UPRS Sodba I U 1084/2017-9

Jedro

V obravnavani zadevi gre za izdajo odločbe po uradni dolžnosti, saj je CSD dolžan ukrepati zaradi zaščite koristi otroka, v kolikor je podan sum, da je ta ogrožen v domačem okolju, kot v obravnavanem primeru. Res je dolžan na drugi strani ščititi tudi ustavne pravice staršev v razmerju do otrok, kot navaja tožnica. Vendar pa ima v teh primerih zaščita otrokovih koristi vedno prednost pred zaščito pravic staršev, zato sodišče tožničine razloge, glede kršenja njenih ustavnih pravic, kot jih navaja, glede na navedeno zavrača. Gre za varovanje otrokovih koristi. Sodišče izpostavlja, da v obravnavani zadevi ni potrebno, da gre za razloge, ki izvirajo na strani staršev, za krivdno ravnanje ali opustitev, kot poudarja tudi toženka, temveč da je mogoče odvzeti otroka že takrat, če je otrokov razvoj pri starših samo ogrožen. Tudi ni potrebno, da je (že) nastala škoda v njegovem razvoju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano začasno odločbo je Center za socialno delo Kranj (v nadaljevanju tudi CSD) mladoletno A.A., rojeno .... 2006, s stalnim prebivališčem ..., odvzel staršema, materi B.B., rojeni .... 1977, s stalnim prebivališčem ..., in očetu C.C., rojenemu ... 1975, s stalnim prebivališčem ... (točka 1 izreka). Mladoletna (v nadaljevanju mld.) A.A. se namesti v Krizni center za mlade Kresnička (točka 2 izreka). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 3 izreka). V postopku niso nastali stroški (točka 4 izreka).

2. Iz obrazložitve prvostopenjskega organa izhaja, da je 16. 9. 2016 mld. A.A. s soglasjem tožnice nameščena v Krizni center Kresnička. Prvostopenjski organ navaja poročilo koordinatorke za Gorenjsko pri projektu Zagovornik - glas otroka, ki poteka pod okriljem Varuha človekovih pravic, z dne 16. 9. 2016, na podlagi katerega je bil opravljen posvet z drugimi pristojnimi institucijami in opravljen razgovor s tožnico. Tožnica je bila seznanjena, da je zaradi fizičnega nasilja, ki ga je bila deležna njena hči s strani tožničinega partnerja D.D., potrebno, da se njeno hčer zaščiti. Ponujeno ji je bilo, da se skupaj s hčerko umakneta v varno hišo ali da poda soglasje, da se hčerko namesti na varno v krizni center. Iz policijskega poročila z dne 20. 9. 2016 je razvidno, da se zoper tožnico vodi predkazenski postopek zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja zanemarjanja otroka. Dne 22. 9. 2016 je medinstitucionalni tim ugotovil, da je ogroženost otroka v matični družini zelo visoka in da je umik otroka iz domačega okolja nujen.

3. Iz obrazložitve je razvidno, da se je začela obravnava mld. A.A. na CSD Kranj oktobra 2013, na podlagi obvestila Policijske postaje Tržič, v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi pri vzgoji otroka. Spremljanje mld. A.A. se je nadaljevalo konec septembra 2014. Takrat je tim za obravnavo nasilja v družini podal mnenje o tožničini neustrezni skrbi za deklico (neurejenost stalnega prebivališča, prepuščanje pomembnih odločitev tožničinemu partnerju D.D., stiki med očetom in deklico ne potekajo). Opravljenih je bilo več razgovorov z družinskimi člani in pridobljeno poročilo osnovne šole. Iz ugotovitev medinstitucionalnega tima 11. 6. 2015 izhaja, da trenutne družinske razmere deklici niso v korist, da je njen razvoj ogrožen, da je potrebno v čim krajšem možnem času mld. A.A. zagotoviti okolje, v katerem se bodo negativni vplivi prekinili in se ji zagotovili boljši pogoji za razvoj. Na medinstitucionalnem timu 13. 6. 2016 sta bila tožnica in njen partner ponovno seznanjena z ugotovitvami in mnenjem strokovnjakov o potrebnosti, da se deklico namesti izven družine. CSD navaja Obvestilo o zaznavi suma kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika, ki ga je 9. 8. 2016 posredovala Policijska uprava Kranj. Iz evalvacijo ocene ogroženosti za mld. A.A. z dne 5. 9. 2016 izhaja, da tožnica in njen partner D.D. ne prevzemata odgovornosti zaradi neprimernosti lastnih vzgojnih pristopov in ne sprejemata usmeritev CSD in drugih institucij oziroma si jih razlagata po svoje. V postopku je C.C., oče mld. A.A., 19. 9. 2016 podal izjavo, da se strinja, da gre deklica čim prej od doma in da načrtuje vložiti tožbo za predodelitev otroka.

4. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbe 119. člena in 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)¹ , 9. člena in 20. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah² in 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki jih citira. Prvostopenjski organ ugotavlja, da družinske razmere deklici niso v korist in da je njen razvoj v družini ogrožen do te mere, da je potrebno mld. A.A. zagotoviti okolje, v katerem se bodo negativni vplivi prekinili ter ji zagotoviti pogoje za zdrav razvoj. D.D., pri katerem živita s tožnico, mld. A.A. pomaga pri šolskem delu, vendar ob tem nad deklico izvaja pretiran pritisk (kriči nanjo, jo žali, kritizira ... ); uporablja neprimerne vzgojne prijeme (npr. deklico poškropi z vodo, če je zaspana, vpije na deklico in ne dovoli "stikati" po hladilniku, njene obleke ima zaklenjene v omari); skrbi za A.A. dietno prehrano, vendar v tem pretirava (iz šole poročajo, da je pogosto lačna); ureja zadeve v zvezi s A.A. namesto tožnice (v šoli, pri zdravniku, pri odvetnikih) in vpliva na tožničine odločitve. Deklica ima izrazito negativen odnos do očeta C.C. (zaradi neplačevanja preživnine). A.A. se boji D.D. in njegovih odzivov. Tožnica ni samostojna pri sprejemanju odločitev, povezanih s hčerko. Pri odločitvah v zvezi s A.A. ima pomembno vlogo tožničin partner D.D., tožnica samostojno ne more poskrbeti zase in za hčerko. Tožnica uporablja neprimerne vzgojne ukrepe (hčerko občasno odpelje v klet, jo udari). Tožnica in mld. A.A. živita v stanovanju, katerega lastnik je D.D., ki odloča, kdo lahko vstopa v njegovo stanovanje. Tožnica ni zmogla spremeniti družinskih odnosov, prav tako ni sprejela možnosti, da bi se s hčerko umaknila v varno okolje (materinski dom, varna hiša) in jo tako zaščitila. Pri deklici se kažejo psihosomatska obolenja (težave s spanjem, nočne more, mrzle roke, težave z želodcem, inkontinenca, zadrževanje blata, ipd.), ki jih tožnica in njen partner neustrezno obravnavata. Oče C.C. s hčerko nima stikov in sta si odtujena. Preživnine ne plačuje, hči ga je po naročilu tožnice in njenega partnerja občasno poklicala zaradi denarja. Komunikacija je negativna. Glede na navedeno oče trenutno ne more hčerki ponuditi okolja, ki bi ga hči doživljala kot varnega in bi se lahko umirila. Razlog nesuspenzivnosti pritožbe (drugi odstavek 236. člena ZUP)³ je zavarovanju interesov mld. otroka in preprečitvi nepopravljive škode v zdravstvenem in razvojnem smislu.

5. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. V obrazložitvi uvodoma citira določbe tretjega odstavka 53. člena Ustave RS, 1. točke 9. člena in 3. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah, določbe 5a. člena 6. člena, 119. člena in 120. člena ZZZDR ter 86. člen Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in povzema ugotovitve o dejanskem stanju, kot izhajajo iz upravnih spisov. CSD je družino mld. A.A., ki živi s tožnico in njenim partnerjem D.D., spremljal že od leta 2013 zaradi obvestila PP Tržič o domnevnem nasilju v družini ter nadalje glede urejanja stikov med mld. A.A. in njenim očetom C.C. Že tedaj je ugotovljena tožničina neustrezna skrb za deklico, njena nemoč, in prepuščanje pomembnih odločitev D.D. ter neprimeren odnos tožnice in njenega partnerja do mld. A.A. z izvajanjem pritiska in neprimernih vzgojnih metod. Na medinstitucionalnem timskem sestanku 11. 6. 2015 je bilo ugotovljeno, da trenutne družinske razmere mld. A.A. niso v korist, da je njen razvoj ogrožen, zato je potrebno iskati rešitve v smeri umika otroka z mamo v bolj varno okolje. S temi ugotovitvami sta bila seznanjena dekličina starša. Tožnica, ki je bila pripravljena iti pogledati materinski dom, je navedla, da jo je strah, da bi ji CSD odvzel mld. A.A., ter da bo morala marsikaj spremeniti, oče pa je navedel, da ima očim na deklico velik vpliv, da si sam želi stikov. Tožnica na dogovorjen ogled materinskega doma ni hotela (uradni zaznamek z dne 9. 7. 2015). V postopku je CSD pridobil tudi izvedeniško mnenje E.E., univ. dipl. psih., spec. klin. psih z dne 11. 2. 2014, izdelanega za potrebe sodnega postopka, iz katerega izhaja, da je odnos otroka do očeta odklonilen, da je deklica bolj navezana na svojo mater, ki pa v okviru svojih kapacitet skuša slediti razvojnim potrebam deklice, da ima mati slabo izdelana stališča in smernice, kar se tiče vzgoje otroka, je dojemljiva za vplive iz okolja in lahko hitro prevzame manj primerne vzgojne sloge in je priporočljivo, da bi bila deležna smernic. V postopek je CSD vključil tudi zagovornika - glas otroka. Na multidisciplinarnem timu 13. 6. 2016 je ugotovljeno, da tožnica in njen partner pri zdravniku izpostavljata številne težave v zvezi z dekličinim zdravjem, da je bila napotena k specialistom, vendar ni bilo ugotovljeno nič posebnega. Dne 4. 8. 2016 je bil CSD s strani Policijske uprave Kranj obveščen o sumu zanemarjenja mld. osebe in surovega ravnanja, kar naj bi se zgodilo v lokalu, kot je navedeno, kjer naj bi se vsakodnevno zadrževali dve odrasli osebi (moški in ženska), ob njima naj bi bila deklica. Iz ocene ogroženosti 5. 9. 2016, s katero je bila tožnica seznanjena, med drugim izhaja, da družinske razmere niso v dekličino korist. CSD je bil 16. 9. 2016 obveščen s strani Koordinatorke za Gorenjsko pri projektu Zagovornik - glas otroka pod okriljem Varuha človekovih pravic, da je mld. A.A. zagovornici poročala o nasilju, ki naj bi se ji zgodilo, in sicer naj bi jo D.D. po zadnjem srečanju natepel po riti, pokazala je modrice na obeh straneh nog in zadnjice, da jo Srečko včasih kaznuje tako, da zvečer ne sme spati v svoji postelji, da mora stati ali ležati na tleh, stati ali klečati pri živali (morski prašiček), kdaj jo tudi zapreta v kopalnico, da se v poročilih zagovornice pojavlja D.D. prijatelj, ki ji je kupil uhane, jim daje darila, na morju pa je morala biti brez kopalk. D.D. je prodal vse njene igrače, zahteval, da med počitnicami prebere vse knjige za bralno značko, da med počitnicami vstaja ob sedmih in uro in pol dela za šolo, obril ji je glavo. CSD je 16. 9. 2016 opravil razgovor s tožnico in mld. deklico, ki je bila pregledana tudi pri zdravniku. Tožnica je zanikala, da bi D.D. hčerko udaril. Mld. A.A. je tudi sama izpovedala nasilje. Tožnici je bilo ponujeno, da se s hčerko umakne v varno hišo ali pa da poda soglasje za namestitev otroka v krizni center,vendar se ni odločila za nobeno možnost. Nadalje pa je podala soglasje k namestitvi otroka v krizni center. Iz zapisov intervencije izhaja, da so dekličina oblačila doma zaklenjena. Iz zapisnika tima za obravnavo nasilja v družini 16. 9. 2016 izhaja, da je tožnica v popolnem zanikanju, da je bila deklica izpostavljena fizičnemu nasilju in da je ob soočanju strokovnih delavcev podpisala soglasje za namestitev, da je deklica v veliki stiski, da je povedala, da jo je očim udaril, ter da je poročilo zagovornice zelo obremenilno glede fizičnega in psihičnega nasilja nad mld. deklico, da se pri njej kažejo različne psihosomatske težave ter da je nujna takojšnja izločitev deklice iz domačega okolja z začasno odločbo. Dekličin oče C.C. je 19. 9. 2016 podal izjavo, da je seznanjen z oceno ogroženosti za mld. A.A. in da želi, da jo CSD namesti v varno okolje. Na medinstitucionalnem timu 22. 9. 2016 je bilo ugotovljeno, da je ogroženost otroka v družini visoka, zato je umik nujen, da pa je potrebno iskati namestitev v rejniški družini.

