<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba in sklep I U 1476/2017-18

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.1476.2017.18
Evidenčna številka:UP00000254
Datum odločbe:18.07.2017
Senat, sodnik posameznik:Bojana Prezelj Trampuž
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - nevarnost pobega

Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je pri tožniku izkazana izrazita begosumnost. Na podlagi dosedanjega tožnikovega ravnanja, ob upoštevanju izjav, ki jih je podal na zaslišanju, pa sodišče dvomi v resničnost tožnikove izjave, da bo tokrat v Centru za tujce v Postojni počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče sledi zaključku tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da bi tožnik, v primeru, da mu toženka ne bi omejila gibanja, ponovno samovoljno in še pred zaključkom postopka zapustil tudi Slovenijo (tako kot Hrvaško in Italijo) in s tem toženki onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar pa po presoji sodišča ni v skladu z namenom ZMZ-1 (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom z dne 7. 7. 2017 na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)1 v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko 2. člena ZMZ-1 v prvi točki izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1988 v kraju Jalalabad, državljana Afganistana, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, 6230 Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. V drugi točki izreka izpodbijanega sklepa je navedla, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 5. 7. 2017 od 17:15 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik dne 5. 7. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po podani prošnji je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi izrazite begosumnosti in namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. Po preverjanju v bazi Eurodac je bilo ugotovljeno, da je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito in sicer 19. 8. 2016 na Hrvaškem ter 9. 11. 2016 v Italiji. Na Hrvaškem pa je bil 12. 8. 2016 zaveden še kot tujec. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožnika dne 17. 6. 2016 obravnavala Policijska postaja Koper. Iz policijske depeše z dne 18. 11. 2016 izhaja, da je prosilec 16. 11. 2016 ob 20.30 uri ilegalno prečkal državni meji med Hrvaško in Slovenijo in da pri sebi ni imel nobenih dokumentov. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je povedal, da je zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in v Italiji. Hrvaško je zapustil zato, ker ni imel razgovora in zaradi slabe situacije v azilnem domu. V Italiji pa je želel ostati, vendar ga je neka oseba zanalašč pripeljala v Slovenijo, kjer ga je prijela policija. Povedal je še, da je Afganistan zapustil 22. 12. 2015 in ilegalno odšel preko Pakistana in Irana v Turčijo, kjer je ostal pet mesecev. Od tam je pot nadaljeval v Bolgarijo, kjer je ostal pet dni in nato odšel v Srbijo, kjer se je zadrževal tri mesece, nato pa odšel na Hrvaško in tam ostal dva meseca in pol. Pot ga je vodila mimo Slovenije do Italije, kjer je ostal šest dni, nato pa se je 16. 11. 2016 vrnil v Slovenijo, kjer je bil obsojen za zaporno kazen. Na vprašanje, kjer ima osebne dokumente, je povedal, da je v gozdu v Bolgariji vrgel stran taskiro, da je v Bolgariji ne bi našli in ga deportirali v Afganistan.

3. Tožena stranka upoštevaje navedeno, ob sklicevanju na ureditev po Uredbi Dublin III, navaja, da bo pristojnim organom Madžarske, Avstrije in Italije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca ter zaprosila za nujen odgovor. Nato citira določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, v kateri je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je pristojni organ v postopku predaje po Uredbi Dublin III upravičen izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Po določbah Recepcijske direktive,2 ki se uporabljajo v postopkih po Uredbi Dublin III, se lahko pridržanje v določenih primerih izvaja tudi v zaporu. Vrhovno sodišče RS je navedlo tudi, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede opredelitve pojma "nevarnosti pobega" omogoča določba 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnosti pobega.

4. Tožena stranka je najprej presojala ali je tožnik dejansko izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo potrebno omejiti gibanje. Ugotavlja, da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito v dveh državah, v nobeni pa ni počakal na zaključek postopka. Še več, Italijo je zapustil zgolj po šestih dneh. S tem je izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Prosilec se, tako v Sloveniji kot v Italiji, izdaja z različnimi osebnimi podatki, kar je razvidno iz sodbe Okrožnega sodišča v Kopru I K 48807/2016 z dne 24. 3. 2017. Prosilec je večkrat navajal lažne podatke in s tem prav tako izpolnil okoliščine iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je bil prosilec že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje tihotapljenja ljudi v Republiki Sloveniji po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika, kar ustreza 3. alineji prvega odstavka 68. člena Ztuj-2, s tem, ko je ilegalno prehajal državne meje, v Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Vse navedeno potrjuje prepričanje tožene stranke, da bi prosilec, tako kot vse predhodne države, samovoljno in še pred zaključkom postopka zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU. Tožena stranka je zato zaključila, da je za nadaljevanje postopka nujno potrebno prosilcu omejiti gibanje.

