UPRS Sodba I U 540/2016-9

Jedro

Določbo prvega odstavka 281. člena ZUP se pravilno razlaga v povezavi z določbo prvega odstavka 300. člena tega zakona, in torej v pomenu, da odprava odločbe terja odpravo tudi pravnih posledic, ki so iz nje nastale, (šele) ko je odpravljena odločba nadomeščena z novo odločbo. Zato tudi tožnikovemu zahtevku za vračilo plačane denarne kazni ni mogoče ugoditi, ker je sodišče s sodbo I U 1824/2015 z dne 23. 2. 2016 njen sklep o naloženi denarni kazni (sicer) odpravilo, zadevo pa vrnilo v ponovni postopek, v katerem pa, kar ni sporno, do vložitve tožnikovega zahtevka za vračilo denarne kazni (18. 3. 2016) novega upravnega akta (sklepa) (še) ni izdala.

Denarne sankcije se, ob tem ko morajo biti primerne, da zagotovijo učinkovitost preiskave, po zakonu prilagajajo finančni zmožnosti podjetja.

Na pravna jamstva, ki veljajo za kazenski postopek, se tožnik v tožbi zoper sklep, ki se nanaša na odpravo posledic izvrševanja upravnega akta, s katerim mu je naložena procesna kazen (v upravnem - konkurenčnopravnem postopku), ne more z uspehom sklicevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom odločila, da se zavrne zahtevek tožnika za vračilo denarne kazni, ki je bila plačana na podlagi sklepa toženke št. 306-43/2012-51 z dne 25. 10. 2013. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 18. 3. 2016 vložil zahtevek za vračilo denarne kazni, ki je bila plačana na podlagi sklepa toženke z dne 25. 10. 2013 v zvezi s postopkom ugotavljanja kršitve 9. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) in 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU), ki ga toženka vodi proti tožniku. Tožnikov zahtevek temelji na določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede neupravičene obogatitve. Vložen je bil v zvezi s sodbo Upravnega sodišča I U 1824/2015 z dne 23. 2. 2016, s katero je bil sklep toženke št. 306-43/2012-51 z dne 25. 10. 2013 odpravljen ter zadeva vrnjena tej v nov postopek. Toženka navaja, da glede na ustaljeno sodno prakso, pri tem pa se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 49/2005, za plačilo, ki je bilo opravljeno na podlagi upravne odločbe, podlaga za vrnitev ne more biti v obligacijskem pravu, ampak je lahko v upravnem pravu, ker je obveznost plačila upravna obveznost. Podlaga za vračilo takega plačila je torej lahko le v Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V predmetni zadevi sta relevantna prvi odstavek 281. člena ZUP ter 300. člen ZUP. Vendar v obravnavanem primeru prvega odstavka 281. člena ZUP ni mogoče uporabiti, ker je bil sklep toženke z dne 25. 10. 2013 odpravljen, zadeva pa vrnjena v ponovni postopek. Za tak primer je Vrhovno sodišče že odločilo, da vračilo ni možno, v sodbi X Ips 1435/2004. Drugače pa je v primeru pravnomočne odprave odločbe brez vrnitve v ponovni postopek; v takem primeru namreč izterjana oziroma prostovoljno plačana obveznost ne bo ponovno odmerjena. Tudi glede na komentar k 300. členu ZUP odločba, s katero je bil izvršilni naslov odpravljen in zadeva vrnjena v nov postopek, ni podlaga za zahtevek za vračilo plačane denarne kazni. Sodba Upravnega sodišča I U 1854/2015 tako ne more biti pravilna podlaga, na temelju katere bi bilo možno vračilo. Glede na to je toženka zahtevek tožnika za vračilo plačane denarne kazni zavrnila.

