UPRS sklep II U 78/2017

Jedro

Izpodbijani sklep je po svoji vsebini sklep o uvedbi postopka, s takšnim pa že po naravi stvari ni odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Po ugotovitvi, da je v zahtevi A. d.o.o. za obremenitev nepremičnin s služnostjo v javno korist, ki obsega izvedbo vseh del, ki so potrebna za izgradnjo, posodobitev, preureditev, obratovanje, nadzor, vzdrževanje in rekonstrukcijo ter morebitno odstranitev daljnovoda DV 2 x 400 kV Cirkovce-Pince, na parc. št. 730/0, 731/0, 733/5, 734/1, 735/0 in 742/3, vse k.o. … (pri katerih je vpisana lastninska pravica na ime tožnikov za vsakega do polovice celote) v korist vsakokratnega operaterja prenosnega elektroenergetskega omrežja, sedaj A. d.o.o., izkazana javna korist iz 1. točke prvega odstavka 93. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), je bil z izpodbijanim sklepom uveden postopek obremenitve nepremičnin s služnostjo v javno korist na navedenih nepremičninah v korist vsakokratnega operaterja prenosnega elektroenergetskega omrežja. Uvedba postopka obremenitve nepremičnin s služnostjo v javno korist se zaznamuje v zemljiški knjigi z zaznambo prepovedi prometa z nepremičninami ali njihovega bistvenega spreminjanja, razen prodaje razlastitveni upravičenki oziroma prodaje tretji osebi s soglasjem razlastitvene upravičenke.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je Upravna enota Ptuj dne 13. 6. 2016 prejela predlog za omejitev lastninske pravice s služnostjo na zgoraj navedenih nepremičninah, pri katerih je vpisana lastninska pravica na ime tožnikov, za vsakega do polovice celote. Razlastitvena upravičenka je predlagala obremenitev predmetne nepremičnine s služnostjo v javno korist zaradi gradnje daljnovoda DV 2 x 400 kV Cirkovce-Pince v skladu z Uredbo o državnem prostorskem načrtu za gradnjo predmetnega daljnovoda. Upravni organ je ugotovil, da je zahteva za obremenitev nepremičnine s služnostjo popolna in da je na predmetni nepremičnini izkazana javna korist. Do sporazuma s strankama oziroma sklenitve pogodbe o ustanovitvi služnosti na predmetnih nepremičninah ni prišlo. Glede na to je Upravna enota Ptuj na podlagi tretjega odstavka 473. člena, prvega odstavka 472. člena in osmega odstavka 473. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) ter 92. člena in prvega in tretjega odstavka 93. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) izdala izpodbijani sklep. V tem sklepu je bilo v pouku o pravnem sredstvu navedeno s sklicevanjem na osmi odstavek 473. člena EZ-1, da zoper njega ni dovoljena pritožba. Ne glede na to je tožeča stranka pritožbo zoper ta sklep vložila, ta pa je bila s sklepom prvostopnega organa št. 352-15/2016-16-(02003) z dne 7. 2. 2017 kot nedovoljena zavržena.

3. Po prejemu tega sklepa je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija sklep Upravne enote Ptuj št. 352-15/2016-3-(02003) z dne 29. 8. 2016 o uvedbi postopka obremenitve nepremičnin s služnostjo v javno korist. Temu sklepu očita, da v pravnem pouku ni navedeno ničesar o možnosti vložitve upravnega spora. Zoper vse dokončne upravne odločitve je treba dopustiti pravno sredstvo. S tem, da se uvede postopek obremenitve tožnikovih nepremičnin s služnostjo je bilo odločeno o pravici, obveznostih in pravnih koristih tako družbe A. d.o.o. kakor tudi tožnikov. Z izpodbijanim sklepom bi bilo lahko odločeno zgolj o začetku razlastitvenega postopka ne pa o ugotavljanju kakršnekoli javne koristi, kot je to storil prvostopni organ. Razen tega je uvedba postopka zaznamovana tudi v zemljiški knjigi. Na osnovi vsega tega tožeča stranka meni, da bi zoper izpodbijani sklep morala biti dopustna pritožba, zato je pravni pouk napačen. Če pa stranka ravna po napačnem pravnem pouku, zanjo to ne more imeti škodljivih posledic. V nadaljevanju tožeča stranka navaja še, da je zahteva predlagatelja, ki zahteva poleg gradnje, rekonstrukcije in rušitve še posodobitev, preureditev, obratovanje, nadzor, vzdrževanje in morebitno odstranitev, nedopustna, saj širi jasno in eksplicitno določbo 93. člena ZUreP-1. Razen tega se nasprotna udeleženca nista imela možnosti izreči o cenitvah in podati pripomb v zvezi s njimi, zato so bile kršene tudi njune procesne in ustavne pravice. Neutemeljen pa je tudi tisti del obrazložitve, ki ugotavlja nujnost predmetnega postopka, saj pogoji za to niso izkazani. Nadalje tožeča stranka opisuje še škodljive vplive gradnje daljnovoda na tožečo stranko in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v sklepu o uvedbi postopka z dne 29. 8. 2016 ni pravnega pouka o možnosti sprožitve upravnega spora, ker meni, da upravni spor zoper ta sklep ni mogoč. Navaja še, da je bila s sklepom Upravne enote Ptuj, št. 352-15/2016-16-(02003) z dne 7. 2. 2017 pritožba zoper sklep o uvedbi postopka z dne 29. 8. 2016, zavržena. O omejitvi lastninske pravice s služnostjo v javno korist je Upravna enota Ptuj odločila z odločbo št. 352-15/2016-14-(02003) z dne 26. 1. 2017, zoper katero je tudi vložena pritožba.

