvar sodne uprave, glede katere ni imel pristojnosti oziroma možnosti, da bi neustrezno stanje popravil; da ni prejel pripravljenih dokumentov o službenem nadzoru, zaradi česar se o njih sploh ne more izreči; da sta si oceni službenega nadzora v letu 2013 in 2014 nasprotujoči, saj ocena iz leta 2013 ni ugotovila nepravilnosti, opredelitve o teh razlikah med ugotovitvami pa ni; da gre očitno za osebno in pristransko mnenje ocenjevalke, višje sodnice, ki je do tožnika odklonilna prav zaradi zgoraj izpostavljene "afere"; da je presegal zahtevano normo; da je ocena sposobnosti tožnika za reševanje zapletenih in kompleksnih zadev pomanjkljiva, napake pa so lahko del sodniškega odločanja, saj več rešenih zadev posledično pomeni tudi več razveljavitev odločitev in instančnem sodišču; da so se zaostanki na njegovem področju zmanjševali; da se očitki glede varovanja ugleda sodnika in sodišča ne nanašajo na vodenje prekrškovnih postopkov v smislu postopkovnega vodenja, ki je v pristojnosti sodnika, temveč bolj v smislu administrativno-tehničnega vodenja, ki je v pristojnosti sodnega osebja; da so ga očitno ocenjevale osebe, ki ga sploh ne poznajo, pri tem pa še zavzele nedopustna pristranska stališča; da glede posameznih kriterijev sodniške službe (po 29. člena ZSS) v obrazložitvi ocene sploh ni nobenih razlogov, zato je ni moč preskusiti; da se ocena, da sodnik ne ustreza sodniški službi, sprejme le v izjemnih primerih, kot skrajni ukrep, ki se mora vselej uporabljati restriktivno, za takšen izjemen primer pa v njegovi zadevi ne gre.

28. Na tovrstne pritožbene navedbe Personalni svet Vrhovnega sodišča RS po mnenju tožnika ni ustrezno odgovoril oziroma se do pritožbenih navedb sploh ni opredelil, saj je navedel, da ni upošteval tožnikovih dopolnitev pritožbe; da zadeve sodne uprave res niso v pristojnosti tožnika in da nadzor v letu 2013 res ni pokazal napak, da pa to v luči izsledkov nadzora v letu 2014 ni pomembno; da seznanitev z izsledki ni potreba, saj je moč ugotovitve (s katerimi sicer sodnik ni seznanjen) učinkovito nevtralizirati v pritožbenem postopku; da statistiko potrjuje mnenje vodje oddelka za prekrške Višjega sodišča v Ljubljani (ki tožnika sploh ne pozna, hkrati pa je zaradi "afere" bila pristranska); da mora za nepravočasnost poslovanja sodne pisarne (spise je zapisničarka skrivala v omari, kar se dalj časa ni ugotovilo) odgovarjati kar tožnik (in očitno edino tožnik od vseh sodnikov na grosupeljskem sodišču); da ocene kljub odsotnosti ocene posameznih kriterijev sodniške službe ni treba dopolnjevati.

29. Tožnik opozarja, da je bil v njegovi zadevi očitno kršen zakon in sicer je Sodni svet RS odločitev o oceni sodniške službe sprejel prepozno, torej po poteku 30 dni, kot to kot obveznost določa 3. odstavek 33. člena ZSS. Personalni svet Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je pritožbo tožnika zoper odločitev Personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani zavrnil že 8. 7. 2015, kar pomeni, da bi moral Sodni svet RS v prvem postopku odločiti do 7. 8. 2015, odločil pa je (v prvem postopku) šele 3 mesece kasneje.

30. Če pa Sodni svet RS ocene ne potrdi, mora personalni svet ponovno izdelati oceno sodniške službe, kot to izhaja iz 3. odstavka 33. člena ZSS. Ker bi torej Sodni svet moral sprejeti odločitev v roku 30 dni (iz same dikcije zakonske določbe, ki uporablja besedo "mora", izhaja, da gre za prekluzivni rok), to torej pomeni, da v zakonsko zahtevanem roku Sodni svet RS ocene ni potrdil, posledično pa ta tudi ni začela učinkovati in bi moral personalni svet ponovno izdelati oceno sodniške službe. Navedeno je še posebej pomembno v luči očitkov, ki se navajajo zoper tožnika, saj se mu med drugim tudi očita, da svojega dela ni opravljal pravočasno (pri čemer je v tožnikovem primeru šlo za instrukcijske roke, tu pa gre za prekluzivnega ).

31. Pa tudi v drugem postopku, torej po odpravi prvotne odločbe Sodnega sveta RS, je Sodni svet RS odločitev o oceni sodniške službe ponovno sprejel prepozno, torej po poteku 30 dni, kot to obveznost določa 3. odstavek 33. člena ZSS. Sodba Upravnega sodišča, opr. št. 1 U 1718/2015-15, je bila izdana že 6. 7. 2016, medtem ko je bil tožnik z 22. 7. 2016 spet prijavljen v zavarovanje in je tudi naprej opravljal sodniško službo, kar pomeni, da bi moral Sodni svet RS po najbolj blagohotni razlagi zakonskih določil najkasneje do 22. 8. 2016 že odločiti, odločil pa je šele 1. 9. 2016. Končno tudi 4. odstavek 64. člena ZUS-1 zahteva, da mora po odpravi akta pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh. Ker bi torej Sodni svet moral sprejeti odločitev v roku 30 dni (iz same dikcije zakonske določbe izhaja, da gre za prekluzivni rok), to torej pomeni, da v zakonsko zahtevanem roku Sodni svet RS ocene ni potrdil. To pa še posebej zato, ker je bila tožnikova ocena sodniške službe sicer izdelana že 12. 3. 2015, odtlej pa je minilo že skoraj leto dni in pol.

32. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I U 1103/2013 z dne 13. 5. 2015 v zvezi z ustavnimi določili o trajnosti sodniškega mandata in njegovega prenehanja. Obrazložitev akta je le navidezna, saj odločba Sodnega sveta RS namreč zgolj povzema dotedanje ugotovitve personalnih svetov, zoper katere pa tožnik sploh ni imel pravnega varstva. Kot odgovor na ta povzetek, s katerim se tožnik seveda ne more strinjati, tožnik kot prilogo tej tožbi v spis vlaga še svoje osebno videnje zadeve, s katerim analizira ter prereka ugotovitve, katere torej Sodni svet RS le povzema. Ta priloga (vključno z njenimi prilogami) je sestavni del te tožbe in predstavlja njeno trditveno podlago.

33. K temu pa tožnik kratko dodaja še sledeče. Sodni svet RS v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da naj bi bili oceni obeh personalnih svetov celoviti, medtem ko odločbe, za katere je tožnik sam predlagal, da naj se vpogledajo, "po oceni Sodnega sveta po metodologiji ne odstopajo od povprečja". Takšna navedba je povsem neobrazložena in je posledično ni moč preskusiti. Ni namreč jasno, kako naj bi bila narejena ta ocena in za kakšno metodologijo naj bi šlo. S takšno obrazložitvijo, katere ni moč preskusiti, pa se tožnik seveda ne more strinjati. Še posebej pa ne zato, ker se mu vedno znova očita, da mora odgovarjati za napake sodnega osebja (ne da bi se ga poprej s tem v zvezi kakorkoli kaznovalo ali v smislu disciplinskega postopka opozorilo).

34. Ustavno sodišče RS je odpravilo uklonilni zapor, na katerega ureditev kot sistemsko napako je sicer tožnik pred tem že ves čas opozarjal, pa se mu sedaj ravno glede teh PRuz zadev (zadeve uklonilnega zapora) podajajo najhujši očitki. Če bi torej sodstvo res delovalo brez napak, potem ne bi bile potrebne niti instance, kaj šele Ustavno sodišče RS, kajti že redna sodišča bi morala soditi skladno z Ustavo RS in torej preprečevati neustavno odločanje. Če je že torej potrebno dajati "prednost odgovornosti sodstva do javnosti", kot to navaja Sodni svet RS v zaključku obrazložitve prvotne (sedaj razveljavljene) odločbe, potem bi bilo gotovo primerneje, da bi odgovorno sodstvo neustavnost uklonilnega zapora ugotovilo (in preprečilo) že prej ter s tem zavarovalo prav to javnost, na katero se sedaj sklicuje kot pomembnejšo od trajnosti sodniškega mandata.

35. Po slovenski ustavni ureditvi je funkcija sodnika trajna (prvi stavek 1. odstavka 129. člena Ustave). Vendar pa je na podlagi postopkov, ki jih pristojni organi sprožijo proti sodniku/sodnici zaradi nedovoljenih ravnanj, sodniška funkcija omejena s tremi možnimi situacijami. Problem zaznavnega antagonizma se začenja na nižji ravni regulacije, kjer je zakonodajalec ustavno podlago iz 1. odstavka 132. člena Ustave preko zakonskih določb uveljavil na zelo širok način. Kajti po ZSS sodniku lahko preneha sodniška funkcija po zakonodaji, ki je veljala v času odločanja pristojnih personalnih svetov, zaradi 15 disciplinskih kršitev, ki jih je že zakonodajalec opredelil kot hude. Že površen pregled teh 15 primerov, ki so podlaga za razrešitev sodnika, pokaže, da je ureditev razlogov za razrešitev sodnika zelo široka in temelji tudi na zelo splošnih izrazih. Tako bi personalni sveti ob upoštevanju teh določb in ob upoštevanju zaključkov, ki so jih sprejeli, po mnenju tožnika morali najprej zoper tožnika voditi ustrezen disciplinski postopek, v katerem bi se tožnik lahko ustrezno branil. Vendar pa se to ni zgodilo.

36. V tem smislu tožnik opozarja na obrazložitev sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. 1 U 1103/2013 z dne 13. 5. 2015. Tam je izrecno izpostavljeno, da je načelo varnega sodniškega mandata po stališču Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov o načelih in pravilih glede odgovornosti sodnikov za strokovnost, etično obnašanje in nepristransko opravljanje sodniške službe ustaljen element sodniške neodvisnosti in mora biti spoštovan. To pomeni, da trajnost imenovanja ne sme biti odpravljena zgolj zaradi "neugodne ocene",

37. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice morajo biti sankcije za kršitve sodniške službe določene v lestvici in razporejene po različni intenzivnosti posega v sodniško službo, v okviru česar je treba upoštevati načelo sorazmernosti. V zadevi Oleksandr Volkov v Ukraine so bile predpisane samo tri možne sankcije za kršitev sodniške zaprisege, izrečena je bila najhujša sankcija, to je prenehanje sodniške službe, in to je bil po stališču ESČP preskromen okvir za uporabo načela sorazmernosti pri izbiri sankcije ob tehtanju javnega interesa na eni strani in interesa pritožnika. Zato je ESČP našteval možno hierarhijo sankcij, ki so uveljavljene v evropskih državah, in sicer: opozorilo, opomin, premestitev, dodelitev nižjega profesionalnega statusa, ali razporeditev na nižjo sodniško mesto, zadržanje napredovanja, denarna kazen, znižanje plače, začasni suspenz, odpustitev z ali brez pokojninskih pravic.

38. O tem vidiku odločanja se noben organ v postopku ocenjevanja tožnikove sodniške službe in njene potrditve ni izrekel. Še več, Sodni svet RS le navaja, da načela sorazmernosti v tej zadevi pač ni mogoče uporabiti navkljub temu, da je tožnik v svojem pismu Sodnemu svetu RS, oddanem 26. 8. 2015, izrecno opozoril, da je potrebno oceno o prenehanju sodniške službe izrekati izjemoma in ob uporabi hierarhije sankcij v skladu z načelom sorazmernosti iz 82. člena ZSS. Glede na to torej, da tožniku doslej ni bila izrečena kakšna disciplinska sankcija, niti konec koncev zoper njega niso bile podane utemeljene nadzorstvene pritožbe (navedeno kot pomemben del mnenja pri ocenjevanju sodniške službe navaja 2. odstavek 3. člena Meril za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe; v nadaljevanju: Merila), gre torej v predmetni zadevi prav gotovo za nesorazmeren ukrep.

39. Da je pri ocenjevanju sodnikov prav zaradi varstva njihove neodvisnosti in varovanja njihovega trajnega mandata, potrebno upoštevati načelo sorazmernosti, izhaja tako iz evropskih priporočil, kot tudi iz Mnenja št. 3 Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov o načelih in pravilih glede odgovornosti sodnikov za strokovnost, etično obnašanje in nepristransko opravljanje sodniške službe (točka B.4.c./74 in točka 5/vi), kot seveda iz sodbe ESČP v zadevi Oleksandr Volkov v. Ukraine, ki je bila izdana leta 2013. Načelo sorazmernosti je tako treba upoštevati ne samo znotraj določil ZSS o oceni sodniške službe, ampak tudi v povezavi z ureditvijo disciplinskih kršitev v ZSS. Ob upoštevanju načela sorazmernosti bi tako pristojni morali najprej uporabiti določbe o disciplinskih kršitvah, ki pa se raztezajo od pisnega opomina, ustavitve napredovanja, znižanja plače, do premestitve na drugo sodišče in kot najhujšo sankcijo prenehanje sodniške službe. Ker se nič od tega ni zgodilo, je tako potrebno bodisi šteti, da so navedbe v oceni pretirane ali neresnične, bodisi zaključiti, da ni bilo takšnih posledic, kot se zatrjujejo, saj bi bil sicer zagotovo poprej sprožen že kakšen disciplinski postopek.

40. Izpodbijani akt posega v tožnikovo pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave in 8. člena EKČP v nasprotju z določilom 3. odstavka 15. člena Ustave v povezavi s sodno prakso ESČP v zadevi Oleksandr Volkov v. Ukraine. Argumentacije Sodnega sveta RS, da je sodnik pač le sposoben ali nesposoben, tako ni moč sprejeti. Tožnikov sodniški mandat bi namreč moral biti trajen in prav to je edina garancija za nepristranskost in pravičnost (poštenost) sojenja, ki zagotavlja temelje demokratičnosti sistema, torej uresničuje načelo iz 1. in 2. člena Ustave RS, kot tudi zahtevo iz 125. člena Ustave RS. Preden bi se v takšen trajen mandat torej lahko zakonito in ustavno poseglo, bi morale biti uporabljene hierarhično ustrezne sankcije. To se ni zgodilo, tožnik pa prenehanja svoje sodniške funkcije ne more razumeti drugače kot sankcijo, saj naj bi to prenehanje nastopilo takoj (pred sodno preverbo zakonitosti) in je tožnik posledično ostal takoj tudi brez socialnih zavarovanj (in brez službe), zaradi česar je vložil posebno tožbo pred delovnim sodiščem (v prilogi). Tožnik se namreč strinja s stališčem, ki ga je že zavzelo Upravno sodišče RS v zadevi I U 1103/2013 z dne 13. 5. 2015, ko je zapisalo, da je sodnik ob prenehanju sodniške funkcije pravzaprav brez učinkovitega sodnega varstva, saj posledice nastopijo nemudoma. Tožnik je namreč kot sodnik delal skoraj celo življenje in tako vsekakor pred sankcijo odvzema tega statusa pričakuje najmanj postopnost, sorazmernost kot tudi celovito obravnavo. Razen seveda, če je tudi za naslovno sodišče sprejemljivo, da so tožniku kršene ustavne in konvencijske pravice.

41. Ob tem tožnik opozarja, da se vsi kriteriji, kot jih je določal 29. člen ZSS, sploh niso upoštevali oziroma ocenili. To je priznal tudi Persona1ni svet Vrhovnega sodišča RS, kateremu se to ni zdelo dovolj pomembno. Končno se to ni zdelo pomembno niti Sodnemu svetu RS, ki je ob tem povrh zavzel še "inventivno" stališče, da naj bi bili sicer upoštevani vsi kriteriji, ne pa tudi indikatorji, glede katerih pa tako ali tako tožnik ne izkazuje odstopanja od povprečja oziroma če indikatorji niso opredeljeni, potem to gotovo pomeni, da "ne odstopajo od povprečja". Očitno je potrebno odločbe Sodnega sveta RS brati tudi med vrsticami. Tožnik tudi ne razume razlike med "kriteriji" in "indikatorji", saj ZSS navaja le kriterije in ti brez dvoma niso bili vsi upoštevani, saj jih je v času izdelave ocene veljavna določba 1. odstavka 29. člena ZSS navajala devet, v oceni pa jih je pojasnjenih (upoštevanih) le šest.

42. Ustavno sodišče je že v odločbi Up-132/96 izpostavilo, da določilo 29. člena ZSS od pristojnega organa za oceno sodniške službe zahteva "kompleksno, celovito vrednotenje kandidata po vseh kriterijih in na podlagi takega vrednotenja izdelavo sintetične pozitivne ali negativne ocene".

43. Že zaradi navedenega tožnik meni, da je izpodbijani akt nezakonit, povrh pa tudi zato, ker se preveč opira na neke statistične podatke, ki ne morejo pokazati verodostojne slike tožnikove sodniške službe, ob tem pa se opira na mnenja oseb, ki tožnikovega dela sploh niso spoznale. Pri tem ne gre spregledati priporočil PSES, naj ocenjevanje sodniške službe ne temelji samo na kvantitativnih kriterijih. PSES namreč svari pred izvajanjem ocenjevanja zgolj prek točk, tabel, odstotkov, številk izdanih sodnih odločb. Zahtevo po uporabi vseh kriterijev je tedaj izrecno določal tudi 1. stavek 2. odstavka 2. člena Meril (ta seveda o "indikatorjih" prav tako ne govorijo). K temu tožnik dodaja, da so se merila in kriteriji takoj po sprejemu njegove ocene spremenili, saj je bil noveliran tudi ZSS. Ob vseh utemeljenih pripombah, ki jih je podal tožnik, tudi na Sodni svet RS, bi bilo tako najmanj primerno, da se tožnikova ocena ne potrdi ter se postopek ponovi, ob upoštevanju novo veljavnih meril.

44. Tožnik nadalje izpostavlja, da se tožena stranka, prav tako pa tudi personalna sveta, sploh niso držali pravil postopka, ki so si jih sami predpisali. Tožnik je po podani pritožbi zoper oceno Persona1nega sveta Višjega sodišča v Ljubljani še sam vložil dve dopolnitvi pritožbe (ki naj se vpogledajo v upravnih spisih), s številnimi, za oceno nadvse relevantnimi prilogami, kar je skladno z določilom 2. odstavka 7. člena Meril, na podlagi katerih lahko sodnik personalnemu svetu predloži sodne spise, ki jih je reševal v ocenjevalnem obdobju. Teh prilog Personalni svet Vrhovnega sodišča ni upošteval (2. odstavek 2. strani obrazložitve sklepa), kar je seveda v nasprotju s 4. odstavkom 2. člena Meril, ki sodniku omogoča, da lahko vedno vloži kakršnokoli listino ali pisanje, za katerega ocenjuje, da bi lahko bilo pomembno pri ugotavljanju kriterijev iz l. člena Meril. Še več, tožnik je celo prejel nazaj svojo beležnico, v katero je vpisoval podatke o svojem delu in katero je predložil ob svoji dopolnitvi pritožbe, kar vsekakor ni pravilno postopanje, saj bi morala takšna dokumentacija ostati v spisu (najmanj) vse do pravnomočnosti dokončne odločitve v predmetni zadevi. Vsekakor gre torej za to, da pri tako pomembni odločitvi enostavno ni moč kršiti notranjih pravil, ki si jih je postavila tožena stranka sama, in pri tem namenoma spregledati navedbe tožnika, z navajanjem razloga, da so prepozne (pritožbeni rok je tudi nerazumno in zagotovo protiustavno prekratek, saj ne omogoča učinkovite pritožbe). Ustrezno stališče o tako pomembni zadevi, kot je prenehanje sodniške službe, je namreč moč zavzeti le ob celovitem tehtanju vseh aspektov zadeve in ob odprtosti tudi za nasprotne argumente.