2. Tožnik v tožbi navaja, da proti njemu teče postopek ugotavljanja kršitve 9. člena ZPOmK-1 in 102. člena PDEU in da mu je v tem postopku toženka s sklepom z dne 25. 10. 2013 naložila v plačilo denarno kazen v višini 964.648,64 EUR, ker naj bi v dneh 17. 7. 2013 in 18. 7. 2013 domnevno oviral pooblaščene osebe toženke pri izvajanju pooblastil iz drugega odstavka 29. člena ZPOmK-1. Tožnik je 27. 11. 2013 v odrejenem roku plačal naloženo denarno kazen. Upravno sodišče je s sodbo I U 1824/2015 z dne 23. 2. 2016, v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015, predmetni sklep o denarni kazni odpravilo in zadevo vrnilo toženki v nov postopek. Z odpravo navedenega sklepa o denarni kazni je tako odpadel pravni temelj za plačilo denarne kazni, zato je tožnik 18. 3. 2016 na toženko naslovil zahtevek za vračilo denarne kazni, ki pa ga je toženka zavrnila z utemeljitvijo, da vračilo denarne kazni ni možno do trenutka, dokler postopek v zvezi z denarno kaznijo ne bo pravnomočno končan. Po mnenju tožnika pa je toženka nepravilno uporabila materialno pravo.

Tožnik meni, da pravni interes za predmetno tožbo izpolnjuje. Strinja se s stališčem toženke, da je potrebno v konkretnem primeru kot podlago za vračilo denarne kazni uporabiti določbe ZUP. Vendar toženka, ki se v izpodbijanem sklepu sklicuje na prvi odstavek 281. člena ZUP, neutemeljeno razlikuje med položajem, ko je odločba odpravljena brez vrnitve v ponovni postopek, ter položajem, ko je odločba odpravljena z vrnitvijo zadeve v ponoven postopek. Sodna praksa, na katero se sklicuje toženka, je kljub jasni določbi prvega odstavka 281. člena ZUP in brez ustrezne podlage v določbah ZUP razvila razlikovanje med omenjenima položajema. Podobno stališče, kot ga je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi III Ips 49/2005 z dne 13. 6. 2006, je zavzelo tudi v sodbi X Ips 583/2006 z dne 26. 3. 2009 in v sodbi X Ips 1435/2004 z dne 21. 5. 2009. Vendar pa je Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 49/2005 z dne 13. 6. 2006 v 9. točki obrazložitve zapisalo, da je lahko vprašljivo, ali stališče, da stranka, ki je nekaj plačala na podlagi upravne odločbe, tega ne more zahtevati nazaj, če je odločba kasneje odpravljena, zadeva pa vrnjena v nov postopek, velja v vseh primerih; s tem je izrecno omejilo precedenčno moč svoje odločitve na postopek, v katerem je bila sprejeta.

Poleg tega se zadeve, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče, bistveno razlikujejo od dejanskega stanja v konkretnem primeru. Zadevam, v katerih je Vrhovno sodišče zavzelo prej omenjeno stališče, je skupno to, da je šlo za zahtevek za vračilo plačanega komunalnega prispevka oziroma davka; torej je šlo za primere, ko je bilo že v prvotnem upravnem postopku jasno, da določena denarna obveznost obstoji in bo v ponovljenem postopku z novo odločbo upravnega organa zgolj na novo odmerjena obstoječa denarna obveznost. V navedenih primerih je bila sporna zgolj višina denarne obveznosti, ne pa tudi sam obstoj temelja za plačilo. Konkretni primer se od navedenih primerov bistveno razlikuje že v tem, da je bila denarna kazen izrečena na podlagi drugega odstavka 31. člena ZPOmK-1 in gre torej za postopek kaznovalne narave. Denarna kazen bo tožniku v ponovnem postopku ugotavljanja kršitve naložena zgolj v primeru, če bo toženka ugotovila, da je res šlo za oviranje pooblaščenih oseb toženke. Zgolj v tem primeru bo izdala sklep, s katerim bo naložila plačilo denarne kazni. V ponovnem postopku se bo tako najprej ugotavljalo, ali sploh obstoji temelj za plačilo denarne kazni na podlagi drugega odstavka 31. člena ZPOmK-1. Izhodišče za uporabo argumenta precedenčnosti je, da je predloženi primer v svojem bistvu povsem enak predhodno odločenemu; kar pomeni, da stališč sodne praske s področja davčnega prava ni mogoče pavšalno uporabiti pri odločanju po določbah ZPOmK-1; konkurenčnopravni postopki, za katere so značilne izredno visoke denarne sankcije, imajo tudi veliko hujše posledice kot odmera davka ali komunalnega prispevka. Toženka pa se povsem neutemeljeno sklicuje tudi na 300. člen ZUP, kajti tožnik je denarno kazen plačal prostovoljno in do izvršbe sploh ni prišlo. Edini temelj za vračilo denarne kazni predstavlja prvi odstavek 281. člena ZUP.

