UPRS Sodba I U 397/2017-10

Jedro

Na podlagi 4. člena ZKZ je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje. Ob nesporni ugotovitvi, da gre pri predmetnem zemljišču za kmetijsko zemljišče, predstavlja postavitev železne konstrukcije za nameščanje reklamnih panojev na tem zemljišču uporabo, ki ni v skladu z njegovim namenom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Kmetijska inšpekcija Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo in lovstvo (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločila, da mora tožnik iz kmetijskega zemljišča na parceli št. ..., k. o. ..., odstraniti železno konstrukcijo za nameščanje reklamnih panojev (1. točka izreka). Rok za izvršitev zahtev pod 1. točko izreka je najkasneje do 31. 12. 2016 (2. točka izreka). Iz izreka izpodbijane odločbe še izhaja, da bo o možnih stroških postopka odločeno s posebnim sklepom v nadaljevanju postopka (3. točka izreka). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka), o odpravljenih nepravilnostih mora tožeča stranka pisno obvestiti inšpektorja (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ opravil nadzor rabe kmetijskega zemljišča na parceli s št. ..., k. o. .... Pri pregledu podatkov v Registru kmetijskih gospodarstev je ugotovljeno, da je na parceli št. ..., k. o. ..., vpisan GERK št. ..., ki je registriran znotraj kmetijskega gospodarstva, katerega nosilec je A.A. Nadalje je ugotovljeno, da se parcela št. ..., k. o. ...i, nahaja znotraj I. območja kmetijskih zemljišč in se nahaja znotraj območja rabe "Trajni travnik". V postopku je bilo ugotovljeno, da je na predmetni parceli postavljena železna konstrukcija za nameščanje reklamnih panojev, dimenzij 12 m krat 4 m, ki je dvignjena od tal 0,5 m. A.A. je v postopku podal izjavo, da postavitev železne konstrukcije ne predstavlja degradacije kmetijskega zemljišča, ker travnik pokosi vsako leto tudi na mestu, kjer je postavljena železna konstrukcija. Navedel je tudi, da ima sklenjeno pogodbo s tožečo stranko, ki je lastnik železne konstrukcije za nameščanje reklamnih panojev. V postopku je podala izjavo tudi tožeča stranka, katere dejavnost je posredovanje oglaševalskega prostora. Tožeča stranka meni, da kmetijski inšpektor v predmetni zadevi ni stvarno pristojen organ, glede pravice do postavitve oglasa pa se je sklicevala na najemno pogodbo, sklenjeno s A.A. Oglas je dvignjen od tal tako, da lahko trava nemoteno raste ter se zemljišče nemoteno obdeluje. Otežena je le košnja na 24 m² zemljišča, kar pa kmet s pomočjo tožeče stranke z lahkoto obdela.

3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da železna konstrukcija za nameščanje reklamnih panojev, postavljena na kmetijskem zemljišču, katerega namen je izvajanje dejavnosti oglaševanja in ne kmetijske proizvodnje, predstavlja kršitev prvega odstavka 4. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Opisani del predmetnega kmetijskega zemljišča se uporablja v nasprotju z njegovim namenom, ker se na njem postavljena železna konstrukcija za nameščanje reklamnih panojev uporablja za namen izvajanja dejavnosti oglaševanja. Prvostopenjski organ se sklicuje na pooblastila kmetijskega inšpektorja iz 107. člena ZKZ, po katerem ima kmetijski inšpektor tudi pristojnost pregledovati kmetijska zemljišča ter pooblastilo in pristojnost, da prepove uporabo kmetijskega zemljišča v kakšen drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če tako izkoriščanje po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno in odrediti v določenem roku vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. Prvostopenjski organ se sklicuje še na 32. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), glede izreka po 3., 4. in 5. točki izreka izpodbijane odločbe pa se sklicuje na 118. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 30. člen in peti odstavek 29. člena ZIN.

4. Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot drugostopenjski organ. Ugovore tožeče stranke zavrača ter med drugim navaja, da je povsem nepomembno vprašanje, ali gre v obravnavani zadevi za objekt v smislu določb predpisov s področja gradnje. V zadevi namreč ni bistvena dopustnost postavitve konstrukcije glede na določbe predpisov s področja gradnje, temveč nedopustna uporaba kmetijskega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom, kakor to določa ZKZ.