45. Sodni svet RS sicer navaja, da naj bi to tehtanje opravil. V obrazložitvi napadene odločbe je namreč navedel, da je upošteval pravno pomembne navedbe sodnika, prav tako naj bi prebral njegove sodne odločbe. Vendar pa se do teh Sodni svet RS sploh vsebinsko ne opredeli, tako da takšne navedbe ostajajo na ravni pavšalnosti in so torej neupoštevne.

46. Navedeno pa hkrati pomeni tudi, da tožnik v predmetni zadevi ni imel možnosti podati svoje obrambe. Glede na to, da gre očitno za vsebinsko odločanje o zadevi, za neke vrste upravni postopek, bi moral tudi Sodni svet RS tožnika povabiti, da se o očitkih zoper njega na sami seji (torej ob odločanju) izreče, saj je to tožnik sam predlagal. To se ni zgodilo, pozvan je bil le k pisni izjavi, ki pa se glede na končno posledico očitno prav tako ni upoštevala (ta pisna izjava se prav tako prilaga in v izogib ponavljanju prav tako predstavlja trditveno podlago te tožbe). Navedeno predstavlja bistveno kršitev določb ZUP in že samo po sebi predstavlja razlog za nezakonitost izpodbijanega akta. Ob tako pomembni odločitvi, kot je poseg v trajnost sodniškega mandata, bi se za zakonitost takšne odločitve torej pričakovala najmanj predhodna kontradiktornost, katero je sicer tožnik s predlogom po svojem ustnem pojasnilu na seji (na katero ni bil niti vabljen niti ni bil obveščen, na kateri seji naj bi se o njem sploh razpravljalo) utemeljeno zahteval. Bistvo kontradiktornosti je namreč prav sodelovanje v tistem trenutku postopka, ko se o zadevi dejansko odloča. O tožnikovi usodi se je torej odločalo za zaprtimi vrati in brez njegove prisotnosti. Sodniška funkcija je torej potrjena javno in v imenu ljudstva (82. člen Ustave RS navaja, da so poslanci, ki na podlagi 130. člena Ustave RS volijo sodnike, predstavniki vsega ljudstva), odvzeta pa tajno in brez možnosti prisostvovanja (kaj šele torej aktivnega sodelovanja, kot to sicer navaja obrazložitev napadene odločbe), povrh pa naj bi očitno učinkovala še pred vročitvijo (seznanitvijo tožnika z zadevo). Takšno postopanje po mnenju tožnika ne more biti niti zakonito niti ustavno.

47. Zgoraj navedeno pa še toliko bolj velja za drugi, predmetni postopek pred Sodnim svetom RS, ko je ta odločal po odpravi prvotne odločbe s strani naslovnega sodišča. V tem postopku tožnik sploh ni vedel, da se kaj dogaja. Sam je bil namreč na delovnem mestu, opravljal je delo kot sodnik, predsednica sodišča mu je, potem ko ga je kolektiv sodišča v X. prijazno sprejel, skrbno pripravila pogoje za delo, zaposlila je celo dodatno strojepisko. Nato pa je kot strela z jasnega prišla vest o odločitvi Sodnega sveta RS. V luči vseh dosedanjih postopkov bi bilo tako pričakovati vsaj to, da se tožnika na sejo Sodnega sveta RS povabi, oziroma da se ga obvesti, da se v zvezi z njegovo funkcijo vodijo nadaljnji postopki. Nasprotno - ponovno je sledila vročitev po pošti, brez opozorila in brez poprejšnje seznanitve o teku postopka. Tako tožnik v tem ponovljenem postopku ni niti še imel priložnosti imenovati pooblaščenca.

48. Prav tako so bile zagrešene druge kršitve pravil. Tožnik je bil ocenjevan za obdobje štirih let, čeprav bi moral biti ocenjen le za tri leta (glej npr. prvi stavek prvega odstavka 31. člena ZSS, drugi odstavek 34. člena ZSS). Nadalje bi glede na določila 3. člena Meril morala o sodnikovi službi podati mnenje predsednica sodišča oziroma vodja oddelka, na katerem sodnik opravlja sodniško službo, namesto tega pa je odločilno (in pristransko) stališče podala vodja oddelka višjega sodišča, kjer tožnik svoje službe seveda ni opravljal. Posledično to mnenje tudi ne odraža vsebine, kot jo zahteva 3. člen Meril, da o tem, da o tožniku mnenja podaja nekdo, ki ga ne pozna, sploh ne govorimo. Prav tako se ni upošteval 7. člen Meril, niti ni nikjer izkazano, da se je tožnik seznanil s statistiko, preden je bila poslana personalnemu svetu (1. odstavek 8. člena Meril). Predpisani postopki in Merila so po mnenju tožnika zapisani prav zato, da se pri ocenjevanju in njegovem potrjevanju izogne neobjektivnosti ter pristranskosti. V tožnikovem primeru pa se je zgodilo prav nasprotno. Noben tožnikov argument ni bil upoštevan, vsi postopki so enosmerno vodili v isto smer, z enim samim ciljem, prenehanjem njegove sodniške službe.

49. V tej luči pa tožnik želi še enkrat posebej poudariti, da si ob ustreznem številu pritožb zoper njegove zadeve upa trditi, da ima posledično v absolutnem smislu potrjenih bistveno več odločb, kot jih imajo potrjenih kolegi in kolegice, prekrškovni sodniki v krajih iz ljubljanskega okrožja. O tem se je tožnik osebno prepričal po vpogledu v statistične podatke Okrožnega sodišča v Ljubljani. Navedeno pa pomeni, da sta dva ključna razloga, ki se tožniku očitata (slabo poslovanje sodišča in slaba strokovnost sodnika), tudi po vsebini izpodbita.

50. Tožnik v zvezi z vsem zgoraj navedenim predlaga tudi svoje zaslišanje in s tem tudi izvedbo javne obravnave v predmetnem postopku. Predlaga, da sodišče odločbo Sodnega sveta RS odpravi in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje in da sodišče ugotovi, da tožniku sodniška funkcija ni prenehala in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz nje (ponovno se mu vzpostavi sodniška funkcija od 1. 9. 2016 dalje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Tožnik v predmetni zadevi predlaga tudi prednostno obravnavo. Iz stališč, ki jih je že zavzelo naslovno sodišče v zadevi I U 1103/2013 z dne 13.05.2015, izhaja, da sodniki nimajo učinkovitega sodnega varstva zoper odločitve Sodnega sveta RS. S tem se tožnik več kot strinja, saj je ostal brez sodniške funkcije, brez službe in socialnih zavarovanj. To celo še pred obvestilom tožene stranke in pred vročitvijo takšnih odločitev. Prav zato je bil prisiljen vložiti tožbo pred delovnim sodiščem, na katere vsebino se v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje.

51. Preden pa bo delovno sodišče lahko odločilo, bo moralo najprej stališče o zakonitosti odločitve Sodnega sveta RS zavzeti naslovno sodišče. Glede na navedeno in glede na to, da je tožnik ostal brez vseh pravic, tožnik naslovno sodišče naproša za prednostno obravnavo njegove zadeve.

52. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je Sodni svet kolegijski organ, ki odloča na sejah, določenih v letnem razporedu. Prva naslednja redna seja po prejemu sodbe Upravnega sodišča RS je bila določena za 1. 9. 2016, na tej seji je bila izpodbijana odločitev tudi sprejeta. Zaradi zahtevnosti obravnavane problematike, odločanje o konkretni zadevi na korespondenčni seji ni bilo mogoče. Tožbene navedbe, da je bila odločitev sprejeta prepozno, zato niso točne.

53. Ocena sodniške službe tožeče stranke je bila izdelana na predlog predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, skupaj z njegovim opisnim mnenjem, in njegovo dopolnitvijo. Svoje mnenje o delu tožeče stranke je v postopku podala vodja oddelka za prekrške Višjega sodišča v Ljubljani, ki obravnava pritožbe zoper sodne odločbe tožeče stranke, natančna analiza njenega dela je nenazadnje razvidna tudi iz poročila o službenem nadzoru. Statistični podatki o delu sodnikov so bili le del podlage za odločanje v zadevi. Zato Sodni svet vztraja pri svojem stališču, da je ocena sodniške službe tožeče stranke celostna in kompleksna ter da so bili pri ocenjevanju sodniškega dela ugotovljene vse potrebne okoliščine tožnikovega dela.

54. Poudarja, da je imela tožeča stranka možnost izjave že v ocenjevanem postopku, ko je zoper prvostopenjsko oceno vložila pritožbo. Enako velja tudi za postopku odločanja o negativni oceni sodniške službe, ki ga je izvedel Sodni svet. Pravico do izjave je tožeča stranka izkoristila tudi v postopku odločanja o negativni oceni, ki ga je vodil Sodni svet. S tem je bilo v celotnem postopku upoštevano načelo kontradiktornosti. Tožeča stranka je imela v postopku možnost sodelovati, Sodni svet pa je pri odločanju upošteval vse njene pravno pomembne navedbe. Obvezna prisotnost na seji, na kateri se je odločalo o potrditvi ocene sodniške službe, ni zakonsko določena, zato s tega vidika ni moč govoriti o kršitvi pravice tožeče stranke do udeležbe v postopku, saj njena navzočnost na seji ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev.

55. Sodni svet poudarja, da ocena, da sodnik ne ustreza sodniški funkcij, ni ena izmed disciplinskih sankcij. Institut ocene sodniške službe se od disciplinskih sankcij razlikuje, saj ima drugačno vsebino, sodnik je lahko sposoben ali nesposoben za opravljanje sodniške funkcije, krivdno ravnanje sodnika za oceno ni ključno. Nasprotno velja za disciplinsko odgovornost sodnika, ki je predvidena za primere posameznih kršitev delovnih obveznosti, opravljanja funkcij, dela in dejavnosti, ki ni združljiva s sodniško funkcijo ter za posamezna ravnanja, ki niso v skladu s sodniško etiko, storjena pa so naklepno ali iz malomarnosti. Zato je potrebno razlikovati med disciplinskimi postopki in postopkom ocenjevanja sodniške službe, zaradi česar načelo sorazmernosti sankcije v tem primeru nima zakonske osnove.

56. Ocena sodniške službe pokriva ocenjevalno obdobje, ki traja od zadnjega ocenjevanja do izdelave nove ocene sodniške službe in praviloma zajema tri leta. V primeru, da pride do zamika pri izdelavi ocene sodniške službe, pa se delo ocenjuje v daljšem ocenjevanem obdobju. Zadnja ocena sodniške službe je bila za tožečo stranko izdelana leta 2011. Obravnavana ocena sodniške službe je bila izdelana marca 2015, zato pravilno obravnava obdobje od zadnjega ocenjevanja dalje, to je od leta 2011 do leta 2014. Predlaga, da naslovno sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

57. V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da tožena stranka zgolj pavšalno odgovarja in da se tožena stranka sploh ni opredelila do tožnikovih navedb, da v ponovnem postopku ni sledila napotkom Upravnega sodišča RS. Tožnik je v tožbi navedel, da je odločitev Sodnega sveta RS prepozna, iz več razlogov. Tožena stranka se je opredelila le do drugega očitka in sicer, da Sodni svet RS ni sprejel vnovične odločitve v roku 30 dni, šteto od seznanitve s sodbo Upravnega sodišča RS. Glede na to, da gre za zakonski prekluzivni rok, je ta nepodaljšljiv in nanj ne more vplivati razpored dela Sodnega sveta RS kot kolegijskega organa. Ocena tožnikove sodniške službe ni celostna in kompleksna, kot to pavšalno zatrjuje tožena stranka, kajti očitno je, da še vedno ne vsebuje presoje izpolnjevanja vseh predpisanih kriterijev, kot tudi ni podana za vsak posamezni kriterij iz (nekdanjega) 1. odstavka 29. člena ZSS, vključno z zakonsko navedenimi indikatorji, kot tudi z oceno medsebojne korelacije teh indikatorjev. Vztrajanje tožene stranke pri nasprotnem je tako zgolj pavšalno in posledično neupoštevno, izkazuje pa očitno vnaprejšnjo determiniranost tožene stranke, da vnovič odloči enako, navkljub jasnim napotkom Upravnega sodišča RS in ne glede na utemeljene ter strokovno argumentirane očitke tožnika o nezakonitosti dosedanjih postopkov. Tožena stranka navaja, da tožnikova navzočnost na seji "ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev". Tudi navedeno kaže na to, da je tožena stranka nedopustno že vnaprej odločena ne glede na vse že doslej predstavljene pomanjkljivosti ter nepravilnosti, tako postopka kot ocene. Določilo 3. odstavka 33. člena ZSS izrecno navaja, da Sodni svet mora sprejeti odločitev o oceni sodniške službe v 30 dneh. Ne gre spregledati, da zapisniki teh sej na spletni strani Sodnega sveta RS sploh niso objavljeni. Povrh tožena stranka očitno namerno spregleda, da tožnik izpostavlja nesorazmernost ukrepov, ob dejstvu, da mu doslej še ni bila izrečena kakšna disciplinska sankcija niti konec koncev zoper njega niso bile podane utemeljene nadzorstvene pritožbe in gre torej v predmetni zadevi prav gotovo za nesorazmeren ukrep.

58. Trditve tožene stranke o tem, da načelo sorazmernosti nima zakonske osnove, pa so povsem zgrešene in povrh tudi protiustavne, saj je načelo sorazmernosti načelo, katerega pomen in izvor izhaja celo iz Ustave RS, konkretno iz 2. člena Ustave RS, kot je to pojasnil že nekdanji ustavni sodnik Lovro Šturm v svojih delih v zvezi z načelom sorazmernosti.

59. Ocena sodniške službe naj bi pravilno obravnavala obdobje od leta 2011 do leta 2014, pri čemer pa tožena stranka ne odgovori na tožbene navedbe o tem, da s takšnim ravnanjem tožena stranka krši svoja lastna pravila, kot tudi določbe ZSS, na podlagi katerih bi moral biti tožnik ocenjen le za tri leta. V zvezi z v odgovoru na tožbo navedenimi dokazi pa želi tožnik opozoriti še na to, da je dolžna tožena stranka naslovnemu sodišču predložiti celoten upravni spis, iz podatkov v spisu pa izhaja, da naj bi bile listine iz upravnega spisa predložene selektivno.

60. V predhodnem sodnem postopku v sporu med istima strankama je Upravno sodišče v zadevi I U 1718/2015 z dne 6. 7. 2016 odločilo, da je bil Sodni svet pri presoji ocene sodniške službe v konkretnem primeru vezan na kriterije, ki so taksativno predpisani z določili 1. do 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, saj je ob med strankama nespornem dejstvu, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe (na str. 3, 3. odstavek, ki ga tožnik v tožbi ne prereka), da je bil tožnik v predmetnem ocenjevalnem obdobju tudi namestnik predsednice Okrajnega sodišča v X. (do 27. 9. 2014), zato je že po naravi stvari pravno relevantna tudi 9. točka 1. odstavka 29. člena ZSS, ki se navezuje prav na opravljanje nalog vodstvenega mesta, do česar pa se tožena stranka ni določno opredelila, enako kakor tudi ne oba personalna sveta pred njo, četudi mora skladno z zahtevo zakonodajalca iz 2. odstavka 29. člena ZSS ocena sodniške službe vsebovati izpolnjevanje vseh predpisanih kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS. To pomeni, da mora v primeru, če so sodniku zaupane naloge vodstvenega mesta, vsebovati tudi presojo izpolnjevanja kriterija iz 1. točke do 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, poleg vseh preostalih zakonskih kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS. Po presoji sodišča navedeno pomeni, da mora v okviru opisane materialno pravne ureditve sodnik, da ne prejme negativne ocene sodniške funkcije, vsaj na minimalni ravni kumulativno izpolnjevati vsakega izmed taksativno določenih kriterijev iz 1. odstavku 29. člena ZSS. Po presoji sodišča mora biti v vsakem primeru, brez izjem, ocena sodniške službe podana za vsak posamezni kriterij iz 1. odstavka 29. člena ZSS (vključno z zakonsko navedenimi indikatorji, tudi z oceno medsebojne korelacije teh indikatorjev), prav tako pa tudi kot celota in sicer tako, da mora predstavljati celovito oceno. Enako stališče je že večkrat izrazilo tudi Ustavno sodišče, ki je že v odločbi št. I Up-132/96 z dne 24. 10. 1996 zapisalo, kar je nato večkrat ponovilo, med drugim tudi v odločbi št. Up-1096/06-15 z dne 13. 7. 2007, "da zakonska ureditev sestavitve ocene sodniške službe v 29. členu ZSS zahteva od pristojnih organov kompleksno, celovito vrednotenje kandidata po vseh kriterijih in na podlagi takega vrednotenja izdelavo končne skupne ocene. V tem smislu je treba razumeti tudi pristojnost Sodnega sveta, ko odloča o potrditvi ocene sodniške službe, katere posledica je prenehanje sodniške funkcije. Sodni svet v skladu z drugim odstavkom 33. člena ZSS namreč na takšno oceno ni vezan in lahko potrditev ocene zavrne. To pa glede na stališče, da zoper oceno personalnega sveta ni samostojnega sodnega varstva, pomeni, da mora preveriti tako zakonitost postopka sprejemanja ocene kot tudi vsebinske razloge za oceno sodniške službe oziroma za prenehanje sodniške funkcije". Po stališču Ustavnega sodišča RS, med drugim v odločbah Up-132/96 in Up-134/95, Sodni svet ne more spreminjati ocene sodniške službe, marveč le v primeru negativne ocene odloča o njeni potrditvi ali zavrnitvi potrditve, v primeru slednje pa tudi o vrnitvi zadeve v ponovno odločanje pristojnemu personalnemu svetu, saj gre pri presoji, ali dejansko stanje, ugotovljeno po vseh kriterijih in preko primeroma določenih indikatorjev iz 29. člena ZSS, narekuje pozitivno ali negativno oceno sodniške službe, v bistvu odločitev o pravnem, ne pa o dejanskem vprašanju.