Tožnik dalje ugotavlja, da ZPOmK-1 v nobeni določbi ne nalaga toženki obveznosti, da mora izdati sklep, s katerim bi ugotovila, da njene pooblaščene osebe pri izvajanju pooblastil iz drugega odstavka 29. člena ZPOmK-1 niso bile ovirane. To pomeni, da lahko toženka v ponovnem postopku ugotovi, da oviranja ni bilo, pri tem pa ni dolžna izdati nobenega sklepa. V nobenem primeru niti ni določen rok, v katerem mora toženka odločiti. Teoretično lahko to privede do položaja, ko predmetni postopek v zvezi z denarno kaznijo sploh ne bo nikoli pravnomočno končan, ker toženka nikoli ne bo sprejela sklepa o neobstoju kršitve, posledično pa tožnik ne bo mogel zahtevati vračila denarne kazni, kar predstavlja neutemeljen, nezakonit in hud poseg v pravico tožnika do zasebne lastnine in do pravnega varstva. Navedeno je še bolj problematično, ker toženka v enem organu združuje funkcijo pregona in funkcijo odločanja. Zaradi možnosti zlorab, ki jih združevanje funkcij prinaša, mora biti odločanje toženke natančno pravno omejeno. S svojo odločitvijo je toženka prekršila splošno načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP. Iz ustaljene prakse Ustavnega sodišča tudi jasno izhaja, da je poseg v pravico do zasebne lastnine dopusten le, če temelji na izrecni določbi zakona, npr. odločba Up-106/96 z dne 10. 7. 1999.

Tožnik dalje navaja, da je toženka z izpodbijanim sklepom v celoti izvotlila pravno varstvo, ki ga je tožnik zasledoval v upravnem sporu. Ustavno sodišče Republike Slovenije (npr. v sklepu Up 206/02 z dne 16. 4. 2002) in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) sta večkrat potrdila, da je zagotovitev učinkovite izvršitve pravnomočne sodne odločbe v razumnem roku neločljiv del pravice do sodnega varstva oziroma pravice dostopa do sodišča. Tožnik se ob tem sklicuje še na odločbo Up 181/99 z dne 18. 12. 2002. Izpodbijani sklep pa krši tudi načelo varstva pravic strank, ki ga ZUP zagotavlja v tretjem odstavku 7. člena. Toženka namreč v konkretnem primeru ni uveljavila ukrepa, ki bi bil za tožnika ugoden, temveč je izbrala najbolj invaziven ukrep, ki vračilo kazni odlaga na nedoločljiv trenutek v prihodnosti. Tako ravnanje ni samo nesorazmerno, ampak je tudi v nasprotju z namenom 281. člena ZUP. O zakonskem cilju 31. člena ZPOmK-1, ki naj bi zagotovil generalno in specialno prevencijo, pa ni več mogoče govoriti, kajti sklep o denarni kazni je bil odpravljen, s tem pa so odpadli tudi razlogi za zasledovanje zakonskega namena navedenega člena. Glede na povedano izpodbijani sklep ne izpolnjuje minimalnih pogojev, ki se zahtevajo za poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Poseg v ustavno pravico je dopusten, če je: - primeren za dosego zaželenega, ustavno dopustnega cilja, - nujen v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči z nobenim blažjim posegom v ustavno pravico ali celo brez njega in - sorazmeren v ožjem pomenu. Izpodbijani sklep ne zadosti niti prvemu kriteriju za dopustnost posega. Nobena zakonska norma namreč ne določa, da bi bilo zadržanje denarne kazni ob prenehanju veljavne pravne podlage ustavno dopustno ali celo zaželeno.

