<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS sodba I U 1763/2016

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Javne finance
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.1763.2016
Evidenčna številka:UL0013969
Datum odločbe:31.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Adriana Hribar Milič
Področje:DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:prispevki za socialno varnost - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev pravil postopka

Jedro

Na podlagi določbe 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na kateri je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Pomanjkljiva obrazložitev izpodbijanih odločb tožniku in tudi sodišču ne omogoča preizkusa, hkrati pa tudi tudi tožniku onemogoča oz. omejuje učinkovito varstvo pravic stranke v postopku, kar je v nasprotju z določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pravica tožnika do pravnega sredstva je namreč lahko učinkovita le, če organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno. Dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo v zadostni meri ugotovljeno, izpodbijana odločba nima razlogov za presojo dokazov ter za odločitev v zadevi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločbe Finančne uprave Republike Slovenije DT 4250-73-01955/2016 08-241-16 do DT 4250-73-01983/2016 08-241-16, vse z dne 1. 7. 2016 se odpravijo in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanimi odločbami je Finančna uprava Republike Slo9venije (v nadaljevanju prvostopenjski organ, davčni organ, tudi finančni organ) tožniku po uradni dolžnosti za vsak mesec od julija 2011 do oktobra 2013 odmerila prispevke za socialno varnost, v skladu z določbo 70. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), 17. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), v skladu z določbo 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) in 13. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1). Finančni organ je opravil kontrolo obračunavanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost za konkreten mesec pri tožniku in ugotovil, da tožnik za obravnavane mesce ni obračunal in plačal prispevkov v skladu z določbo 4. člena in 6. člena ZPSV, prve alineje prvega odstavka 152. člena in tretje alineje prvega odstavka 153. člena ZPIZ-2, prvega odstavka 11. člena in 2. točke prvega odstavka 12. člena ZSDP-1 ter v skladu z določbo 352. člena ZDavP-2. Na podlagi prvega odstavka 353. člena ZDavP-2 mora zavezanec davčnemu organu predložiti obračun prispevkov za socialno varnost in plačati prispevke za socialno varnost najpozneje do 15. v mesecu za pretekli mesec, na način, določen v Pravilniku o obrazcih in obračunu prispevkov za socialno varnost (v nadaljevanju Pravilnik). Finančni organ je ugotovil, da tožnikova obveznost iz naslova prispevkov za socialno varnost za posamezne mesece od junija 2011 do oktobra 2013 ni bila poravnana in je za posamezne mesece obravnavanega obdobje tožniku v skladu z določbo 209. člena ZPIZ-1 ob upoštevanju četrtega odstavka 208. člena ZPIZ-1 odmeril prispevke za socialno varnost.