5. Tožena stranka citira drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, po katerem se presoja, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III. Najprej se preverja, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma. V zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja, zaradi povečanega števila prosilcev za mednarodno zaščito, opravljata dva varnostnika in en receptor, pri čemer varnostnika, glede na določbe Zakona o zasebnem varovanju, ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči zapustiti območje azilnega doma. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb območje azilnega doma samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil ta na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda. Tožena stranka se pri svoji odločitvi, da se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III bo pridržanje za namen predaje trajalo od ustne naznanitve 5. 7. 2017 od 17.15 ure do predaje oziroma mora biti predaja v primerih pridržanja opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

6. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Toženi stranki očita, da se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, vendar pa pri tem izpusti pomembno ugotovitev Vrhovnega sodišča in sicer: "Pri tem pa Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da za uporabo člena 28 v povezavi s točko (n) člena 2 Uredbe Dublin III kot objektivni kriteriji za presojo okoliščine nevarnosti pobega določene osebe ne morejo biti uporabljeni vsi kriteriji, ki so našteti v 68. členu ZTuj-2, temveč zgolj tisti, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III." Ker je v dublinskih odvzemih prostosti potrebno ugotoviti izjemno begosumnost prosilca, tožnik meni, da med kriterije za določanje izjemne begosumnosti prosilca že po svoji naravi ne morejo soditi "milejše oblike okoliščin", ki bi kazali na nevarnost pobega iz drugega odstavka 68. člena ZTju-2. Kljub temu je tožena stranka odvzem prostosti utemeljila večinoma prav na takih milejših okoliščinah.

7. Pri utemeljevanju odvzema prostosti se tožena stranka sklicuje na 5. alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku) ter na 3. alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja). Pri utemeljevanju razlogov po 5. alineji 68. člena ZTuj-2 niso najbolj jasni argumenti. Tožena stranka je navedla, da je tožnik izrazito begosumen, ker je za mednarodno zaščito zaprosil v dveh državah, v nobeni pa ni počakal na zaključek postopka. Pri tem pa ni upoštevala navedb, ki jih je tožnik izpostavil pri prošnji za mednarodno zaščito, zakaj je zapustil obe državi. Tožnik meni, da je sklicevanje na 5. alinejo napačno iz več razlogov. To pa iz razloga, ker se nanaša na nesodelovanje v postopku v Italiji, v zvezi s katerim tožena stranka nima nobenih informacij. Za Hrvaško pa sploh ni nobenih navedb. Po mnenju tožnika to ne more biti dovolj za razglasitev prosilca za izrazito begosumnega. Iz dikcije Uredbe Dublin III je jasno, da njen namen ni kriminalizacija prosilcev za azil. V kratki argumentaciji tožene stranke so pomanjkljivosti, saj tožena stranka sploh ni presojala argumentov tožnika, zakaj je državi zapustil, se do njih ne opredeljuje, niti jih ni preverila. Toženi stranki nadalje očita, da ni dovolj natančno pojasnila 3. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, niti ni preverila vseh okoliščin v zvezi z izdano sodbo, zaradi česar je izpodbijani sklep pomanjkljiv, ni ga mogoče preizkusiti ter je obremenjen z bistveno kršitvijo pravil postopka iz 1. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Uradna oseba tožniku zaradi razjasnitve dejanskega stanja ni zastavila vprašanja, ali bo v Sloveniji počakal na konec postopka, kar je bistveno za ugotavljanje begosumnosti. S tem pa je kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Uradna oseba ni pojasnila, zakaj pooblaščenec tožnika tožniku ni mogel zastavljati vprašanj, zato je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo pravil postopka iz 2. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, zaradi česar se odločbe ne da preizkusiti.