Tožnik v nadaljevanju navaja, da ker gre v predmetni zadevi za kaznovalni postopek, neutemeljeno zadržanje vračila denarne kazni predstavlja tudi kršitev domneve nedolžnosti, ki mora biti po praksi ESČP zagotovljena v vseh kaznovalnih postopkih. Domneva nedolžnosti je v skladu s prakso ESČP kršena, če odločitev izraža stališče, da je obdolženi kriv, ne da bi bila njegova krivda predhodno dokazana v skladu z zakonom oziroma brez priložnosti uporabe pravice do obrambe. To se lahko zgodi celo brez formalne ugotovitve. Zadostuje obstoj razloga, da sodišče obdolženega šteje za krivega. Državni organi se morajo zato vzdržati vsakršnih ravnanj, ki bi pred zaključkom postopka izražala prepričanost o obstoju krivde. Tožnik meni, da neutemeljeno zadržanje že plačane denarne kazni predstavlja v primeru, ko je bila odločba odpravljena, kršitev domneve nedolžnosti. Zadržanje vračila denarne kazni namreč ustvarja vtis, da je toženka že vnaprej odločila, da bo tudi v ponovljenem postopku kaznovala tožnika. ESČP je v svojih odločitvah vzpostavilo merila presoje, kdaj je treba zadevo šteti za kazensko (oziroma kaznovalno). Ta merila so: - tekst, ki opisuje dogodek, sodi v kontekst pravnega sistema države na področju kazenskega prava, - narava kršitve, in - vrsta in strogost kazni. V konkretnem primeru gre na podlagi navedenih kriterijev za kaznovalni postopek. Prvič zato, ker 31. člen ZPOmK-1 izrecno uporablja dikcijo kazen oziroma kaznovanje. Drugič pa zato, ker imajo sankcije, ki se izrečejo v konkurenčno pravnih postopkih, očiten kaznovalni in odvračilni učinek. Ob tem izrek sankcije v postopku po 31. členu ZPOmK-1 ustvarja negativno stigmo kršitelja, ki se približuje tisti, ki je značilna za kazenske obsodbe. Navedeno še toliko bolj velja, ker toženka sprejete odločitve objavlja na svoji spletni strani, kjer so javno dostopne vsakomur. Iz primerjalnopravne teorije izhaja, da je prav negativna zaznamovanost, ki prizadene podjetje, eden izmed razlogov za upoštevanje jamstev poštenega postopka na konkurenčnem področju. Tretjič, nobenega doma ne more biti o strogosti kazni v konkretnem primeru; izrečena denarna kazen v znesku 964.648,64 EUR predstavlja celo najvišjo kazen v zgodovini delovanja toženke. Navedeno potrjuje praksa ESČP, ki je že večkrat pojasnilo, da veljajo jamstva poštenega postopka tudi na konkurenčnem področju. Glede na povedano je očitno, da neutemeljeno zadržanje že plačane denarne kazni pomeni grobo kršitev načela domneve nedolžnosti. Ker gre v konkretnem primeru za zadevo, ki je po svoji naravi kaznovalna (oziroma kazenska), veljajo vse materialne in procesne pravne garancije, določene s 5. in 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Izpodbijani sklep pa je tudi v nasprotju s splošnim načelom zakonitosti, po katerem ne sme biti nihče kaznovan, če ni bila njegova krivda predhodno ugotovljena s pravnomočno odločbo oblastnega organa. V konkretnem primeru pa izpodbijani sklep dejansko ohranja izrečeno denarno kazen, čeprav je bila podlaga za njen izrek že odpravljena. Ob tem, da gre za kaznovalni ukrep, ki ga ne predvideva noben predpis v slovenskem pravnem redu. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep toženke odpravi in odloči, da je toženka dolžna tožniku vrniti plačano denarno kazen z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva pravnomočnosti sodbe Upravnega sodišča I U 1824/2015 z dne 23. 2. 2016. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Podrejeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijanem sklepu in razlogih zanj, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnik v naknadni pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo ter vztraja pri tožbi in tožbenem predlogu.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka mogla, ob sklicevanju na prvi odstavek 281. člena in 300. člen ZUP, zavrniti tožnikov zahtevek za vračilo denarne kazni, ki ga je ta vložil po tem, ko je to sodišče s sodbo I U 1824/2015 z dne 23. 2. 2016 odpravilo njen sklep z dne 25. 10. 2013, s katerim je tožniku naložila denarno kazen (v višini 964.648,64 EUR, zaradi oviranja preiskave v postopku ugotavlja kršitve prepovedi zlorabe prevladujočega položaja, ki ga toženka vodi proti tožniku), in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek.