2. Pritožbeni organ je s sklepom v pritožbenih zadevah zoper odločbe Finančne uprave Republike Slovenije od DT4250-73-01954/2016 08-241-16 do DT-4250-73-01983/2016 08-241-16, vse z dne 1. 7. 2016, obravnavo zadev združil tako, da se vodi en sam postopek. Pritožbi je delno ugodil tako, da je odločbo Finančne uprave Republike Slovenije DT4250-73-01954/2016 08-241-16 z dne 1. 7. 2016 odpravil, v preostalem delu pa je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. Ugotovil je tudi, da stroški postopka niso bili priglašeni. Pritožbeni organ je pritožbi ugodil v delu, v katerem je tožnik ugovarjal zastaranje odmere prispevkov za zdravstveno zavarovanje za mesec junij 2011 (odločba DT4250-73-01954/2016 08-241-16 z dne 1. 7. 2016) saj je že potekel petletni zastaralni rok (prvi odstavek 353. člena ZDavP-2). V preostalem delu pa je pritožbo. V obrazložitvi je navedel, da je davčni organ je pristojen le za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov in se ne more spuščati v zavarovalna razmerja ali zavarovalne podlage, ki jih samostojno določa pristojni zavod (v nadaljevanju zavod). Davčni organ le kontrolira, ali zavezanci pravilno obračunavajo in pravočasno plačujejo prispevke za socialno varnost. Če zavezanec ne obračuna ali ne plača prispevkov za socialno varnost na načine ter v roku kot je določeno z zakonom, davčni organ izda odločbo, s katero ugotovi vrsto in višino prispevkov ter jih naloži zavezancu v plačilo. Zavrnil je ugovor tožnika, da je o podlagi za zavarovanje odločal nepristojni organ. Prispevki so bili obračunani na podlagi zavarovalne podlage iz 103. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ. Do uveljavitve sprememb in dopolnitev tega zakona je zavarovalne osebe, ki so vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje določala 6. točka prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, ki je opredeljevala zavarovane osebe kot osebe, ki so lastniki zasebnega podjetja v Republiki Sloveniji, če niso zavarovane iz drugega naslova. Z novelo tega zakona (ZZVZZ-M), ki je stopila v veljavo 6. 11. 2013, pa se je definicija zavarovalnih oseb spremenila. Le do tega dne so bili tožniku tudi obračunani prispevek. Tožnik ne ugovarja dejstvu, da je lastnik zasebnega podjetja in da je bil lastnik podjetja tudi v obravnavanem obdobju. Na podlagi tega je bil v skladu z določbo 103. člena ZZVZZ tudi vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku oziroma, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi. V skladu z določbo 73. člena ZDavP-2 lahko davčni organ izda odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi oziroma vloge stranke popolni in pravilni ter jim sledi ali pa če lahko sam pridobi uradne podatke, ki so pomembni za odločanje in zaslišanje stranke ni potrebno. V danem primeru je prvostopenjski organ uporabil podatke, ki mu jih je posredoval pristojni organ ZZZS. Zaslišanje tožnika tako v danem primeru ni bilo potrebno. Tožnik v pritožbi ni konkretno navedel o katerih dejstvih naj bi bil zaslišan oziroma kaj naj bi obrazložil. Glede ugovora, da prvostopenjski organ s tem, ko naj bi izpodbijane odločbe poslal v neprimerni ovojnici, kršil dolžnost varovanja davčne tajnosti, pritožbeni organ meni, da tak ugovor ne more biti predmet presoje pritožbenega postopka, kjer se lahko preverja le pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami ustavnih pravic, ki naj bi bile podane z uporabo materialnih določb, ki so v nasprotju z Ustavo RS pa je pojasnil, da načelo zakonitosti od upravnih organov terja, da delajo po zakonu (1. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi predlaga, da naj sodišče izpodbijane odločbe odpravi in toženi stranki naloži v plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Finančni organ je tožniku z izpodbijanimi odločbami, ki so bile vse izdane 1. 7. 2016 odmeril in naložil v plačilo prispevke za socialno varnost, prispevke za zdravstveno zavarovanje, prispevke delodajalca za poškodbe pri delu in poklicne bolezni ter prispevke za zdravstveno zavarovanje delodajalca za obdobje od 1. 6. 2011 do 5. 11. 2013, v skupnem znesku 3.479,42 EUR s pripadajočimi obrestmi. Zoper te odločbe je tožnik vložil pritožbo in predlagal združitev postopkov. Na svoje pritožbene navedbe se tožnik v tožbi tudi sklicuje. Pritožbenemu organu je tudi predlagal odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbah. Z odločbo z dne 2. 9. 2016 je Ministrstvo za finance odložilo davčno izvršbo do rešitve pritožbe zoper odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost. Davčni organ je izdal odmerne odločbe za časovno zelo oddaljeno obdobje in sicer od junija 2011 do novembra 2013. Davčni organ pa bi moral pri odlogu davčne izvršbe presojati še dva vidika in sicer: tehtati med javno koristjo na eni strani in pravicami oziroma koristmi davčnega zavezanca na drugi strani. Znesek 3.352,45 EUR pa tudi ni tako visok znesek, da bi ogrožal javne finance in vzdržnost javnih blagajn. Na drugi strani pa obstojajo interesi in pavice davčnega zavezanca, ki nima prihodkov, nima denarnih sredstev in nima nepremičnega premoženja. Ima le osebne predmete, ki so izvzeti iz rubeža. Edino premoženje, ki ga ima tožnik sta poslovna deleža v dveh gospodarskih družbah. Škoda, ki bi jo davčni organ povzročil, kolikor bi želel poseči po tem premoženju, pa bi bistveno presegala domnevni davčni dolg. Tožnik se je s podjetniškim udejstvovanjem želel zgraditi podjetje, ki bo že kmalu lahko nosilo ne samo stroške tožnikove zaposlitve, marveč tudi ustvarjalo delovna mesta za druge. V vmesnem času pa tožnik nima zaposlitve, saj verjame v svoje podjetniško udejstvovanje. Trditev, da odložitev izvršbe pritožbeni organ ni presojal, davčni zavezanec dokazuje s spisovnimi vpisniki in dopisoma z zadevo: „Odstop pritožbe“ z dne 11. 8. 2016 in zadevo: „Dopolnitev odstopa pritožbe 7. 9. 2016“. Davčni organ je o odložitvi izvršbe presojal zgolj v zvezi z odmerno odločbo DT 4250-73-01954-01983/2016 z dne 7. 9. 2016. Davčni organ je o odložitvi izvršbe presojal zgolj v zvezi z odmerno odločbo DT 4250-73-01954/2016 in sicer z odločbo DT 4250-11119/2016-1, s katero je uradoma odložil izvršbo, pri čemer pa iz obrazložitve ni moč razbrati, kakšna merila je uporabil pri svoji odločitvi, niti v čem je ta odmerna odločba takšne narave, da je izvršbo potrebno odložiti v primerjavi z ostalimi odmernimi odločbami, za katere je tožnik prav tako prosil za odlog izvršbe.

