UPRS Sodba I U 365/2017-22

Jedro

Formalni status stranke v postopku izdaje odločbe sicer ni izključno merilo za priznanje aktivne legitimacije oziroma položaja stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP, po katerem se odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali na predlog stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca, saj so po stališču Ustavnega sodišča RS, izraženem v odločbi št. Up-666/10 in Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011 v smislu te določbe namreč v enakem pravnem položaju vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne; ker se odločba za nično izreče v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje izpodbijanega akta, se mora zato tudi aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na priznanje tega statusa oziroma pravni interes v že končanem prejšnjem postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se 2. točka izreka odločbe Sodnega sveta št. 2/16-249 z dne 13. 10. 2016 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodni svet je z (v tem upravnem sporu) izpodbijano 2. točko izreka odločbe št. 2/16-249 z dne 13. 10. 2016 odločil, da je A.A. (sedaj tožniku), okrožnemu sodniku na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, sodniška funkcija prenehala z dnem 18. 9. 2016 iz razloga po 4. točki 1. odstavka 74. člena Zakona o sodniški službi (ZSS), medtem ko je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe zavrgel tožnikov predlog za izrek ničnosti odločbe Sodnega sveta št. 2/14-109 z dne 2. 10. 2014, s katero je bilo odločeno, da mu zaradi imenovanja za generalnega sekretarja Vlade RS miruje sodniška funkcija. Zavrženje predloga za izrek ničnosti odločbe o mirovanju sodniške funkcije je v izpodbijani odločbi utemeljeno z 2. točko 2. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri se vloga zavrže, če vložnik v njej ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Tožena stranka namreč ugotavlja, da je bila odločba Sodnega sveta št. 2/14-109 z dne 2. 10. 2014 izdana na predlog tožnika samega in v njegovo korist. Tožnik pa za vložitev zahteve za izrek ničnosti navedene pravnomočne odločbe nima pravnega interesa, saj si z njo svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati. Sodni svet so do zaključka, da tožnik za vložitev izrednega pravnega sredstva ni izkazal nujno potrebnega pravnega interesa, vodile okoliščine, ugotovljene v postopku odločanja o predlaganem mirovanju pravic in obveznosti iz sodniške službe. Tožnik se je v svojem predlogu primarno skliceval na prenehanje sodniške službe z dnem 19. 9. 2014 zaradi pričetka opravljanja funkcije generalnega sekretarja Vlade RS, vendar pa mu je sodniška funkcija prav zaradi pravnomočne odločbe Sodnega sveta št. 2/14-109 z dne 2. 10. 2014 mirovala za čas opravljanja funkcije generalnega sekretarja Vlade RS. Zato Sodni svet meni, da pogoji za prenehanje njegove sodniške funkcije z dnem 19. 9. 2014 niso podani, pač pa je Sodni svet sledil njegovemu podrednemu predlogu, da mu sodniška funkcija preneha z dnem 18. 9. 2016, to je z datumom njegove vloge, naslovljene na Sodni svet, saj je v svoji vlogi jasno izrazil željo, da mu sodniška funkcija preneha 18. 9. 2016. To njegovo navedbo je Sodni svet obravnaval kot odpoved sodniški službi po 4. točki 1. odstavka 74. člena ZSS in ji je ugodil, ob ugotovitvi, da je tožnik s svojo odpovedjo sodniški službi ter s predlaganim datumom prenehanja sodniške funkcije (18. 9. 2016) seznanil tudi predsednico sodišča, na katerem je opravljal sodniško funkcijo pred nastopom mirovanja ter da predsednica sodišča temu predlogu tožnika ni nasprotovala.

2. V tožbi tožnik navaja, da se ne strinja z odločitvijo Sodnega sveta zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi 40. člena ZSS, saj funkcije generalnega sekretarja vlade ni med funkcijami, ki po zakonu omogočajo mirovanje sodniške službe. Sodni svet je s svojo interpretacijo zakona prekoračil meje pristojnosti, se postavil v vlogo zakonodajalca in s tem tožniku pridobil nepremoženjsko korist, v primeru ponovnega nastopa sodniške funkcije pa tudi premoženjsko korist. Izvršitev te odločbe pomeni dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ki se preganja po uradni dolžnosti, kar je na podlagi 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP razlog za ničnost odločbe. Zato meni, da bi iz navedenih razlogov morala tožniku prenehati sodniška služba na podlagi 6. točke 1. odstavka 74. člena ZSS, ker je z 19. 9. 2014 pričel opravljati funkcijo oziroma delo, ki ni združljivo s funkcijo sodnika. Iz navedenih razlogov tudi meni, da je Sodni svet napačno uporabil materialno pravo, zato sodišču predlaga, da se 2. točka izreka izpodbijane odločbe spremeni tako, da se glasi: "A.A. okrožnemu sodniku na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani je sodniška funkcija prenehala 18. 9. 2014 iz razloga po 6. točki 1. odstavka 74. člena ZSS", podredno pa, da naj se 2. točka izreka izpodbijane odločbe odpravi, v obeh primerih pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka po odmeri sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe. Ob tem se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, pri kateri v celoti vztraja ter predlaga zavrnitev tožbe. Tožena stranka vztraja pri razlagi 40. člena ZSS, s katero je utemeljila odločbo o mirovanju izdane sodniške funkcije na predlog samega tožnika, ki je navedeno pravnomočno odločbo izvrševal 2 leti, saj je funkcijo generalnega sekretarja Vlade RS opravljal od 19. 9. 2014 do 18. 9. 2016.

