UPRS Sodba I U 887/2016-10

Jedro

Pri ugotavljanju stalnega prebivališča ni bistveno, iz kakšnih razlogov se je nekdo odselil, ampak gre pri tem ugotavljanju zgolj za ugotovitveno odločbo, zgolj za registracijo obstoječega stanja.

V konkretnem primeru je lahko tožena stranka le Republika Slovenija (država), ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve, ker je bilo v tem primeru to organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek končan (to je drugostopenjski akt). Ker pa je subjekt, ki ga je tožnik navedel kot toženo stranko, to je Upravna enota Grosuplje, državni organ Republike Slovenije, je sodišče smiselno štelo, da tožnik toži Republiko Slovenijo, zato ni štelo tožbe za tako pomanjkljive, da bi tožnika pozivalo k njeni popravi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se prijava stalnega prebivališča za tožnika na naslovu X., z dnem dokončnosti odločbe izbriše iz registra stalnega prebivalstva. V obrazložitvi odločbe navaja, da se je začel postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča za tožnika po uradni dolžnosti, ker je bil podan sum, da tožnik ne prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. V postopku je podal tožnik tudi izjavo na zapisnik, kjer je navedel, da na tem naslovu ne prebiva, ker je s solastnico v sodnem sporu. Povedal je, da od leta 2013 na tem naslovu ni prespal, da pa ima tam svoje osebne predmete. Ni pa želel povedati, kje dejansko stalno prebiva sedaj. Nato se je še enkrat zglasil pri prvostopenjskemu organu in večkrat izjavil, da na tem naslovu ne živi, da pa novega stalnega prebivališča noče prijaviti, ker se boji svoje bivše žene. Vztrajal je pri tem, da se ne bo prijavil, ker noče, da bi kdorkoli poznal njegovo prebivališče. Prvostopenjski organ je tudi zaslišal pričo, ki je povedala, da tožnika pozna od leta 2009, da pa od leta 2013 ne prebiva na naslovu X. in naj bi prebival v Mariboru na Y. ulici, vendar hišne številke priča ni poznala. Podatke o dejanskem prebivanju je pridobil prvostopenjski organ tudi od Policijske postaje Grosuplje, ki je sporočila, da so s sosedi opravili več razgovorov in je bilo ugotovljeno, da na navedenem naslovu tožnik ne stanuje že približno dve leti. Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 3. točke 3. člena Zakona o prijavi prebivališča, kjer je navedeno, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov. Za prijavo stalnega prebivališča je torej potrebna dejanska naselitev. Namen zakona je v tem, da se zagotavlja evidenco o tem, kje občani dejansko prebivajo. V kolikor pristojni organ ne more ugotoviti, kje posameznik dejansko prebiva in po določbi četrtega odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča ne more prijaviti njegovega stalnega prebivališča, se posameznika iz registra stalnega prebivalstva izbriše (sedmi odstavek 8. člena Zakona o prijavi prebivališča).