4. Tožnik v nadaljevanju tožbe navaja, da je Ministrstvo za finance s sklepom DT 499-22-339/2016-5 z dne 25. 10. 2016 postopke v predmetnih pritožbenih zadevah združilo in odločilo, da se pritožbi delno ugodi, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Obširnih tožnikovih ugovorov in pritožbenih razlogov ni obravnavalo po vsebini in tudi ne v celoti, temveč se je v obrazložitvi postavilo na stališče, da finančna uprava ni odločala o zavarovalni podlagi kot nepristojen organ, ampak na podlagi podatkov o zavarovalni podlagi, ki jih je pristojni zavod uradoma posredoval davčnemu organu, kar pa ne drži. Iz popisa zadeve 4250-10204/2016 z dne 16. 9. 2016 v zadevi pritožba na odločbe od 4250-73/2016-1954 do 1083-08-241-16, pod zap. št. od 1-5 ne izhaja, da se v spisu vodi prejeti dokument pristojnega zavoda (ZZZS) o lastnosti zavarovanca, torej tožnika. Tožnik je predlagal kot dokaz navedeno listino, pri čemer nikjer ne izhaja, da se v spisu vodi prejeti dokument pristojnega zavoda (ZZZS) o lastnosti zavarovanca tožeče stranke. Tožnik je 15. 9. 2016 na sedežu toženke vpogledal v spis, v katerem pa ni bilo nobene odločbe ZZZS niti pravnomočne odločbe ZPIZ o lastnosti zavarovanca in zavarovalni podlagi po kateri naj bi bil od 1. 6. 2011 do 5. 11. 2013 zavarovan tožnik. Prav tako v spisu ni nobenega zapisa o tem, kdaj naj bi toženka prejela kakršnokoli listino od ZZZS. Navedeno dejstvo bo lahko potrdila tudi predlagana priča A.A. ter tožeča stranka. Glede zdravstvenega zavarovanja ZZZVZ v drugem odstavku 78. člena določa, da lastnost zavarovane osebe ugotavlja pristojna služba zavoda. Vprašanje, kdo je zavezanec in po kakšni zakonski osnovi je zavezanec je v pristojnosti ZZZS in ne Finančne uprave. Postopek pred ZZZS pa se vodi po drugem procesnem aktu (Zakonu o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Pritožba ima suspenzivni učinek, sodno varstvo pa je zagotovljeno pred Delovnim in socialnim sodiščem z razliko od odločb naslovnega organa nad katerim je zagotovljeno sodno varstvo na Upravnem sodišču. Da lahko tožena stranka tožniku izda odločbo na podlagi 4. člena in 6. člena ZPSV ter 352. člena ZDavP-2 kot zavarovancu po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1 in po 6. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, mora pred izdajo odmerne odločbe presoditi vsak dokaz posebej in ugotoviti vsa dejstva in okoliščine. Okoliščine o tem ali je tožeča stranka zavarovana in od kdaj v smislu drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 in 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ predstavljajo predhodno vprašanje, česar ob pomanjkanju odločbe ZZZS in kakršnokoli drugih podatkov iz matične evidence zavarovancev ni bilo nobenih izpisov iz davčnega registra. Zato bi bilo potrebno predhodno pridobiti vse listine in stranki zagotoviti pravico do izjave in jo tudi zaslišati. Prvostopenjski organ tako pravno-relevantnih dejstev ni ugotovil, niti jih ni povzel v obrazložitvi svojih odločb, v katerih zgolj navaja 4. člen in 6. člen ZPSV, 152. člen in 153. člen ZPIZ-2, ter 11. člen in 12. člen ZSDP in 352. člen ter 253. člen ZDavP-2 ter 208. člen in 209. člen ZPIZ-1, kar pa ne zadosti preizkusu o odločilnih razlogih. Navedeno pomanjkljivost obrazložitve je poskušal odpraviti drugostopenjski organ s sklicevanjem na podatke v spisu. Vendar je s tem odločitev oprl na dejstva in okoliščine, o katerih se tožnik pred izdajo izpodbijanih odločb ni imel možnosti izjaviti. Zaradi teh opustitev je bil kršen ZUP, kršene pa so bile tudi tožnikove ustavne pravice iz 22. člena in 25. člena Ustave RS.