4. V nadaljnjih vlogah tožnik predlaga združitev zadev, ki se pri sodišču vodita pod št. I U 41/2017 in I U 365/2017 v en postopek, zaradi predlagane izvedbe dokazov pa predlaga odločanje sodišča na glavni obravnavi, pri čemer dodatno utemeljuje primerljivost zakonske ureditve mirovanja funkcije v določbah ZSS in ZPos.

5. Tožena stranka v nadaljnjih vlogah predlogu tožnika za združitev zadev ne nasprotuje, ker meni, da odločitev o 1. točki izreka izpodbijane odločbe vpliva na odločanje o 2. točki izreka iste odločbe in je iz tega razloga smiselno tako sosledje reševanja obeh sporov, v kolikor se le-ta rešujeta ločeno.

6. Sodišče je o tožnikovi tožbi že odločalo, in sicer je s sklepom št. I U 1703/2016 z dne 21. 12. 2016 zavrglo tožbo tožnika z dne 28. 11. 2016 zoper izpodbijano odločbo, vendar je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi in navedeni sklep razveljavilo s sklepom št. I Up 16/2017 z dne 15. 2. 2017 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, pri čemer je izpostavilo, "da tožbenega predloga ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del se naj odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen" (7. točka obrazložitve).

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožnikovemu predlogu za združitev zadev v skupno obravnavo sodišče ni sledilo, čeprav se sicer strinja s stališčem tožnika, da gre v izpodbijani odločbi, glede na vsebino sprejete odločitve v izreku pod točko 1 in 2, za vsebinsko medsebojno povezane, soodvisne in izključujoče odločitve, vendar pa ne gre za isti predmet odločanja, kar bi zaradi načela ekonomičnosti narekovalo združitev sodnih postopkov, ki se po dveh tožbah tožnika zoper Sodni svet, sedaj toženo stranko, oziroma zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo tožene stranke vodita pod opravilno št. I U 41/2017 in I U 365/2017, v skupno obravnavanje in odločanje (42. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je imel tožnik že v postopku izdaje pravnomočne odločbe tožene stranke št. 2/14-109 z dne 2. 10. 2014 (na podlagi katere mu je na njegov predlog mirovala sodniška funkcija) formalni status stranke, saj je bilo z njo na predlog tožnika odločeno o mirovanju njegovih pravic in obveznosti iz naslova sodniške službe za čas opravljanja funkcije generalnega sekretarja Vlade RS.

10. Prav tako med strankama ni sporno, da je bilo o tožbi tožnika zoper 1. točko izreka uvodoma navedene izpodbijane odločbe že odločeno s pravnomočno sodbo št. I U 41/2017 z dne 27. 6. 2017, v kateri je sodišče med drugim izrazilo stališče, da formalni status stranke v postopku izdaje odločbe sicer ni izključno merilo za priznanje aktivne legitimacije oziroma položaja stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP, po katerem se odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali na predlog stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca, saj so po stališču Ustavnega sodišča RS, izraženem v odločbi št. Up-666/10 in Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011 v smislu te določbe namreč v enakem pravnem položaju vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne; ker se odločba za nično izreče v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje izpodbijanega akta, se mora zato tudi aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na priznanje tega statusa oziroma pravni interes v že končanem prejšnjem postopku.

11. Ker je tožena stranka torej svojo odločitev v 1. točki izreka izpodbijane odločbe utemeljila na presoji pravnega interesa tožnika za izrek ničnosti odločbe v času izdaje navedene odločbe št. 2/14-109 z dne 2. 10. 2014 o mirovanju sodniške funkcije, ni pa presojala njegovega pravnega interesa (vpliva odločbe na pravni položaj tožnika) ob vložitvi predloga za izrek ničnosti navedene pravnomočne odločbe št. 2/14-109 z dne 2. 10. 2014 in je sodišče s pravnomočno sodbo št. I U 41/2017 z dne 27. 6. 2017 že iz tega razloga ugodilo tožbi tožnika zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe, je posledično tudi v konkretnem primeru ugodilo tudi tožbi zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo tudi v 2. točki izreka ob med strankama nespornem dejstvu, ki ne potrebuje dodatne obrazložitve, da sta obe odločitvi tožene stranke, ki sta vsebovani v 1. in 2. točki izreka izpodbijane odločbe, medsebojno soodvisni in izključujoči, pri odločitvi pa se je oprlo na določilo 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo tudi v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, da ponovno odloči o zadevi skladno s stališčem sodišča, izraženim v tej in tudi v pravnomočni sodbi št. I U 41/2017 z dne 27. 6. 2017. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave skladno s 1. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1.

12. Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1 in 1. odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/07,107/13).

13. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1)

Datum zadnje spremembe:

11.09.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 41/2017-15
• VDSS sodba Pdp 242/2015
• VDSS sodba Pdp 159/2014