UPRS sodba I U 1659/2016

Jedro

Davčnemu organu, glede na višino pričakovane davčne obveznosti, ni potrebno utemeljevati razlogov v zvezi z oteženo izpolnitvijo plačila davčne obveznosti oziroma onemogočenim plačilom davčne obveznosti, v smislu prvega odstavka 111. člena ZDavP-2. Davčnemu organu v tem primeru tudi ni potrebno izkazovati dejanj davčnega zavezanca, s katerimi odtujuje, skriva ali drugače razpolaga s premoženjem (subjektivna nevarnost).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski in tudi davčni organ) je zaradi zavarovanja izpolnitve tožnikove davčne obveznosti s prvim izpodbijanim sklepom bankama A. d.d. in B. d.d., naložila, da sredstev v znesku 227.119,20 EUR, ki jih ima tožnik na računih, tožniku ne izplačata, tožniku pa prepovedala razpolaganje z navedenimi sredstvi. Zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti se opravi na način, da se denarna sredstva, ki jih ima dolžnik na računu pri B. d.d. prenesejo na račun dolžnika, odprt pri A. d.d., kjer se opravi zavarovanje davčnega dolga do višine davčne obveznosti po tem sklepu. A. d.d. obvesti B. d.d., ko denarna sredstva na transakcijskem računu tožnika zadoščajo za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti. Zavarovanje na podlagi tega začasnega sklepa velja do dneva izpolnitve davčne obveznosti. Iz navedenega sklepa še izhaja, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa ter da davčnemu organu posebni stroški niso nastali. Z drugim izpodbijanim sklepom pa je prvostopenjski organ tožniku prepovedal razpolaganje s premičnim premoženjem - štirimi motornimi vozili, navedenimi v izreku sklepa. Zavarovanje na podlagi tega začasnega sklepa velja do dneva izpolnitve davčne obveznosti. Iz navedenega sklepa še izhaja, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa ter da davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov je razvidno, da je davčni organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju: DIN) davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za obdobje od 1. 6. 2012 do 31. 1. 2015. Na podlagi v postopku zbranih podatkov ugotavlja, da je davčna obveznost podana ali vsaj verjetno izkazana v višini 227.119,20 EUR. Za plačilo davčnih obveznosti bo tožniku izdana odločba. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik v obračunskih obdobjih od decembra 2012 do januarja 2015 izkazal za 1.075.727,27 EUR nabav, od katerih je odbil za 227.119,20 EUR vstopnega DDV. Pri družbah, ki so tožniku izdale račune, je davčni organ ugotovil, da so delovale kot „missing trader“ družbe (v nadaljevanju MT družbe) oz. neplačujoči gospodarski subjekti, ki obstajajo oz. so obstajali zgolj na papirju. V verigi so izdajale fiktivne oz. navidezne račune z obračunanim DDV, ki so prejemnikom naprej v verigi omogočale nezakonit odbitek DDV, ki na začetku v verigi ni bil plačan. Tožnik je od decembra 2012 do januarja 2015 opravil 227.119,20 EUR nezakonitega odbitka DDV po prejetih fiktivnih računih od omenjenih družb. Davčni organ se sklicuje na določbe 63. in 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in navaja razloge, zaradi katerih meni, da tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od navedenih računov. Davčni organ se nadalje sklicuje na drugi odstavek 111. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Ker v obravnavani zadevi pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, je davčni organ še pred izdajo odločbe davčni dolg zavaroval. Zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti zahteva davčni organ s sklepom, v katerem določi vrsto zavarovanja. V skladu s 114. členom ZDavP-2 se tak sklep šteje za začasni sklep za zavarovanje iz 119. člena ZDavP-2. Davčni organ lahko v skladu s 1. točko prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 naloži banki oziroma hranilnici, pri kateri ima zavezanec za davek denarna sredstva, da denarnih sredstev zavezancu za davek ne izplača, zavezancu za davek pa prepove razpolaganje s sredstvi, pri čemer se smiselno upoštevajo omejitve iz 166. člena tega zakona. Z začasnih sklepom za zavarovanje lahko davčni organ na podlagi 3. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 zavezancu za davek omeji ali prepove razpolagati z njegovimi premičninami, pri čemer se smiselno upoštevata 177. in 178. člen istega zakona.

