UPRS sodba II U 313/2016

Jedro

Določba četrtega odstavka 51. člena ZPSto-2, ki napotuje na uporabo 62. člena ZPSto-2, opredeljuje torej stvarno pristojnost Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije za izvensodno obravnavo odškodninskih sporov med uporabniki in izvajalci poštnih storitev in velja za vse izvajalce poštnih storitev - ne glede na njihov status in ne glede na to, ali opravljajo storitve v naboru ali (tudi) izven nabora univerzalne poštne storitve.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38331-12/2016/11 z dne 24. 6. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju Agencija) zavrgla predlog tožeče stranke za rešitev spora z družbo A. d.o.o., v zvezi s povrnitvijo odškodnine zaradi nepravilnosti pri vročanju poštnih pošiljk – paketov št. 40552043974 in št. 98278738354 (točka 1 izreka), ugotovila pa je tudi, da v postopku stroški niso nastali (točka 2 izreka).

2. V obrazložitvi sklepa Agencija pojasnjuje, da je dne 6. 5. 2016 v reševanje prejela zahtevo tožeče stranke (uporabnika poštnih storitev) za rešitev spora z družbo A. d.o.o. V vlogi je tožeča stranka navedla, da je na A. d.o.o. dne 25. 4. 2016 naslovila pritožbo zaradi nepravilnosti pri dostavi dveh priporočenih poštnih pošiljk iz tujine. Po njenem mnenju je bil namreč podpis o prevzemu pošiljk ponarejen, zaradi česar je dne 6. 5. 2016 na Okrožno državno tožilstvo tudi podala kazensko ovadbo, pri A. d.o.o. pa je vložila zahtevek za odškodnino, ki ga je družba zavrnila.

3. A. d.o.o. je v postopku pred Agencijo navedel, da sta bili obe pošiljki naslovniku dostavljeni v skladu s pogoji poslovanja družbe. V obeh primerih je pošiljki prevzela gospa, ki se je ob predaji pošiljk tudi podpisala kot prevzemnica paketov.

4. V obrazložitvi odločbe se Agencija sklicuje na 62. člen v povezavi z 51. členom Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2), ki določa pristojnost Agencije za reševanje sporov med uporabniki poštnih storitev in izvajalci poštnih storitev, citira pa tudi določbo prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da organ vlogo zavrže, če ugotovi, da stvar, na katero se vloga ne nanaša, ni upravna zadeva. Sklicujoč se na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1173/2011 z dne 4. 7. 2012, nato zaključuje, da je Agencija pristojna za odločanje o predlogu za rešitev spora le v primeru, ko gre za univerzalno poštno storitev, kot je ta definirana v prvem odstavku 3. člena ZPSto-2. Storitev iz nabora univerzalne storitve pa A. d.o.o. ne zagotavlja. Skladno z odločbo Agencije št. 3831-14/2013/3 z dne 16. 4. 2013 je namreč izvajalec univerzalne storitve na celotnem ozemlju Republike Slovenije B. d.o.o.

5. Po 19. členu Direktive 2008/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008 o spremembi Direktive 97/67/ES glede popolnega oblikovanja notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti (v nadaljevanju Direktiva 2008/6/ES) morajo države članice - brez poseganja v druge možnosti pritožbe ali sredstva uveljavljanja odškodnin po nacionalni zakonodaji ali zakonodaji Skupnosti - uporabnikom zagotoviti, da lahko individualno ali, kadar to dovoljuje nacionalna zakonodaja, skupaj z organizacijami, ki zastopajo interese uporabnikov in/ali potrošnikov, primere, v katerih njihove pritožbe glede podjetij, ki izvajajo poštne storitve v okviru univerzalne storitve, niso bile zadovoljivo rešene, predložijo v reševanje pristojnemu nacionalnemu organu. Glede na navedeno je zato Agencija na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP predlog tožeče stranke za rešitev spora z družbo A. d.o.o. zavrgla.

6. Zoper sklep Agencije o zavrženju predloga za rešitev spora je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da sta imeli pošiljki, ki ju je prejela, lastnosti priporočenih pošiljk (potrjevanje prevzema pošiljke, možnost sledljivosti) in vrednostnih pošiljk, kar (ne glede na to, da družba A. d.o.o. nima dovoljenja za izvajanje univerzalnih poštnih storitev) pomeni, da gre za storitev dostave, ki sodi v okvir univerzalne poštne storitve. Dejstvo, da je Agencija za izvajalca univerzalne poštne storitve v Republiki Sloveniji imenovala B. d.o.o., pa po mnenju tožeče stranke ne pomeni, da storitev iz nabora univerzalne poštne storitve ne izvajajo tudi drugi izvajalci poštnih storitev - vključno z družbo A. d.o.o. Zato je Agencija pristojna za reševanje sporov tudi v primeru drugih izvajalcev poštnih storitev, kadar ti izvajajo univerzalno poštno storitev. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi oziroma spremeni.