7. Po prvem odstavku 281. člena ZUP se v primeru, če se odločba odpravi ali izreče za nično, odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Po prvem odstavku 300. člena ZUP pa ima zavezanec pravico zahtevati, če je bila na podlagi odločbe opravljena izvršba, odločba pa je bila pozneje odpravljena ali spremenjena, da se mu vrne, kar mu je bilo vzeto oziroma da se vrne v stanje, ki izhaja iz nove odločbe.

8. Sodišče pritrjuje toženki, da je določbo prvega odstavka 281. člena ZUP pravilno razlagala v povezavi z določbo prvega odstavka 300. člena tega zakona, in torej v pomenu, da odprava odločbe terja odpravo tudi pravnih posledic, ki so iz nje nastale, (šele) ko je odpravljena odločba nadomeščena z novo odločbo. Zato tudi pritrjuje njenemu razlogovanju, da tožnikovemu zahtevku za vračilo plačane denarne kazni ni mogoče ugoditi, ker je sodišče s sodbo I U 1824/2015 z dne 23. 2. 2016 njen sklep o naloženi denarni kazni (sicer) odpravilo, zadevo pa vrnilo v ponovni postopek, v katerem pa, kar ni sporno, do vložitve tožnikovega zahtevka za vračilo denarne kazni (18. 3. 2016) novega upravnega akta (sklepa) (še) ni izdala.