61. V predhodnem postopku je Upravno sodišče tudi ugotovilo, da ni sporno, da ocena za obdobje od 2011 do 2014 v vsebinskem pogledu temelji zgolj na podlagi presoje predpisanih kriterijev iz 1. do 6. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, saj po presoji sodišča iz obrazložitve ocen ni razvidna presoja glede zakonskih kriterijev iz 7., 8. in 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, česar pa tožena stranka ni ugotovila, ampak je v izpodbijani odločbi (vsaj) preuranjeno zaključila (na str. 5, 7. odstavek), da se je "PSVS v oceni opredelil prav do vseh kriterijev". Zato so po presoji sodišča v povezavi z navedenimi kriteriji iz 1. do 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS pristojni organi nepravilno uporabili materialno pravo in je prav zato ostalo posledično nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Po povedanem se kot utemeljen izkaže očitek tožnika, da sporna ocena sodniške službe (očitno) ni pravilna in ni zakonita, saj je v konkretnem primeru izostala celovita ocena sodnikovega dela na podlagi kumulativne presoje vsakega izmed predpisanih kriterijev in vseh primeroma določenih indikatorjev po določilih 1. točke do 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. Zakonska ureditev sestave ocene sodniške službe v 29. členu ZSS namreč kot rečeno zahteva od pristojnih organov kompleksno, celovito vrednotenje po vseh kriterijih in na podlagi takega vrednotenja izdelavo končne skupne ocene. V tem smislu je po presoji sodišča treba razumeti tudi pristojnost Sodnega sveta, ko odloča o potrditvi ocene sodniške službe, katere posledica je prenehanje sodniške funkcije (tako tudi Ustavno sodišče v odločbah št. Up-132/96 in Up-1096/06-15). Po presoji sodišča namreč ni dopustno, da bi bila ocena iz 1. točke prvega odstavka 32. člena ZSS izdelana samo na podlagi negativne ugotovitve o posameznem izmed kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS, ne da bi to pristojni organi upoštevali v korelaciji s preostalimi zakonskimi kriteriji. Poleg same vsebine določbe 1. odstavka 29. člena ZSS takšna razlaga ocene sodniške službe izhaja tudi iz narave ocenjevanja sodniškega dela. Iz obrazložitve odločbe Sodnega sveta mora biti razvidna argumentacija, zakaj neizpolnjevanje določenega kriterija glede na izpolnjevanje drugih kriterijev pomeni, da sodnik ne ustreza sodniški funkciji in mu ta funkcija preneha, kar je sodišče poudarilo že v primerljivi zadevi št. I U 1917/2006, saj mora akt o potrditvi prenehanja sodniške službe temeljiti na natančni, celoviti in pravilni ugotovitvi obstoja razlogov za prenehanje sodniške službe, ki jih predpisuje ZSS (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi št. Up-132/96).

62. Prav tako je Upravno sodišče že v predhodnem upravnem sporu zavzelo stališče, da je ugovor tožnika, da Sodni svet pri svoji presoji ni upošteval načela sorazmernosti ukrepa glede na težo očitane kršitve, utemeljen. Načelo sorazmernosti je po presoji sodišča prav tako potrebno upoštevati, ne samo znotraj določil ZSS o oceni sodniške službe, ampak tudi v povezavi z ureditvijo disciplinskih kršitev v ZSS (3. točka 2. odstavka 81. člena ZSS), četudi sicer tožena stranka glede disciplinskih ukrepov pravilno navaja, da gre za dva različna načina prenehanja sodniške funkcije, ki sta v zakonu urejena ločeno in neodvisno. Ker je sodišče že na tej podlagi v zadevi I U 1718/2015 z dne 6. 7. 2016 tožbi ugodilo, se ni opredeljevalo do drugih tožbenih ugovorov.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

63. Tožba je utemeljena.

64. Izpodbijani akt je bil izdan dne 1. 9. 2016. Zato v predmetni zadevi ni pravno relevanten Zakon o Sodnem svetu, ki je sicer začel veljati dne 20. 5. 2017, uporablja pa se od dne 20. 11. 2017.¹ Ta je pristojnost za sodni nadzor nad zakonitostjo odločanja Sodnega sveta in za uresničevanje pravice do učinkovitega sodnega varstva sodnika/sodnice zoper tovrstne in druge akte Sodnega sveta prenesel iz Upravnega sodišča na Vrhovno sodišče.²

65. Za Upravno sodišče ni dvoma, da zakonska možnost, po kateri sodniku, če pristojni organ za oceno sodniške službe ugotovi, da sodnik "ne ustreza sodniški službi", sodniška funkcija preneha (1. točka 1. odstavka 32. člena Zakona o sodniški službi v povezavi z 33. členom Zakona o sodniški službi³), načeloma ni problematična niti v povezavi z načelom neodvisnosti sodstva (2. odstavek 3. člena, 23. člen, 1. odstavek 129. člena 1. odstavek 132. člena in 125. člen Ustave).⁴ Ta možnost v Sloveniji načeloma ni ustavno problematična, upoštevajoč ob tem tudi dejstvo, da zakonodajalec ni določno opredelil, kdaj sodnik "ne ustreza sodniški službi". Določba 2. odstavka 29. člena ZSS namreč pravi samo to, da "mora ocena sodniške službe vsebovati izpolnjevanje vseh kriterijev" iz 1. odstavka 29. člena ZSS; nekatere druge določbe ZSS in podzakonskega predpisa pa določajo samo to, na kakšen način se posamični kriteriji iz 29. člena ZSS ugotavljajo, a brez določne opredelitve, pod katerimi pogoji glede na zakonske kriterije iz 29. člena ZSS sodnik ne ustreza več sodniški službi.⁵

66. Takšna ureditev načeloma ni problematična, ker tudi v vseh pomembnejših mednarodnih dokumentih in standardih namreč velja, da sodniku sodniška služba izjemoma lahko preneha v primeru, če je sodnik z vidika standardov kakovosti (strokovnosti) ni več sposoben opravljati. Nekatere institucije oziroma listine v različnih časovnih obdobjih njihovega sprejema ali delovanja v zvezi s tem uporabljajo izraz "incapacity"⁶ oziroma "incompetence"⁷ (nesposobnost), ali pa izraz "indolence" oziroma "blatant incompetence" (malomarnost, izstopajoča nesposobnost)⁸ oziroma "incapability or unwillingness to perform judicial duties to a minimum acceptable standard" (nesposobnost ali nepripravljenost za izvajanje sodniške službe vsaj do standarda minimalne ravni sprejemljivosti).⁹

67. Pomembna razlika med slovensko ureditvijo in omenjenimi mednarodnimi standardi je v tem, da omenjene mednarodne listine in institucije ob tovrstnem načinu prenehanja sodniške službe navajajo zlasti disciplinske postopke in ne v enaki meri tudi možnosti razrešitve sodnika na podlagi rednega ocenjevanja sodnikov na vsake tri leta ne glede na dolžino opravljene sodniške službe, kot to velja v Sloveniji.¹⁰ To je v predmetni zadevi relevantno iz razlogov, ki spadajo v okvir sodnega nadzora nad zakonitostjo tovrstnih odločitev, najbolj oziroma najprej pa je to relevantno ravno z vidika sporne okoliščine v tem upravnem sporu, to je uporabe načela sorazmernosti v zvezi z oceno oziroma odločitvijo o prenehanju sodniške službe. Slovenski zakonodajalec je namreč v primeru disciplinskih kršitev izrecno predpisal več možnih ukrepov oziroma sankcij po različni intenziteti posega v izvajanje sodniške službe, med tem ko je v primeru rednega ocenjevanja sodniške službe zahteva po sorazmernosti ukrepa na prvi pogled v ZSS bistveno manj razpoznavna.

68. Zato pa je v tovrstnih zadevah ključno vprašanje - in to velja tudi za obravnavani spor - kako je tožena stranka na podlagi ocene sodniške službe za sodnika z dolgoletnim sodniškim stažem (v konkretnem primeru je tožnik sodniško službo opravljal 28 let),¹¹ ki sta jo sprejela pristojna personalna sveta, prišel do odločitve o potrditvi prenehanja sodniške službe tožnika oziroma natančneje: kako je Sodni svet to odločitev utemeljil, da bi res šlo za "skrajen" ukrep, kot trdi sama tožena stranka v izpodbijanem aktu (na strani 3, drugi odstavek) in Personalni svet Vrhovnega sodišča RS (v tretjem odstavku na strani 2 pritožbene odločbe), in kar sicer zaradi varstva sodniške neodvisnosti med drugim izhaja tudi iz omenjenih mednarodnih standardov in priporočil.

Izhodiščni nastavki za presojo zakonitosti izpodbijanega akta:

69. Upravno sodišče je v pravnomočni sodbi v zadevi U 1103/2013-10 z dne 13. 5. 2015, ob upoštevanju sodne prakse Ustavnega sodišča¹² in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi s 1. odstavkom 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki je sledila sodbi ESČP v zadevi Vilho Eskelinen and others v. Finland (19. 4. 2007), izpeljalo interpretacijo, da je po uveljavljeni upravno-sodni praksi Upravnega sodišča in tudi Vrhovnega sodišča, po kateri je tožba v upravnem sporu zoper akt Sodnega sveta o potrditvi prenehanja sodniške službe iz 33. člena ZSS, dopustna, táko tožbo treba obravnavati na podlagi določila prvega stavka 1. odstavka 2. člena ZUS-1.¹³ V konkretnem primeru torej gre za tožbo na odpravo izpodbijanega akta v smislu 1. alineje 1. odstavka 33. člena ZUS-1 zaradi zatrjevanega posega v pravni položaj tožnika.

70. V okviru presoje zakonitosti izpodbijanega akta je tožnik v tem upravnem sporu glede na vsebino tožbenih ugovorov¹⁴ upravičen tudi do sodne presoje o tem, ali uporaba določb 1. in 2. odstavka 33. člena ZSS v konkretnem primeru pomeni zgolj način uresničevanja pravice sodnika iz 3. odstavka 49. člena Ustave, ali pa je treba šteti, da je bilo z izpodbijanim aktom poseženo v tožnikovo ustavno pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave, po kateri je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto; in če je poseg v to pravico storjen, mora sodišče v tem upravnem sporu presoditi tudi, ali je poseg dopusten v tem smislu, da je v skladu z načelom sorazmernosti (2. člen Ustave in 3. odstavek 15. člena Ustave v zvezi z 3. odstavkom 49. člena Ustave); kajti, če poseg ni sorazmeren, je podana kršitev omenjene pravice in je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti. V okviru te presoje bo sodišče upoštevalo, da po sodni praksi ESČP odločitev o prenehanju sodniške službe lahko pomeni kršitev pravice do zasebnega življenja razrešenega sodnika iz 8. člena EKČP v smislu nesorazmerne omejitve dostopa do službe, kar vključuje elemente vzdrževanja in razvijanja profesionalnih kontaktov s kolegi ter ugled razrešenega sodnika. ¹⁵

71. Sodišče nima podlage za odstop od dosedanje sodne prakse v Republiki Sloveniji, ki se ujema z mednarodnim standardom, po kateri odločitev o prenehanju sodniške službe, ki v Sloveniji na primer učinkuje že z dnem odločitve Sodnega sveta, pri čemer, kot trdi tožnik v konkretnem primeru, med opravljanjem službe ni bil ustrezno obveščen, da mu je služba že prenehala,¹⁶ pomeni poseg v pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave.¹⁷ Tudi v mednarodni pravni praksi v zvezi z določbo člena 25c Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list RS, št. 35/1992-MP, št. 9/1992), ki obvezuje Slovenijo od 1. 7. 1992, ¹⁸ je že 14 let uveljavljeno stališče, da gre pri oblastvenih odločitvah o prenehanju sodniške službe za spore v zvezi s pravico do enakega dostopa do delovnega mesta v javnem sektorju.¹⁹

72. Zato tudi v predmetni zadevi izdaja izpodbijanega akta ne pomeni zgolj načina uresničevanja pravice do enakega dostopa do vsakega delovnega mesta.²⁰ V Sloveniji ta poseg Upravno sodišče presoja po bolj strogi sodni presoji, kot velja za varstvo pravice do enakega obravnavanja v nekaterih drugih vrstah sporov, kjer lahko zadoščata test prepovedi arbitrarnosti in/ali diskriminacije, na primer, ko gre za vprašanje enakega dostopa do delovnega mesta v drugih javnih službah. Strožji test - test sorazmernosti - je v sporih, kot je obravnavani, potreben zaradi pomena varovanja ustavnega načela sodniške neodvisnosti in trajnosti sodniškega mandata (2. odstavek 3. člena, 23. člen, 125. člen, 1. odstavek 129. člena v zvezi z 1. odstavkom 132. člena Ustave ter 1. člen Ustave); slednje je eden od mehanizmov za zagotavljanje sodniške neodvisnosti, ki pa ima ustavni značaj. Poleg nekaterih drugih kadrovskih odločitev Sodnega sveta v zvezi z že izvoljenimi sodniki sta ravno odločitvi o oceni sodniške službe, da sodnik ne ustreza sodniški službi ali da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, še posebej, ko gre za sodnika z dolgim sodniškim stažem, kot je tudi tožnik, tisti vrsti odločitev personalnih svetov ali Sodnega sveta, ki imata lahko zelo močno zvezo z varstvom načela sodniške neodvisnosti prizadetega sodnika in imata tudi najbolj izrazit splošen (med sodniki) bodisi pozitiven, lahko pa tudi neupravičeno negativen učinek na sodniško neodvisnost v smislu 23. in 125. člena Ustave (ang.: t.i. "chilling effect"²¹ oziroma "undue pressure"²²); do slednje situacije lahko pride, če odločitev o prenehanju sodniške službe ni dovolj pretehtana z vidika ustavnih in mednarodnih standardov varovanja sodniške neodvisnosti ali če je v nasprotju z zakonom.

73. Za pristojne organe v postopkih ocenjevanja sodniške službe bi moralo biti splošno znano dejstvo, da se prav v vsakem mednarodnem dokumentu o standardih glede ocenjevanja sodniške službe prepletajo pravila, standardi in priporočila glede ocenjevanja sodniške službe s pravili in standardi glede varovanja načela neodvisnosti sodniške službe.²³ Pa tudi v sodni praksi ESČP velja, da so okoliščine oziroma pogoji za prenehanje sodniške službe oziroma za odstavitev sodnika relevantne z vidika ugotavljanja, ali obstajajo zadostne garancije za sodniško neodvisnost.²⁴ Dejstvo, da ta zveza izrecno ali neposredno ne izhaja iz določil 32., 33. in 29. člena ZSS, med tem ko je izrecno navedena za disciplinske postopke v 3. odstavku 80. člena ZSS, pa ne pomeni, da ni potrebno, da je vsaka ocena oziroma odločitev, da sodnik ne ustreza sodniški službi ali da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, obrazloženo pretehtana tudi z vidika varovanja sodniške neodvisnosti. Zakon je namreč vedno treba razlagati in uporabiti v skladu z ustavo, če pa na predmetnem področju obstajajo mednarodni standardi, kot to velja na obravnavanem področju, je toliko bolj priporočljivo, da pristojnemu organu ti standardi služijo v oporo pri ustavno-skladni razlagi in uporabi zakona in podzakonskega predpisa v posamičnem primeru.

74. V zvezi s tem sodišče pripominja, da kljub temu, da je Upravno sodišče v pravnomočni sodbi v zadevi I U 1103/2013-10 z dne 13. 5. 2015 med drugim navedlo, da "temeljni (glavni) namen ustavne garancije iz 1. odstavka 132. člena Ustave ni varstvo pravice ali pravnega interesa sodnice, ampak je ta določba v funkciji varovanja neodvisnosti sodnika/sodnice in sodstva kot celote,"²⁵ je treba v novih (aktualnih) okoliščinah upoštevati tudi, da se je mednarodna sodna praksa na tem področju očitno začela nagibati tudi v prid varovanju "subjektivne" pravice sodnika do neodvisnega izvajanja sodniške službe. Gre za kontekst sodbe v zadevi Baka proti Madžarski in splošno znanih dejstev o krhanju zagotovil sodniške neodvisnosti v državah Sveta Evrope in Evropske unije, kar se odraža tudi v aktualnem pripadu zadev v zvezi s kršitvami pravic sodnikov v državah podpisnicah EKČP. V sodbi v zadevi Baka v. Hungary se Veliki senat ESČP zato sklicuje na "povečevanje pomena, ki ga mednarodni instrumenti in Svet Evrope ter sodna praksa mednarodnih sodišč in drugih mednarodnih institucij pripisujejo poštenemu postopku v zadevah razrešitev oziroma prenehanj sodniške službe, kar vključuje intervencije neodvisnih organov izvršilne ali zakonodajne veje oblasti".²⁶ Tri pritrdilna ločena mnenja in eno odklonilno ločeno mnenje v zadevi Baka v. Hungary opozarjajo, da Veliki Senat ESČP v tej zadevi, ob tem, ko se sklicuje na neobvezujoče mednarodne standarde in prakso drugega mednarodnega sodišča, ne varuje neodvisnosti sodniške službe zgolj v smislu abstraktnega načela, ki varuje neodvisnost sodstva kot celote, ampak priznava obstoj konkretne individualne "civilne" pravice sodnika, da ni nezakonito oziroma v nasprotju z EKČP odstavljen s sodniškega mesta in da ima dostop do sodnega varstva te pravice.²⁷ Sodnik Sicilianos se ob tem sklicuje med drugim na listino Magna Carta of Judges, ki jo je Posvetovalni svet evropskih sodnikov (CCEJ) sprejel novembra leta 2010, in ki jo sodba Velikega senata citira v 81. odstavku, ter na Mnenje Odbora ZN za človekove pravice št. 32 in zaključuje, da si "težko zamišlja uveljavitev vladavine prava brez subjektivne pravice sodnikov do neodvisnega opravljanja službe in da je zato ta pravica sestavni del varstva na podlagi določila 1. odstavka 6. člena EKČP". ²⁸