6. Tudi pritožbeni organ ugotavlja, da je domače okolje ogrožajoče za dekličin psihofizični razvoj. CSD je ves čas vodil postopek ugotavljanja ogroženosti. Pritožbeni organ ugotavlja, da je izpovedano nasilje deklice zagovornici, ki naj bi ga deklica utrpela s strani tožničinega partnerja, s čemer je CSD tožnico seznanil, zadosten razlog za takojšno intervencijo z umikom otroka v varno okolje. Tožnica je ob seznanitvi to zanikala in navedla, da je deklica lahko padla s kolesom. Navedene okoliščine, skupaj z dotedanjimi ocenami ogroženosti, ki jih je opravljal CSD, so po mnenju pritožbenega organa zadosten razlog za odločitev, da je potrebno deklico umakniti iz domačega v drugo okolje. Pri tem je bila tožnici ponujena podpora in tudi možnost, da se skupaj s hčerko umakne v varno hišo, kar je zavrnila, kakor tudi ogled materinskega doma. Namestitev je odklonila tudi ob intervenciji 16. 9. 2016 in podala soglasje k namestitvi deklice v krizni center. Po mnenju pritožbenega organa razmere, v katerih je živela mld. Slavica niso vzpodbudne za njen psihosocialni razvoj oziroma ga celo zatirajo, pri čemer tožnica ni zmogla zaščititi hčerke, tudi ne ob pomoči CSD. Ker zaščita otroka na način, da tožnica lahko vsak trenutek soglasje k namestitvi deklice prekliče (tožnica je sicer podala soglasje za namestitev 16. 9. 2016, 19. 9. 2016 pa je želela vrnitev deklice domov) je bilo v predmetni zadevi ob uporabi 221. člena ZUP treba odločiti z izdajo začasne odločbe še pred koncem ugotovitvenega postopka, vodenega na podlagi 120. člena ZZZDR. V nasprotnem primeru bi bil dekličin razvoj lahko dodatno ogrožen. CSD je dolžan ukrepati zaradi zaščite koristi otroka, v kolikor je podan sum, da je ta ogrožen v domačem okolju. Zaščita otrokovih koristi ima vedno prednost pred zaščito pravic staršev. Otroka je možno odvzeti staršem že tedaj, če je otrokov razvoj pri starših samo ogrožen. Ni potrebno, da je nastala škoda v njegovem razvoju. Toženka opozarja na določbe Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), ki opredeljujejo pojem nasilja in navaja 4. člen, po katerem otrok uživa posebno varstvo pred nasiljem v družini. Pritožbena navedba, da je bil odvzem otroka izveden po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ni utemeljena, saj je pred CSD Kranj v teku posebni ugotovitveni postopek z namenom ugotavljanja ogroženosti mld. A.A., v katerem je tudi v postopku odvzema otroka dopustno izdati začasno odločbo na podlagi 221. člena ZUP, pod pogojem, če so podani razlogi o neogibni potrebnosti izdaje takšne odločbe. Sklicuje se na sodbe Upravnega sodišča RS, kot jih navaja.⁴

7. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka. Izpodbijana odločba je nezakonita in nesklepčna. Ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Toženka ni presodila vseh pritožbenih navedb, ki so pomembne za odločitev. Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Protispisno je ugotovljeno, da naj bi bila družina mld. A.A. pred izdajo začasne odredbe že dalj časa obravnavana na CSD zaradi neustreznih vzgojnih ukrepov. CSD je družino obravnaval zaradi neizvajanja stikov in odklanjanja stikov mld. A.A. z očetom C.C. Navaja telefonski razgovor z delavcem CSD E.E. 28. 7. 2016, da na CSD nimajo nikakršnih podatkov o kakršnemkoli sumu zanemarjanja in da ne vodijo nobenega postopka. S strani dežurnega zdravnika 16. 9. 2016, ko je bila mld. A.A. odpeljana v Krizni center Kresnička, ni bilo potrjeno zatrjevanje zagovornice, da naj bi deklica utrpela fizično nasilje s strani D.D., ker naj bi se poznalo kot modrice, saj dežurni zdravnik kaj takega ni opazil. O tem dejstvu se prvostopenjski organ ne pritožbeni organ nista opredelila. Vse navedbe v kazenski ovadbi o domnevnem zanemarjanju mld. osebe in surovem ravnanju po drugem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika so se z zavrženjem kazenske ovadbe izkazale za neutemeljene. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi enostranskih ugotovitev ter interpretacij delavcev CSD, ki so ravnanjem tožnice in D.D. pripisali pomen, ki ga nikoli niso imela in ne da bi se prepričali, kaj se je v resnici dogajalo. CSD je svojo odločbo oprl tudi na dokaze, glede katerih tožnici ni bila dana možnost izjave v postopku. Gre za poročilo koordinatorke za Gorenjsko pri projektu Zagovornik - glas otroka z dne 16. 9. 2016, katerega vsebino navaja. Tožnica in njen partner vse navedene očitke zanikata. Izpodbijana odločba o zatrjevanem zanemarjanju mld. otroka, ki jo pripisuje CSD, je nedokazana. Glede zapisnika PP Kranj, da je otrok pil le vodo, je bil edini razlog zdravniško navodilo, da ima dieto in da ne sme uživati sladkorja. V tem času so bile počitnice. Tudi zadrževanje v lokalu ni trajalo toliko časa, saj so naslednji dan odpotovali na morje. Prav tako mld. deklica in D.D. nista kolesarila ob 5h zjutraj, saj noben razgovor za službo ni določen tako zgodaj. Iz evalvacije ocene ogroženosti z dne 5. 9. 2016 izhaja, da je deklica živahna, da je telesni razvoj potekal brez posebnosti, da ima velik odpor do biološkega očeta, da šolo izdeluje brez težav, da je v šoli uspešna, da nima težav s pozornostjo in koncentracijo, da ima močno voljo, ki se jo boji pokazati, da je primerno oblečena.

8. Toženki očita kršitev 9. člena Konvencije o otrokovih pravicah. Odvzem otroka proti volji staršev je določen, ne samo postopkovno drugače, temveč je predviden takrat, ko gre za dokazano najhujše primere zlorabe in zanemarjanja mladoletnih otrok. Očita kršitve 35. člena in prvega odstavka 54. člena Ustave RS. Mld. A.A. je v kriznem centru že več kot 8 mesecev in tožnici na stikih izraža željo, da bi se vrnila domov. Izvedenec je v postopku razveze in dodelitve otroka ugotovil, da je mld. A.A. zelo navezana na mater. V tem obdobju starosti bi potrebovala varnost, nežnost, toplino, skratka materinsko ljubezen, ki je ne more dobiti ne pri rejnikih ne v zavodu. To okoliščino CSD ni upošteval, zato je ob pomanjkanju dokazov o takšni ogroženosti otrokovega razvoja izpodbijana začasna odločba o odvzemu neutemeljena. Prostispisna je ugotovitev, da bi mati konkretno ogrožala hčer v njenem telesnem ali duševnem razvoju. Prvostopenjski organ bi pri odločitvi moral upoštevati minimalne standarde iz sodne prakse ESČP v zvezi s pravico do družinskega življenja iz 8. člena EKČP v primerih odvzema otroka. Predvsem mora biti ukrep sorazmeren. Določilo 8. člena EKČP vključuje tudi pravico staršev, da pristojni organ deluje v smeri omogočanja in olajševanja ponovne združitve otroka s staršem. Z vidika Ustave RS je pomembno, da je poseg v ustavne pravice tožnice obravnavan ob upoštevanju strogega testa sorazmernosti oziroma nujnosti (tretji odstavek 15. člena Ustave RS v zvezi z 35. členom in 54. členom Ustave RS). Tožnica zaradi izpodbijanih odločb ne more izvajati starševske pravice.