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje pojem univerzalne poštne storitve, ki se, kot navaja, izvaja pod točno določenimi zakonskimi pogoji, s predpisano kakovostjo, storitev je regulirana, cene storitev potrjuje Agencija, ki tudi nadzira izvajanje storitev. Navedeno za storitve, ki jih izvajajo ostali ponudniki poštnih storitev, ne velja. Storitve, ki sodijo v okvir univerzalne poštne storitve, lahko izvaja le B. d.o.o., vsi drugi izvajalci poštnih storitev pa izvajajo bodisi navadne (prvi odstavek 24. člena ZPSto-2) bodisi zamenljive poštne storitve, kot jih definira 4. člen ZPSto-2 (drugi odstavek 24. člena ZPSto-2), četudi so te morebiti enake ali podobne univerzalnim storitvam.

8. Družba A. d.o.o. opravlja poštne storitve, ki so komercialne narave, izvaja jih prosto po pogojih trga, le na območju, kjer ima vzpostavljeno svoje poštno omrežje, po komercialni ceni, ki ni regulirana (temveč tržno oblikovana), pri izvajanju teh storitev pa tudi ni dolžna spoštovati zakonske obveznosti zagotavljanja storitev, kot velja to za univerzalno poštno storitev. Dejstvo, da družba poštne pošiljke dostavlja proti podpisu in da je pošiljkam mogoče slediti, po mnenju tožene stranke ne pomeni, da gre za storitve iz nabora univerzalnih poštnih storitev. Kot navaja, je odločilen status izvajalca, ki storitve izvaja in ne značilnosti samih poštnih storitev.

9. Agencija je tako po mnenju tožene stranke pristojna reševati spore v zvezi z zahtevki za odškodnino iz naslova izgube, poškodbe, kraje ali izropanje priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa in prekoračitve roka prenosa ter neizvedene, nepopolno ali napačno izvedene poštne pošiljke le v primeru, kadar gre za izvajanje univerzalne poštne storitve, v drugih primerih pa le, če izvajalec poštnih storitev na reklamacijo, ki vsebuje odškodninski zahtevek, ne odgovori (prvi stavek četrtega odstavka 51. člena ZPSto-2, upoštevaje sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 1173/2012 z dne 4. 7. 2012), za kar pa ne gre v obravnavani zadevi. Ker A. d.o.o. ni izvajalec univerzalne storitve in tudi ne zagotavlja storitev iz nabora univerzalne storitve, Agencija za rešitev spora med tožečo stranko in A. d.o.o. po mnenju tožene stranke ni pristojna.

10. Na tožbo je kot prizadeta stranka odgovorila tudi družba A. d.o.o., ki meni, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. V vlogi, prejeti dne 26. 1. 2017, tožeča stranka ponavlja navedbe v tožbi ter poudarja, da univerzalne poštne storitve izvajajo tudi drugi subjekti, in ne zgolj B. d.o.o., saj bi imel sicer izvajalec poštne storitve absolutni monopol, kar pa ni združljivo s predpisi Evropske unije.

12. Tožba je utemeljena.

13. V obravnavani zadevi je sporno, ali je Agencija po določbah ZPSto-2 pristojna odločati o odškodninskem sporu med tožečo stranko (uporabnikom poštnih storitev) ter družbo A. d.o.o. (izvajalcem poštnih storitev) zaradi škode, ki naj bi tožeči stranki nastala ob prenosu dveh poštnih pošiljk (poštnih paketov) iz tujine.

14. Z izpodbijanim sklepom je namreč Agencija predlog tožeče stranke za rešitev spora z družbo A. d.o.o. zavrgla, ker je (sklicujoč se na odločitev Upravnega sodišča RS v zadevi opr. št. I U 1173/2011 z dne 4. 7. 2012) menila, da po ZPSto-2 ni pristojna reševati sporov med uporabniki in tistimi izvajalci poštnih storitev, ki - tako kot A. d.o.o. - ne izvajajo storitev iz nabora univerzalne poštne storitve v smislu 3. člena ZPSto-2.

15. Kot ugotavlja sodišče, pa določbe ZPSto-2, ki urejajo izvensodno reševanje odškodninskih sporov in določajo pristojnost Agencije za reševanje teh sporov, ne razlikujejo med posameznimi skupinami izvajalcev poštnih storitev in ne omejujejo pristojnosti Agencije zgolj na reševanje sporov v zvezi s storitvami iz nabora univerzalne poštne storitve, kot meni to napačno tožena stranka.