75. V obravnavani zadevi ocena sodniške službe tožnika nima niti enega stavka v obrazložitvi v zvezi s tehtanjem sodniške neodvisnosti z negativno oceno sodniške službe. Pritožbena odločba Personalnega sveta Vrhovnega sodišča RS samo na začetku obrazložitve navaja, da se "taka ocena sprejme le v izjemnih primerih in je skrajni ukrep, ki mora biti uporabljen restriktivno", pri čemer pa pritožbeni organ tega standarda v nadaljevanju ne aplicira na konkretne okoliščine primera, tako da bi Upravno sodišče lahko razbralo, kako je pritožbeni organ sploh opravil tehtanje med sodniško neodvisnostjo in ugotovljenimi slabostmi pri delu sodnika z vidika kriterijev iz 29. člena ZSS. Tožena stranka uporabo kriterijev iz 29. člena ZSS v povezavi z ustavnim načelom sodniške neodvisnosti sicer posredno obravnava, ko nasprotuje in ne sprejema interpretacije Upravnega sodišča v predhodnem postopku ter zavrača relevantnost načela sorazmernosti pri odločanju o prenehanju sodniške službe. Zakaj je ta argumentacija tožene stranke tako napačna, da je bilo treba tožbi ugoditi, bo sodišče postopoma utemeljilo v naslednjih razdelkih te sodbe. Zato pa v teh izhodiščnih nastavkih sodišče zgolj še pripominja, da se test stroge sodniške presoje izpodbijanega akta nanaša na vse z zakonom ali podzakonskim predpisom predpisane procesne garancije (kot so na primer v 36. členu ZSS), podprte s t.i. splošnimi pravnimi načeli poštnega postopka ter (mednarodno) sodno prakso, ter uporabo drugih procesnih določil (na primer iz 31. ali 35. člena ZSS) ter zakonskih pogojev za izrek prenehanja sodniške službe iz 1. in 2. točke 1. odstavka 32., 33. in 34. člena ZSS, ter zakonsko predpisanih materialnih "kriterijev" za ocenjevanje sodniške službe iz 29. člena ZSS, ker ti po zakonu zavezujejo personalne svete pri oceni sodniške službe in tudi Sodni svet (28. člen ZSS). Ker je zakonodajalec predpisal tudi obveznost Sodnega sveta, da sprejme merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe (8. alineja 1. odstavka 28. člena Zakona o sodiščih),²⁹ se stroga sodniška presoje razteza tudi na upoštevanje Meril za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe. ³⁰ Izven tega, kar je v zvezi s kriteriji za oceno sodniške službe predpisano z Merili in določilom 29. člena ZSS, pa imajo pristojni organi, to je personalni svet oziroma pritožbeni organ iz 35. in 36. člena ZSS ter Sodni svet polje proste presoje, v katero Upravno sodišče v upravnem sporu ne posega, ker ni pristojno za strokovno oceno sodniške službe, razen če odločitev v posamičnem primeru glede uporabe tiste vsebine kriterijev ali indikatorjev, ki ni predpisana, ni nerazumna. S tega vidika je ta test sodne presoje Upravnega sodišča enak stališču Vrhovnega sodišča, le da je bolj natančno in da Upravno sodišče presojo izrecno povezuje z ustavnim načelom sodniške neodvisnosti ter mednarodnimi standardi. Tudi Vrhovno sodišče namreč v sodbi v zadevi X Ips 270/2007 pravi, da sodna presoja v takih primerih "ne zajema presoje primernosti strokovne ocene, temveč se omejuje na spoštovanje meja in namena prostega preudarka, pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, uporabo materialnega prava ter morebitne kršitve pravil postopka"³¹ ter da mora biti izpodbijana odločba "ustrezno in razumno obrazložena tako glede očitane zmotne uporabe materialnega prava, kot tudi glede predhodno ugotovljenega dejanskega stanja".³²

Nezakonitost izpodbijanega akta zaradi kršitve načela pravne države, neodvisnosti sodstva in učinkovitega sodnega varstva pravic tožnika:

76. V predhodnem upravnem sporu med istima strankama (I U 1718/2015-15) je Upravno sodišče v 31. odstavku obrazložitve odločilo, da je utemeljen tožbeni ugovor tožnika, da bi moral Sodni svet v presoji upoštevati načelo sorazmernosti in da je to načelo uporabljivo ne samo znotraj pravil o disciplinskih kršitvah sodnika, ampak tudi glede ocene sodniške službe, četudi gre za drugačno naravo postopkov. V izhodišču sodbe v zadevi I U 1718/2015-15 z dne 6. 7. 2016 (v odst. 29 obrazložitve sodbe) je namreč Upravno sodišče postavilo, da mora presoditi zakonitost izpodbijanega akta tudi z vidika sodniške neodvisnosti v smislu določil 125. člena in 1. odstavka 129. člena Ustave. Isti tožbeni ugovor tožnik ponovno uveljavlja tudi v tem upravnem sporu.

77. Omenjeno stališče Upravnega sodišča iz sodbe v zadevi I U 1718/2015-15 z dne 6. 7. 2015 ni nova interpretacija Upravnega sodišča glede na preteklo upravno-sodno prakso, saj bi moralo biti toženi stranki znano, da je Upravno sodišče že v pravnomočni sodbi z dne 13. 5. 2015, kjer je tudi šlo za vprašanje sorazmernosti v povezavi z negativno oceno sodniške službe, utemeljilo, na podlagi sodne prakse ESČP (Oleksander Volkov v. Ukraine, 9. 1. 2013), zakaj je treba pri odločitvi o potrditvi prenehanja sodniške službe po določilu 33. člena ZSS upoštevati načelo sorazmernosti. ³³ Upravno sodišče je pri tem v sodbi I U 1103/2013-10 z dne 13. 5. 2015 navedlo, da se je ESČP pri tej odločitvi glede uporabe načela sorazmernosti sklicevalo na Evropsko listino o ureditvi položaja sodnikov (European Charter on the statute for judges), ki pa je pomožni vir za interpretacijo tovrstnih pravnih vprašanj že 19 let.

78. Tožnik se je v tožbi v predhodnem upravnem sporu skliceval na sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1103/2013-10, kar je Upravno sodišče obsežno povzelo v 18. in 19. odstavku obrazložitve sodbe v zadevi I U1718/2015-15 z dne 6. 7. 2016, in sodišče je, kot že rečeno, v zadevi I U1718/2015-15 z dne 6. 7. 2016 odločilo, da je ta tožbeni ugovor utemeljen. Upravno sodišče je v sodbi v zadevi I U 1718/2015-15 vrnilo Sodnemu svetu zadevo v ponovno odločanje s sklicevanjem na določilo 4. odstavka 64. člena ZUS-1, po katerem je tožena stranka v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Sodišče je ob tem z navedbo tudi določila 5. odstavka 64. člena ZUS-1 dalo dovolj jasno vedeti, da so v ponovnem postopku na stališče sodišča vezani tudi drugi organi, ki odločajo o morebitnih rednih in izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča. Upravno sodišče je v predhodnem upravnem sporu tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, torej zaradi napačne uporabe materialnega prava. To pomeni, če bi tožena stranka spoštovala temeljno načelo vladavine prava (2. člen Ustave) in v okviru tega načeli delitve oblasti (2. odstavek 3. člena Ustave ter pravne varnosti) ter neodvisnost sodstva (125. člen Ustave) ter pravico stranke do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave), po katerih morajo državni organi spoštovati in uresničevati pravnomočne odločitve sodišč, še posebej v zadevah, ko so ti organi udeleženi v sodnih postopkih kot stranke, potem bi lahko tožena stranka odstopila od omenjene interpretacije materialnega prava in zavzetega stališča Upravnega sodišča v sodbi v zadevi I U 1718/2015-15 glede uporabe 33. člena ZSS samo v primeru, da bi se v zvezi z uporabo načela sorazmernosti v vmesnem času relevantna zakonodaja bistveno spremenila, ali pa da bi Vrhovno sodišče ali Ustavno sodišče znižala standarde intenzivnosti oziroma obsega sodne presoje tovrstnih aktov oziroma da bi ESČP znižalo standarde varstva pravic sodnikov v zvezi z 6. členom EKČP ali 8. členom EKČP. Tožena stranka pa v izpodbijanem aktu tega ne trdi oziroma sodišče ugotavlja, da do navedenih sprememb tudi ni prišlo.

79. Neobvezujoči mednarodni standardi namreč že od Evropske listine o ureditvi položaja sodnikov iz leta 1998 usmerjajo države Sveta Evrope na uporabo načela sorazmernosti, ko se odločajo za sankcije oziroma ukrepe v primeru, da sodnik opusti določene obveznosti, ki so za izvajanje sodniške službe predpisane z zakonom.³⁴ Ta listina ni vzpostavila razlike pri razrešitvah sodnika na podlagi disciplinske kršitve in razrešitve na podlagi ocene sodniške službe; ob tem je treba poudariti, da načelu sorazmernosti v tem kontekstu ni zadoščeno že zgolj s tem, da so ukrepi ali sankcije predpisani v določeni lestvici od manj do bolj intenzivnih, ampak mora tudi konkretna odločitev upoštevati načelo sorazmernosti pri izbiri konkretnega ukrepa ali sankcije. ESČP je namreč standard glede uporabe načela sorazmernosti citiralo v sodbi Velikega senata v zadevi Baka v. Hungary, v kateri sicer ni šlo za razrešitev sodnika na podlagi disciplinskega postopka, ampak za skrajšanje oziroma prenehanje mandata predsednika Vrhovnega sodišča na podlagi splošnega akta v političnem kontekstu sodnikovega izražanja o zakonodajnih reformah glede sodstva. Tudi v zadevi Oleksandr Volkov v. Ukraine, na katero se je glede uporabe načela sorazmernosti oprlo Upravno sodišče v 76. odstavku sodbe v zadevi I U 1103/2013-10 z dne 13. 5. 2015, sodnik ni bil razrešen na podlagi disciplinskega postopka pred pristojnimi ukrajinskimi organi, ampak na podlagi posebnega postopka in odločitve parlamenta in sicer zaradi kršitve sodniške zaprisege.³⁵ Četudi je ESČP v zadevi Oleksandr Volkov v. Ukraine ugotovilo, da postopek niti z vidika domačega prava ni potekal zakonito in bi že na tej podlagi lahko ugotovilo kršitev pravice iz 8. člena EKČP, kot je sámo zapisalo v sodbi, je kljub temu presojo razširilo še na vprašanje (ne)sprejemljive kakovosti pravne ureditve disciplinskih kršitev sodnika v Ukrajini,³⁶ ki lahko pripelje do razrešitve sodnika zaradi zatrjevanih več procesnih kršitev, ki naj bi jih storil sodnik tekom izvrševanja sodniške službe. V zvezi s tem je ESČP odločilo, da samo tri možne sankcije razvrščene po različni intenzivnosti, vključno z razrešitvijo sodnika, niso zadosti za ustrezno uporabo načela sorazmernosti. ³⁷

80. Od sodbe v zadevi Oleksander Volkov v. Ukraine naprej Upravnemu sodišču ni znano, da bi ESČP znižalo standard glede uporabe načela sorazmernosti v zvezi z 8. členom EKČP v primerih razrešitev sodnikov bodisi na podlagi disciplinskega postopka, bodisi na podlagi ocene sodniške službe glede opravljanja sodniške službe. ESČP večinoma, kadar ugotovi kršitev EKČP zaradi razrešitve sodnika, le-to ugotovi zaradi nesorazmernega posega v pravico razrešenega sodnika do dostopa do sodišča iz 1. odstavka 6. člena EKČP, ³⁸ četudi je zakonitost odločitve o razrešitvi sodnika v teh primerih presodilo tudi upravno sodišče, a organ, ki je odločal o razrešitvi (sodni svet) v svoji sestavi ni bil v celoti nepristranski in neodvisen³⁹ in se zato ESČP v omenjenih zadevah ni ukvarjalo še z drugimi možnimi kršitvami. Vendar pa je ESČP v navedenih dveh zadevah, ki se nanašata na ukrep razrešitve sodnika zaradi napak pri sojenju ali zaradi prepočasnega sojenja, posebej izpostavilo, da pravila v makedonski zakonodaji, po katerih sodni svet sprejme določen ukrep zoper sodnika zaradi nestrokovnosti, urejajo zgolj možnost njegove razrešitve, med tem ko pravila o disciplinskih kršitvah urejajo več možnih sankcij oziroma ukrepov.⁴⁰ Iz tega v povezavi s sodbo v zadevi Oleksandr Volkov v. Ukraine dovolj očitno izhaja, da je več-stopenjska lestvica možnih ukrepov za primer negativne ocene sodniške službe potrebna, ker to zahteva standard iz sodne prakse ESČP v zvezi z načelom sorazmernosti pri uporabi določila 8. člena EKČP. Poseg v to pravico sodnika je namreč v skladu s EKČP, če je predpisan z zakonom, in če ima poseg legitimen cilj, pravna ureditev tega posega pa mora imeti med drugim to kakovost, da ima predpisanih več možnih ukrepov, ki si sledijo glede na intenzivnost posega do skrajnega ukrepa prenehanja sodniške službe oziroma razrešitve. ⁴¹

81. Vendar pa bi morala tožena stranka načelo sorazmernosti pri presojanju odločitve o prenehanju sodniške službe uporabiti tudi ne glede na sodno prakso ESČP v zvezi z 8. členom EKČP in opisane mednarodne standarde in priporočila. Kajti, če ne drugače, od odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-134/95 z dne 14. 3. 1996 (odst. 13-14), preko sodb Upravnega sodišča v zadevah U 1917/2006-13 z dne 21. 12. 2006 in I U 1103/2013-10 z dne 13. 5. 2015 (odst. 32) in odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-184/14 z dne 17. 9. 2014 (odst. 4) bi moralo biti toženi stranki znano, da prenehanje sodniške službe zaradi negativne ocene sodniške službe pomeni poseg v pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave, ki je dopusten, če je v skladu z načelom sorazmernosti, to pa vključuje med drugim tudi presojo, ali je ukrep nujen v tem smislu, da ni mogoče z milejšim ukrepom v enaki meri doseči isti legitimen cilj. Ravno to je stična točka med standardi sodne prakse ESČP in ustavno-pravnimi standardi v Republiki Sloveniji. Obravnavani poseg je torej v skladu z načelom sorazmernosti upoštevajoč kombinacijo ustavno-sodne prakse in prakse ESČP, če je predpisan z zakonom in ima legitimen cilj, če je primeren, tako da je z njim sploh mogoče doseči legitimen cilj, če je nujen v tem smislu, da z nobenim milejšim posegom ni mogoče v enaki meri uresničiti legitimnega cilja, in če je poseg v pravico posameznika sorazmeren s koristjo, ki jo ta poseg prinaša za varstvo pravic drugih oziroma javne koristi.

82. Ker od izdaje sodbe Upravnega sodišča v predhodnem postopku ni prišlo do spremembe sodne prakse ESČP ali ustavno-pravnih standardov oziroma tožena stranka ni navedla nobene tovrstne argumentacije ali pa novega stališča Vrhovnega sodišča, je tožena stranka s tem, ko ni upoštevala razlage materialnega prava v sodbi Upravnega sodišča v predhodnem postopku, z izpodbijanim aktom kršila načelo pravne države, delitev oblasti in neodvisnosti sodne veje oblasti ter pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva. Tri navedbe v obrazložitvi izpodbijanega akta, in sicer, da je "treba razlikovati med disciplinskimi postopki in postopkom ocenjevanja sodniške službe" in da zato "načelo sorazmernosti nima zakonske osnove",⁴² in da postopnost ni nujna, ker pri ugotovitvi ocene o sodniški službi "ni pomembno, ali sodnik ravna krivdno ali ne", in da je sodnik "lahko le sposoben ali nesposoben za opravljanje sodniške službe", torej nikakor ne predstavljajo argumentacije, ki bi dovoljevala odstop od predhodne interpretacije in jasnih navodil Upravnega sodišča, ki imajo podlago v sodni praksi v zvezi z določilom 3. odstavka 49. člena Ustave in 8. člena EKČP.

83. Načelo sorazmernosti v zvezi z izpodbijano odločitvijo o prenehanju sodniške službe pa ni edini element v obrazložitvi izpodbijanega akta, v zvezi s katerim tožena stranka ni upoštevala sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 1718/2015-15 z dne 6. 7. 2016 in sodne prakse Ustavnega sodišča. Upravno sodišče je namreč v predhodnem postopku s sklicevanjem na odločbi Ustavnega sodišča v zadevah Up-132/96 in Up-1096/06-15 in Upravnega sodišča v zadevi I U 1917/2006 ponovilo, da ocenjevanje sodniške službe zahteva "od pristojnih organov kompleksno, celovito vrednotenje po vseh kriterijih in na podlagi takega vrednotenja izdelavo končne skupne ocene", in da mora biti "iz odločbe razvidna argumentacija, zakaj neizpolnjevanje določenega kriterija glede na izpolnjevanje drugih kriterijev pomeni, da sodnik ne ustreza sodniški funkciji" /.../. Upravno sodišče je poudarilo, da "mora biti v vsakem primeru, brez izjem, ocena sodniške službe podana za vsak posamezni kriterij iz 1. odstavka 29. člena ZSS (vključno z zakonsko navedenimi indikatorji, tudi z oceno medsebojne korelacije teh indikatorjev". Na tej podlagi je Upravno sodišče v predhodnem postopku ugotovilo, da iz odločbe in ocene sodniške službe ni razvidna presoja glede kriterijev iz 7., 8. in 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS in da je zato organ nepravilno uporabil materialno pravo in nepopolno ugotovil dejansko stanje, še posebej, ker naj bi tožnik izvrševal vodstveno funkcijo namestnika predsednice Okrajnega sodišča v X. do 27. 9. 2014. Iz odpravljene odločbe Sodnega sveta 2/15-219 z dne 5. 11. 2015 izhaja celo, da naj bi tožnik v celotnem obdobju od 30. 11. 2000 do 27. 9. 2014 opravljal funkcijo namestnika predsednice sodišča.⁴³

84. Tudi v prejšnjem odstavku navedeni interpretaciji materialnega prava ter ugotovitvi Upravnega sodišča, da trije kriteriji iz 7., 8. in 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS sploh niso bili upoštevani v celoviti oceni, tožena stranka v ponovnem postopku ni sledila in ju ni upoštevala in tožnik to uveljavlja tudi v predmetnem upravnem sporu. Tožena stranka priznava, da v ponovnem postopku nista bila ocenjena kriterija opravljanja dodatnega dela in odnos do sodelavcev z razlago, da ne gre za odločilna kriterija, kriterij opravljanja vodstvenega mesta, pa ni bil upoštevan, ker se le-ta ocenjuje skozi vodenje sodne uprave, ki je primarno namenjeno predsedniku sodišča, zgolj v njegovi odsotnosti pa njegovemu namestniku. S tem je tožena stranka očitno zaobšla pravno interpretacijo in stališče ter konkretne napotke Upravnega sodišča iz predhodnega postopka, kar je ravno tako v nasprotju z načelom pravne države, neodvisnosti sodišča in pravico do učinkovitega sodnega varstva. Za to je sicer tožena stranka uporabila opravičilo v argumentaciji, da po stališču Upravnega sodišča iz omenjene sodbe velja, da "mora sodnik, da ne prejme negativne ocene sodniške funkcije, vsaj na minimalni ravni kumulativno izpolnjevati vsakega izmed taksativno določenih kriterijev iz prvega odstavka 29. člena ZSS, kar izhaja tudi iz narave navedenih kriterijev, ki jih je že zakonodajalec v 29. členu ZSS opredelil kot odločilne za ugotovitev, ali ima sodnik kot tudi kandidat za sodniško službo, strokovno znanje in sposobnosti za opravljanje sodniške službe 1. odstavek 28. člena ZSS)". Vendar pa je tožena stranka to interpretacijo v izpodbijanem aktu napačno uporabila.