5. Tožeča stranka navedeno odločitev izpodbija. V tožbi uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Tožeča stranka je prepričana, da postavljena konstrukcija na delu predmetnega zemljišča ne ovira kmetovanja oz. normalne obdelave tal. Označena je kot travnik, pri čemer je nesporno, da se travnik obdeluje. Tožeča stranka meni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe nepopolna, sama s seboj v nasprotju in da se je ne da preizkusiti ter da zato ni v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz ugotovitev kmetijskega inšpektorja izhaja, da je zemljišče obdelano, travnik obdelan in pokošen, s čimer je v celoti izpolnjen namen uporabe tovrstnega kmetijskega zemljišča. V neskladju z ZKZ naj bi bila nameščena le kovinska konstrukcija, zaradi česar se naj bi po izpodbijani odločitvi ta del zemljišča uporabljal v nasprotju z njegovim namenom, kar pa ne drži. Cel travnik je namreč obdelan in pokošen, lastnik predmetno kmetijsko zemljišče uporablja v celoti, skladno z njegovim namenom, košnjo okolice oglasne konstrukcije pa opravlja tudi tožeča stranka.

6. Tožeča stranka meni, da stališče, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, ni skladno niti z jezikovno niti s teleološko razlago 4. člena ZKZ. Če bi namreč zakonodajalec želel doseči, da se kmetijska zemljišča uporabljajo izključno za kmetijsko rabo, bi to tudi izrecno zapisal. Meni, da je to logično, saj je jasno, da so tudi na kmetijskih zemljiščih dovoljene različne vrste rabe (poleg kmetijske), seveda pod pogojem, da se s tem ne preprečuje njihova primarna raba oz. namen ter da se s tem ne povzroča onesnaževanja, degradiranja ali drugačnega zaviranja rastlin. Stališče izpodbijane odločitve je povsem neživljenjsko in bi dejansko pomenilo veliko osiromašenje lastninske pravice in bi bilo v nasprotju za ustavno varovanim položajem lastninske pravice. Tožnik tudi meni, da je izpodbijano odločbo izdal stvarno nepristojen organ, saj inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in predpisov, izdanih na podlagi tega zakona, opravljajo gradbeni inšpektorji.

7. Tožeča stranka se nadalje sklicuje na kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (odločbe se ne da preizkusiti). Postavljena železna konstrukcija za nameščanje reklamnih panojev ne ovira doseganja namena, ki ga obdelava travnika zasleduje, tj. košnja trave in spravilo sena. Tožena stranka v ugotovitvenem postopku ni niti ugotavljala kdaj je bil predmetni travnik obdelan (pokošen). Če bi dejansko stanje zadeve ugotovila pravilno, bi prišla do pravilnega zaključka, da se predmetno zemljišče uporablja v skladu z njegovim namenom. Tožeča stranka se sklicuje še na članek Primorskih novic, kjer je stališče tožene stranke glede problematike postavitve konstrukcij oglaševalskih površin nasprotno stališču iz izpodbijane odločitve. Iz navedenega članka namreč izhaja, da je kljub začasnim montažnim konstrukcijam raba kmetijskih zemljišč še vedno mogoča. Meni, da je dolžnost tožene stranke, da ugotovi tudi tista dejstva, ki so tožeči stranki v korist. V postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi bilo predmetno zemljišče uporabljeno v nasprotju z namenom iz prvega odstavka 4. člena ZKZ. Za ugotovitev navedenega dejstva tožeča stranka predlaga, da sodišče imenuje izvedenca kmetijske stroke. Prav tako predlaga zaslišanje A.A., lastnika zemljišča, da bo pojasnil na kakšen način obdeluje oziroma kosi navedeno zemljišče.

8. Tožeča stranka navaja tudi sodbo Upravnega sodišča U 582/2008 z dne 15. 9. 2010, iz katere izhaja, da je treba v vsakem konkretnem primeru presojati, ali je predpisan način uresničevanja človekove pravice ter na zakonski podlagi izrečen inšpekcijski ukrep že prerasel v omejevanje ustavne pravice. Kot ključno v zadevi odpira vprašanje, ali je zakonodajalec sploh dopustil možnost, da pristojni inšpektor naloži vsakemu lastniku, da obdeluje kmetijsko zemljišče tako, da se dejansko ukvarja s kmetijsko dejavnostjo na tem zemljišču, četudi lastnik nima tega interesa ali zmožnosti. Meni, da so merila oz. zahteve glede dopustne uporabe kmetijskega zemljišča bistveno različna, glede na to, ali se kmetijsko zemljišče uporablja s strani kmeta za izvajanje kmetijske dejavnosti, ali pa zemljišče temu namenu ne služi. V slednjem primeru pa so pogoji za uporabo tega zemljišča bistveno širši in za lastnika manj strogi in obremenjujoči. Tožeča stranka predmetno zemljišče zgolj uporablja, zato ga mora uporabljati tako, da se prepreči onesnaževanje in degradiranje. Oglasni pano pa z ničemer ne onesnažuje in degradira kmetijskega zemljišča. Tožeča stranka citira še 1.a člen ZKZ, ki določa namen ZKZ in posledično stvarne pristojnosti kmetijskega inšpektorata. Sklepno predlaga, da sodišče izpodbijano odločitev (tako odločbo prvostopenjskega organa kot odločbo drugostopenjskega organa) odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožena stranka prereka tožbene navedbe in dodatno pojasnjuje, da je postavitev železne konstrukcije za nameščanje reklamnih panojev na kmetijskem zemljišču nedvomno v evidentnem nasprotju s predvideno rabo tega zemljišča, upoštevajoč določbe ZKZ. Med drugim zavrača tudi očitke tožeče stranke, da naj bi kmetijski inšpektor kot organ prve stopnje prekoračil svoja pooblastila.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Zato jih sodišče, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v sodbi ne ponavlja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