8. Tožnik meni, da je nezadostna utemeljitev tožene stranke, zakaj naj bi bil tožnik "izrazito begosumen". Očitno je, da tožena stranka šteje tožnika za izrazito begosumnega že zato, ker je zapustil druge države, v katerih je zaprosil za azil. Tožnik meni, da to ni pravilno in se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1729/2016 z dne 8. 12. 2016. Tožnik poudarja, da ne gre za stvar diskrecije tožene stranke, ampak izpolnjenosti pogojev po Uredbi Dublin III. Slednja določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek določen v tej uredbi.

9. Tožnik se tudi ne strinja s presojo tožene stranke, zakaj je za tožnika primernejši strožji ukrep. Ukrep pridržanja je v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben, saj je mogoče zasledovani cilj doseči tudi z milejšimi ukrepi. Argument tožene stranke, da sama ne uspe zagotoviti, da bi (vsi) prosilci za azil, ki jim je izrečen milejši ukrep, ostali na območju azilnega doma, ni primeren. Gre namreč za pomanjkljivost na strani tožene stranke, za katero mora tožena stranka strmeti k temu, da jo odpravi. Tudi sicer izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode, saj ga je treba enačiti z zaporom zaprtega tipa, ta pa za prosilce po ZMZ-1 ni dopusten.

10. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 in sodišču predlaga, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora upravni organ takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna. Tožnik je v tožbi izkazal, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, prav tako pa mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce počuti izredno slabo in mu dni brez osebne svobode ne bo mogoče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah poleg tega predstavlja škodo že samo po sebi, po stališču Ustavnega sodišča RS pa vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Tudi v primeru, če bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo začasne odredbe.

11. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni posredovala.

K I. točki izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v pravnem in dejanskem pogledu navedla toženka in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov dodaja:

14. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce Postojna. Drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka (izvedba postopkov po Uredbi Dublin III) ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

15. Sodišče je na podlagi 70. člena in 71. člena ZMZ-1 izvedlo glavno obravnavo 18. 2. 2017 in na njej vpogledalo v upravni spis toženke in v tožbo ter v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da je Afganistan zapustil, ker so mu grozili talibani, da ga bodo ubili. Iz Afganistana je potoval v Pakistan, nato Iran, Turčijo, Bolgarijo, Srbijo, Hrvaško in v Slovenijo. V Sloveniji je bil obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja tihotapljenja ljudi, zaradi česar je bil v obdobju od 16. 11. 2016 do 30. 6. 2017 tudi zaprt. Zaradi vzornega vedenja v zaporu mu je bila zaporna kazen skrajšana. Izjavil je, da v resnici ni tihotapil ljudi in da gre za pomoto. Nekdo ga je povabil k sebi, nato ga je peljal, skupaj s še 20 drugimi, s kombijem v Slovenijo. Tožnik pa ni vedel, da je prišel v Slovenijo, kjer ga je prijela policija. Zaradi neljubega dogodka je tudi zamudil osebni razgovor v postopku mednarodne zaščite, za katero je zaprosil v Italiji. Za mednarodno zaščito je zaprosil tudi na Hrvaškem, kjer pa ni počakal na zaključek postopka. Izjavil je, da na zaključek postopka ni počakal iz razloga, ker je na Hrvaškem sistem zelo neurejen, dobil je samo papir, niso pa mu dali izkaznice. Povedal je, da nima nobenih osebnih dokumentov, edini dokument, ki ga je imel, je v Bolgariji odvrgel. Na izrecno vprašanje, ali se je izdajal z različnimi imeni, je povedal, da se je izdajal z dvema različnima imenoma. Ime, na katerega se je glasil osebni dokument, ki ga je odvrgel, ni bilo pravo. Ime, s katerim se predstavlja sedaj, pa je pravo. Na vprašanje, katera je bila njegova ciljna država, je odgovoril, da ni imel ciljne države, da je želel najti le varno državo. Izjavil je, da si želi ostati v Sloveniji, kjer bo počakal na odločitev o prošnji za mednarodno zaščito, rad pa bi, da mu ne bi bilo omejeno gibanje.

16. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik v Sloveniji že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje tihotapljenja ljudi v Republiki Sloveniji po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika. Slednji določa, da kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju ali kdor dva ali več takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države, se kaznuje z zaporom do petih let in denarno kaznijo. Ob navedeni nesporni ugotovitvi, ki jo je na zaslišanju potrdil tožnik sam, je tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi podana okoliščina iz 3. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja). Sodišče ni sledilo tožnikovim navedbam, da naj bi bila obsodba sodišča ''pomota'' in da v resnici kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen, ni storil. Tožnikove izpovedbe na zaslišanju tudi sicer niso bile prepričljive, nekatere pa so se izkazale za neresnične, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

17. Prav tako je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da pri tožniku obstoja okoliščina iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku). V zadevi ni sporno, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in v Italiji, saj to izhaja iz upravnih spisov, to pa je izpovedal tudi tožnik. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa med drugim izhaja navedba, da bo tožena stranka pristojnim organom Madžarske, Avstrije, Italije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejme prosilca. V zvezi s to navedbo je zastopnik tožene stranke na glavni obravnavi pojasnil, da gre za očitno pomoto. Ni namreč sporno, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in v Italiji, kot tudi ni sporno, da tožnik ne na Hrvaškem in ne v Italiji ni počakal, da bi bilo odločeno o njegovi vlogi za mednarodno zaščito. Tožnik je na obravnavi izjavil, da na Hrvaškem ni počakal na odločitev o prošnji za mednarodno zaščito iz razloga, ker naj bi bil tam sistem neurejen, izjavil je, da je "dobil samo papir, niso pa mu dali izkaznice." Po presoji sodišča navedena izjava ni resnična, saj iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 5. 7. 2017, ki se nahaja v upravnih spisih, izhaja, da so mu bile vrnjene stvari in dokumenti, med katerimi je navedena tudi izkaznica prosilca za mednarodno zaščito Hrvaške. Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito tudi v Italiji, vendar ni počakal, da bi pristojni organi odločili o njegovi prošnji. V postopku pred toženo stranko se je skliceval, da je v Italiji želel ostati, vendar ga je nekdo odpeljal v Slovenijo, zaradi česar se ni mogel udeležiti osebnega razgovora v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito v Italiji. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito pred toženo stranko izjavil, da mu je bila ciljna država Italija z navedbo "da je tam dobro", na zaslišanju pa je izjavil, da ni imel ciljne države, da je želel priti nekam, kjer bi živel v miru. Na izrecno vprašanje, če si ni želel priti v Italijo, je tožnik izjavil, da ni želel priti v Italijo. Na podlagi navedenega po presoji sodišča tudi navedena tožnikova izjava ni verodostojna in resnična. Da se je tožnik izdajal z različnimi osebnimi podatki pa tudi ni sporno. Tožnik je to na zaslišanju sam potrdil, izjavil je, da se je izdajal z dvema različnima imenoma in da naj bi bilo ime, s katerim se predstavlja sedaj pravo.

18. Pravilen je tudi zaključek tožene stranke, da sta s tem, ko je tožnik ilegalno prehajal državne meje, v Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Drugi odstavek 68. člena ZTuj-2 namreč določa milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, med katerimi je navedena tudi okoliščina: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja) ter okoliščina: nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja). Tožnik je na zaslišanju povedal, da je brez osebnih dokumentov in je v Slovenijo prišel ilegalno (sprva je izjavil, da naj bi bil ilegalni prihod v državo razlog, zaradi katerega je bil zaprt). Prav tako je povedal, da nima denarnih sredstev (izjavil je, da mu je ostalo 5 EUR), zaradi česar tudi nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji.

19. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da se tožena stranka pri ugotovitvi tožnikove begosumnosti in ob uporabi 68. člena ZTuj-2, sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, pri čemer pa izpusti pomembno ugotovitev tega sodišča, da se kot objektivni kriteriji za presojo okoliščine nevarnosti pobega določene osebe ne morejo biti uporabljani vsi kriteriji, ki so našteti v 68. členu ZTuj-2, temveč zgolj tisti, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Sodišče ugotavlja, da iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja ugotovitev, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma "nevarnosti pobega" določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. V obravnavani zadevi pa je ugotovljeno, da so podane prav okoliščine iz 3. in 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, torej okoliščine, ki ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma "nevarnosti pobega". Dodatno se tožena stranka sklicuje tudi na milejše okoliščine iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, zato ne drži tožnikov ugovor, da je tožena stranka svojo odločitev utemeljila večinoma prav na milejših okoliščinah, ki v konkretni zadevi po mnenju tožnika sploh ne bi smeli biti uporabljeni. Po presoji sodišča je neutemeljeno tudi tožnikovo sklicevanje na druge sodbe Upravnega sodišča RS, saj se le-te nanašajo na drugačno dejansko stanje kot je v obravnavani zadevi.