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

3. Tožnik v tožbi povzema, kar je napisal v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ter da je drugostopenjski organ pritožbo zavrnil in pri tem navedel, da je za odločitev v tej zadevi nepomembno tako vprašanje podanega soglasja solastnika oziroma sklenjenega dogovora o izključni rabi ter sklenjena sodna poravnava kot tudi upoštevanje določila osmega odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča glede na podano prijavo spremembe naslova stanovanja. Nadalje navaja, da je prišlo med solastnikoma nepremičnine, v kateri sta stalno prebivala, do razpada skupnosti in posledično do postopka razdružitve predmetne stanovanjske hiše, pri čemer sta se stranki dogovorili, da zaradi izogibanja konfliktnih situacijam problem rešita tako, da ta čas solastnica izključno uporablja predmetno nepremičnino, tožnik pa ostane še vedno uporabnik tega prebivališča kot stalnega prebivališča in si uredi zgolj neko začasno stanovanje. V postopku razdružitve je bila pri Okrajnem sodišču v Grosupljem sklenjena sodna poravnava, v kateri sta se stranki dogovorili, da bo prevzemnica te nepremičnine preostala solastnica proti plačilu dogovorjene kupnine ter sta sklenili, da je tožnik dolžan odjaviti svoje stalno prebivališče v roku 15 dni po plačilu celotne kupnine. Gre torej za soglasje solastnika o prijavi stalnega prebivališča na tem naslovu. Torej ta primer ni omejen zgolj na določila Zakona o prijavi prebivališča, ampak gre za uporabo dogovorjenih določil med strankama razdružitvenega postopka. Stranki sta bili dogovorjeni, da se o prispelih sodnih ali upravnih pošiljkah, ki se ne vročajo v dogovorjen sodni predal, s strani trenutne uporabnice obvesti tožnika. Tožena stranka je tudi napačno uporabila določbo osmega odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča, ko je ugotovila, da ni pogojev za postopanje po tem določilu, saj tožnik ni prijavil spremembe stalnega prebivališča. To določilo namreč določa, da je relevantna tudi prijava spremembe naslova, tožnik pa je prijavil spremembo naslova in sicer na naslov Z., s čemer je bil izpolnjen pogoj za ustavitev postopka. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je upravni organ v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča dolžan ugotoviti dejansko prebivanje stranke, dogovor tožnika s solastnico nepremičnine, da ostane uporabnik tega prebivališča kot stalnega prebivališča, pa na ugotovitev, kje posameznik dejansko biva, ne vpliva. Tudi pravica do prebivanja na naslovu se v navedenih postopkih ne ugotavlja, saj se ugotavlja in registrira zgolj dejansko stanje. Določilo osmega odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča pa se nanaša na postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča in se sprememba naslova nanaša le na spremembo naslova stalnega prebivališča, medtem ko je tožnik spremenil zgolj začasno prebivališče, kar na pravilnost končne odločitve nima vpliva.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče najprej uvodoma ugotavlja, da je tožnik v tožbi kot toženo stranko navedel Upravno enoto Grosuplje, kar ni povsem v skladu z pravili Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), vendar pa to ni tako velika napaka, da bi zaradi tega sodišče tožnika pozivalo k popravi tožbe, saj je tožba še vedno dovolj razumljiva. Skladno s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 je namreč toženec lahko le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada Republike Slovenije oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti. Torej je v konkretnem primeru lahko tožena stranka le Republika Slovenija (država), ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve, ker je bilo v tem primeru to organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek končan (to je drugostopenjski akt). Ker pa je subjekt, ki ga je tožnik navedel kot toženo stranko, to je Upravna enota Grosuplje, državni organ Republike Slovenije, je sodišče smiselno štelo, da tožnik toži Republiko Slovenijo, zato ni štelo tožbe za tako pomanjkljive, da bi tožnika pozivalo k njeni popravi. Upravna enota Grosuplje je torej državni organ Republike Slovenije, ki je edina lahko tožena stranka v upravnem sporu v tem primeru.

7. Zakon o prijavi prebivališča v 3. točki 3. člena določa, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Sedmi odstavek 8. člena Zakona o prijavi prebivališča pa določa, da če pristojni organ v postopku ne more ugotoviti, kje posameznik dejansko prebiva in po določbi četrtega odstavka tega člena ne more prijaviti njegovega stalnega prebivališča, na podlagi dokončne odločbe posameznika iz registra stalnega prebivalstva izbriše. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da v konkretnem primeru tožnik dejansko ne živi na naslovu X. in da ni mogel ugotoviti, kje dejansko prebiva. Glede navedenega se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani odločbi.

