UPRS Sodba I U 1173/2016-6

Jedro

Po presoji sodišča tožena stranka s svojo obrazložitvijo ni prekoračila zakonskega standarda "očitnosti" v smislu določil 24. člena ZBPP, saj je navedla jasne, logične in prepričljive razloge za svoje stališče, zakaj v obravnavani sporni zadevi tožnik nima razumnih možnosti za uspeh, pri čemer je pravilno izpostavila tudi obstoj zakonske izjeme iz 4. alineje 8. člena ZBPP, čemur tožnik v tožbi izrecno niti ne nasprotuje, pač pa nasprotuje zavrnilni odločitvi tožene stranke, s katero se tožnik ne strinja oziroma ji nasprotuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje ter kot oprostitev plačila stroškov v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani št. In 425/2015 ter za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) naslovil na Okrajno sodišče v Ljubljani, ki jo je odstopilo v reševanje pristojnemu organu za BPP, sedaj toženi stranki. Na njen poziv je tožnik dne 17. 6. 2016 vložil še dopolnitev prošnje, skupaj s prilogami (odločba CSD Ljubljana-Center z dne 19. 8. 2015, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kr 45747/2014 z dne 8. 12. 2015 in dopis z dne 15. 1. 2016). Sama tožena stranka pa je uradoma na podlagi 33. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pridobila podatke o tožnikovem stalnem in začasnem prebivališču iz Centralnega registra prebivalstva (v nadaljevanju CRP), odgovor Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 425/2015 z dne 8. 7. 2016 ter sodno odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani (delno sodbo in sklep št. II P 3048/2012 z dne 28. 6. 2014).

3. Na podlagi podatkov v listinah upravnega spisa tožena stranka ugotavlja, da v navedenem izvršilnem postopku št. In 425/2015, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, tožnik nastopa kot dolžnik, kot upnik nastopa A. A., izvršba pa teče zaradi odpovedi najemne pogodbe in s tem povezano izpraznitvijo in izročitvijo nepremičnine. Nadalje še ugotavlja, da je izvršilni naslov v navedenem primeru pravnomočna in izvršljiva delna sodba in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II P 3048/2012 z dne 28. 6. 2014, ki kot taka predstavlja veljaven izvršilni naslov v skladu s 17. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), na katerega je, dokler izvršilni naslov obstaja, sodišče v izvršilnem postopku vezano tako, kot se ta glasi, skladno z načelom formalne legalitete, zato ne more presojati njegove pravilnosti in zakonitosti, niti vanj ne more posegati, medtem ko se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP skladno z določili 24. člena ZBPP, saj se BPP odobri na način in pod pogoji ter v skladu z merili, ki jih določa ZBPP z določili 11. do 24. člena ZBPP. Tožena stranka še ugotavlja, da izvršilno sodišče vodi izvršbo po upnikovem predlogu na podlagi veljavnega izvršilnega naslova, saj citirana pravnomočna sodba predstavlja veljaven izvršilni naslov, medtem ko prosilec - sedaj tožnik, niti ni zatrjeval, da bi bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, kar bi lahko predstavljala utemeljen ugovorni razlog. Posebej glede stroškov sodnega postopka tožena stranka še pojasnjuje, da ne obstaja zakonska podlaga v določbah ZBPP, da bi se tožniku lahko dodelila BPP v obliki oprostitve plačila stroškov izvršilnega postopka, ker je odločanje o teh stroških v izključni pristojnosti izvršilnega sodišča, ki odloča po določbah ZIZ v povezavi z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), četudi iz 5. odstavka 26. člena ZBPP sicer res izhaja, da se brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi kot oprostitev plačila stroškov v postopku pred sodišči. Vendar pa tožena stranka izrecno poudarja, da je treba citirano določbo razlagati v povezavi z 9. členom ZBPP, ki določa, da odobrena BPP ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke, medtem ko gre v primeru stroškov, ki so oziroma še bodo nastali v navedenem izvršilnem postopku, ravno za to vrsto stroškov, in sicer stroškov, potrebnih za izvršbo, ki jih mora prosilec kot dolžnik povrniti upniku. Tožena stranka glede na navedeno zaključuje, da udeleževanje postopka in vlaganje pravnih sredstev v navedenem izvršilnem postopku nima verjetnega izgleda za uspeh in jih ni razumno vlagati, posledično pa tudi ni mogoče dodeliti BPP, saj bi se s tem postopek le zavlačeval, stroški bi naraščali, prosilec pa glede na neobstoj ugovornih razlogov ne bi uspel doseči, da se v končni fazi pravnomočna in izvršljiva sodba ne bi realizirala. Tožena stranka tako meni, da vložitev kakršnihkoli pravnih sredstev v predmetnem postopku nima verjetnega izgleda za uspeh in jih ni razumno vlagati oziroma tožnik kot prosilec in dolžnik v predmetni izvršilni zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh v smislu, da bi se izognil svoji obveznosti po sklepu o izvršbi na podlagi veljavnega izvršilnega naslova. Poleg tega je BPP v konkretni zadevi izrecno izključena že na podlagi določila 4. alineje 8. člena ZBPP, ki določa, da se BPP ne dodeli, kadar je prosilec dolžnik v izvršilnem postopku, začetem na podlagi izvršilnega naslova po zakonu, ki ureja izvršbo, razen če verjetno izkaže obstoj razlogov za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki po določbah zakona, ki ureja izvršbo, preprečuje izvršbo. Enako tožena stranka ugotavlja glede tožnikovega zavzemanja za BPP za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe, ki jo je omenil v naknadni dopolnitvi prošnje, in sicer, da tožnik v položaju dolžnika v izvršbi z vložitvijo takšne tožbe nima možnosti za uspeh ob upoštevanju določil 59. člena ZIZ, ker takšnega procesnega položaja tožnik niti ne zatrjuje, poleg tega pa je že potekel tudi 30-dnevni zakonski rok, zato bi tovrstna morebitna tožba morala biti zavržena že iz formalnih razlogov. Ker tako ni izpolnjen predpisani pogoj iz 24. člena ZBPP, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati, ki je eden izmed zakonsko predpisanih pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za dodelitev BPP, skupaj s finančnim in premoženjskim pogojem, je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo skladno z 2. točko 2. odstavka 37. člena ZBPP, ne da bi še dodatno posebej ugotavljala materialni položaj tožnika, glede na dejstvo, da že objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP v konkretnem primeru ni izpolnjen.