85. Stališče sodišča, da mora sodnik, da ne prejme negativne ocene sodniške službe, vsaj na minimalni ravni kumulativno izpolnjevati vsakega izmed taksativno določenih kriterijev iz določila 1. odstavka 29. člena ZSS pomeni nujno garancijo (neodvisnosti), po kateri sodniku nikakor ne more prenehati sodniška služba zaradi morebiti slabe ocene sodniške službe, če vsaj na minimalni ravni izpolnjuje vse kriterije iz 1. odstavka 29. člena ZSS. Glede na dosedanjo sodno prakso v zvezi s 3. odstavkom 49. člena Ustave v zvezi z 23. členom, 125. členom ter prvim stavkom 129. člena Ustave, citirane mednarodne standarde in priporočila ter sodno prakso ESČP bi zato moralo biti toženi stranki jasno, da navedeno stališče Upravnega sodišče ne more pomeniti to, da čim je ugotovljeno, da sodnik ne izpolnjuje vsaj enega kriterija na minimalni ravni, mu preneha sodniška služba, saj četudi je izbira te minimalne ravni v določeni diskreciji oziroma polju proste presoje pristojnih organov, je le-ta tudi zaradi varovanja sodniške neodvisnosti ustavno vezana z načelom sorazmernosti, pri čemer pa ne more biti nobenega dvoma, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, da ta meja ni že ob kakršni koli podpovprečnosti. Ravno zato je splošno pravno načelo sorazmernosti v povezavi z načelom varovanja sodniške neodvisnosti, na katero je Upravno sodišče oprlo odločitev v predhodnem upravnem sporu, tako ključno. Upravno sodišče se v predhodnem upravnem sporu ni opredeljevalo do (morebitne različne) teže posameznih kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS in tudi v tem upravnem sporu sodišče ne vidi nerazumnosti v odločitvi tožene stranke, da daje večjo težo kriterijem iz 1 do 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. To je polje proste presoje Sodnega sveta in personalnih svetov in sodišče v tej oceni kriterijev ne vidi nerazumnosti. Vendar pa kljub večkratnemu poudarjanju v sodbi v zadevi I U 1718/2015-15, da morajo biti v oceni zajeti prav vsi kriteriji iz 1. odstavka 29. člena ZSS, tožena stranka ni upoštevala treh kriterijev iz 7., 8. in 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, čeprav je Upravno sodišče v predhodnem postopku ugotovilo, da je tožnik v ocenjevanem obdobju bil tudi namestnik predsednice okrajnega sodišča v X. in je zato po mnenju Upravnega sodišča v omenjeni sodbi "že po naravi stvari pravno relevantna tudi 9. točka 1. odstavka 29. člena ZSS." Tožnik to uveljavlja v tožbi, čeprav izrecno ne navaja, katere naloge vodstvenega mesta je kot namestnik predsednice sodišča dejansko kdaj opravljal v relevantnem obdobju; vendar pa tudi tožena stranka kljub stališču Upravnega sodišča ni v ponovnem postopku razčistila, ali je tožnik opravljal kakšne vodstvene naloge, ali ne. Ali je vodstvene naloge tožnik kot namestnik predsednice sodišča, kar je brez dvoma vodstvena naloga, dejansko opravljal, ali ne, nista ugotavljala niti Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani niti Personalni svet Vrhovnega sodišča, tožena stranka pa se je do tega opredelila samo v tem smislu, da se naloge vodstvenega mesta iz 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS ocenjuje skozi vodenje sodne uprave, ki je primarno namenjeno predsedniku sodišča, zgolj v njegovi odsotnosti pa njegovemu namestniku. Ali je do opravljanja tega dela tega dejansko prišlo, tožena stranka ni ugotavljala, pa bi morala, da bi izpolnila napotke Upravnega sodišča.

86. Upravno sodišče je v predhodnem postopku navedlo tudi, če sodnik ne izpolnjuje katerega izmed predpisanih kriterijev, morebitno izpolnjevanje preostalih kriterijev ne more vplivati na ugotovitev, da v takem primeru sodnik ne ustreza sodniški službi; slednje je seveda stvar ocene personalnih svetov in Sodnega sveta, a tožena stranka ni upoštevala nadaljevanja te navedbe, da mora biti "kljub temu /.../ v vsakem primeru, brez izjem, ocena sodniške službe podana za vsak posamezen kriterij iz 1. odstavka 29. člena ZSS (vključno z zakonsko navedenimi indikatorji, tudi z oceno medsebojne korelacije teh indikatorjev, prav tako pa tudi kot celota in sicer tako, da mora predstavljati celovito oceno", ker to izhaja, kot je navedlo Upravno sodišče, že iz sodne prakse Ustavnega sodišča v zadevi I Up 132/96 z dne 24. 10. 1996.⁴⁴ Sodišče je namreč že v sodbi v zadevi I U 1103/2013-10 z dne 13. 5. 2015, ravno tako na podlagi omenjene sodne odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-132/96 z dne 24. 10. 1996, opozorilo na problem napačnega razumevanja oziroma zamenjevanja "kriterijev" iz 29. člena ZSS s "pogoji". Ustavno sodišče namreč v odločbi Up-132/96 opozarja na "napačno razumevanje kriterijev iz 29. člena ZSS kot pogojev /.../ in iz tega nerazumevanja izhajajoče napačno pojmovanje, da mora kandidat izpolnjevati vse kriterije iz 29. člena ZSS - namesto pravilne razlage zakona, po kateri se po (vseh) kriterijih iz 29. člena ZSS le presoja, ali kandidat izpolnjuje 6. točko splošnih pogojev iz 8. člena in ustrezne posebne pogoje iz členov 9-12 ZSS, in se to izrazi za vsakega od teh pogojev posebej (ali ločeno po posameznih kriterijih - razen seveda v obrazložitvi), ampak sintetično /.../ z eno od štirih ocen iz 32. člena ZSS".⁴⁵ Na tej podlagi je Upravno sodišče sprejelo interpretacijo kriterija iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS o delovni sposobnosti, da ga torej ni mogoče uporabljati kot pogoj v tem smislu, da gre za conditio sine qua non - če sodnik očitno ne izpolnjuje minimalnih sodniških norm (iz neopravičenih razlogov), potem avtomatično ni sposoben opravljanja sodniške službe.⁴⁶

87. Da imajo pristojni organi za oceno sodniške službe po stališču Ustavnega sodišča iz odločbe Up-132/96 z dne 24. 10. 1996 (odst. 27) obveznost napraviti" "kompleksno, celovito vrednotenje kandidata po vseh kriterijih in na podlagi takega vrednotenja izdelavo končne sintetične pozitivne ali negativne ocene", in da to ni morebiti enkratno stališče iz oddaljene sodne prakse ustavnega sodišča, je opozorilo Upravno sodišče v sodbi v zadevi I U 1103/2013-10 z dne 13. 5. 2015. Na to interpretacijo se je Ustavno sodišče sklicevalo tudi 9 let kasneje v letu 2007. V odločbi Up-1096/06 z dne 13. 12. 2007 (odst. 7) je Ustavno sodišče povzelo razlago iz leta 1996 in dodalo, da velike razlike, do katerih je pri uporabi ZSS prišlo med interpretacijami Sodnega sveta, Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča, pa tudi znotraj Ustavnega sodišča, kažejo, da je zakon preveč nejasen in pomanjkljiv in da je vprašljivo, ali sedanja zakonska ureditev sploh zagotavlja na eni strani uresničevanje ustavno določene vloge Sodnega sveta in na drugi strani spoštovanje ustavnih pravic kandidatov. Ustavno sodišče je v odločbi iz leta 2007 ponovno ugotovilo, da zakonodajalec določil ZSS v delih, ki so relevantni tudi za ta postopek, ni spremenil po izdaji navedene odločbe Ustavnega sodišča, tako da ZSS ni določen in povsem nedvoumen. Po 10 letih Upravno sodišče ugotavlja, da predmetna zakonodaja ni bila izboljšana in da Sodni svet v izpodbijanem aktu ne samo, da ni upošteval sodbe Upravnega sodišča iz predhodnega postopka, ampak tudi ni upošteval sodne prakse Ustavnega sodišča.

88. Tretji element, zaradi katerega je sodišče v tem upravnem sporu ugotovilo, da je izpodbijani akt nezakonit z vidika načela pravne države, neodvisnosti sodstva in učinkovitega sodnega varstva pravic tožnika, pa je odločitev tožene stranke, da "ne sledi izhodišču Upravnega sodišča, da se mora personalni svet pri oceni sodniške službe opredeliti prav do vsakega indikatorja, ki ga je zakonodajalec navedel pri posameznem kriteriju." V zvezi s tem elementom nezakonitosti, ki ga tudi uveljavlja tožnik v tožbi, sodišče najprej pripominja, da je zakonodajalec za (po mnenju Sodnega sveta) najpomembnejše štiri kriterije iz 1 do 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS predpisal indikatorje oziroma pokazatelje, pri čemer je uporabil formulacijo /.../ "pri čemer se upoštevajo zlasti" /.../. Zakonodajalec je nato za vsak kriterij navedel po 3 oziroma 4 indikatorje. Ta formulacija, ki jo je uporabil zakonodajalec, je takšna, da ne more biti nobenega dvoma, da Sodni svet in personalni sveti nimajo polja proste presoje, katere indikatorje bodo upoštevali, ali če sploh bodo upoštevali katere izmed njih, ampak morajo upoštevati vse navedene indikatorje; ali kateri izmed njih prevlada v dani situaciji, ali ne, pa je stvar proste presoje pristojnih organov. Vsi zakonsko postavljeni indikatorji so zelo določni, specifični in jasni ter se ustrezno dopolnjujejo. Samo uporaba vseh indikatorjev ob odločitvi o prenehanju sodniške službe lahko vodi do tega, da je ocena kompleksna in celovita ter ukrep prenehanja sodniške službe skrajen oziroma izjemen, kot sicer navaja tožena stranka, in pretehtan z vidika načela sorazmernosti. Namesto da bi tožena stranka sledila jasnemu stališču in interpretaciji Upravnega sodišča o uporabi vseh indikatorjev pri negativni oceni sodniške službe, je tožena stranka celo dodala interpretacijo, po kateri, če "personalni svet ne izpostavi, da je pri ocenjevanem sodniku posamezen indikator izražen nadpovprečno ali podpovprečno, velja, da sodnik glede tega indikatorja ne odstopa od povprečja" in je ob tem dokazno breme nezakonito prevalila na sodnika, da uveljavlja, da "je pri posameznem indikatorju nadpovprečen".

89. Dokazno breme za negativno oceno sodniške službe, ki vodi k razrešitvi, je namreč na pristojnem organu, sodnik pa se lahko brani s svojimi argumenti. Poleg tega tožena stranka v omenjeni argumentaciji v predzadnjem odstavku na strani 7 (pa tudi sicer v drugem in tretjem odstavku na strani 5 izpodbijanega akta) zmotno postavlja merilo "podpovprečnosti" za oceno, ali nekdo izpolnjuje zakonski kriterij ali ne. Če bi bilo merilo za neizpolnjevanje določenega kriterija "podpovprečnost" oziroma odstopanje od povprečja, potem bi - ob upoštevanju preostalih zmotnih stališč in konceptov tožene stranke, izraženih v izpodbijanem aktu - vsi sodniki, ki so podpovprečni po posameznem pokazatelju oziroma kriteriju bili pod pritiskom razrešitve, kar bi pomenilo nesorazmerno razvrednotenje načela sodniške neodvisnosti (in tudi trajnosti sodniškega mandata kot ustavne kategorije).

90. Ker tožena stranka tudi v tem tretjem elementu brez upravičenega razloga ni sledila in upoštevala pravnega stališča Upravnega sodišča v predhodnem postopku glede upoštevanja zakonskih indikatorjev, je s tem kršila načelo pravne države, delitve oblasti, neodvisnosti sodstva in pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva.

91. Tožena stranka torej v treh elementih razlage materialnega prava ni spoštovala sodbe Upravnega sodišča v predhodnem postopku. Dejansko je izpodbijani akt v vseh bistvenih elementih povsem enak prvotnemu, ki ga je sodišče že odpravilo, le da je v prvotni odločbi Sodni svet navedel tudi, da "se je personalni svet v oceni opredelil prav do vseh kriterijev", med tem ko v izpodbijanem aktu Sodni svet priznava, da ni obravnaval treh od devetih kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS. Spoštovanje in uresničevanje sodb sodišča je sestavni del pravice stranke do dostopa do sodišča iz 6. člena EKČP, ki bi bila sicer brez pomena, če bi pravni sistem držav podpisnic EKČP dovoljeval, da pravnomočna sodba nima potrebnega učinka,⁴⁷ kar je z vidika pravne države še posebej relevantno v tistih primerih, ko organ, ki je odločal v predhodnem upravnem postopku, ne spoštuje sodbe upravnega sodišča.⁴⁸ Sodni svet je namreč spoštoval in izvrševal sodbo Upravnega sodišča iz predhodnega postopka v zadevi I U 1718/2015-15 samo v tem smislu, da je upošteval, da je bila prvotna odločba Sodnega sveta št. 2/15-219 z dne 5. 11. 2015 odpravljena in je Sodni svet še enkrat zasedal in odločal ter izdal izpodbijani akt, v katerem pa ni upošteval treh ključnih razlag prava s strani Upravnega sodišča. Po sodni praksi ESČP mora biti izvrševanje pravnomočnih sodb, tudi če ne gre za strogo gledano izvrševanje sodbe v posebnem izvršilnem sodnem postopku,⁴⁹ celovito in točno,⁵⁰ tako da organ iz druge (ne sodne) veje oblasti ne sme uresničevanja sodbe ovirati, izničiti, ali nedopustno časovno podaljševati, in še manj postaviti pod vprašaj utemeljenost sodne presoje, ker je to v nasprotju z načelom pravne države in 6. členom EKČP.⁵¹ Zato je določba 4. odstavka 64. člena ZUS-1, ki med drugim pravi, da je v primeru, če sodišče odpravi odločbo, organ v ponovnem postopku "vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka," tako pomembna in enako pomembna je tudi določba 5. odstavek 64. člena ZUS-1, ki pravi, da je "na pravno mnenje in stališča sodišča iz prejšnjega odstavka vezan tudi vsak drug organ , ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt na podlagi sodbe sodišča." Slovenski zakonodajalec je v luči zagotavljanja nujnih in minimalnih pogojev za pravno državo predpisal tudi, da sme sodišče upravni akt odpraviti in samo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju "s pravnim mnenjem sodišča" ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek (5. odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka je v konkretni zadevi izdala nov upravni akt v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča, vendar pa narava stvari glede na ustavni položaj Sodnega sveta, ki je pristojen za potrditev negativne ocene sodniške službe, ki jo napravi personalni svet, ne dopušča, da bi sodišče odločilo o stvari niti podatki v spisu ne dajejo zanesljive podlage za meritorno odločitev. Zato sodišče zaradi bolj učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka pred pristojnimi organi v naslednjih razdelkih nadaljuje presojo zakonitosti izpodbijanega akta še z drugih bistvenih vidikov.

Nezakonitost izpodbijanega akta zaradi neuporabe načela sorazmernosti v zvezi z določilom 1. odstavka 33. člena in 1. in 2. točke 32. člena ZSS:

92. Ob odločitvi Upravnega sodišča v prejšnjem razdelku obrazložitve (glede prvega elementa nespoštovanja sodbe Upravnega sodišča) se nujno postavi tudi vprašanje, ali je Sodni svet sploh imel kakšno možnost, da bi glede na zakonsko ureditev, na katero je vezan, pri izbiri posledice oziroma ukrepa glede na oceno sodniške službe, uporabil načelo sorazmernosti, ki ga nesporno ni uporabil, a bi ga moral zaradi 8. člena EKČP oziroma 3. odstavka 49. člena Ustave. Kajti, če Sodni svet te zakonske možnosti sploh ni imel, bi sodišče moralo postopek prekiniti in vložiti zahtevo za presojo ustavnosti določbe 1. točke 1. odstavka 32. člena ZSS in 1. in 2. odstavka 33. člena ZSS z vidika 8. člena EKČP oziroma 3. odstavka 49. člena Ustave. ZSS namreč izrecno ne predvideva lestvice različne oziroma postopne intenzivnosti ukrepov zoper sodnika, ki ne "ustreza" sodniški službi; metode enostavne analogije z določbo 82. člena ZSS, ki načelo sorazmernosti upošteva z opredelitvijo ustrezne lestvice disciplinskih sankcij od pisnega opomina, ustavitve napredovanja, znižanja plače premestitve na drugo sodišče in prenehanja sodniške funkcije, pa ni mogoče uporabiti, ker bi bilo to v nasprotju z voljo zakonodajalca glede na primerjavo 32. in 33. člena ZSS na eni strani in 82. člena ZSS na drugi strani.

93. Vendar pa predpostavljena volja zakonodajalca, ki logično izhaja iz sistematike zakonskih določb, ni bolj pomembna metoda razlage predpisa, kot je metoda, ki vzpostavlja ustavi-skladno interpretacijo zakona, kolikor slednja ne gre preko omejitev, ki jih jasno postavlja jezikovna metoda razlage zakona. Po mnenju Upravnega sodišča omejitve, ki jih postavlja jezikovna metoda razlage ZSS, niso takšne, da bi moralo sodišče postopek prekiniti in vložiti zahtevo za presojo skladnosti omenjenih določil ZSS z določilom 8. člena EKČP. Zakonodajalec namreč ni predpisal, kdaj z oceno sodniške službe personalni svet (lahko) ugotovi, da sodnik "ne izpolnjuje pogojev za napredovanje." To pomeni, da na podlagi zakona ni izključeno, da sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje tudi, kadar na primer ne izpolnjuje kakšnega kriterija iz 29. člena ZSS. V tem primeru pa je zakonodajalec vendarle predvidel več možnih posledic, in sicer, da ne more biti imenovan na višje sodniško mesto ali da ne more biti imenovan na položaj svetnika in da ne more biti uvrščen v višji plačilni razred, če pa to izhaja iz dveh zaporednih ocen, se mu izreče tudi znižanje plače do višine 20% za čas do enega leta (1. in 2. odstavek 34. člena ZSS). To pomeni, da je tožena stranka imela možnost, da vsaj v minimalni možni meri uporabi načelo sorazmernosti oziroma da svojo odločitev utemelji z vidika načela sorazmernosti, a tega ni storila, zaradi česar je kršila uporabo materialnega prava iz 1. odstavka 33. člena, 1. in 2. točke 32. člena ZSS v zvezi z 3. odstavkom 49. člena Ustave oziroma 8. členom EKČP in 129. členom ter 1. odstavkom 132. člena Ustave.

94. Poleg te možnosti ima Sodni svet zaradi zelo slabe ureditve v ZSS o prenehanju sodniške službe na podlagi negativne ocene sodniške službe glede na sodno prakso ESČP v zvezi z prenehanjem sodniške službe in 8. členom EKČP ter glede na 3. odstavek 49. člena Ustave, do odprave te slabosti obveznost, da v aktu o potrditvi prenehanja sodniške službe utemelji, zakaj v konkretnem primeru za določena ravnanja ocenjevanega sodnika ni možno uporabiti instituta disciplinske odgovornosti. Institut disciplinske odgovornosti ima namreč po zdajšnji ureditvi v ZSS bistveno bolje in izrecno predpisano lestvico možnih sankcij. Ta obveznost Sodnega sveta je v konkretni zadevi relevantna glede na to, da bi bilo očitke tožniku v danem primeru morebiti možno povezati z okoliščinami iz 2. točke,⁵² 3. točke⁵³ in 23. točke⁵⁴ 2. odstavka 81. člena ZSS. Pobudo za uvedbo disciplinskega postopka lahko poda namreč tudi Sodni svet (2. odstavek 91. člena ZSS). To pomeni, da je nezakonitost izpodbijanega akta podana tudi v tem, da iz njegove obrazložitve ni razvidno, zakaj v danem primeru s kombinacijo disciplinskega postopka in redne ocene sodniške službe ne bi bilo mogoče uporabiti načela sorazmernosti. Ker tudi s tega vidika načelo sorazmernosti ni pretehtano v izpodbijanem aktu, je odločitev tožene stranke nezakonita. Ob tem sodišče tudi pripominja, da je v primeru neizpolnjevanja določenih kriterijev iz 29. člena ZSS možno - ne glede na to, ali je zakonodajalec to izrecno predpisal, ali ne - sodniku predlagati tudi določeno dodatno usposabljanje oziroma izobraževanje, kar je že po naravi stvari prvi možen ukrep glede na to, da ima sodnik že na podlagi zakona pravico do udeležbe v raznih izobraževalnih oblikah (1. odstavek 64. člena ZSS), če gre za sodnika začetnika in še toliko bolj, če gre za sodnika, ki sodniško službo opravlja 28 let. Tudi s tega vidika izpodbijani akt nima nobene obrazložitve in je bilo zato načelo sorazmernosti v celoti spregledano. Iz tega sledi, da je po mnenju sodišča bilo možno kljub izredno slabi ureditvi načela sorazmernosti pri odločanju o prenehanju sodniške službe zaradi ocene sodniške službe, ZSS uporabiti tako, da bi odločitev Sodnega sveta temeljila tudi na uporabi načela sorazmernosti in da zato ne bi bila v nasprotju z 8. členom EKČP oziroma 3. odstavkom 49. člena Ustave.