9. Tožnica več mesecev ni imela stikov s hčerko in je njej in hčerki upravni organ hudo kršil ustavne in človekove pravice in povsem prezrl dejstvo, da je takojšnje ustvarjanje pogojev za izvajanje stikov po tem, ko je otrok odvzet staršem, eden ključnih elementov za presojo težko popravljive škode. Vsakršno omejevanje stikov med staršem in otrokom, če je ta stik v korist otroku, je podvrženo strogi presoji v praksi odločitev ESČP. Tožnica meni, da je v tem postopku v celoti spregledan čustven vidik ter odnos med materjo in hčerjo ter je ves poudarek na intelektualnih primanjkljajih matere. Za intelektualni razvoj in izobraževanje poskrbi šola in šolski sistem, zaradi česar ni potrebno otrok odvzemati staršem, ki imajo na teh področjih primanjkljaj. Ne zavod ne rejniška družina ne moreta nadomestiti materinske ljubezni ter topline, ki jo otroku lahko v teh letih nudi le mati. Po mnenju tožnice ukrep ni sorazmeren, predvsem pa traja nesorazmerno dolgo. Izvedenec sedaj pri deklici praktično ne ugotavlja nobenih posledic in torej pri deklici ni nastala nobena škoda v njenem razvoju.

10. Glede določb ZPND v družini upravni organ ne upošteva, da je ODT iz Kranja zoper tožnico in D.D. zavrglo ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika. To je nova okoliščina, ki bi jo upravni organ moral upoštevati tekom postopka. Upravni organ bi moral spoštovati tudi načelo varovanja otrokovih koristi in pravice otroka do polnejšega družinskega življenja z materjo iz 35. člena Ustave RS ter tožničine pravice iz prvega odstavka 54. člena Ustave RS. Tožnica meni, da mld. A.A. nastaja nepopravljiva škoda, ko še naprej ostaja v Kriznem centru do dokončnosti glavne odločbe. Vse to dokazuje, da je izpodbijana odločba nepravilna in nepravična. Postopek tako na prvi kot na drugi stopnji traja predolgo. Pri tem se sklicuje na sodno prakso ESČP, kot jo navaja. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, v katerem predlaga zaslišanje tožnice kot stranke, izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari, toženki pa naloži plačilo stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. V odgovoru na tožbo je toženka dostavila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

12. Stranka z interesom oče mld. A.A. na tožbo ni podal odgovora.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče dodaja:

15. Predmet presoje v obravnavani zadevi je začasna odločba, ki jo je prvostopenjski organ izdal na podlagi 119. člena in 120. člena ZZZDR, s katero je bila mld. A.A. odvzeta staršema in nameščena v Krizni center za mlade Kresnička. Po 119. členu ZZZDR je center za socialno delo dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Po 120. členu ZZZDR sme center za socialno delo odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. V obravnavanem primeru je bila izpodbijana začasna odločba izdana med ugotovitvenim postopkom, ki teče po 120. členu ZZZDR ter je bila izdana na podlagi 221. člena ZUP, ki v prvem odstavku določa, da če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, se izda taka odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna.

16. Določba 88. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), ki je veljala v relevantnem obdobju⁵, je določala, da kadar odločajo centri za socialno delo o pravicah in koristih otroka, med drugim tudi po 120. členu ZZZDR, si morajo v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo. V obravnavani zadevi procesni predpostavki za dokončno odločitev o odvzemu otroka, ki sta bili določeni v 88. členu ZSV, nista izpolnjeni, kar pa po presoji sodišča na samo pravilnost izdane začasne odločbe v obravnavanem primeru ne vpliva na način, da bi sodišče ugotovilo bistvene kršitve pravil postopka, kot meni tožnica. V obravnavani zadevi sta prvostopenjski organ, pa tudi toženka, pojasnila razloge o neogibni potrebnosti izdaje začasne odločbe brez izvedbe popolnega oziroma celovitega ugotovitvenega postopka, v smislu določbe 88. člena ZSV. Glede na to, da ima izpodbijana začasna odločba o odvzemu otroka začasen značaj, pri čemer so po presoji sodišča pojasnjeni razlogi o neogibni potrebnosti izdaje takšne odločbe, po presoji sodišča pravila postopka niso kršena. Tudi po presoji sodišča je izdaja predmetne začasne odločbe na podlagi prvega odstavka 221. člena ZUP utemeljena, ker je glede na ugotovljene okoliščine to nujno zaradi zaščite pravic in koristi mladoletnega otroka, saj so okoliščine na strani tožnice oz. obeh roditeljev narekovale takšno odločitev. V takem primeru pa se tudi glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in Upravnega sodišča RS lahko izda začasna odločba brez izvedbe ugotovitvenega postopka, kot ga je določal 88. člen ZSV.⁶ Dolžnost centra za socialno delo je v tem, da po uradni dolžnosti zaščiti otroka in poskrbi za njegov zdrav psihofizični razvoj. Dejansko stanje vzgoje in skrbi za mld. A.A. je razvidno iz kronološko izvedenih zapisov centra za socialno delo, kot tudi vse okoliščine na strani tožnice in njenega partnerja D.D. Iz ugotovitev, ki imajo podlago v upravnih spisih, izhaja, da tožnica ni zmožna zavarovati interese mld. A.A., da je ugotovljena visoka ogroženost otroka v družini in da je bilo zagovornici izpovedano nasilje, ki naj bi ga deklica utrpela s strani tožničinega partnerja, zato je bil umik otroka iz družine nujen še pred koncem ugotovitvenega postopka, kot navajata oba upravna organa, s čimer se sodišče strinja.