4. Tožnik v svoji skupni tožbi, ki jo je uperil hkrati tako zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo št. Bpp 1553/2016 z dne 13. 7. 2016, kakor tudi zoper odločbo tožene stranke št. Bpp 1513/2016 z dne 14. 6. 2016, sodišču predlaga, da naj ju skupno obravnava in skupaj odloči o obeh tožbah, češ da je odločba št. Bpp 1513/2016 neposreden dokaz v postopku zoper odločbo 1553/2016, tako da bi njuno ločeno obravnavanje terjalo tudi dvakratno vlaganje tožbenih prilog, kar je za tožnika prekomerno že iz finančnih razlogov. Toženi stranki očita, da je njena obrazložitev nezakonita. Očita ji tudi kršitev ustavnih pravic iz 2., 14., 22., 23., 25. in 26. člena Ustave. Stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je sodišče vezano na formalno pravnomočnost izvršilnega naslova in v le-tega ne more posegati, tožnik označuje kot pravno zmotno, predvsem z vidika uresničevanja pravice do pritožbe po 25. členu Ustave, češ da, četudi je sodišče vezano na formalno pravnomočnost sklepa o izvršbi, naj to še ne bi pomenilo v smislu 25. člena Ustave, da ne obstaja razlog za zavrnitev predloga za izvršbo iz razlogov, določenih v ZIZ. Nadalje tožnik v tožbi očita, da naj bi tožena stranka v izpodbijani odločbi nedopustno, protispisno in brez ustreznih dokazov zatrdila, da naj bi tožnik zavlačeval postopek in bi se stroški samo poviševali, češ da ta trditev ni z ničemer dokazana, niti to ni predmet razlage v postopku BPP. Nadalje tožnik navaja, da naj bi bil on sam oškodovan s strani upnice A. A. za znesek približno 360.000,00 EUR, sklicujoč se na navedbe v svojih pripravljalnih vlogah zadevah št. III P 427/2013 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani in št. IV P 1686/2012 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani ter št. I U 844/2016 pri Upravnem sodišču. Tožnik še navaja, da mu je škodo povzročil tudi sodnik B. B. pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. V zvezi s stališčem tožene stranke, da je že potekel rok iz 59. člena ZIZ, tožnik izpostavlja, da ni navedeno, kdaj naj bi 30-dnevni rok potekel, oziroma, kdaj naj bi sklep izvršilnega sodišča postal pravnomočen. Kot zmotno označuje tudi stališče tožene stranke glede odobritve BPP v izvršilnem postopku. ZBPP je za tožnika ustavno sporen z vidika 25. člena Ustave, po katerem mora zakon zagotoviti učinkovito pravno sredstvo, kar pa naj ne bi bilo mogoče, če se zakonsko določeni rok za vložitev pravnega sredstva po določilih ZIZ izteče, še preden se odloči o vlogi za BPP v zvezi s tem pravnim sredstvom. Zato bi po mnenju tožnika moral ZBPP določati, da se prekine tek oziroma štetje rokov za vložitev pravnega sredstva, v kolikor se vloži vloga za BPP, češ da bi bila v nasprotnem primeru izničena ustavna pravica iz 25. člena Ustave, zato sodišču predlaga prekinitev izvršilnega postopka zaradi pogojev, določenih v 156. členu Ustave. Sklicujoč se na določila 1. odstavka 63. člena ZKP v povezavi z 11. členom Zakona o državnem tožilstvu in 60. členom ZKP tožnik meni, da je v enakopravnem položaju s tožilcem kot državnim organom, češ da ima kot subsidiarni tožilec pravico vložiti zahtevo za odlog izvršbe oziroma prekinitev le-te po določbi 11. člena Zakona o državnem tožilstvu v zvezi s 60. in 63. členom ZKP, dokler se postopka zoper sodnika B. B. in upnice A. A. ne končata. Sodišču smiselno predlaga, da naj odločbo tožene stranke št. Bpp 1553/2016 z dne 13. 7. 2016 odpravi in ji zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naj naloži tudi povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

5. Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču predložila predmetne upravne spise, odgovora na tožbo pa ni vložila.

K točki 1:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožnikovemu predlogu za skupno obravnavo oziroma združitev dveh postopkov po tožbah tožnika zoper odločbi tožene stranke, št. Bpp 1553/2016 z dne 13. 7. 2016 in Bpp 1513/2016 z dne 14. 6. 2016, ni sledilo. Čeprav gre za vsebinsko povezana postopka, ne gre za isti predmet odločanja, kar bi zaradi načela ekonomičnosti narekovalo združitev postopkov v skupno obravnavanje in odločanje (42. člen ZUS-1).

8. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje uvodoma navedena odločba št. Bpp 1553/2016 z dne 13. 7. 2016, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje ter kot oprostitev plačila stroškov v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani št. In 425/2015 ter za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe.

9. Pravna podlaga, na kateri temelji izpodbijana odločba, je prvi odstavek 24. člena ZBPP, po katerem se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh /.../. Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari /.../ in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago /..../.

10. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP izrecno nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Po obširni in ustaljeni upravno-sodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, kot je na primer zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na normativno vsebino tretjega odstavka 24. člena ZBPP pomen te zakonske določbe brez dvoma širši in po mnenju sodišča nalaga organu za BPP dolžnost, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