3. Drugostopenjski organ je pritožbena postopka zoper izpodbijana sklepa združil in odločil, da se pritožbi zavrneta. Ugotavlja namreč, da se oba izpodbijana sklepa opirata na isto dejansko stanje in isto pravno podlago ter je za reševanje pritožb pristojen isti organ. Zato so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za združitev postopkov. V vsebinskem pogledu pa se strinja z izpodbijanima sklepoma ter razlogi prvostopenjskega organa.

4. Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija navedena sklepa, saj meni, da sta nezakonita. Kot določa 111. člen ZDavP-2 lahko finančni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izdajo odločbe le, če je tako določeno z zakonom o obdavčenju, ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, oziroma drugih podatkov, ki jih finančni organ pridobi o zavezancu za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. O tem finančni organ odloči s sklepom, ki mora biti obrazložen, pri čemer pa to ne pomeni, da zadošča, da je obrazložena in izkazana zgolj verjetnost, kakšna davčna obveznost bo nastala, pač pa mora biti izkazana in obrazložena tudi nevarnost, da davčna obveznost ne bo izpolnjena. V konkretnem primeru ni navedenih nobenih vsebinskih razlogov, okoliščin, ipd., ki bi kazali na to, da bo izpolnitev obveznosti tožnika otežena ali onemogočena in izpodbijanih sklepov sploh ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve namreč ne izhaja niti eno samo dejstvo ali okoliščina ali dejanje tožnika, na podlagi katerega bi se lahko utemeljeno pričakovalo, da se namerava na kakršen koli način izogniti plačilu obveznosti, ki bodo ugotovljene z odločbo. Tožnik ni odtujil, niti obremenil ali skril svojega premoženja, niti ni storil ničesar, kar bi nakazovalo na izogibanje plačilu. Tožnik meni, da morata po določbi 111. člena ZDavP-2 obstojati dve predpostavki in sicer vsaj verjetno izkazana terjatev in nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Takšna dejanja tožnika morajo biti navzven vidna in dokazljiva. Tožnik meni, da je določba 111. člena ZDavP-2, na podlagi katere je v obravnavani zadevi zavzeto stališče, da finančnemu organu ni treba dokazovati in obrazložiti utemeljenega pričakovanja, ker je bila s tem namenom sprejeta navedena določba, protiustavna. Pomeni namreč prehud poseg nadzorstvenega organa v pravice davčnega zavezanca, za kar ni utemeljenega razloga. Finančni organ je z izpodbijanima sklepoma odločil, da zavarovanje velja vse do izpolnitve davčne obveznosti (ne pa do izpolnitve pogojev za začetek davčne izvršbe, kot imajo predhodne oz. začasne odredbe siceršnjo veljavnost). Tudi za takšno odločitev ni razumnega razloga. Prav tako je finančni organ v konkretnem primeru kršil tudi načelo sorazmernosti, določeno v 6. členu ZDavP-2. Kljub temu, da pričakovana davčna obveznost znaša 227.119,20 EUR, je finančni organ zavarovanje odredil za celoten znesek, pa čeprav je iz uradnih evidenc finančnega organa izhajajo, da ima tožnik preplačilo obveznosti iz naslova DDV, ki so po stanju na dan 31. 3. 2016 znašale že 90.035,00 EUR.