9. Kot neutemeljene presoja sodišče tožnikove ugovore - ob tem ko se ta sicer strinja s toženko, da je treba v obravnavanem primeru kot podlago za vračilo denarne kazni uporabiti določbe ZUP - da toženka neutemeljeno razlikuje med položajema, ko je bila odločba odpravljena oziroma je bila odločba odpravljena, zadeva pa vrnjena v ponovni postopek. Sodišče se s tožnikom ne strinja, da se primeri iz sodnih odločb Vrhovnega sodišča, ki jih tudi sam našteva, glede pravnega vprašanja, ali odprava upravne odločbe prve stopnje in vrnitev zadeve v nov postopek predstavlja odpravo odločbe v smislu prvega odstavka 281. člena ZUP, v bistvenem razlikujejo od obravnavanega, in da se zato nanje ni mogoče sklicevati. V sodbi X Ips 583/2006 z dne 26. 3. 2009, ki se sicer nanaša na vračilo davka, Vrhovno sodišče izrecno zavzame stališče, da tudi ZUP ne daje podlage za vračilo davka, če je odmerna odločba odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v nov postopek (ob tem ko ugotavlja, da tudi po določbah Zakona o davčnem postopku v takem primeru ni podlage za vračilo preveč plačanega davka). Povsem enako velja za sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 1435/2004 z dne 21. 5. 2009. V sodbi III Ips 49/2005 z dne 13. 6. 2006 pa Vrhovno sodišče zavzame enako stališče glede vračila komunalnega prispevka, da namreč z odpravo odmerne odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek stranka ni pridobila podlage za vrnitev plačanega prispevka, pač pa jo bo pridobila šele, ko bo o komunalnem prispevku dokončno odločeno. Ob tem sicer Vrhovno sodišče navede, da je vprašljivo, ali to stališče velja v vseh primerih; vendar to ne pomeni, da je v drugih primerih, v katerih je sporno (isto) obravnavano pravno vprašanje, sklicevanje na stališče izključeno, če se ugotovi, da gre za bistveno podobno razmerje, kar za obravnavani primer po presoji sodišča velja. Iz navedene sodbe pa tudi izhaja, da se Vrhovno sodišče glede vprašanja, ali stališče enako velja za primer, ko je zavezanec prostovoljno izpolnil tisto, kar mu je bilo naloženo z upravno odločbo, sklicuje na Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2001, komentar k členu 300, in mu sledi; tako da za tožnikove nasprotne trditve, da naj v takem primeru prvega odstavka 300. člena ZUP ne bi bilo mogoče uporabiti in da je edini temelj za vračilo denarne kazni prvi odstavek 281. člena ZUP, potrditev niti v sodni praksi niti v strokovni literaturi ni mogoče najti.

10. Sodišče pa tudi ne sprejema kot utemeljenih nadaljnjih tožbenih navedb, da navedenih stališč Vrhovnega sodišča, da v primeru odprave odločbe, če je zadeva vrnjena v nov postopek, ni podlage za zahtevek za vrnitev, ni mogoče uporabiti pri odločanju po določbah ZPOmK-1, ker gre za visoke denarne sankcije, ki imajo veliko hujše posledice. ZPOmK-1 namreč v okviru posebnega upravnega postopka vprašanja odprave pravnih posledic odprave odločbe o denarni kazni ni uredil, kar pomeni, da se uporablja ZUP (drugi odstavek 15. člena ZPOmK-1). Denarne sankcije pa se sicer, ob tem ko morajo biti primerne, da zagotovijo učinkovitost preiskave, po zakonu prilagajajo finančni zmožnosti podjetja: denarna kazen se naloži v višini do enega odstotka letnega prometa podjetja v predhodnem poslovnem letu (drugi odstavek 31. člena ZPOmK-1).

11. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe o tem, da toženka po ZPOmK-1 ni dolžna izdati (nobenega) sklepa, če v ponovnem postopku ugotovi, da oviranja s strani tožnika pri izvajanju njenih pooblastil iz drugega odstavka 29. člena ZPOmK-1 ni bilo, kar pomeni, da ob stališču v izpodbijanem sklepu tožnik nikoli ne bo mogel zahtevati vračila. Po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mora (namreč) v primeru, kadar sodišče v upravnem sporu tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi, pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, če sodišče ne določi drugačnega roka. To je v obravnavani zadevi za toženko pomenilo rok 30 dni od vročitve sodbe I U 1824/2015 z dne 23. 2. 2016. Če tega roka toženka ni oziroma ne bi spoštovala, bi tožnik izkazoval pravni interes za tožbo zaradi molka organa v skladu z določbami 28. člena ZUS-1. Zato so tožnikove navedbe o nezakonitem in hudem posegu v njegovi pravici do zasebne lastnine in do pravnega sredstva, kolikor jih veže na svoje trditve, da nima pravnih možnosti, da pri toženki izposluje izdajo novega upravnega akta in zahteva vračilo denarne kazni, brez podlage. Ne da bi sodišče na tem gradilo svojo sodbo, dodaja, da je iz podatkov U vpisnika sodišča razvidno, da je toženka tožniku nov sklep o denarni kazni izdala z dne 22. 7. 2016 (in ga tožnik tudi izpodbija s tožbo, ki jo sodišče vodi pod opr. št. I U 1208/2016, iz sodnega spisa katere pa je nadalje razvidno, da je denarna kazen tožniku naložena v enakem znesku, kot v odpravljenem sklepu z dne 25. 10. 2013).