11. Tožnik torej nima prav, kolikor trdi, da toženka ni imela zakonske podlage za vsebinski preizkus zadeve, ki ga je opravila na podlagi presoje pomena zakonske izjeme iz 4. alineje 8. člena ZBPP, ki določa, da se BPP ne dodeli, kadar je prosilec dolžnik v izvršilnem postopku, začetem na podlagi izvršilnega naslova po zakonu, ki ureja izvršbo, razen če verjetno izkaže obstoj razlogov za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki po določbah zakona, ki ureja izvršbo, preprečuje izvršbo. Enako velja glede ocene, da tožnik s svojimi razlogi, ki jih je navedel v prošnji za dodelitev BPP, ne more uspeti niti glede zavzemanja za dodelitev BPP za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe, ki jo omenja šele v naknadni dopolnitvi prošnje, saj tožnik v položaju dolžnika v izvršbi z vložitvijo takšne tožbe nima možnosti za uspeh ob upoštevanju določil 59. člena ZIZ, ker takšnega procesnega položaja tožnik niti ne zatrjuje in ker je poleg tega tudi že potekel 30-dnevni prekluzivni zakonski rok, zaradi česar bi bila tovrstna morebitna tožba zavržena že iz formalnih razlogov. Sodišče se z oceno tožene stranke, da tožnik, glede na navedene razloge, s svojimi razlogi, ki jih je navedel v prošnji za dodelitev BPP, ne more uspeti. Ker po določilu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi, zato v konkretnem primeru sodišče na ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno, natančno, logično prepričljivo in celovito argumentirano navedla že tožena stranka, tako da je po oceni sodišča izpodbijana obrazložitev, glede na vsebino tožbe, že sama po sebi zadostna za zavrnitev tožbe (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Po presoji sodišča tožena stranka namreč s svojo obrazložitvijo tudi ni prekoračila zakonskega standarda "očitnosti" v smislu določil 24. člena ZBPP, saj je navedla jasne, logične in prepričljive razloge za svoje stališče, zakaj v obravnavani sporni zadevi tožnik nima razumnih možnosti za uspeh, pri čemer je pravilno izpostavila tudi obstoj zakonske izjeme iz 4. alineje 8. člena ZBPP, čemur tožnik v tožbi izrecno niti ne nasprotuje, pač pa nasprotuje zavrnilni odločitvi tožene stranke, s katero se tožnik ne strinja oziroma ji nasprotuje. Prav tako sodišče na podlagi tožbenih navedb tudi nima dvoma v ustavnost zakonskih določb ZBPP. Četudi utegnejo biti prosilčeve navedbe sicer nujno potrebne za presojo na podlagi 24. člena ZBPP, vendar iz zakonskih določil ZBPP nikakor ne izhaja, da bi morale biti te navedbe kakorkoli pravno artikulirane. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na neustavnost zakonske ureditve BPP, češ da ZBPP zato, ker ne določa obligatorne prekinitve teka rokov za vložitev pravnega sredstva, omejuje pravico do pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave oziroma pravico do dostopa do sodišča po določilih 23. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kakor tudi pravico do obrambe po 29. členu Ustave, pa tudi ustavno pravico po 2. členu Ustave. Po presoji sodišča gre tudi v tem pogledu v prvi vrsti za način izvajanja zakona, ki celo izrecno predpisuje, da se zaradi nevarnosti zamude rokov BPP dodeli nemudoma, ne glede na prosilčev materialni položaj, za dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (nujna BPP; 36. člen ZBPP). Poleg tega sodišče tudi meni, da v tej zvezi ni mogoče prezreti ustaljeno sodno prakso, po kateri dodelitev BPP lahko pomeni upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, kot med drugim izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča št. II Dor 122/2016. Sodišče glede na obsežne tožbene navedbe le še dodaja tudi, da se sodišče strinja s tožnikom, da je BPP nujna za zagotavljanje dostopa do sodišča (vključno z Ustavnim sodiščem) po načelu enakopravnosti, kar izhaja nenazadnje že iz določil 1. člena ZBPP. Vendar pa je finančni vidik zagotavljanja te enakopravnosti (enako kot druge socialne dajatve) urejen z zakonom tako, da ugotovitev, da zakonski pogoji za dodelitev BPP niso izpolnjeni, sama po sebi še ne pomeni ne nezakonitosti, ne neustavnosti ravnanja toženke.

12. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilen pa je bil tudi postopek pred izdajo te odločbe, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V zvezi s tem sodišče le še pripominja, da je tožnik poleg odprave izpodbijane odločbe zahteval tudi ugotovitev, da mu je bilo kršenih več ustavnih pravic, torej odločitev o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Vendar pa je ta oblika sodnega varstva v upravnem sporu mogoča le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, kar pa v zvezi z odločanjem o BPP ne drži, saj je izdano odločbo mogoče izpodbijati kot tako (in ne kot posamični akt oziroma dejanje v smislu 2. odstavka 157. člena Ustave v zvezi s 4. členom ZUS-1), torej na podlagi drugega člena ZUS-1, kar je tožnik z obravnavano tožbo tudi storil in je tak tožbeni predlog tudi predmet odločitve sodišča v tej sodbi (kot izhaja iz izreka pod točko 1), zato sodišče njegovega predloga po četrtem členu ZUS-1, za katerega po povedanem tudi niso izpolnjeni zakonski pogoji, ni dodatno še posebej obravnavalo. Čeprav je tožnik v tožbi smiselno predlagal izvedbo glavne obravnave s tem, da je v dokazne namene predlagal več dokazov, ki pa se vsi nanašajo le na listine predmetnega upravnega oziroma sodnega spisa, katerih obstoj in vsebina med strankama niti nista sporna, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez oprave glavne obravnave, na seji sodnega senata.

K točki 2:

13. Po določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Čeprav je tožnik zahteval tudi oprostitev plačila sodnih taks za ta upravni spor, sodišče o tem predlogu ni dodatno še posebej odločalo, saj se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje.

Datum zadnje spremembe:

11.09.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 476/2014, enako tudi I U 802/2014, I U 841/2014, I U 1067/2014
• UPRS sodba III U 155/2014
• UPRS Sodba I U 1144/2020-6