5. Poleg tega je finančni organ tožniku prepovedal tudi razpolaganje z osebnimi vozili in traktorjem, pri čemer je pri AJPES predlagal, poleg vpisa prepovedi odtujitve in obremenitve vozil, tudi prepoved uporabe, prepoved registracije oziroma podaljšanja prometnega dovoljenja, razen z dovoljenem finančnega organa. Tožnik se sklicuje, da pomeni prepoved razpolaganja prepoved pravnega prometa s stvarjo, torej prepoved odsvojitve ali obremenitve stvari, ne pa tudi prepovedi dejanskega razpolaganja, torej normalne rabe stvari. Čeprav je tožnik na navedeno nepravilnost opozoril že v pritožbi, je drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo zavrnil z obrazložitvijo, da predmet tega postopka ni presojanje izvrševanja izpodbijanih sklepov. Tožnik je s tem prikrajšan za pravno sredstvo, s čimer je ponovno kršena njegova ustavna pravica. Nadalje navaja, da je v konkretni zadevi finančni organ v zavarovanje davčne obveznosti odredil bistveno strožje ukrepe, kot pa bi bili potrebni (če bi za to res obstojali razlogi). Za takšno ravnanje finančni organ nima utemeljenega oziroma razumnega razloga, tožniku pa je bila namenoma povzročena nepopravljiva gospodarska škoda. Pri poslovanju z blokado vseh sredstev na računih in z nezakonitim zadrževanjem še dodatnih sredstev v znesku 90.035,00 EUR, kot tudi s prepovedjo uporabe osnovnih sredstev, je finančni organ tožnika pri poslovanju povsem onemogočil. Glede na navedeno tožnik meni, da bi finančni organ moral dokazati kumulativni obstoj obeh predpostavk za izdajo začasnih sklepov o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti, pri tem pa spoštovati tudi načelo sorazmernosti. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijana sklepa odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih aktov. Navaja še, da je iz upravnih spisov razvidno, da je bilo tožniku s sklepom prvostopenjskega organa DT 0610-5547/2013-44 z dne 17. 5. 2016 dano soglasje za uporabo, registracijo in podaljšanje dovoljenja za tri vozila. Tožniku pa je bilo že v drugostopenjski odločbi pojasnjeno, da ima možnost predlagati zamenjavo oziroma nadomestitev zavarovanja. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča sta izpodbijana sklepa pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, ki jih navajata prvostopenjski in drugostopenjski organ, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

9. V obravnavani zadevi je sporno, ali je davčni organ glede na okoliščine konkretnega primera, imel pravno podlago za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti v smislu 111. člena v povezavi z drugim odstavkom 114. člena in 119. členom ZDavP-2. V zadevi ni sporno, da je davčni organ izdal izpodbijana sklepa pred izdajo odločbe. Davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali potekom roka za predložitev obračuna davka po prvem odstavku 111. člena ZDavP-2, če je tako določeno z zakonom o obdavčenju, ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 pa davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti oziroma zavarovanje plačila davčne obveznosti s sklepom, v katerem tudi določi vrsto zavarovanja. Sklep mora biti obrazložen (tretji odstavek 111. člena ZDavP-2).

10. Iz obrazložitve obeh izpodbijanih sklepov izhaja, da davčni organ ugotavlja, da pri tožniku obstoja pričakovana davčna obveznost v znesku 227.119,20 EUR. Pri tem se davčni organ sklicuje na ugotovitve v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN), pri čemer je opisano kako je tožnik v obdobju od decembra 2012 do januarja 2015 posloval z družbami, za katere je ugotovljeno, da so MT družbe, dobave, glede katerih je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV, pa navidezne. Tožniku pa je očitano, da je sodeloval pri utaji DDV. Ob ugotovitvi, da tožnikova pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, je davčni organ izpodbijana sklepa izdal na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 in štel, da so pogoji za izdajo navedenih sklepov (glede na višino pričakovane obveznosti) utemeljeni. Z navedenim zaključkom pa se strinja tudi sodišče.

11. V obravnavani zadevi je namreč pravna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov drugi odstavek 111. člena ZDavP-2, kjer razlogi glede onemogočene ali otežene izpolnitve davčne obveznosti, niso posebej navedeni kot pogoj za zavarovanje davčne obveznosti, kolikor pričakovana davčna obveznost presega 50.000 EUR, kar je tudi v obravnavanem primeru. Iz navedenih razlogov sodišče tožnikove očitke, da izpodbijana sklepa nista obrazložena v smislu, da bi bilo iz njih razvidno, da davčni organ utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev navedene davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena, zavrača. Kot že pojasnjeno, iz obrazložitve obeh izpodbijanih sklepov izhaja, da je bil pri tožniku opravljen DIN in izdan zapisnik, v katerem davčni organ ugotavlja, da tožnik v zvezi z računi, izdanimi s strani MT družb, v spornem obdobju ni imel pravice do uveljavljanja vstopnega DDV v višini 227.119,20 EUR. Tako je pojasnjeno, da tožnikova pričakovana davčna obveznost znaša 227.119,20 EUR, kar je ustrezno obrazloženo. Ob tako ugotovljeni višini tožnikove pričakovane obveznosti (nad 50.000,00 EUR) pa za izdajo izpodbijanih sklepov, ki imajo pravno podlago v drugem odstavku 111. člena ZDavP-2, davčnemu organu ni potrebno ugotavljati, ali bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo.