8. Pri ugotavljanju stalnega prebivališča ni bistveno, iz kakšnih razlogov se je nekdo odselil, ampak gre pri tem ugotavljanju zgolj za ugotovitveno odločbo, zgolj za registracijo obstoječega stanja. Različne pravice na nepremičnini nimajo nobenega vpliva na to, kje se šteje, da ima posameznik stalno prebivališče. Iz navedenega razloga na ugotavljanje stalnega prebivališča tudi nima nobenega vpliva to, da je prišlo med tožnikom in solastnico nepremičnine do dogovora, da do rešitve razdružitve preostala solastnica izključno uporablja predmetno nepremičnino in da tožnik ostane še vedno uporabnik tega prebivališča kot stalnega prebivališča in prav tako na ugotavljanje stalnega prebivališča nima nobenega vpliva tudi to, da sta stranki v poravnavi sklenili, da je tožnik dolžan odjaviti svoje stalno prebivališče v roku 15 dni po plačilu celotne kupnine, saj je bistvenega pomena zgolj to, kje tožnik dejansko prebiva ne glede na morebitne drugačne dogovore. Tudi dogovor o vročanju pošte ne vpliva na dejstvo, da tožnik dejansko na navedenem naslovu ne prebiva in prav tako še ne pomeni, da na tem naslovu prebiva, če ima tam nekatere osebne stvari. Kot je bilo že pojasnjeno, je pri ugotavljanju stalnega prebivališča bistveno le to, ali posameznik na nekem naslovu dejansko prebiva ali ne.

9. Sodišče pa se tudi ne more strinjati z navedbami, da naj bi prvostopenjski organ napačno uporabil določilo osmega odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča, češ da je bilo pred tem v identični situaciji odločeno drugače. Osmi odstavek 8. člena citiranega zakona namreč določa: "Če posameznik med postopkom ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča na prvi ali drugi stopnji prijavi oziroma odjavi stalno prebivališče ali prijavi spremembo naslova stanovanja, pristojni organ oziroma ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ustavi". Pojem spremembe naslova stanovanja ni identičen pojmu prijave začasnega prebivališča. Tožnik je res v času po izdaji prvostopenjskega akta prijavil začasno prebivališče, vendar pa pojem spremembe naslova iz osmega odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča ne pomeni isto, kot prijaviti začasno prebivališče. Pojem spremembe naslova stanovanja pomeni, da se na isti bivalni enoti spremeni naslov, to po mnenju sodišča pomeni, da se spremeni bodisi hišna številka ali ime ulice in podobno. Dejstvo, da pojma prijave začasnega prebivališča in spremembe naslova stanovanja v smislu Zakona o prijavi prebivališča nista identična, izhaja iz tega, da je prijava spremembe naslova urejena v II. poglavju zakona, ki nosi naslov "II. Prijava in odjava stalnega prebivališča ter prijava spremembe naslova stanovanja". To poglavje je v celoti namenjeno urejanju - kot že naslov pove - prijavi in odjavi stalnega prebivališča in spremembi naslova, medtem ko je prijava in odjava začasnega prebivališča urejena v naslednjem, III. poglavju zakona, ki nosi naslov "III. Prijava in odjava začasnega prebivališča". Torej prijava začasnega prebivališča ne ustreza pojmu prijavi spremembe naslova iz osmega odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča, zato niso bile podane okoliščine, zaradi katerega bi lahko drugostopenjski organ postopek ustavil.

10. Pravilna je tudi odločitev obeh organov glede stroškov postopka, ki niti v prvostopenjskem niti drugostopenjskem postopku tožniku niso mogli biti priznani. V konkretnem primeru je šlo za upravni postopek, ki poteka po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke. Skladno z drugim odstavkom 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku gredo vsi stroški v breme stranke, če se je postopek začel po uradni dolžnosti in če se je postopek končal za stranko neugodno.

11. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Tožnik je smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave s svojim predlogom z zaslišanjem strank. Sodišče temu predlogu ni sledilo in je odločilo brez glavne obravnave, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je ocenilo, da ni potrebno ponovno izvajati dokazov z zaslišanjem navedenih oseb, saj ni razvidno, zakaj bi te osebe na obravnavi dale drugačne izjave kot v upravnem postopku.

K točki II izreka:

12. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

11.09.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 33/2018-34
• VDSS sklep Psp 318/2010
• VSK sklep Cp 538/2009