UPRS sklep II U 274/2017

Jedro

Izpodbijana odločba je bila sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije. Sodno varstvo je zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1, saj je zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče. Izpodbijana odločba torej ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopno odločbo je Okrožno sodišče v Celju zavrnilo prošnjo tožnika za odlog izvršitve kazni zapora, ki bi jo moral nastopiti v Zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Dob pri Mirni dne 10. 2. 2017. Tožnik je zaprosil za odlog zaporne kazni na podlagi 1. točke prvega odstavka 24. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Prvostopni organ je na podlagi vsebine prošnje, predložene zdravniške dokumentacije ter mnenja posebne zdravniške komisije zaključil, da navedeni razlog ni podan, saj sama bolezen po ZIKS-1 ni razlog, iz katerega bi bilo moč odložiti nastop kazni, obsojenec pa se zdravi ambulantno.

2. O tožnikovi pritožbi zoper odločitev okrožnega sodišča je odločilo višje sodišče, ki je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, da mora obsojenec nastopiti kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor – Odprti oddelek Rogoza dne 1. 6. 2017.

3. Tožnik s tožbo izpodbija odločbi Okrožnega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Celju zaradi bistvene kršitve pravil postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Meni tudi, da so bile s spornima odločbama tožniku kršene človekove pravice iz 2., 14., 21. in 22. člena Ustave RS. Tožnik se v tožbi sklicuje na sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 2. 2017, s katerim je bila kazen treh let zapora nadomeščena s kaznijo zapora ob koncu tedna. Višje sodišče pa je z izpodbijano odločbo z dne 8. 5. 2017 odločilo, da mora tožnik nastopiti kazen zapora v ZPKZ Maribor, Odprti oddelek Rogoza dne 1. 6. 2017. Za takšno odločitev višje sodišče po določbi 18. člena ZIKS-1 ni pristojno, saj je pozivanje na prestajanje kazni zapora v izključni pristojnosti okrožnega sodišča. Zaradi navedenega je izpodbijana odločba nična. Prav tako sta obe sodišči z odločbama kršili 18. člen ZIKS-1 v povezavi z 12. členom istega zakona. Ker je bilo tožniku odobreno alternativno prestajanje kazni zapora, bi moralo sodišče prvotni postopek ustaviti in začeti nov postopek pozivanja na prestajanje alternative oblike kazni zapora. Ker nobeno sodišče tega ni storilo, je tudi iz tega razloga podana ničnost obeh odločb. Sicer pa tožnik izpodbija tudi mnenje posebne zdravniške komisije, ki je bilo podano v postopku. Tožnik predlaga, da sodišče odločbo Višjega sodišča v Celju v zvezi z odločbo Okrožnega sodišča v Celju odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Podredno pa predlaga odpravo odločb in vrnitev zadeve upravnemu organu v novo odločanje oziroma njihovo razveljavitev in vrnitev v novo odločanje. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), s katero je predlagal, da sodišče do odločitve v tem upravnem sporu odloži izvajanje odločb Okrožnega in Višjega sodišča v Celju.

K I. točki izreka:

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbi Okrožnega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Celju izdani v zvezi s tožnikovo prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora, izrečene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 8. 12. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 1. 7. 2016. Pravna podlaga za odložitev izvršitve kazni zapora je določena v 24. členu ZIKS-1, ki taksativno določa razloge, zaradi katerih je moč odložiti prestajanje kazni zapora. V skladu s 25. členom ZIKS-1 o prošnji za odložitev izvršitve kazni zapora odloča sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora, o pritožbi zoper takšno odločitev pa odloča višje sodišče (26. člen ZIKS-1). Navedene odločbe se v skladu z 8. členom ZIKS-1 izdajajo po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP).

7. Glede pravne narave odločb, izdanih na podlagi 25. in 26. člena ZIKS-1, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 197/2016 z dne 12. 7. 2016 zavzelo stališče, da pri odločanju o začetku izvrševanja kazni zapora ne gre za upravno odločanje, ampak za nadaljevanje kazenskega postopka v funkciji realizacije formalne obsodbe. Pri tem je navedlo, da je določbo 8. člena ZIKS-1 in s tem povezan pomen predpisane uporabe ZUP, treba razlagati skladno s tem, kateri organ in v kakšni funkciji odloča. Na podlagi Zakona o sodiščih (ZS) izvajajo sodno oblast v Republiki Sloveniji sodniki na sodiščih, ustanovljenih s tem ali z drugim zakonom. Med drugim so okrožna sodišča pristojna za kazenske zadeve in v tem okviru tudi za izvrševanje kazenskih sodb. Po istem zakonu pa so višja sodišča pristojna za sojenje oziroma odločanje na drugi stopnji o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč s svojega območja. Iz navedenega tako izhaja, da so zadeve izvrševanja kazenskih sodb in s tem povezano odločanje, kolikor je po ZIKS-1 pridržano sodniku, kazenske in ne upravne zadeve, odločanje v njih pa izvajanje sodne in ne upravne funkcije. Predpisano uporabo določb ZUP za sodnike na prvi stopnji in višjega sodišča na drugi stopnji je treba razumeti le kot rešitev vprašanja, ob uporabi katerih postopkovnih določb bo sodnik sprejel odločitev o morebitni odložitvi izvršitve zaporne kazni.

8. ZUS-1 v 3. členu posebej določa, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Ker je bila izpodbijana odločba sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije, je sodno varstvo zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1, saj je zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče.

9. Izpodbijana odločba torej ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K II. točki izreka:

10. Tožnik je hkrati s tožbo zahteval tudi izdajo začasne odredbe, s katero bi naj sodišče odložilo izvršitev izpodbijanih odločb do odločitve v tem upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je vložena tožba v upravnem sporu zoper izpodbijan akt. Ker je sodišče v obravnavanem primeru odločilo, da upravni spor ni dopusten, s tem tudi ni podlage za izdajo začasne odredbe. Vsebinsko obravnavanje o pogojih za izdajo začasne odredbe je namreč možno le ob dopustnosti upravnega spora.

K III. točki izreka:

11. Tožnik je v tožbi tudi zahteval povrnitev stroškov sodnega postopka. Po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, zato je sodišče odločilo, kot izhaja iz III. točke izreka sklepa.

Datum zadnje spremembe:

07.06.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Odločba I Kp 26346/2018
• VSC Odločba I Kp 26346/2018
• sklep III U 199/2013