12. Sodišče zavrača kot neutemeljene tudi navedbe tožnika, da je kršen 6. člen ZUP, ker po njegovem mnenju terja odločanje, kadar sta združeni funkcija pregona in odločanja, kot v tem primeru, natančne pravne omejitve. Za denarno kazen kot procesno kazen velja enako, kot je v 31. členu ZPOmK-1 določeno za kazen za oviranje preiskave, tudi v določbah ZUP, da jo izreka organ, ki vodi postopek za odločitev v zadevi (npr. 111. in 112. člen - denarna kazen za hujše kršitve reda pri dejanjih postopka, itd.). Sklicevanje tožnika ob tem na odločbo Ustavnega sodišča Up-106/96 z dne 10. 7. 1999 in njeno stališče, da je poseg v pravico do zasebne lastnine dopusten le, če temelji na izrecni zakonski določbi, je brez podlage. V odločbi Ustavnega sodišča navedenem primeru gre namreč za vprašanje dopustnosti odvzema tovornjaka tretji osebi, ki nesporno ni storilec prekrška. V obravnavanem primeru pa za vprašanje (ne)obstoja podlage za vračilo tožniku plačane denarne kazni, ki mu je bila naložena zaradi oviranja preiskave v postopku, vodenem zoper njega za ugotovitev kršitev po 9. členu ZPOmK-1 in 102. člena PDEU, glede na to, da o obstoju oviranja preiskave (in denarnem kaznovanju) še ni bilo dokončno odločeno (ob vložitvi zahtevka je bil v teku (ponovni) postopek).

13. Po presoji sodišča tožnik neutemeljeno ugovarja tudi, da je toženka z izpodbijanim sklepom v celoti izvotlila pravno varstvo, ki ga je tožnik zasledoval v upravnem sporu. Kot izhaja iz sodbe tega sodišča I U 1824/2015 z dne 23. 2. 2016 (obrazložitve), je tožnik zoper prvi sklep o denarnem kaznovanju zaradi oviranja preiskave z dne 25. 10. 2013 vložil tožbo, v kateri je ob zatrjevanju, da je sklep nezakonit, sodišču predlagal, naj ga odpravi. Iz izreka navedene sodbe pa izhaja, da ni bilo razsojeno tako, ampak je sodišče sklep z dne 25. 10. 2013 odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče tožbi ugodilo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, iz razloga po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1). To pa pomeni, da v (po uradni dolžnosti) začetem postopku o obstoju oviranja preiskave in denarnem kaznovanju še ni bilo dokončno odločeno; ob vložitvi zahtevka je bil (ponovni) postopek v teku. Glede na to toženka z zavrnitvijo vračila ni uporabila najbolj invazivnega ukrepa oziroma nesorazmernega ukrepa, kot zatrjuje tožnik, ampak je zgolj odločila o zahtevku za odpravo pravnih posledic odprave sklepa z dne 25. 10. 2013 v skladu z relevantnimi določbami ZUP. Z ozirom na (že v 11. točki navedene) v zakonu urejene pravne možnosti tožnika, da doseže izvršitev pravnomočne sodbe tega sodišča I U 1824/2015 z dne 23. 2. 2016 (ki pa je lahko le v izdaji upravnega akta v ponovnem postopku, saj o spornem razmerju - obstoju kršitve zaradi oviranja preiskave in denarnem kaznovanju - sodišče meritorno ni odločilo), se tožnik brez potrebe sklicuje na stališča Ustavnega sodišča in ESČP o pomenu zagotovitve učinkovite izvršitve pravnomočne sodne odločbe v razumnem roku za učinkovito sodno varstvo.