12. Iz navedenih razlogov so po presoji sodišča v obravnavani zadevi relevantni razlogi, ki se preizkušajo v tem postopku zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2, izkazani in je materialno pravo pravilno uporabljeno. Davčnemu organu, glede na višino pričakovane davčne obveznosti, ni potrebno utemeljevati razlogov v zvezi z oteženo izpolnitvijo plačila davčne obveznosti oziroma onemogočenim plačilom davčne obveznosti, v smislu prvega odstavka 111. člena ZDavP-2(1). Davčnemu organu v tem primeru tudi ni potrebno izkazovati dejanj davčnega zavezanca, s katerimi odtujuje, skriva ali drugače razpolaga s premoženjem (subjektivna nevarnost)(2). Ker v zadevi ni sporno, da pričakovani dolg tožnika presega 50.000,00 EUR, je po presoji sodišča prvostopenjski organ imel pravno podlago v določbi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2, da izda izpodbijana sklepa. Navedeno določbo je tudi pravilno uporabil. Zato sodišče glede na namen te zakonske ureditve po ZDavP-2F (ki velja od 1. 1. 2013), zavrača tožnikove ugovore, ki se nanaša na nepravilno uporabo materialnega prava. Davčni organ je postopal v skladu z namenom in smislom citiranih določb ZDavP-2. Zato sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore glede nesorazmernosti in protiustavnosti navedenih ukrepov. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti (120. člen, 122. člen ZDavP-2).

13. Že drugostopenjski organ je tožniku pravilno pojasnil, da predmet tega postopka ni presojanje izvrševanja izpodbijanih sklepov, pač pa njihova pravilnost in zakonitost. Iz navedenih razlogov tudi sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na tožnikove navedbe, da je davčni organ pri AJPES predlagal tudi prepoved uporabe, registracije oziroma podaljšanja prometnega dovoljenja, razen z dovoljenjem finančnega organa. Tožena stranka pa je tudi pojasnila, da je bilo tožniku s sklepom prvostopenjskega organa z dne 17. 5. 2016 dano soglasje za uporabo, registracijo in podaljšanje dovoljenja za tri vozila, kar izhaja tudi iz upravnih spisov. Na drugačno odločitev pa v navedeni zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da naj bi iz uradnih evidenc izhajalo, da ima tožnik preplačila obveznosti iz naslova DDV v višini 90.035,00 EUR, kar pa davčni organ pri izpodbijanih sklepih ni upošteval.

14. Ker sta po povedanem izpodbijana sklepa pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti zatrjevanih kršitev Ustave RS, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

16. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.

--------------

opomba (1) : Iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (EVA 2012-1611-0013 z dne 27. 9. 2012, stran 4) izhaja „ da se v primeru večjega davčnega dolga, to je nad 50.000,00 EUR, DURS ni potrebno izkazovati pogoja za zavarovanje, da utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. V tem primeru DURS zahteva zavarovanje, kar pomeni, da nima diskrecijske pravice oziroma pravice prostega preudarka, da sam odloča ali bo zahteval ali ne bo zahteval zavarovanje, temveč ga mora zavarovati v vsakem primeru, če pričakovani dolg presega 50.000,00 EUR. Predlog davčnemu organu omogoča, da v tem primeru hitro zavaruje izpolnitev davčne obveznosti že pred nastankom oziroma pred pridobitvijo izvršilnega naslova, torej v času, ko davčni postopek na prvi stopnji še ni končan oziroma ko še ni potekel rok za predložitev obračuna“.

opomba (2) : Tako izhaja iz obrazložitve k 22. členu Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (EVA 2012-1611-0013).

Datum zadnje spremembe:

07.06.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba U 2381/2002
• sodba II U 127/2009
• UPRS sodba I U 181/2015