Nezakonitost izpodbijanega akta zaradi neuporabe kriterijev iz 7., 8. in 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS in napačne uporabe oziroma neuporabe indikatorjev iz 29. člena ZSS:

95. Ker je sodišče v predhodnih razdelkih že ugotovilo, da bi tožena stranka morala spoštovati sodno prakso Upravnega sodišča in Ustavnega sodišča in uporabiti tudi kriterije iz 7., 8. in 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, kar med strankama niti ni sporno, da ti kriteriji niso bili upoštevani, je izpodbijani akt nezakonit tudi z vidika uporabe 7., 8. in 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS.

96. Vendar pa med strankama tudi ni sporno, da tožena stranka ni upoštevala zakonskih indikatorjev, ki po volji zakonodajalca "zlasti" opredeljujejo vsebino kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS. V konkretnem primeru se to odraža v naslednjih elementih, ki lahko pomembno vplivajo na celovito in kompleksno oceno vseh kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS in načelo sorazmernosti.

97. Za kriterij iz 1. točke 1. odstavka 29. člena ZSS ("strokovno znanje") je zakonodajalec predpisal, da se zlasti upoštevajo "sodnikova strokovna dejavnost, specialistični in podiplomski študij ter dosežen ugled v pravni stroki." Tožena stranka v okviru tega kriterija ni upoštevala nobenega od predpisanih treh indikatorjev, ampak je "strokovno znanje" enačila s pravilnostjo sodniških ravnanj v procesu odločanja, pri čemer se tožena stranka ob tem omejuje na ravnanje tožnika, ko je "prenesel pristojnosti za odločanje na sodno osebje" ter je opustil strokovni nadzor nad sodnim osebjem ter "navodila" in "usmeritve". To brez dvoma nima nobene zveze z specialističnim ali podiplomskim študijem ter ugledom v pravni stroki, ki so trije indikatorji, ki sicer pridejo v poštev za uporabo kriterija strokovne dejavnosti, če gre za sodnika s takšnimi kvalifikacijami. Podrobnejšo presojo pravilnosti uporabe materialnega prava - deloma z vidika testa razumnosti - pa zahteva vprašanje, ali je očitano ravnanje v zvezi s spornim pooblastilom mogoče šteti kot del "strokovne dejavnosti".

98. Z vidika sistematike kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS ni dvoma, da se mora vsebina kriterija "strokovno znanje", ki se "zlasti upošteva" prek sodnikove "strokovne dejavnosti", v zadostni meri razlikovati od vsebine kriterija "sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj", kar se zlasti upošteva prek ugotavljanja "postopkov s pravnimi sredstvi" (3. točka 1. odstavka 29. člena ZSS). Kajti brez določenega razlikovanja med kriterijem iz 1. točke in iz 3. točke ne more iti za dva samostojna zakonska kriterija, kot je to določil zakonodajalec na dovolj logičen in smiseln način v ZSS. Kriterij "strokovno znanje", ki se meri prek sodnikove "strokovne dejavnosti," pa se mora v zadostni meri razlikovati tudi od kriterija iz 7. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, kjer gre za "opravljeno dodatno delo pri izvrševanju sodne funkcije" (v okviru mentorstva, sodelovanja pri izobraževanju, strokovnem izpopolnjevanju, pri pripravi predpisov ter opravljanju drugih zahtevnejših nalog). Razlika med kriterijem "strokovno znanje", ki se meri prek indikatorja "strokovne dejavnosti" (ob smiselni povezavi s specialističnim in podiplomskim študijem ter ugledom v pravni stroki) in kriterijem "opravljenega dodatnega dela pri izvrševanju sodne funkcije" je očitno v tem, da gre v drugem primeru za sodnikovo dodatno delo pri izvrševanju sodne funkcije, ki se nujno povezuje z izvajanjem sodniške funkcije, med tem ko pri specialističnem, podiplomskem študiju, ugledu v pravni stroki ne gre za nekaj, kar je nujno v sistemu izvrševanja sodniške funkcije in zato je tudi indikator "strokovne dejavnosti" treba uporabiti v smislu dejavnosti, ki ni nujna za izvrševanje sodniške funkcije, kot so na primer: publiciranje sodnika bodisi v strokovnih ali znanstvenih publikacijah; sodelovanje sodnika v projektih (tudi mednarodnih), katerih nosilci niso nujno domače pravosodne institucije; sodelovanje in dejavnost sodnika v delovnih skupinah sodniških združenj ipd.. To pomeni, da bi na primer sodelovanje sodnika pri izvajanju pravniških državnih izpitov ali pa v organih v okviru pravne ureditve sodelovanja med pravosodnimi institucijami, ki je urejeno s pravili (na primer Evropske unije) bile dejavnosti, ki zaradi nujne zveze z izvrševanjem sodniške funkcije že po samem zakonu spadajo pod 7. točko 1. odstavek 29. člena ZSS.

99. Iz izpodbijanega akta ni razvidno, da bi tožena stranka upoštevala kateri koli od zgoraj opredeljenih indikatorjev iz 1. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ampak je najprej iz odločbe razvidno (4. odstavek na strani 4 izpodbijane odločbe), da je bil kriterij "strokovno znanje" ugotovljen na podlagi neustreznega, preširokega in presplošnega odrejanja prenosa pristojnosti za odločanje na sodno osebje, opustitve strokovnega nadzora nad delom sodnega osebja ter tudi navodil, usmeritev in napotkov za njihovo delo, kar naj bi po mnenju Sodnega sveta vodilo do hudih nepravilnosti pri vodenju postopkov ter pri odločanju v posameznih zadevah. Umestitev omenjenega spornega pooblastila v zadevah prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodnemu osebju v "strokovno dejavnost" sodnika je glede na zgoraj opisano sistematiko kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS zelo vprašljivo z vidika razumnosti oziroma bi bila za to potrebna dodatna in prepričljiva obrazložitev Sodnega sveta, da bi jo sodišče lahko presodilo, ki pa je v izpodbijanem aktu ni. Ne glede na to pomanjkljivost pa bi bilo glede na skrajnost ukrepa prenehanja sodniške službe (v povezavi z načelom sorazmernosti) nujno, da bi tožena stranka natančno opredelila, za katero konkretno pooblastilo je sploh šlo, na katero časovno obdobje se pooblastilo nanaša, komu je bilo pooblastilo dano, kaj je vsebina tega pooblastila, ali je predsednica sodišča za to pooblastilo vedela, v čem je bilo pooblastilo neustrezno z vidika zakonske ureditve ali profesionalnih standardov oziroma v katerih elementih je bilo preširoko glede na zakonske obveznosti sodnika; nadalje iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, katera navodila oziroma usmeritve glede na konkretno zakonsko določbo ali profesionalne standarde bi moral sodnik dati sodnemu osebju oziroma katero konkretno zakonsko obveznost je sodnik v zvezi s tem opustil. Tožnik je v "pisni izjavi", ki jo je Sodni svet prejel skoraj 1 leto pred izdajo izpodbijanega akta, pojasnil, da nikoli ni dal vpisničarki pooblastila, da sodi, ampak ji je napisal potrdilo, da opravlja določeno delo, ker je to potrebovala za dokazovanje pri študiju, in da to potrdilo nikoli ni bilo mišljeno kot kakršno koli pooblastilo. Tožena stranka tega vprašanja ni razčistila niti ni razvidno, zakaj tožena stranka ni upoštevala omenjenega pojasnila tožnika v pisni izjavi. Zgolj informacija o tem, da se je sporno pooblastilo nanašalo na vodenje FPVD postopkov in da naj bi bilo "preneseno na sodno osebje (vodjo vpisnika)", kar sicer ni dovolj razčiščeno dejansko stanje, se nahaja v oceni sodniške službe. Vendar pa razrešeni sodnik uresničuje pravico do učinkovitega sodnega varstva v sodnem postopku na podlagi tožbe zoper odločitev Sodnega sveta, ne pa v postopku s pritožbo zoper oceno personalnega sveta prve stopnje, zato morajo biti ključna pravno relevantna dejstva, dokazi in pravna podlaga navedeni v odločbi Sodnega sveta o potrditvi negativne ocene sodniške službe. Ker izpodbijani akt teh bistvenih elementov nima, sodišče tudi ne more presoditi zakonitosti izpodbijanega akta glede uporabe kriterija "strokovnega znanja" preko indikatorja "strokovne dejavnosti".

100. Poleg tega, kot že rečeno, če je šlo morebiti za nezakonito pooblastilo (iz leta 2010) ali odredbo (iz leta 2013) v zvezi z izvrševanjem sodniške službe, potem bi tožena stranka zaradi ustavi skladne interpretacije ZSS (z vidika načela sorazmernosti) lahko uporabila 2. točko 2. odstavka 81. člena ZSS,⁵⁵ ki ureja disciplinsko odgovornost sodnika.

101. Iz izpodbijane odločbe je nadalje razvidno, da je tožena stranka upoštevala, da tožnik "presplošnega" pooblastila iz leta 2010 v pritožbi zoper oceno sodniške službe ni zanikal. V nasprotju s tem iz pritožbe zoper oceno sodniške službe izhaja, da je tožnik v pritožbi najprej in zelo obširno (na štirih straneh ter v prvem odstavku na strani 5 pritožbe) pojasnjeval razmere v zvezi z delom sodnega osebja, neustreznim poslovanjem in organizacijo dela, z njegovim opozarjanjem predsednice na napake pri ravnanju s spisi in da določene zadeve niso bile v njegovi pristojnosti, ampak v pristojnosti sodne uprave. Poleg tega pa, če drži, kar je navedel tožnik v pritožbi, da ni dobil na vpogled predloga predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani niti ni dobil nobenega od poročil o opravljenem službenem nadzoru, ampak je ocena sodniške službe ugotovitve iz teh dveh poročil zgolj povzemala, potem tožena stranka ni smela uporabiti stališča v dokazni oceni, da se je tožnik strinjal z vsem, čemur ni izrecno oporekal v pritožbi. Po določbi drugega stavka 5. odstavka 31. člena ZSS se namreč "z vsebino vsakega vnosa [v osebni spis sodnika - opomba Upravnega sodišča] takoj seznani sodnika, na katerega se spis nanaša." V osebni spis sodnika pa se vnašajo vsi podatki, pomembni za izdelavo ocene sodniške službe (prvi stavek 5. odstavka 31. člena ZSS) in poročilo o službenem nadzoru, ki ga je opravila višja sodnica C.C., je bilo očitno ključna podlaga za oceno personalnih svetov in za izpodbijano odločbo.

102. Poleg spornega pooblastila sodnemu osebju (ali morebiti odredbe iz leta 2013), ki ga je tožena stranka neustrezno uporabila kot element za oceno kriterija "strokovno znanje", pa iz drugega odstavka na strani 5 izpodbijane odločbe izhaja, da je kriterij "strokovnega znanja" tožena stranka obravnavala tudi preko podatkov o pritožbenih rezultatih. Razumno je sicer pričakovati, da se bo ocenjeno "strokovno znanje" sodnika kot kriterij iz 1. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, vsaj do neke mere ujemalo z indikatorjem "stopnje pravilnosti in zakonitosti odločanja, ugotovljeno predvsem v postopkih s pravnimi sredstvi", vendar pa ni v skladu z ZSS, če pristojni organ izključno z enim indikatorjem - v konkretnem primeru gre za indikator "stopnje pravilnosti in zakonitosti odločanja" oceni dva kriterija - v konkretnem primeru sta to kriterija iz 1. in 3. točke 1. odstavka 29. člena ZSS.

103. V tej zadevi je v luči načela sorazmernosti brez dvoma pomembno tudi dejstvo, da tako Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani (2. odstavek na strani 3 ocene z dne 12. 3. 2015) kot tudi Personalni svet Vrhovnega sodišča RS (5. odstavek na strani 2 odločitve z dne 8. 7. 2015) ugotavljata, da službeni nadzor v letu 2013, ki ga je izvajal višji sodnik D.D. na pobudo predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, vrhovnega sodnika E.E., "ni zaznal bistvenih pomanjkljivosti pri delu sodnika", pri čemer je ta nadzor zajemal pregled 150 pravnomočno zaključenih zadev do 31. 8. 2013 in sicer PR zadev, ZSV zadev, Pruz zadev, EPVD zadev Prnk zadev in 30 zadev v primerih zastaranj in ta nadzor se je raztezal tudi na obdobje, ko je veljalo sporno pooblastilo iz leta 2010. Na drugi strani pa je službeni nadzor, ki ga je na predlog predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, višjega sodnika F.F., izvajala višja sodnica C.C., in se je nanašal zgolj na pregled zastaranja PRuz zadev (uklonilni zapor) za čas od 2013 do 30. 6. 2014 in rešenih zadev EPVD (prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja) za obdobje od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014, pokazal, kot ugotavlja Sodni svet, vrsto nepravilnosti in nezakonitosti. Zakaj je tožena stranka upoštevala samo rezultate službenega nadzora v letu 2014, ki so bili za sodnika slabi, ne pa tudi rezultate iz službenega nadzora iz leta 2013, kjer bistvenih pomanjkljivosti ni bilo ugotovljenih, iz izpodbijanega akta ni razvidno, pa bi moralo biti. Ob tem tudi Personalni svet Vrhovnega sodišča RS navaja, da je bil službeni nadzor v letu 2013 obširnejši, ker je vključeval pregled zadev, ki jih je rešil sodnik na vseh področjih.

104. Glede drugega kriterija za oceno sodniške službe iz 2. točke odstavka 29. člena ZSS (delovne sposobnosti) je tožena stranka uporabila indikator "razmerja med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela", za katerega je ugotovila, da je tožnik presegal pričakovani obseg dela po Merilih. Drugega indikatorja "strnjeno razpisovanje narokov in strnjeno vodenje obravnav" tožena stranka neupravičeno ni upoštevala. Upoštevala pa je tretji indikator, to je "(ne)pravočasnost pisne izdelave sodbe," ki je brez dvoma pomemben, vendar je eden izmed štirih indikatorjev. V zvezi s četrtim indikatorjem - "pravočasnost postopanja v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi" - ki ga je tožena stranka tudi uporabila v dokazni oceni, pa je že Upravno sodišče v sodbi v zadevi I U 1718/2015-15 z dne 6. 7. 2016 opozorilo, da po določilu 1. odstavka 61. člena Zakona o sodiščih zadeve sodne uprave spadajo v pristojnost predsednika sodišča in direktorja sodišča, če ni s tem zakonom drugače določeno. Zato je pomanjkljivost oziroma napaka v obrazložitvi v tem, da tožena stranka ne navaja, katero zakonsko obveznost postopanja s pritožbo je tožnik kršil, pri čemer ni nobenega dvoma, da sodnik ni zadolžen za evidentiranje vloženih pravnih sredstev, mora pa biti o vloženih pravnih sredstvih zoper njegove sodne odločbe hitro in ustrezno obveščen.

105. Tožena stranka je dokazno oceno oprla na stališče, da bi se moral tožnik sam pozanimati, ali so v določenih zadevah vložene pritožbe, ali ne (tožnik je na prvih 4-5 straneh pritožbe pojasnil, kako je ravnal, ko je postopoma ugotavljal napake pri poslovanju s spisi), kar pomeni, da je po mnenju tožene stranke opustil potrebne aktivnosti sodne uprave, kot so usposabljanje sodnega osebja in nadzor nad njihovim delom (drugi odstavek na strani 6 izpodbijane odločbe), a po drugi strani (prvi odstavek na strani 7 izpodbijane odločbe) tožena stranka, ko gre za kriterij iz 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS tožniku ne priznava opravljanja nalog vodstvenega mesta, ker je sodna uprava po mnenju tožene stranke primarno namenjena predsedniku sodišča. V tem elementu gre za notranjo nekonsistentnost v sami obrazložitvi izpodbijanega akta. Tožena stranka bi morala indikator "pravočasnosti postopanja v zvezi s pravnimi sredstvi" ugotavljati z upoštevanjem tožnikovih ravnanj potem, ko je bil ustrezno obveščen o vloženih pritožbah, ali pa bi morala to njegovo aktivnost ocenjevati v zvezi s kriterijem "sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta", če je tožnik v relevantnem obdobju opravljal funkcijo namestnika predsednice sodišča.

106. Glede kriterija "sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj" (3. točka 1. odstavka 29. člena ZSS) je zakonodajalec predpisal, da se ugotavlja zlasti prek treh indikatorjev, a tožena stranka je upoštevala zgolj prvega. Brez upravičenega razloga ni upoštevala indikatorja "upoštevanje dobre sodne prakse", česar sicer nista upoštevala tudi personalna sveta, bi pa to moralo biti sestavni del mnenja oddelka sodišča, ki obravnava pravna sredstva zoper odločbe ocenjevanega sodnika, ali pa bi personalni svet na podlagi predloženega mnenja predsednika sodišča, vodje oddelka in oddelka pritožbenega sodišča moral vpogledati v deset sodnih spisov, ki jih je reševal ocenjevani sodnik in so pravnomočno končani; tak predlog lahko poda tudi ocenjevani sodnik (6. člen Meril) in tožnik je to tudi storil v vlogi z dne 15. 5. 2015 (torej malo manj kot dva meseca pred izdajo pritožbenega akta), vendar Personalni svet Vrhovnega sodišča tega ni sprejel v obravnavo, kar ni prav. Ocena sodniške službe namreč ni upravni akt in zato tudi postopka s pritožbo ni mogoče voditi ob strogem spoštovanju določb ZUP, ampak le ob "smiselni" uporabi določb ZUP (4. člen ZUP). To pa pomeni, ker Personalni svet Vrhovnega sodišča oceno lahko spremeni, da lahko oziroma mora upoštevati podatke, ki jih predloži ocenjevani sodnik, če se predloženi podatki nanašajo na indikatorje, preko katerih se ocenjujejo kriteriji za oceno, še posebej, če personalni svet na prvi stopnji konkretnega indikatorja sploh ni upošteval, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Nenazadnje tudi po ZUP pritožbeni organ, če ugotovi, da so bila dejstva nepopolno ugotovljena, dopolni postopek, odpravi pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje (251. člen ZUP). Sodni svet pri odločitvi o potrditvi ocene, da sodnik ne ustreza sodniški službi, sicer ravna avtonomno in samostojno, vendar pa to ne pomeni, da lahko ugotavlja pomembne indikatorje za oceno kriterijev na podlagi novih dejstev, ki jih ni ugotavljal noben od personalnih svetov, kajti Sodni svet ni pristojen za izdelavo ocene sodniške službe (35. in 36. člen ZSS). V konkretnem primeru pa je Sodni svet sam ocenil šest sodb, ki jih je dne 15. 5. 2015 predložil tožnik za upoštevanje pri oceni sodniške službe, brez da bi se do predloženih sodb z vidika katerih koli kriterijev oziroma indikatorjev iz 1. odstavka 29. člena ZSS opredelila bodisi personalni svet prve stopnje ali pa personalni svet druge stopnje. Sodni svet jih je ocenil v smislu, da "po metodologiji ne odstopajo od povprečja."