17. Prav tako ni kršena določba drugega odstavka 236. člena ZUP, po kateri se lahko odločba izvrši takoj le izjemoma, če zakon tako določa, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati ali če bi zaradi odložitve izvršbe nastala za kakšno stranko nepopravljiva škoda. Razloge za izjemo pri suspenzivnem učinku pritožbe sta pojasnila tako organ prve stopnje kot toženka. Tudi po presoji sodišča bi zaradi suspenzivnosti učinka pritožbe, zaradi trajanja pritožbenega postopka (ki je tudi sicer dejansko trajal predolgo) lahko nastala za mld. A.A. nepopravljiva škoda. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ v zadostni meri pojasnil razloge za uporabo drugega odstavka 236. člena ZUP, s katerimi se sodišče strinja. Tudi po presoji sodišča dokumentacija, ki se nahaja v upravnih spisih, ki je povzeta v obrazložitvi izpodbijane začasne odločbe in odločbi toženke, s katero je bila tožnica seznanjena, predstavlja zadostno dejansko podlago za odločitev in izdajo začasne odločbe po prvem odstavku 221. člena ZUP in je tudi po presoji sodišča zaradi koristi otroka nujna. Zato se sodišča strinja z razlogi obeh upravnih organov, da pritožba ne zadrži izvršitve.

18. Iz listin upravnega spisa, kar je povzeto tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, izhaja, da je CSD Kranj družino mld. A.A. začel spremljati že od leta 2013 (oktober 2013) zaradi obvestila PP Tržič v zvezi z domnevnim nasiljem v družini ter nadalje glede urejanja stikov med mld. A.A. in njenim očetom C.C. Ugotovljena je bila tožničina neustrezna skrb za deklico in prepuščanje pomembnih odločitev partnerju D.D., neprimeren odnos tožnice in partnerja do mld. A.A. z izvajanjem pritiska in neprimernih vzgojnih metod (ugotovitve medinstitucionalnega tima z dne 11. 6. 2015), da tožnica in njen partner ne uvidita neprimernosti lastnih vzgojnih pristopov in ne prepoznavata dekličinih potreb in da so tožničine kapacitete za samostojnost in sposobnost skrbeti za drugo osebo zelo omejene (ocena ogroženosti z dne 5. 9. 2016). Iz upravnih spisov izhaja, da se je pred CSD ves čas vodil postopek ugotavljanja ogroženosti otroka in da je bil za zaščito koristi otroka v postopek vključen zagovornik - glas otroka preko projekta Varuha človekovih pravic. CSD je 9. 8. 2016 prejel obvestilo Policijske uprave Kranj o zaznambi suma storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mld. osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika. Tako nima prav tožnica, ko navaja, da je bila v telefonskem razgovoru seznanjena, da na SCD nimajo nikakršnih podatkov o kakršnemkoli sumu zanemarjanja in da ne vodijo nobenega postopka. Tožnica je bila z vsemi ugotovitvami različnih strokovnih timov seznanjena. Kolikor so njeni očitki, da temu ni tako, so ti očitki protispisni. Tožnica je bila tudi obveščena o ugotovitvah koordinatorke za Gorenjsko pri projektu Zagovornik - glas otroka pod okriljem Varuha človekovih pravic, s katerimi je bil CSD 16. 9. 2016 obveščen, da je mld. A.A. zagovornici poročala o nasilju, ki naj bi se ji zgodilo. Tožnica je zanikala, da bi D.D. hčerko udaril, vendar je, glede na to, da je bila deklica izpostavljena fizičnemu nasilju, tudi podpisala soglasje za namestitev otroka v krizni center (16. 9. 2016), ki pa ga je 19. 9. 2016 umaknila. Iz upravnih spisov izhaja, da je bilo 22. 9. 2016 na medinstitucionalnem timu, ki se je tudi pred tem datumom že večkrat sestal glede ugotavljanja ogroženosti, in na katerem sodelujejo strokovnjaki različnih institucij, ki obravnavajo deklico oz. v katerih je deklica vključena - pediatrinja, klinična psihologinja, predstavniki šole in CSD, ugotovljeno, da je ogroženost otroka v družini visoka, da je zato nujen umik in da je potrebno iskati namestitev v rejniški družini. Z vsemi ugotovitvami sta bila tožnica (in njen partner) v postopku pred CSD tudi seznanjena, zato pravica do izjave tožnici ni bila kršena, kot meni tožnica.

