UPRS Sodba II U 319/2017-12

Jedro

Tožnica je prevzela kazenski pregon kot subsidiarna tožilka, za kar ji je bila tudi dodeljena brezplačna pravna pomoč, po opravi preiskovalnih dejanj pa je odvetnik, kateremu je bila zaupana izvedba brezplačne pravne pomoči, ocenil, da nadaljevanje pregona glede na rezultate opravljenih preiskovalnih dejanj ne bi bilo smiselno. Na osnovi navedenega je organ za brezplačno pravno pomoč pravilno ocenil, da tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za nadaljnje zastopanje kot subsidiarne tožilke v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Celju št. I Kpd 45694/2016. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pri kazenskem pregonu zoper A.A. zaradi kaznivega dejanja šikaniranja. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da je bila tožnici z odločbo št. Bpp 687/2016-3 z dne 26. 10. 2016 že dodeljena brezplačna pravna pomoč za kazenski pregon zoper A.A. in sicer za nadaljevanje kazenskega pregona v skladu s pravnim poukom iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Celju št. Kt/24608/2015 z dne 14. 10. 2016, to je za zastopanje v predhodnem in morebitnem nadaljnjem kazenskem postopku na prvi in drugi stopnji. S tem sklepom je bila tožnica napotena, da lahko kot oškodovanka sama začne kazenski pregon zoper A.A., ker je bila ovadba s strani tožilstva zavržena. Tožilstvo je namreč ocenilo, da ni podan utemeljen sum, da je ovadeni A.A. storil kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu. Vsak konflikt oziroma nesporazum na delovnem mestu ni trpinčenje oziroma šikaniranje in tako ne pomeni istočasno izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja po 197. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Konflikti in različni pogledi na stvari oziroma različna strokovna mnenja in pristopi na delovnem mestu niso nekaj neobičajnega. Pomemben kazensko pravni element naznanjenega kaznivega dejanja je nastala škodljiva posledica - ponižanost in prestrašenost oškodovanca kot posledica storilčevega napada na njegovo dostojanstvo, iz ravnanj tožnice pa ne izhaja, da bi bila na delovnem mestu prestrašena. Njena pisanja in prijave različnim institucijam namreč kažejo na to, da je bila zelo aktivna v zagovarjanju svojih prepričanj in se je znala postaviti zase, zato ji ni moč pripisati pasivne drže ter podrejenosti in prestrašenosti.

2. Po pregledu zadeve št. Bpp 687/2016 organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da je izvajalec brezplačne pravne pomoči v tej zadevi, odvetnik B.B., dne 8. 6. 2017 vrnil napotnico organu za brezplačno pravno pomoč s pojasnilom, da je dne 5. 6. 2017 s strani Okrajnega sodišča v Celju prejel obvestilo, da je postopek oprave preiskovalnih dejanj končan in da je za nadaljevanje postopka potrebno v 15 dneh vložiti obtožni predlog. Odvetnik ocenjuje, da ni možnosti za uspeh za nadaljevanje postopka in meni, da bi bilo vsako nadaljevanje postopka na osnovi zbranih dokazov nesmotrno.

3. Organ za brezplačno pravno pomoč je tehtajoč, kolikšna je verjetnost izgleda za uspeh, ugotovil, da je verjetnost, da bi prosilka uspela s kazenskim pregonom manjša, kot pa verjetnost, da ne bi uspela. Upoštevati je namreč treba, da odvetnik, ki je zastopal prosilko kot subsidiarno tožilko pri opravi preiskovalnih dejanj, meni, da nadaljevanje postopka ni smotrno, razen tega pa je že pred tem tudi tožilstvo ocenilo, da ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja s strani ovadenega. Glede na to je organ za brezplačno pravno pomoč zaključil, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, zaradi česar tožnici ne bi bilo utemeljeno in razumno odobriti zaprošene brezplačne pravne pomoči. Glede na to je v skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil, ne da bi se ukvarjal z njenim materialnim položajem, saj morata biti oba pogoja izpolnjena kumulativno.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da se dodeljeni odvetnik njenemu primeru sploh ni posvetil, saj ni predložil nobenih listinskih dokazov, ki jih skoraj ni želel videti. Sedaj ji kljub dogovoru dokumentacije ne vrne, da bi lahko dalje ukrepala. Gre za šikaniranje do skrajnih mej, ki ga je bila deležna s strani obtoženca in še nekaterih oseb zaradi truda za strokovno delo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

8. Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

9. Po presoji sodišča je organ za brezplačno pravno pomoč zgoraj navedena določila na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabil. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in podatkov spisa, vključno s podatki priloženega spisa št. Bpp 687/2016 istega organa za brezplačno pravno pomoč, je bila tožnici za isti namen, to je za prevzem kazenskega pregona zoper A.A. zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1, že dodeljena brezplačna pravna pomoč. Ta ji je bila dodeljena potem, ko je Okrožno državno tožilstvo v Celju zavrglo tožničino ovadbo, ker je ocenilo, da ni podan utemeljen sum, da je ovadeni storil kaznivo dejanje.

10. Tožnica je prevzela kazenski pregon kot subsidiarna tožilka, za kar ji je bila tudi dodeljena brezplačna pravna pomoč, po opravi preiskovalnih dejanj pa je odvetnik, kateremu je bila zaupana izvedba brezplačne pravne pomoči, ocenil, da nadaljevanje pregona glede na rezultate opravljenih preiskovalnih dejanj ne bi bilo smiselno.

11. Na osnovi vsega navedenega je organ za brezplačno pravno pomoč ocenil, da tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh in v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZBPP tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil, po presoji sodišča pa je taka odločitev pravilna. Za šikaniranje na delovnem mestu gre, ko storilec na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost (prvi odstavek 197. člena KZ-1). Iz ugotovitev organa za brezplačno pravno pomoč, s katerimi se strinja tudi sodišče, izhaja, da verjetnost, da je ovadeni storil navedeno kaznivo dejanje, ni izkazana oziroma, da je verjetnost, da bi tožnica uspela s kazenskim pregonom, manjša kot verjetnost, da ne bi uspela. Pravilnosti takšne odločitve tudi tožnica s pavšalnimi tožbenimi navedbami, ko ponavlja svoje stališče, da je bila žrtev šikaniranja, ne da bi pri tem navedla konkretne razloge za to, ne more omajati.

12. Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

31.08.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1578/2018-6
• UPRS Sodba I U 1407/2020-6
• UPRS Sodba I U 195/2018-5