5. Tožba je nedovoljena.

6. V predmetni zadevi tožeča stranka izpodbija sklep o uvedbi postopka obremenitve nepremičnin v javno korist, izdan na podlagi osmega odstavka 473. člena EZ-1.

7. EZ-1 določa načela energetske politike, pravila delovanja trga z energijo, načine in oblike izvajanja gospodarskih javnih služb na področju energetike, načela in ukrepe za doseganje zanesljive oskrbe z energijo, za povečanje energetske učinkovitosti in varčevanja z energijo ter za večjo rabo energije iz obnovljivih virov, določa pogoje za obratovanje energetskih naprav, pristojnosti organizacij in delovanje Agencije za energijo ter pristojnosti drugih organov, ki opravljajo naloge po tem zakonu (1. člen tega zakona). Razlastitev in ustanovitev služnosti v javno korist za področja iz tega zakona, je urejena v II. poglavju 8. dela EZ-1. Za vprašanja glede razlastitve in ustanovitve služnosti v javno korist, ki niso posebej urejena s tem zakonom, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice v javno korist in določbe zakona, ki ureja umeščanje prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (471. člen EZ-1).

8. ZUreP-1 se v teh postopkih torej uporablja, kolikor EZ-1 posameznih vprašanj glede razlastitve in omejitve lastninske pravice ne ureja drugače-1. Tako osmi odstavek 473. člen EZ-1 določa, da se ne glede na 100. člen ZUreP-1 postopek razlastitve ali omejitve lastninske pravice na nepremičninah, ki so potrebne za namene iz prvega in drugega odstavka 472. člena tega zakona, ne uvede z odločbo, temveč po prejemu popolne zahteve za razlastitev ali omejitev lastninske pravice, pristojni organ izda sklep o začetku razlastitvenega postopka. Zoper ta sklep ni pritožbe. Sklep o začetku postopka razlastitve se po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi. V obravnavani zadevi gre za gradnjo daljnovoda, torej za namen iz prvega odstavka 472. člena EZ-1, ki določa javno korist, ko gre za objekte in zemljišča, ki so potrebni za prenos in distribucijo elektrike, torej je treba uporabiti citirano določbo osmega odstavka 473. člena EZ-1. Akt o uvedbi postopka po tej specialni določbi pa ni odločba, kot sicer velja za postopke razlastitve in omejitve lastninske pravice, ki jih na sploh ureja ZUureP-1, ampak sklep, zoper katerega ni pritožbe. Kdaj je v upravnem sporu mogoče izpodbijati sklep, določa drugi odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V skladu s tem se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom postopek izdaje upravnega akta ni bil končan, saj je bil z njim šele uveden. Gre za procesni sklep, zoper katerega upravni spor glede na določilo drugega odstavka 5. člena ZUS-1 ni dopusten. To pa pomeni, da izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena zavrglo.

9. Glede na zgoraj obrazloženo sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe o tem, da bi bilo v obravnavani zadevi treba dopustiti upravni spor. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Sodišče ne pritrjuje tožbi, da je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožeče stranke. Izpodbijani sklep je po svoji vsebini sklep o uvedbi postopka, s takšnim pa že po naravi stvari ni odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi. Na to ne vpliva, da je s tem sklepom ugotovljen obstoj javne koristi za predmetno omejitev lastninske pravice. Ta ugotovitev je namreč podlaga oziroma predpostavka za izdajo sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice (100. člena ZUreP-1), tožeča stranka pa bo to ugotovitev lahko izpodbijala v postopku zoper odločbo o omejitve lastninske pravice oziroma ustanovitvi služnosti v javno korist. Enako velja tudi za vse ostale postopkovne in vsebinske kršitve, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi. Vse te bo tožeča stranka lahko uveljavljala v postopkih s pravnimi sredstvi zoper končno odločbo, to je odločbo o ustanovitvi služnosti v javno korist.

10. K temu sodišče dodaja, da na odločitev ne vpliva drugačna ureditev po 100. členu ZUreP-1, ko upravni organ o uvedbi postopka razlastitve oziroma omejitve lastninske pravice odloča z odločbo, zoper katero je mogoča pritožba in upravni spor. V tem primeru je zakonodajalec očitno z namenom, da se v začetku postopka pravnomočno razjasni vprašanje javne koristi, omogočil pravna sredstva zoper takšno odločitev, čeprav je takšna specialna ureditev odstopala od splošne ureditve po ZUS-1, saj se je z uvedbo postopka postopek šele začel in s tem še ni bilo poseženo v pravni položaj razlastitvenega oziroma služnostnega zavezanca. EZ-1 je vprašanje pravnih sredstev zoper akt o uvedbi postopka drugače uredil, saj je v osmem odstavku 473. člena določil, da je akt o uvedbi postopka sklep in ne odločba z namenom pospešitve gradnje, kar je v javnem interesu (glej Poročevalec DZ z dne 23. 10. 2013). To pa ne pomeni, da v takšni zadevi služnostni zavezanec nima pravnega (upravnega in sodnega) varstva. Tega ima, vendar šele zoper končno odločbo o razlastitvi oziroma obremenitvi lastninske pravice. Stroške, ki utegnejo nastati, v primeru zavezančevega uspeha s pravnimi sredstvi zoper končno odločbo investitorju, bo moral nositi ta sam.

11. Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožnik zoper končno odločbo o omejitvi lastninske pravice s služnostjo v javno korist že vložil pritožbo.

12. Ker je sodišče tožbo zavrglo, je o stroških v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.

Datum zadnje spremembe:

07.06.2017

Podobni dokumenti:

• sklep III U 199/2013
• UPRS sklep III U 187/2015
• UPRS sklep II U 31/2017