12. V obravnavani zadevi je sporen ukrep kmetijskega inšpektorja, ki je oprt na določbo 4. člena ZKZ in odrejen v skladu z določbo 107. člena istega zakona. V postopku je bilo ugotovljeno, kar tudi ni sporno, da je predmetno zemljišče opredeljeno kot kmetijsko zemljišče (po namenski rabi spada v 1. območje kmetijskih zemljišč). Na podlagi 4. člena ZKZ je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje. Ob nesporno ugotovitvi, da gre pri predmetnem zemljišču za kmetijsko zemljišče, predstavlja tudi po presoji sodišča postavitev železne konstrukcije za nameščanje reklamnih panojev na tem zemljišču uporabo, ki ni v skladu z njegovim namenom.

13. Ker navedene ugotovitve v postopku tudi po presoji sodišča potrjujejo uporabo predmetnega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom, po presoji sodišča v zadevi niti ni bistveno, ali je predmetni del zemljišča, na katerem je postavljena železna konstrukcija, kljub temu lahko obdelan ali ne. Zato sodišče kot nerelevantne zavrača ugovore tožeče stranke, da je kljub postavitvi predmetne železne konstrukcije mogoče predmetno kmetijsko zemljišče uporabljati v skladu z njegovim namenom (košnja) in da glede navedene uporabe, ki naj bi se izvajala, dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, da zasliši priče in imenuje izvedenca kmetijske stroke.

14. Neutemeljeni so prav tako ugovori tožeče stranke, da kmetijski inšpektor naj ne bi bil pristojen za izdajo izpodbijane odločbe in izrek omenjenega ukrepa. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je prvostopenjski organ za izdajo navedene odločbe imel pristojnost na podlagi prve alineje B) točke 107. člena ZKZ, na podlagi katerega je odločil, da mora tožeča stranka iz predmetnega zemljišča odstraniti železno konstrukcijo za nameščanje reklamnih panojev. Sodišče se strinja s toženo stranko, da so pooblastila kmetijskega inšpektorja v obravnavani zadevi, ko gre za kmetijsko zemljišče, neodvisna od pooblastil gradbenega inšpektorja (ki se nanašajo na dovoljenost gradnje).

15. Sodišče prav tako zavrača ugovore tožeče stranke, ki se nanašajo na varstvo lastninske pravice. Zaradi varstva kmetijskih zemljišč, ki so za človeka nujno potrebno dobrine, je že v Ustavi RS in na njenih podlagah sprejetih zakonih urejeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč (drugi odstavek 71. člena Ustave RS), zaradi česar je lastninska pravica na navedenih zemljiščih omejena. Gre za določene omejitve, ki so v javnem interesu. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke na sodbo Upravnega sodišča RS iz leta 2010. V obravnavani zadevi pa tudi ne gre za tak primer, kot v zadevi, na katero se sklicuje tožeča stranka (v kateri sta lastnika kmetijskega zemljišča uveljavljala specifične osebne okoliščine). Za razliko od omenjene zadeve tožeča stranka ni lastnik zemljišča, na katerega je posegla (postavila železno konstrukcijo), čeprav je to storila s soglasjem lastnika. Nesporno je, da je s tem kmetijsko zemljišče uporabila v nasprotju z namenom, ki ga za kmetijska zemljišča določa ZKZ (4. člen). Ker sodišče presoja zakonitost (zgolj) izpodbijane odločbe, na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke na članek, objavljen v Primorskih novicah.

16. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1.

18. Ker gre v danem primeru za enostavno dejansko in pravno stanje, je sodišče odločalo po sodnici posameznici na podlagi 3. alineje prvega odstavka 13. člena ZUS-1.

19. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

25.08.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1707/2020-11
• UPRS Sodba I U 1195/2019-11
• UPRS Sodba I U 1465/2019-13