19. Tudi po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa, potrjena z razlogi toženke, da je CSD v predmetni zadevi zaradi nujno potrebne zaščite koristi mld. A.A. izdal začasno odločbo še pred koncem postopka, na podlagi 221. člena ZUP. Pri presoji potrebnosti izreka navedene začasne odločbe je bila bistvena ocena, ali je bil otrokov razvoj ogrožen v tolikšni meri, da je bila potrebna izdaja izpodbijane začasne odločbe, ki pa se izda na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se odločba izda. Sodišče se z oceno prvostopenjskega organa in toženke, da so takšni razlogi v trenutku izdaje začasne odločbe obstajali, strinja. Razloge tožnice glede okoliščin, ki so nastali po izdaji začasne odločbe, s katerimi izkazuje, da v tistem trenutku razlogi za izdajo začasne odredbe niso bili podani, pa ne morejo biti predmet preizkusa zakonitosti izpodbijane začasne odločbe. Tako prvostopenjski organ kot toženka izpostavljata, da je šlo za neustrezne vzgojne metode tožničinega partnerja, pritiskov na otroka in zdravstvenih težav deklice, pri čemer je v postopku ugotovljeno, da tožnica svojemu partnerju v njegovih ravnanjih povsem sledi in da je domače okolje ogrožujoče za dekličin psihofizični razvoj. Iz upravnih spisov po povedanem izhaja, da je CSD ves čas vodil postopek ugotavljanja ogroženosti. Prav tako izhaja, da so trdi vzgojni pristopi deklico v njenem razvoju zatirali. Izpovedano nasilje deklice zagovornici, ki naj bi ga utrpela s strani tožničinega partnerja, pa je tudi po presoji sodišča, tako kot navaja toženka, že zadosten razlog za takojšnjo intervencijo z umikom otroka v varno okolje. Tako so tudi po oceni sodišča navedene okoliščine, ki so pojasnjene in je bila tožnica z njimi seznanjena in izhajajo iz upravnih spisov, zadosten razlog za izpodbijano začasno odločitev, da se deklica (do dokončanja postopka) umakne iz domačega v drugo varno okolje, saj bi bil dekličin razvoj v nasprotnem primeru lahko dodatno ogrožen, s čimer se sodišče strinja.

20. V obravnavani zadevi gre za izdajo odločbe po uradni dolžnosti, saj je CSD dolžan ukrepati zaradi zaščite koristi otroka, v kolikor je podan sum, da je ta ogrožen v domačem okolju, kot v obravnavanem primeru. Res je dolžan na drugi strani ščititi tudi ustavne pravice staršev v razmerju do otrok, kot navaja tožnica. Vendar pa ima v teh primerih zaščita otrokovih koristi vedno prednost pred zaščito pravic staršev, zato sodišče tožničine razloge, glede kršenja njenih ustavnih pravic, kot jih navaja, glede na navedeno zavrača. Gre za varovanje otrokovih koristi. Sodišče izpostavlja, da v obravnavani zadevi ni potrebno, da gre za razloge, ki izvirajo na strani staršev, za krivdno ravnanje ali opustitev, kot poudarja tudi toženka, temveč da je mogoče odvzeti otroka že takrat, če je otrokov razvoj pri starših samo ogrožen. Tudi ni potrebno, da je (že) nastala škoda v njegovem razvoju. Zato sodišče razloge tožnice, ko se sklicuje na zdravstveno stanje mld. A.A. in da takšno stališče ni pravilno, zavrača. Navajanje tožnice, da s strani dežurnega zdravnika na dan 16. 9. 2016, ko je bila mld. A.A. odpeljana v Krizni center, ni bilo potrjeno zatrjevanje zagovornice, da naj bi deklica utrpela fizično nasilje s strani D.D., ne more vplivati na drugačno odločitev, saj iz upravnih spisov izhaja, da je mld. deklica v stiku z zagovornico 15. 9. 2016 povedala, da jo je tožničin partner kmalu po zadnjem srečanju natepel in da je imela vidne modrice, odločitev o odvzemu deklice v izpodbijani začasni odločbi pa je izdana na podlagi vseh ugotovitev v postopku, kot so navedeni.

21. Pravilno se toženka sklicuje tudi na pojem nasilja po ZPND (3. člen) in da ima mladoletni otrok posebno varstvo pred nasiljem v družini (4. člen). Po presoji sodišča je dejansko stanje in konkretna situacija, ki je ogrožujoča za mld. A.A., pravilno ugotovljena na podlagi podatkov, ki so obstajali v času izdaje izpodbijane začasne odločbe in imajo podlago v upravnih spisih. Zato je pravilna tudi ocena organa prve stopnje, da je bilo zato potrebno še pred koncem ugotovitvenega postopka po 88. členu ZSV, v katerem bi bila tudi po presoji sodišča mld. A.A. še dodatno ogrožena, odločiti o zaščiti in koristi mld. otroka z odvzemom. Začasna odločba je izdana prav zaradi dobrobiti otroka. To nalaga 5a. člen ZZZDR, ki določa, da morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist (prvi odstavek). Država zagotavlja varstvo mld. otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok (6. člen ZZZDR). Iz 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah, ki se v skladu z 8. členom Ustave RS uporablja neposredno, izhaja, da naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki glavno vodilo otrokove koristi.