5. Tožnik izpodbija odločbe zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijanih odločb ne da preizkusiti. Navaja 8. člen in četrti odstavek 208. člena ZPIZ-1. Davčni organ ne pojasni, kako je prišel do zneska zavarovalne vsote in tudi ne ali so ti podatki kje javno dostopni ter ali je prispevke obračunal v bruto ali neto zavarovalni osnovi. Navaja odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-297/95 (diskrecijska odločitev odložitve prisilne izterjave pred izdanim sklepom o prisilni izterjavi) ter Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Janoševič proti Švedski št. 34619/97 z dne 23. 7. 2002 (države so dolžne omejiti neposredno izvršljivost v razumne okvire, ki ustrezajo poštenemu ravnovesju med nasprotujočimi interesi). Toženka je v nasprotju z načeli davčnega postopka odločala po skrajšanem ugotovitvenem postopku in ni presojala ali so podani razlogi za odložitev izvršbe. Pritožbe pritožbeni organ sploh ni prebral saj bi sicer v njej zaznal, da vsebuje še nekatere druge zahtevke, o katerih bi moral prvostopenjski organ odločati, pa ni. Trditev, da odložitev izvršbe pritožbe naslovni organ ni presojal tožnik dokazuje s spisovnimi vpisniki in dopisoma z dne 11. 8. 2016 ter 7. 9. 2016. Prav tako je podana kršitev drugega odstavka 207. člena ZUP, kar tožnik pojasni ter se ponovno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-73/15-28 z dne 7. 7. 2016. V tej zadevi je predlagatelj napadel ureditev, po kateri se v primeru, ko je oseba šele začela opravljati dejavnosti ali ko oseba mesečno ne dosega dohodka iz dejavnosti v višini, ki bi presegala bruto minimalno plačo, se kot njen mesečni dohodek ne upošteva njen dejanski dohodek, temveč fiktivni dohodek, ki pomeni 75 % bruto minimalne plače. Ustavno sodišče RS je zavzelo stališče, da je neustavna ureditev fiktivnega dohodka kot neizpodbojne domneve, ko se na podlagi tega dohodka odloča o pravicah posameznika. Tožnik pa je v enakem položaju, saj ni dosegel takšnega dohodka, da bi bilo njegovo materialno stanje takšno, da bi država od njega lahko arbitrarno zahtevala obračun prispevkov po osnovi 90 % povprečne plače na podlagi fiktivnega dohodka, kar je protiustavo. Predlaga zaslišanje tožnika ter odpravo vseh izpodbijanih odločb z dne 1. 7. 2016 od julija 2011 do novembra 2013 kot nezakonitih. Sodišču tudi predlaga, da ugotovi, da je toženka nezakonito posegla v človekove pravice tožnika ter, da toženi stranki naloži povrnitev stroškov, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka vztraja pri odločitvi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. Med strankama je v predmetni zadevi sporno ali je finančni organ pravilno in zakonito z izpodbijanimi odločbami, ki so bile vse izdane 1. 7. 2016 tožniku odmeril in naložil v plačilo prispevke za socialno varnost: prispevke za zdravstveno zavarovanje, prispevke delodajalca za poškodbe pri delu in poklicne bolezni ter prispevke za zdravstveno zavarovanje delodajalca za obdobje od 1. 6. 2011 do 5. 11. 2013 s pripadajočimi obrestmi.