20. Prav tako sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je napačno sklicevanje tožene stranke na 5. alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki se nanaša na nesodelovanje v postopku. Tožena stranka je uporabila navedeno alinejo kot kriterij za ugotovitev tožnikove izrazite begosumnosti, saj je ugotovila, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem in v Italiji in ni nikjer počakal, da bi pristojni organ odločil o njegovi prošnji. Na podlagi navedb, ki jih je tožnik podal na zaslišanju in v prošnji za mednarodno zaščito, je po presoji sodišča utemeljen zaključek tožene stranke, ki se nanaša na tožnikovo nesodelovanje v postopku. Pri tem se okoliščina nesodelovanja iz 68. člena ZTuj-2 ne nanaša zgolj na Slovenijo, kot to meni tožnik, pač pa na postopke v Italji in na Hrvaškem, kjer v postopkih ni sodeloval in je države zapustil pred koncem postopka. Prav tako je neutemeljen tožnikov ugovor, da tožena stranka ni dovolj natančno pojasnila 3. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja) ter da ni preverila vseh okoliščin v zvezi z izdano sodbo. Tožnik je bil o teh okoliščinah tudi zaslišan in ob upoštevanju tožnikove izpovedbe sodišče zaključuje, da je zaključek tožene stranke tudi v tem delu pravilen. Na zaslišanju na glavni obravnavi je bil tožnik vprašan, ali bo v Sloveniji počakal na konec postopka, vendar, glede na vse pojasnjeno, sodišče njegovi izjavi ni moglo pokloniti vere v tem smislu, da bi štelo, da pri tožniku ni izkazana izrazita begosumnost. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne vpliva tožnikovo sklicevanje, da se je v zaporu vzorno obnašal in da je poravnal izrečeno denarno kazen.

21. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka, izpodbijani sklep ima vse sestavne dele, ki jih določa 214. člen ZUP. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da se izpodbijani sklep ne da preizkusiti. Neutemeljeni so prav tako tožnikovi ugovori glede nesorazmernosti ukrepa. Načelo sorazmernosti je vsebovano tudi v členu 28 Uredbe, vendar je po presoji sodišča navedeno oceno glede na dejanske okoliščine primera tožena stranka pravilno opravila s tem, ko je ocenila, da z milejšim ukrepom (npr. izvrševanjem ukrepa v azilnem domu) cilj Uredbe Dublin III, ki je v zagotovitvi izvedbe postopka za predajo v skladu s to uredbo, ne bo dosežen in da je zato treba izreči ukrep pridržanja, ki se izvrši v Centru za tujce Postojna. Razloge za svojo odločitev je tožena stranka ustrezno obrazložila. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode pa sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.

22. Sklepno sodišče zaključuje, da je na podlagi vsega navedenega tožena stranka pravilno ugotovila, da je pri tožniku izkazana izrazita begosumnost. Na podlagi dosedanjega tožnikovega ravnanja, ob upoštevanju izjav, ki jih je podal na zaslišanju, pa sodišče dvomi v resničnost tožnikove izjave, da bo tokrat v Centru za tujce v Postojni počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče sledi zaključku tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da bi tožnik, v primeru, da mu toženka ne bi omejila gibanja, ponovno samovoljno in še pred zaključkom postopka zapustil tudi Slovenijo (tako kot Hrvaško in Italijo) in s tem toženki onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar pa po presoji sodišča ni v skladu z namenom ZMZ-1 (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1).

23. Po povedanem je po presoji sodišča v zadevi dejansko stanje pravilno ugotovljeno, ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev postopka in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

24. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima (več) pravnega interesa. ZMZ-1 je v nasprotju z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima (več) pravnega interesa.

25. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

-------------------------------
1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.
2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 68
Zakon o mednarodni zaščiti - ZMZ-1 - člen 84

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 28, 28/2, 28/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5Mzk2