16. Odgovornost izvajalcev poštnih storitev za škodo, nastalo pri izvajanju poštnih storitev, ureja ZPSto-2 v prvem odstavku 50. člena, ki določa, da je izvajalec poštnih storitev odgovoren za škodo, ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa zaradi izgube, poškodbe, kraje ali izropanja, prekoračitve roka prenosa, neizvedene, nepopolno ali napačno izvedene poštne storitve. V navedenih primerih ima uporabnik poštnih storitev v določenem roku pravico vložiti pri izvajalcu poštnih storitev zahtevek za reklamacijo. Po četrtem odstavku 51. člena ZPSto-2 mora izvajalec poštnih storitev na reklamacijo, ki jo zaradi škode vloži uporabnik poštnih storitev, odgovoriti v 15 dneh za poštno pošiljko v notranjem poštnem prometu in v dveh mesecih za poštno pošiljko v mednarodnem poštnem prometu, sicer lahko uporabnik poštnih storitev v 15 dneh od poteka tega roka vloži zahtevo za rešitev spora na Agencijo.

17. Postopek odločanja Agencije o omenjeni zahtevi pa ureja 62. člen ZPSto-2, ki določa, da rešuje Agencija v upravnem postopku, kadar je tako določeno z ZPSto-2, spore med udeleženci v poštni dejavnosti, kot so spori med izvajalci poštnih storitev in med izvajalci poštnih storitev ter uporabniki poštnih storitev, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost.

18. Določba četrtega odstavka 51. člena ZPSto-2, ki napotuje na uporabo 62. člena ZPSto-2, opredeljuje torej stvarno pristojnost Agencije za izvensodno obravnavo odškodninskih sporov med uporabniki in izvajalci poštnih storitev in velja za vse izvajalce poštnih storitev - ne glede na njihov status in ne glede na to, ali opravljajo storitve v naboru ali (tudi) izven nabora univerzalne poštne storitve (prim. s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 146/2011 z dne 6. 9. 2011).

19. Kot je to v zadevi opr. št. I U 1173/2011 (v kateri je šlo sicer za spor med uporabnikom poštnih storitev in B. d.o.o. kot izvajalcem univerzalnih poštnih storitev) pojasnilo tudi že Upravno sodišče RS, je treba določbo četrtega odstavka 51. člena ZPSto-2 razlagati tako, da tudi za uporabnika nezadovoljivo rešena zadeva predstavlja podlago za vložitev zahteve za rešitev spora na Agencijo. Zaradi varstva pravic uporabnikov poštnih storitev je treba omenjeno določbo zakona razlagati tako, kot je to pojasnilo sodišče, ne le v primerih spora uporabnikov s B. d.o.o. kot izvajalcem univerzalnih poštnih storitev, temveč tudi v primeru sporov uporabnikov storitev z drugimi izvajalci poštnih storitev (izvajalci zamenljivih in drugih poštnih storitev), kadar gre za škodo, nastalo med prenosom pošiljk iz prvega odstavka 50. člena ZPSto-2.

20. Člen 19 Direktive 2008/6/ES v točki 2, na katero se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje Agencija, državam članicam nalaga le, da uporabnikom poštnih storitev zagotovijo pravno varstvo pred pristojnim nacionalnim organom zoper odločitve podjetij, ki izvajajo poštne storitve v okviru univerzalne storitve, kadar te ne rešijo zadovoljivo njihovih pritožb. Država članica pa lahko, če želi, uporabnikom poštnih storitev zagotovi omenjeno pravno varstvo tudi v sporih v zvezi s storitvami izven nabora univerzalnih poštnih storitev, kot je to z ureditvijo v ZPSto-2 storila tudi Republika Slovenija, ki je (tako namreč izhaja iz jezikovne in tudi namenske razlage zakona) možnost vložitve predloga za rešitev spora pri Agenciji predvidela v primeru sporov s katerimkoli izvajalcem poštnih storitev, kadar škoda nastane pri prenosu priporočene ali vrednostne poštne pošiljke ali poštnega paketa, ne glede na to, ali gre za storitve v naboru ali izven nabora univerzalne poštne storitve.

21. K širokemu varstvu uporabnikov poštnih storitev države članice spodbujata tudi Evropski parlament in Svet Evropske unije, ki v 42 uvodni izjavi Direktive 2008/6/ES navajata, da je zaradi varstva potrošnikov primerno, da se uporaba minimalnih načel glede pritožbenih postopkov razširi tako, da se ne uporablja le za izvajalce univerzalne storitve. Kot še poudarjata, je za večjo učinkovitost postopkov obravnavanja pritožb primerno, da države članice vzpodbujajo uporabo izvensodnih postopkov reševanja sporov med izvajalci in uporabniki poštnih storitev.

22. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je sodišče tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo Agenciji v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo Agencija morala upoštevati pravno mnenje sodišča glede pravilne uporabe prava in kot pristojen organ na podlagi 62. člena ZPSto-2 v zvezi s četrtim odstavkom 51. člena ZPSto-2 odločiti o predlogu tožeče stranke za rešitev spora.

23. Nov upravni akt bo Agencija morala izdati v roku 30 dni od dneva vročitve te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

07.06.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1735/2013
• sodba I U 146/2011
• sodba I U 372/2010