9. Po presoji sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da je izpodbijane odločbe izdal finančni organ, ki pa v tej zadevi ni pristojen organ. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ je v skladu z določili ZDavP-2 davčni oziroma finančni organ pristojen za nadzor, obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost in se z njegovo obrazložitvijo sodišče v celoti strinja.

10. Po presoji sodišča pa je povsem utemeljen tožbeni ugovor, da so izpodbijane odločbe tako skopo obrazložene, da ne omogočajo preizkusa. Pri tem sodišče pripominja, da morajo odločbe kot upravni akti vsebovati vse z zakonom predpisane obvezne elemente. Te določata 213. člen in 214. člen ZUP, ki veljata za vse vrste upravnih odločb. V danem primeru pa gre za odmero ter naložitev v plačilo prispevkov za socialno varnost, zato je na podlagi druge alineje tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2 (pobiranje davka) v konkretnem primeru potrebno upoštevati tudi določila ZDavP-2 glede obveznih sestavin odmernih odločb (80. člen do 82. člen ZDavP-2).

11. Na podlagi določbe 214. členu ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na kateri je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Glede na konkretni primer, ko gre za odmero prispevkov za socialno varnost je poleg določb splošnega zakona (ZUP) tako potrebno upoštevati tudi določbe posebnega zakona (ZDavP-2). Obvezno vsebino odmerne odločbe določa 80. člen do 82. člen ZDavP-2.

12. Pomanjkljiva obrazložitev izpodbijanih odločb tožniku in tudi sodišču ne omogoča preizkusa, hkrati pa tudi tudi tožniku onemogoča oz. omejuje učinkovito varstvo pravic stranke v postopku, kar je v nasprotju z določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pravica tožnika do pravnega sredstva je namreč lahko učinkovita le, če organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno. Po presoji sodišča dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo v zadostni meri ugotovljeno (2. točka 214. člena ZUP), izpodbijana odločba nima razlogov (bistvenih elementov) za presojo dokazov (3. točka 214. člena ZUP) ter za odločitev v zadevi (5. točka 214. člena ZUP). Ker nepravilnosti ni odpravila tudi odločba pritožbenega organa, je tudi slednja nezakonita. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določbo tretjega odstavka 27. člena ZUS-1.

13. Ker je bilo potrebno že zaradi predhodno navedene kršitve določb postopka izpodbijane odločbe odpraviti, se sodišče ni opredeljevalo do ostalih tožbenih ugovorov.

14. Sodišče pa tudi ni posebej odločalo o tožnikovemu tožbenem zahtevku, da naj sodišče ugotovi, da je z izpodbijanimi odločbami toženka nezakonito posegla v tožnikove človekove pravice, saj je ugotovljena nezakonitost izpodbijanih odločb že zajeta v točki I izreka te sodbe. Sodišče ne more šteti, da je v obravnavani zadevi vložena tako izpodbojna tožba, kot tudi ugotovitvena tožba, saj gre za dve samostojni (različni) tožbi.

15. Po povedanem je bila v postopku storjena kršitev določb postopka, posledično pa je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izpodbijane odločbe so nepravilne in nezakonite, zato je izpodbijane odločbe sodišče na podlagi tretje in četrte točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

16. Sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanih odločb ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijane odločbe odpraviti.

17. Ker gre v danem primeru za enostavno dejansko in pravno stanje, je sodišče odločalo po sodnici posameznici na podlagi 3. alineje prvega odstavka 13. člena ZUS-1.

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).


Zveza:

ZDavP-2 člen 70, 352, 353. ZPSV člen 17. ZPIZ-2 člen 159. ZSDP-1 člen 13. ZUP člen 214.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.06.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4ODM2