107. Ker je torej Sodni svet tretji kriterij iz 3. točke 1. odstavka 29. člena ZSS ugotavljal samo prek enega indikatorja namesto treh, pri čemer je tožnik v izjavi, ki jo je Sodni svet prejel dne 6. 10. 2015 (na straneh 2-3), sam opozoril na primere iz njegove sodne prakse, ko je podal zahtevo za presojo ustavnosti zakona, ali je šlo za občutljive vidike razsojanja na področju romske problematike. Slednje je dovolj očitno razvidno iz ene od priloženih sodb (II K 24633/2010-10), kjer je šlo za razsojanje o kazenski odgovornosti za t.i. sovražni govor oziroma za zbujanje sovraštva, razdora ali nestrpnosti, kar je treba vedno presojati v povezavi s pravico do svobode izražanja. Ob takih primerih bi pristojni organ brez težav in glede na zakonsko obveznost moral ugotavljati, ali sodnik upošteva dobro sodno prakso in če je sposoben razreševati zapletene in kompleksne zadeve. To sta namreč dva od treh indikatorjev, ki jih tožena stranka ni upoštevala oziroma v tej smeri ni naložila pristojnemu organu za oceno sodniške službe, da dopolni oceno.

108. V zvezi z obravnavo četrtega kriterija ("opravljeno delo pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov") tožena stranka sicer pravi (drugi odstavek na strani 6 odločbe), da je tožnik "sodne zaostanke odpravljal na dveh vrstah zadev, ki jih je reševal sam (PR in ZSV)", vendar pa je tožena stranka kljub temu prišla do zaključka, da tega kriterija tožnik ne izpolnjuje.

109. Obrazložitev odločbe je v tem delu bistveno pomanjkljiva, ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka na podlagi ocene sodniške službe dejansko upoštevala kateri koli indikator od tistih, ki jih je postavil zakonodajalec v 4. točki 1. odstavka 29. člena ZSS. Tožena stranka ni upoštevala indikatorjev oziroma to vsaj ni razvidno iz odločbe, ali sodnik rešuje zadeve po vrstnem redu pripada, upoštevaje število dodeljenih zadev in razmerje med številom rešenih zadev, ki so določene kot sodni zaostanek, in številom vseh rešenih pomembnih zadev, razmerje med številom rešenih pomembnejših zadev, ki so določene kot sodni zaostanek, in številom vseh rešenih pomembnejših zadev, ter število sklenjenih sodnih poravnav. Tožena stranka sicer ni prekoračila polja proste presoje, ko je upoštevala tudi število zastaranih zadev, ki jih določba 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS sicer ne omenja, saj gre za razumno izbiro indikatorja, ali je sodnik zadovoljivo opravil delo pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov. Vendar pa bi tožena stranka morala ta indikator v zvezi s številom zastaranih zadev upoštevati skupaj z indikatorji, ki jih je predpisal zakonodajalec, poleg tega pa bi morala bolj zanesljivo ugotoviti, v kolikšni meri se lahko odgovornost za zastaranje pripiše tožnikovemu delu glede na to, da je tudi sama tožena stranka (drugi odstavek na strani 6 odločbe) ugotovila, da za neustrezno delo sodne pisarne "tožnik ni v celoti odgovoren", da poročilo o službenem nadzoru višje sodnice C.C. z dne 29. 8. 2014 po natančni kritični analizi dela sodne pisarne v sklepnih ugotovitvah navaja, da odgovornost za zastaranja nosijo tako pravosodna svetovalka kot sodnik in predsednica sodišča; ugotovitve višje sodnice C.C. o malomarnem delu sodne pisarne povzema tudi ocena sodniške službe z dne 12. 3. 2015.

110. V zvezi s problemom zastaranja, ki je bil za toženo stranko in personalna sveta ključen indikator, je vsekakor pomembno tudi, da je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani, G.G., ki je bil v svojem mnenju z dne 13. 10. 2014 (SuP 1/2014) o delu sodnika kritičen tudi zaradi več primerov zastaranj (in sicer 115) izvršitve kazni v PRuz zadevah, dne 20. 1. 2015 pripravil dopolnitev mnenja. V dopolnjenem mnenju je navedel, da so po opravljenem službenem nadzoru nad delom sodnika nastopile nove okoliščine, s katerimi je, kot je navedel, želel obvestiti personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani "v želji, da se pri oceni upoštevajo prav vsa relevantna dejstva." Predsednik sodišča je v zvezi s tem pojasnil, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-12/12 z dne 11. 12. 2014 razveljavilo vse določbe Zakona o prekrških, ki se nanašajo na uklonilni zapor (PRuz zadeve) in odredilo, da se vsi ti postopki ustavijo. Ta odločitev po mnenju predsednika tudi pretekla zastaranja izvršitve uklonilnega zapora "pokažejo v relativno blažji luči." Poleg tega je predsednik sodišča navedel, da je Vrhovno sodišče dne 19. 1. 2015 predsednikom sodišč posredovalo seznam zastaranih PRuz zadev, iz katerega je razvidno, da je zgolj v letu 2014 na vseh sodiščih v Sloveniji iz te pristojnosti zastaralo 1187 tovrstnih zadev. Po pojasnilu predsednika sodišča problematika zastaranja uklonilnega zapora ne bremeni zgolj ozkega kroga sodnikov, pač pa je šlo za razširjen pojav, "ki pa je z zadnjo odločbo Ustavnega sodišča postal brezpredmeten." Predsednik sodišča je še pojasnil, da so z dnem 1. 1. 2015 uveljavili nov organizacijski princip delovanja kazenskega in prekrškovnega področja in da se omenjene zadeve rešujejo zgolj na štirih sodiščih, določeni sodniki preostalih okrajnih sodišč, vključno s tožnikom, pa so bili z letom 2015 vključeni v sojenje lažjih zadev iz okrožne pristojnosti. Po navedbah predsednika sodišča je tožnik "to spremembo sprejel z razumevanjem in se je že aktivno vključil v novo pravno področje. To njegovo angažiranost je seveda treba vrednotiti v pozitivni smeri, predvsem v luči kriterijev iz 4., 5. in 8. točke 29. člena ZSS." Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj noben organ tega mnenja predsednika sodišča, ki bi ga sicer personalni svet ob smiselni uporabi določila 5. odstavka 31. člena ZSS moral upoštevati, ni vključil v dokazno oceno. To je v konkretnem primeru še posebej relevantno glede na to, da je tožnik v postopku (dopolnitev pritožbe z dne 15. 5. 2015) pojasnil, da je na usposabljanjih v zvezi z Zakonom o prekrških in uklonilnem zaporu opozarjal na problematičnost te ureditve, ki jo je kasneje Ustavno sodišče tudi razveljavilo. Ker je tudi obrazložitev v zvezi s kriterijem iz 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS z zgoraj navedenih vidikov bistveno pomanjkljiva, je to naslednji element v nezakonitosti izpodbijanega akta.

111. Kriterij varovanja ugleda sodnika in sodišča se po volji zakonodajalca ugotavlja "zlasti" na podlagi štirih kriterijev in sicer: načina vodenja postopkov; komuniciranja s strankami in drugimi organi; varovanja neodvisnosti, nepristranosti, zanesljivosti in pokončnosti; ter obnašanja v službi in zunaj nje. Upravno sodišče je na to razlago materialnega prava posebej opozorilo že v sodbi v zadevi I U 1103/2013-10 z dne 13. 5. 2015 (odst. 82), a tožena stranka te razlage materialnega prava v obravnavani zadevi ni upoštevala. Tožena stranka ni upoštevala nobenega od teh indikatorjev, ampak je ugotovitve glede neizpolnjevanja tega kriterija izpeljala zgolj iz ugotovitev o "nekvalitetnem odločanju, na kar kažejo podatki službenega nadzora in podatki o pritožbenem uspehu," temu pa je dodala še "način vodenja postopkov". Čeprav je povsem razumljivo, da se slabi rezultati po prvih petih kriterijih po naravi stvari ujemajo z oceno kriterija iz 5. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, pa je vendarle zakonodajalec ta kriterij določil kot samostojnega in mora zato imeti neko dodano vrednost glede na ostale kriterije ter poseben način ugotavljanja in ne more iti zgolj za popolno prekrivanje s katerim od drugih kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS. V konkretnem primeru se vprašanje v zvezi z (ne)ustreznim pooblastilom oziroma odredbo, izdano sodni pisarni ter morebitne posledice zastaranja lahko povežejo z indikatorjem načina vodenja postopkov, vendar pa je sodišče ugotovilo, da so bili vsi kriteriji od 1. do 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS zelo pomanjkljivo uporabljeni, poleg tega pa bi celovita in kompleksna ocena sodnikovega dela morala vsebovati tudi mnenje glede komuniciranja sodnika s strankami in drugimi organi, varovanje neodvisnosti, nepristranosti, pokončnosti ter obnašanje v službi in zunaj nje, tako da bi ta kriterij gradil svoj samostojni del v celoviti, kompleksni in natančni oceni sodniške službe, še posebej, če je ta negativna.⁵⁶

Druge pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega akta, ki onemogočajo presojo zakonitosti izpodbijane odločbe

112. Iz ocene sodniške službe Personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani, iz ocene Personalnega sveta Vrhovnega sodišča RS in tudi iz izpodbijanega akta Sodnega sveta ni razvidno, za katero obdobje treh let je bila izdelana predmetna ocena, čeprav je zakonodajalec jasno predpisal, da personalni svet izdela za sodnike oceno sodniške službe vsake tri leta.⁵⁷ Pomen ocene na tri leta poudarja tudi Vrhovno sodišče v sodni praksi.⁵⁸ Da je pri oceni ključno triletno ocenjevalno obdobje v smislu postopkov, ki jih je vodil ocenjevani sodnik in so bili v tem obdobju tudi zaključeni, izhaja tudi iz 1., 2., 3 in 4. alineje 3. člena, 1. odstavka 5. člena, 1. in 2. odstavka 6. člena Meril. Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je v predlogu z dne 15. 10. 2014 predlagal za tožnika izdelavo ocene sodniške službe za obdobje od 2011 do 2014, kar je mogoče razumeti, da bi moral biti tožnik ocenjevan za obdobje dela od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2013 tudi ob upoštevanju dejstva, da Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani v drugem odstavku pod točko I ocene z dne 12. 3. 2015 pravi, da je bila zadnja ocena za tožnika izdelana v letu 2011, kar verjetno pomeni, da je zajela tudi leto 2010. To izhaja iz njegove zadnje ocene št. Su44-1/201-901 z dne 6. 5. 2011. Zato ni jasno, zakaj so pristojni organi upoštevali tudi podatke o sposobnosti reševanja pravnih vprašanj za leto 2014 in število zastaranih zadev v letu 2014 do 30. 6. 2014.⁵⁹ Iz tega izhaja, da se pristojni organi niso držali zakonske določbe o izdelavi ocene sodniške službe za tri leta oziroma iz izpodbijanega akta ni razvidno, zakaj so bile upoštevane tudi sodbe in vodenje postopkov s strani ocenjevanega sodnika v letu 2014.

113. Kot je Upravno sodišče utemeljilo že v zvezi z nezakonitostjo izpodbijanega akta, ker tožena stranka ni spoštovala materialno-pravnega stališča oziroma ustavi-skladne interpretacije zakona s strani Upravnega sodišča in Ustavnega sodišča, da mora ocena sodniške službe zajeti vse kriterije iz 29. člena ZSS in da zato lahko pride v poštev tudi sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta, celovito presojo zakonitosti izpodbijanega akta v konkretnem primeru onemogoča tudi dejstvo, da so pristojni organi upoštevali rezultate dela tožnika za leto 2014, a ob tem ni razvidno, zakaj pristojni organi niso upoštevali tudi tega, da naj bi tožnik do 27. 9. 2014 izvajal funkcijo namestnika predsednice sodišča; poleg tega naj bi bil tožnik z odločbo z dne 11. 5. 2006 za dobo 6 let imenovan za podpredsednika Okrajnega sodišča v X., kar bi pomenilo, da je vodstveno funkcijo opravljal tudi v letu 2012, razen če mu na podlagi morebitne pravnomočne odločbo Sodnega sveta št. 2/11-45 z dne 17. 2. 2011 funkcija podpredsednika prenehala z dnem 1. 12. 2010. Delo podpredsednika sodišča oziroma namestnika predsednice je brez dvoma vodstvena funkcija, ki jo je treba upoštevati v celoviti oceni sodniške službe (9. točka 1. odstavka 29. člena ZSS ter 2. odstavek 2. člena Meril), če so bile vodstvene naloge s strani tožnika tudi dejansko opravljene, in je tako preostale kriterije iz 1 do 8. točke 29. člena ZSS treba upoštevati v povezavi s kriterijem iz 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS (3. odstavek 1. člena Meril). Tudi s tega vidika se izpodbijanega akta ne da preizkusiti.

114. Nadalje, iz izpodbijanega akta niti iz ocene sodniške službe in pritožbene odločbe Personalnega sveta Vrhovnega sodišča RS ni razvidno, zakaj v konkretnem primeru ni bila upoštevana določba 4. člena Meril in zadnji del iz 3. odstavka 2. člena Meril. Po teh določbah personalni svet glede strokovnega znanja sodnika, njegove sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, varovanja ugleda in sposobnosti pisnega izražanja, na kar je pristojni organ v konkretnem primeru tudi oprl negativno oceno, pred izdelavo ocene sodniške službe pridobi "mnenje oddelka sodišča," ki obravnava pravna sredstva zoper odločbe ocenjevanega sodnika. Tega personalni svet ni pridobil. Namesto te dokumentacije, ki je predpisana, je pristojni organ kot bistveni vir podatkov upošteval rezultate službenega nadzora, ki ga je leta 2014 izvedla višja sodnica C.C. - vodja oddelka za prekrške na Višjem sodišču in mnenje te iste sodnice kot vodje oddelka, ki rešuje pritožbe zoper sodne odločbe tožnika. Razlika med tem, ali mnenje za oceno sodniške službe izdela sodnik posameznik, četudi rešuje zadeve v pritožbenih postopkih, ki spadajo v delokrog ocenjevanega sodnika, in četudi je ta sodnik vodja oddelka, ali pa je takšno mnenje pripravljeno s strani kolektiva sodnikov oddelka, ki rešuje predmetne zadeve v pritožbenem postopku, ni neznatna, ampak je lahko v določenih primerih zelo pomembna. V tej ureditvi ni dopustno iskati enostavnejših ali pa bolj fleksibilnih rešitev, kot so predpisane v Merilih, to je z izključitvijo mnenja sodnikov iz predmetnega oddelka. Ustavno načelo neodvisnosti sodstva (2. odstavek 3. člena in 23. člen Ustave), ki je tudi ustavna pravica fizičnih in pravnih oseb kot strank na sodiščih, in ki se mora odražati tudi v individualni neodvisnosti vsakega sodnika pri izvrševanju sodniške funkcije (125. člen Ustave), velja ne samo v razmerju med sodiščem oziroma sodnikom na eni strani in nosilci zakonodajne in izvršilne veje oblasti na drugi strani, ampak tudi v razmerju med sodniki iste ali različnih stopenj sojenja.⁶⁰ Zato je še posebej v majhnih sodnih sistemih, kjer možnost neprofesionalnih segregacij v sodniških vrstah ni izključena, bistveno bližje objektivnemu ocenjevanju zakonska ureditev, po katerem mnenje o delu za redno oceno sodniške službe poda oddelek višjega sodišča, ki rešuje zadeve iz delokroga ocenjevanega sodnika, kot pa če ga poda sodnik posameznik, četudi je vodja oddelka. To sicer nikakor ne pomeni, da rezultati službenega nadzora iz leta 2014 v konkretnem primeru ne bi smeli biti uporabljeni pri oceni, saj gre za "podatke iz osebnega spisa sodnika" (3. odstavek 2. člena Meril). Vendar pa bi moralo zaradi določila 4. člena Meril nujno pridobljeno tudi mnenje oddelka sodišča, ki obravnava pravna sredstva zoper odločbe ocenjevanega sodnika. To je še posebej pomembno v konkretnem primeru, ker je bila podlaga za odločanje mnenje sodnice, ki je izvedla službeni nadzor dne 29. 8. 2014, pet mesecev kasneje pa je ista sodnica izdelala tudi mnenje o uspešnosti opravljanja sodniške funkcije kot vodja oddelka (SuZ 141/2014 z dne 27. 1. 2015).

115. Iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, zakaj v konkretni zadevi mnenja o opravljenem delu tožnika v relevantnem triletnem obdobju ni podala predsednica Okrajnega sodišča v X. oziroma vodja oddelka, kot to predpisuje 1. odstavek 3. člena in 3. odstavek 2. člena Meril, ampak je to storil predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani, pri čemer pristojni organi, kot že rečeno, iz nepojasnjenega razloga niso upoštevali njegove dopolnitve mnenja, ki je sicer šlo v korist tožnika. Ali je za odsotnost mnenja predsednice sodišča obstajal upravičen razlog, iz podatkov v spisu ni razvidno, in to tudi onemogoča celovito presojo zakonitosti izpodbijanega akta.

Obravnava preostalih tožbenih ugovorov in končna odločitev glede (ne)zakonitosti izpodbijanega akta:

116. Tožnik nima prav, ko v tožbi uveljavlja, da je rok za odločitev, da sodnik ne ustreza sodniški službi, prekluziven, ker je v določbi 3. odstavka 33. člena ZSS uporabljena beseda "mora" in da prekoračitev roka 30 dni za takšno odločitev lahko vpliva na presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Gre za instrukcijski rok, četudi je zakonodajalec uporabil besedo "mora", za katerega je zelo priporočljivo, da ga Sodni svet spoštuje.

117. Tudi ugovor tožnika glede pravice do izjave oziroma obrambe v tem smislu, da bi moral tožnik dobiti možnost, da se na seji Sodnega sveta pred njegovo odločitvijo izreče o očitkih, ni utemeljen. Bistveno je, da je tožnik pred odločitvijo Sodnega sveta lahko na Sodni svet naslovil pisne izjave in je lahko predložil določene listine, kar z vidika splošnega pravnega načela do izjave in obrambe v smislu 1. odstavka 9. člena ZUP zadošča, če se Sodni svet do njegovih izjav, argumentov in dokazov tudi izreče in jih vključi v dokazno oceno; čeprav bi bilo glede na slabosti ureditve⁶¹ o učinkih odločitve Sodnega sveta o potrditvi negativne ocene sodniške službe vsekakor priporočljivo, da je tožnik vsaj obveščen o seji Sodnega sveta in da po potrebi na seji poda svoje mnenje. Vendar pa primernost ravnanja Sodnega sveta ni stvar, ki bi bila relevantna z vidika presoje zakonitosti izpodbijanega akta.

118. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 4., 3. in 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker tožena stranka ni spoštovala sodbe Upravnega sodišča I U 1718/2015-15 z dne 6. 7. 2015 ter sodne prakse Ustavnega sodišča glede uporabe določila 29. člena ZSS in je s tem kršila 2. člen, 2. odstavek 3. člena, 23. člen, 125. člen Ustave, 4. odstavek 64. člena ZUS-1, ter je zmotno uporabila materialno pravo iz 29. člena ZSS in je posledično nepopolno ugotovila dejansko stanje; poleg tega pa so pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe (2. in 5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP) takšne, da je to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1).

119. Tožnik je sicer poleg tega, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, zahteval tudi, da sodišče posebej ugotovi, da tožniku sodniška funkcija ni prenehala in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz nje in da se mu vzpostavi sodniška funkcija od 1. 9. 2016 dalje. S tem, ko je sodišče odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, je zadeva vrnjena Sodnemu svetu v nadaljnjo obravnavo, pri čemer pa mora biti tožniku omogočeno, tako kot se je po navedbah tožnika zgodilo v prvotnem postopku, ko je z dnem 22. 7. 2016 nadaljeval z opravljanjem sodniške službe, da je ex lege zopet upravičen opravljati sodniško službo.⁶² Tako kot je Upravno sodišče opozorilo že v sodbi v zadevi I U 1103/2013-10 po praksi ESČP velja, da mora biti nezakonito razrešenemu sodniku vrnjen status sodnika, kar pomeni, da ni potrebno, da nezakonito razrešeni sodnik sproži kakršen koli poseben postopek za vrnitev sodniškega statusa oziroma mandata za opravljanje sodniške službe, ampak velja, da mora biti takem sodniku čim hitreje omogočeno ponovno opravljanje sodniške službe.⁶³ Ob tem pa bo moral teči ponoven postopek ocene sodniške službe, kar pomeni, da bo moral Sodni svet zaradi pomanjkljive oziroma napačne uporabe kriterijev in indikatorjev v povezavi z načelom sorazmernosti vrniti zadevo personalnemu svetu, ki je pristojen za oceno sodniške službe tožnika. Pri tem so Sodni svet in pristojna personalna sveta vezani na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. in 5. odstavek 64. člena ZUS-1).

120. Tožnik je v tožbi sicer predlagal zaslišanje in naj sodišče razpiše tudi javno glavno obravnavo. Glede izvajanja sojenja na glavni obravnavi v upravno-sodni praksi na splošno velja, da mora tožnik, ki predlaga izvedbo glavne obravnave utemeljiti, kako bi lahko zaslišanje tožnika, ali kateri koli drug konkreten dokaz pomembno vplival na odločitev. Po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave.⁶⁴ Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje.⁶⁵ Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.⁶⁶ Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.⁶⁷

121. Ne glede na to prakso, ki velja na splošno, ima tožnik v konkretnem primeru pravico do javne glavne obravnave zaradi javnosti sojenja in vsi obravnavani vidiki tega spora so zelo relevantni za splošno javnost. Po sodni praksi ESČP namreč, če razrešeni sodnik zahteva javno obravnavo pred sodnim svetom oziroma pred drugim pristojnim organom s pristojnostmi, ki so primerljive s sodniškimi, in če je zadeva relevantna za splošno javnost, so možnosti za izključitev javnosti iz obravnave pred sodnim svetom zelo omejene.⁶⁸

122. Vendar pa v konkretni zadevi tožnik v tožbi ni poskušal utemeljiti, kako bi njegovo zaslišanje in izvedba drugih dokazov lahko vplivala na presojo sodišča ob dejstvu, da so napake v odločitvi tožene stranke zaradi nespoštovanja treh temeljnih materialno-pravnih stališč Upravnega sodišča iz prvotnega postopka in sodne prakse Ustavnega sodišča takšne, da jih Upravno sodišče, ki ni pristojno za izdelavo ocene sodniške službe, ne more odpraviti z izvajanjem dokazov na glavni obravnavi. Zato bi izvedba glavne obravnave samo dodatno podaljševala že tako dolgo trajanje postopka, ki ga je treba po praksi ESČP začeti šteti od prvega materialnega dejanja v postopku ugotavljanja delovne sposobnosti sodnika do pravnomočnosti odločitve o razrešitvi.⁶⁹

123. Sodišče je zato o zadevi odločilo na seji senata in je tožnikove navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1), sodišče pa bo po izdaji sodbe takoj pristopilo k njeni anonimizaciji, zato da bo sodba čim prej objavljena v bazi IUS-INFO in se bo zainteresirana javnost lahko z njo seznanila.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

124. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

-------------------------------
¹ Določilo 66. in 63. člena Zakona o sodnem svetu (ZSSve, Uradni list RS, št. 23/2017).
² Določilo 36. člena ZSSve.
³ ZSS, Uradni list RS, št. 19/1994 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami do vključno Uradni list RS št. 69/2013 - popr..
⁴ Od prvega urejanja neodvisnosti sodniške službe v evropskih državah naprej so v različnih časovnih obdobjih in v odvisnosti od stopnje razvoja pravne kulture in demokratičnosti v veljavi zelo različni modeli možnega prenehanja sodniške službe zaradi določenih neetičnih ali nestrokovnih ravnanj sodnikov, na primer od tega, da po "Act of Settlement" iz leta 1701 angleške pravne tradicije sodnik opravlja sodniško službo, dokler je še mogoče reči, da se primerno obnaša (quamdiu se bene gesserint; ang. "while they behave themselves"), pa do ureditve, ko je sodnik lahko pod rednim, deloma tudi zunanjim nadzorom in ocenjevanjem glede strokovnosti njegovega dela, in ki lahko vodi do "negativne ocene" ter posledično ukrepa sodnikove razrešitve, vsake tri leta, kot to velja v Sloveniji.
⁵ Ob tem Upravno sodišče pripominja, da povsem določna opredelitev zakonskih kriterijev za ocenjevanje sodniške službe niti ni priporočljiva, ker bi prevelika togost ureditve lahko v premajhni meri odgovarjala realnim potrebam izgrajevanja sistema kakovosti, javne odgovornosti in neodvisnosti izvajanja sodniške službe (glej na primer stališče Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Oleksandr Volkov v. Ukraine z dne 9. 1. 2013, odst. 178).
⁶ The Basic Principles on the Independence of Judiciary, UN General Assembly Resolutions 40/32 (29. 11. 1985), 40/146 (13. 12. 1985), točka 18; Recommendation No. R (94) 12 of the Committee of Ministers to Member States on the independence, efficiency and role of judges (13. 10. 1994), načelo VI, točka 2.
⁷ General Comment no. 32 on Article 14 of the International Covenant on Civil and Political Rights, UN Human Rights Committee (23. 8. 2007), točka 20.
⁸ Opinion no. 10(2007) of the CCEJ to the attention of the Committee of Ministers of the Council of Europe on the Council of the Judiciary at the Service of Society, Strasbourg (23-27 November 2007), točka 63.
⁹ Opinion no. 17(2014) of the CCEJ to the attention of the Committee of Ministers of the Council of Europe on the evaluation of judges's work, the quality of justive and respect of judicial independence, Strasbourg (24. 10. 2014), točke H/I(d), odst. 29 in H/IV(e) odst. 44, J, odst. 49/12.
¹⁰ Mnenje št 14 Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov (glej opombo št. 9) na primer pravi, da sankcija negativne ocene sodniške službe ne bi smela biti razrešitev sodnika, če gre za sodnika, ki je že pridobil sodniški mandat, razen v izjemnih primerih, na podlagi objektivne ocene minimalno sprejemljivih standardov, ustrezno izpeljanega postopka in zanesljivih dokazov (ibid. točka I/47, J/Recommendations, točka 12).
¹¹ Z oceno z dne 1. 12. 2003 (S/32-2003) je bilo odločeno, da tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje. Z oceno z dne 14. 12. 2007 (Su 44-1/07-480) je bilo ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje. Z zadnjo oceno z dne 6. 5. 2011 (Su44-1/201-901) ni bilo ugodeno predlogu za hitrejše napredovanje, ampak je bilo ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje pogoje za redno napredovanje.
¹² Gre za odločbi Ustavnega sodišča v zadevah: Up-134/95, Up-664/02.
¹³ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1103/2013-10 z dne 13. 5. 2015 (odst. 21-34). Po določilu prvega stavka 1. odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Glej tudi sodno odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-1096/06 z dne 13. 12. 2007.
¹⁴ Tožnik v tožbi uveljavlja sodno varstvo pravice do enakega dostopa do delovnega mesta v povezavi s pravico iz 6. in 8. člena EKČP in do socialne varnosti, ne uveljavlja pa izrecno varstva pravice do mirnega uživanja imovine iz 1. člena 1. Protokola k EKČP, ki sicer tudi lahko pride v poštev v sporih zaradi razrešitve sodnika (glej na primer sodbo ESČP v zadevi Harabin v. Slovakia, odst. 155-162).
¹⁵ Oleksandr Volkov v. Ukraine, 9. 1. 2013, odst. 165-166 v zvezi z odstavkom 18. te sodbe.
¹⁶ Več o tem glej interpretacijo Upravnega sodišča v zadevi I U 1643/2015-26 z dne 30. 11. 2015 ter sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 24/2016 z dne 31. 8. 2016.
¹⁷ Na primer sodbi Upravnega sodišča v zadevah: U 1917/2006-13 z dne 21. 12. 2006 in I U 1103/2013-10 z dne 13. 5. 2015, odst. 32; določba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-184/14 z dne 17. 9. 2014 (odst. 4) ter mutatis mutandis odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-134/95 z dne 14. 3. 1996, odst. 13-14.
¹⁸ Po tem določilu ima vsak državljan brez kakršne koli v 2. členu omenjene diskriminacije in brez nerazumnih omejitev pravico in možnost biti pod enakimi splošnimi pogoji sprejet v javne službe svoje države.
¹⁹ Glej na primer odločitve Odbora ZN za človekove pravice (Human Rights Committee) v zadevah: Pastukhov v. Belarus, Communication No. 814/1998, 17. 9. 2003, točka 7.3.; Mundyo Busyo et al. v. Democratic Republic of Congo, Communication No. 933/2000, 19. 9. 2003, tč. 5.2.; Bandaranayake v. Sri Lanka, Communication No. 1376/2005, 24. 7. 2008 tč. 7.1. in 7.2.; glej tudi sodbe Inter-American Court of Human Rights v zadevah: Supreme Court of Justice (Quintana Coello et al. v Ecuador, 23. 8. 2013, tč. 150 in 152; Constitutional Tribunal (Camba Campos et al.) v Ecuador, 28. 8. 2013, tč. 188-189; Lopez Lone et al. v. Honduras, 5. 10. 2015, tč. 190-202, 239-240. Vse navedene odločitve so citirane tudi v sodbi Velikega senata ESČP v zadevi Baka v. Hungary, 23. 6. 2016, odst. 74-76 in 84-85.
²⁰ Nenazadnje tudi tožena stranka v tretjem odstavku na strani 4 prve odpravljene odločbe št. 2/15-219 z dne 5. 11. 2015 pravi, da "z odločbo Sodnega sveta o potrditvi negativne ocene sodniške službe namreč po zakonu nastopi prenehanje sodniške funkcije, kar lahko predstavlja poseg v sodnikove pravice in pravne interese" /.../.
²¹ Glej na primer sodbi ESČP v zadevah: Parlov-Tkalčič v. Croatia, 22. 12. 2009, odst. 94, Oleksandr Volkov v. Ukraine, odst. 205.
²² Opinion no. 3 of the Consultative Council of European judges (CCEJ) to the attention of the Committee of Ministers of the Council of Europe on the principles and rules governing judges' professional conduct, in particular, ethics, incompatible behaviour and impartiality, Strasbourg, 19 November 2002, točka B, odst. 51.
²³ Upravno sodišče na različnih mestih v tej sodbi omenja same nekaj takih mednarodnih listin oziroma dokumentov, ki medsebojno povezano obravnavajo standarde ocenjevanja sodniške službe ter sodniške neodvisnosti.
²⁴ Sodbi ESČP v zadevah: Henryk Urban and Ryszard Urban v. Poland, 30. 11. 2010, odst. 53; Maktouf and Damjanović v. BiH [GC], odst. 49. Primerljivo temu, tudi z vidika prava EU, kjer ima seveda Evropska unija svoje pristojnosti, velja, da so okoliščine oziroma pogoji za prenehanje sodniške službe relevantne z vidika ocenjevanja, ali obstajajo zadostne garancije za sodniško neodvisnost (sodba sodišča EU v zadevi C-175/11, H.I.D., 31. 1. 2013, odst. 100-101).
²⁵ I U 1103/2013-10 z dne 13. 5. 2015, odst. 29.
²⁶ Baka v. Hungary [GC], App. No. 20261/12, 23. 6. 2016, odst. 121. Glej tudi Paluda v. Slovakia, App. No. 33392/12 23. 5. 2017, odst. 45.
²⁷ Baka v. Hungary [GC], App. No. 20261/12, 23. 6. 2016, Joint concurring opinion of judges Pinto de Albuquerque and Dedov, odst. 6, 20; glej kritiko večinskega mnenja v tej sodni odločbi v odklonilnem ločenem mnenju sodnika Wojtyczeka (Dissenting opinion of Judge Wojtyczek, odst. 18).
²⁸ Baka v. Hungary [GC], App. No. 20261/12, 23. 6. 2016, Concurring opinion of judge Sicilianos, odst. 7, 9, 15.
²⁹ ZS, Uradni list RS, št. 19/1994 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami do vključno Uradni list RS, št. 63/2013.
³⁰ Merila, št. 4/2013-2 z dne 14. 11. 2013.
³¹ X Ips 270/2007, 27. 7. 2010, odst. 16.
³² Ibid. odst. 18.
³³ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1103/2013-10 z dne 13. 5. 2015, odst. 58-76, zlasti odst. 76.
³⁴ European Chapter on the Statute for Judges, 8-10 July, 1998, točka 5.1..
³⁵ Oleksandr Volkov v. Ukraine, odst. 16-39.
³⁶ Ibid.odst. 171-172.
³⁷ Ibid. odst. 182. Glej tudi mutatis mutandis: Paluda v. Slovakia, odst. 50-51.
³⁸ Na primer: Saghatelyan v. Armenia, 20. 10. 2015, odst. 39-51; Paluda v. Slovakia, odst. 36-55.
³⁹ Na primer sodbi ESČP v zadevah: Poposki and Duma v. the Former Yugoslav Republic of Macedonia, 7. 1. 2016, Jakšovski and Trifunovski v. The Former Yugoslav Republic of Macedonia, 7. 1. 2016.
⁴⁰ Ibid. odst. 40; Poposki and Duma v. the Former Yugoslav Republic of Macedonia, odst. 44, 47
⁴¹ Oleksandr Volkov v. Ukraine, 173-187.
⁴² Ob tem ni odveč pripomniti, da se najmanj disciplinski sankciji zaradi težke kršitve po 3. točki (nevestno, nepravočasno, neustrezno ali malomarno opravljanje sodniške službe) ali po 8. točki 2. odstavka 81. člena ZSS (nedoseganje pričakovanih rezultatov dela več kot tri mesece zaporedoma iz neopravičenih razlogov) lahko povsem prekrivata z ureditvijo prenehanja sodniške službe zaradi slabe ocene sodniške službe, a je ureditev sankcij v disciplinskem postopku precej drugačna od ukrepov v primeru "negativne" ocene sodniške službe.
⁴³ Tretji odstavek na strani 3 odločbe Sodnega sveta 2/15-219 z dne 5. 11. 2015.
⁴⁴ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1718/2015-15 z dne 6. 7. 2016, odst. 27.
⁴⁵ Up-132/96, 24. 10. 1996, odst. 21.
⁴⁶ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1103/2013-10, 13. 5. 2015, odst. 92.
⁴⁷ Scordino v. Italy, (no.1), 29. 3. 2006, odst. 196; Hirschhorn v. Romania, 26. 7. 2007, odst. 49 in 61-62.
⁴⁸ Hornsby v. Greece, 19. 3. 1997, odst. 41-43; Kyrtatos v. Greece, 22. 5. 2003, odst. 31-32.
⁴⁹ Immobiliare Saffi v. Italy, 28. 7. 1999, odst. 63.
⁵⁰ Matheus c. France, 31. 3. 2005, odst. 58; Sabin Popescu v. Romania, 2. 3. 2004, odst. 68-76.
⁵¹ Immobiliare Saffi v. Italy, 28. 7. 1999, odst. 74-75; Matheus c. France, 31. 3. 2005, odst. 58. Glej tudi: Report on the Rule of Law, European Commission for Democracy through Law (Venice Commission), Venice, 25-26 March 2011, točki 46 in 58.
⁵² Gre za disciplinsko odgovornost za neizpolnitev izvršitve sodniške dolžnosti.
⁵³ Gre za disciplinsko odgovornost zaradi nevestnega, nepravočasnega, neustreznega ali malomarnega opravljanja sodniške službe.
⁵⁴ Gre za disciplinsko odgovornost zaradi neupoštevanja ukrepov za redno in učinkovito izvajanje sodne oblasti.
⁵⁵ Gre za odgovornost za neizpolnitev izvršitve sodniške dolžnosti.
⁵⁶ Mutatis mutandis enako velja tudi za uporabo kriterija iz 6. točke 1. odstavka 29. člena ZSS.
⁵⁷ Določilo1 . odstavka 31. člena ZSS, 2. odstavek 34. člena ZSS.
⁵⁸ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 270/2007 z dne 27. 7. 2010, odst. 13.
⁵⁹ Ocena personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani, str. 6 in 7.
⁶⁰ Glej na primer sodbe ESČP v zadevah: Parlov-Tkalčič v. Croatia, 22. 12. 2009, odst. 86-94; Moiseyev v. Russia, 9. 10. 2008, odst. 182-185; Agrokompleks v. Ukraine, 6. 10. 2011, odst. 137-139.
⁶¹ Glej opombo št. 16 v tej sodbi.
⁶² Glej mutatis mutandis 7. točko 1. odstavka 74. člena ZSS.
⁶³ Oleksandr Volkov v. Ukraine, odst. 125-126 in 9. točka izreka sodbe.
⁶⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003.
⁶⁵ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004.
⁶⁶ Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10.
⁶⁷ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012.
⁶⁸ V zadevi Olujić v. Croatia obravnava pred sodnim svetom kljub izrecni zahtevi prizadetega sodnika ni bila javna, postopek pred Ustavnim sodiščem, ki je sledil odločitvi sodnega sveta, pa tudi ni bil javen, zato je ESČP ugotovilo kršitev pravice do javne obravnave (Ibid. odst. 69-76).
⁶⁹ G. v. Finland, točka 1/B.

Datum zadnje spremembe:

10.10.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1009/2015-25
• sodba I U 1191/2009
• UPRS sodba I U 64/2015