22. Glede na povedano, in ker iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da tožnica ne more ustrezno ravnati v otrokovo korist, in da ji je bilo ponujeno, da se z mld. A.A. umakne v varno hišo, kar pa je odklonila in da sama ni zmožna zadovoljiti otrokovih potreb po varnem okolju, je naloga CSD, da je izvedla potreben ukrep o zaščiti mld. otroka z izdajo začasne odločbe, ki je začasne narave, saj bo šele po končanem posebnem ugotovitvenem postopku, med drugim tudi s pridobitvijo mnenja strokovne komisije in opravljeni ustni obravnavi (88. člen ZSV) izdana odločba o glavni zadevi, s katero bo tudi razveljavljena izpodbijana začasna odločba⁷.

23. Po presoji sodišča so po povedanem v obravnavanem primeru podani razlogi o neogibni potrebnosti izdaje začasne odločbe po 221. členu ZUP, saj je bil otrokov razvoj ogrožen v tolikšni meri, da je tudi po presoji sodišča to terjalo takojšnje ukrepanje v okviru navedenega ugotovitvenega postopka, brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka, po 88. členu ZSV. Postopek za dosego končne odločitve v zadevi je tudi po izdaji začasne odločbe v teku, vendar pa je bila v obravnavani zadevi prav zaradi dobrobiti otroka potrebna takojšnja začasna odločitev. Po povedanem so pogoji za izdajo začasne odločbe po ZUP izpolnjeni, ker je izkazano, da je bila izdaja izpodbijane začasne odločbe neogibno potrebna zaradi koristi mld. otroka, zato po presoji sodišča ne gre za kršitev pravil postopka.

24. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe.

25. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče je odločalo na nejavni seji in ni izvedlo glavne obravnave, čeprav jo tožnica predlaga, pri čemer se napačno sklicuje na 50. člen Zakona o upravnem sporu, ki ne velja več, saj se v obravnavani zadevi uporablja 59. člen ZUS-1. Po presoji sodišča so bili vsi relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1), tožnica pa je bila seznanjena z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki so vplivali na izpodbijano začasno odločitev in pravica do izjave tožnici ni bila kršena. Ker gre v obravnavani zadevi za začasno odločbo, ki je bila izdana glede na stanje v času njene izdaje, se nova dejstva in nove okoliščine, ki jih tožnica navaja, v obravnavani zadevi ne morejo upoštevati. Zaradi narave začasne odločbe pa dokončno stanje še ni določeno in zato navajana dejstva in dokazi, ki se nanašajo na kasnejše obdobje, za konkretno odločitev, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, niso relevantni (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1) in se sodišče do njih ni dolžno posebej opredeljevati. Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izpodbijane začasne odločbe v času, ko je bila izdana, in glede na dejansko stanje, ki je bilo takrat. Tožnica pa tudi ne pove, kaj bi posebej pojasnila na glavni obravnavi oziroma katere okoliščine so za tožnico relevantne, ki naj bi jih pojasnila in bi naj vplivale na drugačno odločitev v obravnavani zadevi, zato sodišče predlog za zaslišanje tožnice tudi kot nesubstanciran zavrača.

26. Ker je po povedanem izpodbijana začasna odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, Konvencije ZN o otrokovih pravicah in EKČP, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

27. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Po 119. členu ZZZDR je CSD dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Po 120. členu ZZZDR sme CSD odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist.
² Konvencija v 9. členu določa, da države podpisnice s svojimi predpisi določajo, da se otrok ne sme ločiti od staršev proti njihovi volji, izjema velja tedaj, kadar pristojne oblasti odločajo, da je ločitev nujna zaradi otrokove koristi. Konvencija šteje, da je ločitev otroka od staršev neizogibna v dveh primerih, če starši otroka zanemarjajo ali zlorabljajo ali starša živita ločeno in je potrebno odločiti o otrokovem stalnem prebivališču. Konvencija v 20. členu določa pravico otroka do posebnega varstva in pomoči, ki mu jo zagotovi država, če njegove koristi ne dopuščajo, da bi še naprej ostal v družinskem okolju in mu zagotovi nadomestno skrb.
³ Po navedeni določbi se lahko izjemoma izvrši odločba, zoper katero pritožbeni rok še teče, in odločba, zoper katero je vložena pritožba, če zakon tako določa, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni moč odlašati ali če bi zaradi odložitve izvršbe nastala za kakšno stranko nepopravljiva škoda.
⁴ Sodbe Upravnega sodišča RS: I U 2191/2011, IV U 100/2011, II U 323/2014.
⁵ Po drugem odstavku 302. člena Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/2017 - v nadaljevanju DZ), ki je začel veljati 15. 4. 2017, uporabljati pa se začne 15. 4. 2019 ( razen členov 17, 18, 19, 280 in 281. člena, ki se uporabljajo od dneva uveljavitve tega zakonika, 3. - 41. člena, ki se uporabljajo od 1. januarja 2018 in 144. člena, ki se smiselno uporablja od dneva uveljavitve tega zakonika (305. člen DZ) z uveljavitvijo tega zakonika preneha veljati 88. člen Zakona o socialnem varstvu.
⁶ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 477/2004 in sodbe Upravnega sodišča RS II U 323/2014, III U 197/2016, IV U 100/2011.
⁷ Po tretjem odstavku 221. člena ZUP se z odločbo, ki se izda o glavni stvari po končanem postopku, razveljavi začasna odločba, ki je bila izdana med postopkom.

Datum zadnje spremembe:

25.08.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1421/2017-8
• UPRS Sodba IV U 6/2018-9
• VSC Sklep Cp 105/2020