14. Brez podlage tožnik podaja navedbe tudi v smeri, da izpodbijani sklep ne more biti v funkciji zagotavljanja zakonskega cilja 31. člena ZPOmK-1, ob zatrjevanju, da je bil sklep o denarnem kaznovanju zaradi oviranja preiskave odpravljen. Namreč postopek odločanja o obstoju oviranja preiskave (in denarnem kaznovanju) ob vložitvi zahtevka za vračilo še ni bil končan, ampak v teku; o navedenem javnopravnem razmerju med toženko, ki izvršuje javno pooblastilo, in tožnikom, (tedaj) še ni bilo dokončno odločeno. Glede na to izpodbijani sklep je v funkciji zagotavljanja zakonskega cilja 31. člena ZPOmK-1. Zato ga sodišče presoja kot primerno sredstvo za dosego zakonskega cilja, potrebno, pa tudi sorazmerno v ožjem pomenu besede, upoštevajoč pri tem, da je zakonska ureditev taka, da višino denarne kazni, ki se lahko naloži, veže na finančno zmožnost podjetja (drugi odstavek 31. člena ZPOmK-1), pri čemer tudi tožnik konkretno ne navede teže posledic, ki bi bile nesorazmerne glede na koristi posega.

15. Neutemeljeno tožnik zatrjuje tudi, da odločitev o nevračilu denarne kazni v obravnavanem primeru predstavlja kršitev domneve nedolžnosti. Najprej zato, ker gre pri tem za kazenskopravni institut, vezan na kazenski postopek, ter velja glede kazenskopravne krivde. Pri denarnem kaznovanju po drugem odstavku 31. člena ZPOmK-1 pa gre za procesno kazen, naloženo zaradi zagotavljanja procesne discipline v konkurenčnopravnem postopku. Pa tudi sicer je očitek brez podlage, saj iz izpodbijanega sklepa ne izhaja nobeno stališče toženke, s katerim bi se ta opredeljevala do vprašanja obstoja oviranja preiskave in v tej zvezi, do vprašanja denarnega kaznovanja tožnika. V izpodbijanem sklepu je navedeno le, da tožnik ne more zahtevati vrnitve plačanega zneska denarne kazni do trenutka, dokler ne bo postopek v zvezi z denarno kaznijo pred toženko pravnomočno končan, kajti šele tedaj se bo lahko presojala upravičenost tožnika do vračila plačane denarne kazni, in sicer glede na izid končanega postopka. Sodišče ob tem dodaja, da toženka navedenega svojega stališča z vidika vprašanja pričetka učinkovanja sklepa o denarni kazni, da je to pravnomočnost sklepa, ne utemelji s sklicevanjem na ustrezno zakonsko podlago (če take podlage ni, je namreč relevanten trenutek nastopa dokončnosti upravnega akta - prvi odstavek 224. člena ZUP).

16. Tudi zatrjevanje tožnika, da je izpodbijani sklep v nasprotju s splošnim načelom zakonitosti, po katerem ne sme biti nihče kaznovan, če ni bila njegova krivda predhodno ugotovljena s pravnomočno odločbo oblastnega organa, je po presoji sodišča neutemeljeno. Na pravna jamstva, ki veljajo za kazenski postopek, se namreč tožnik v tožbi zoper sklep, ki se nanaša na odpravo posledic izvrševanja upravnega akta, s katerim je tožniku naložena procesna kazen (v upravnem - konkurenčnopravnem postopku), ne more z uspehom sklicevati.

17. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1196/2020-21
• sodba U 532/2008
• UPRS Sodba I U 724/2020-11