<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS sodba I U 1524/2016

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Javne finance
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.1524.2016
Evidenčna številka:UL0013965
Datum odločbe:30.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Bojana Prezelj Trampuž
Področje:DAVKI
Institut:davčna izvršba - izvršba na denarno terjatev dolžnika - dolžnikov dolžnik

Jedro

Iz upravnih spisov zadeve izhaja, da se tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal po sklepu o izvršbi in zarubljenega zneska ni poravnal. Ob takem dejanskem stanju in pravnem stanju so po presoji sodišča izpolnjeni vsi pogoji za izdajo odločbe po 175. členu ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski in tudi davčni organ) je z izpodbijano odločbo naložila tožniku, da v roku 15 dni plača neporavnani dolg po sklepu o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, DT 4934-34806/2015-1 08-712-09 z dne 26. 2. 2015, v znesku 13.279,73 EUR. Če dolžnikov dolžnik ne plača navedenega zneska v navedenem roku, se le ta prisilno izterja. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da stroški postopka niso nastali ter da pritožba ne zadrži izvršitve.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ s sklepom z dne 26. 2. 2015 zoper dolžnika A.A. začel postopek davčne izvršbe na denarno terjatev dolžnika. S sklepom je bilo tožniku kot dolžnikovemu dolžniku naloženo, da zarubljeni znesek terjatve plača na podračun DURS. Sklep je bil dolžnikovemu dolžniku - tožniku vročen 27. 2. 2015. Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi odstavek 175. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem se, v primeru, če se dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi, davek izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.

3. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnik samemu obstoju terjatev niti ne ugovarja. Glede navedb, iz katerih smiselno izhaja, da se zoper davčnega dolžnika vodi za iste davčne obveznosti izvršba iz različnih predmetov izvršbe, pa tožniku pojasnjuje, da za to v določbah ZDavP-2 ni ovire, davčni organ mora paziti le na to, da se isti davčni dolg ne poplača večkrat. Tožniku je tudi pojasnil, da lahko dolžnikov dolžnik le s (pravočasnim) ugovorom zoper sklep o izvršbi poda ugovore, ki se nanašajo na samo terjatev, ki je bila predmet rubeža. Rubež terjatve je opravljen z dnem vročitve sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek 173. člena ZDavP-2), od tedaj pa niti tožnik (dolžnikov dolžnik), niti davčni dolžnik, nista mogla več prosto razpolagati s terjatvijo, temveč sta se bila dolžna ravnati po sklepu o izvršbi, kar pomeni, da je bil dolžnikov dolžnik (pritožnik) dolžan poravnati dolg na račun prvostopenjskega davčnega organa, davčni dolžnik pa morebitnega plačila ne sme več sprejeti.

4. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev, saj meni, da je nepravilna in nezakonita. Sklicuje se na vse svoje dosedanje navedbe iz pritožbe ter tiste, ki jih je podal tekom postopka. Navaja, da terjatve, na katere je posegel davčni organ, sploh več ne obstojajo, zaradi česar nanje tudi ni moč poseči. Sicer drži, da je B.B., s.p. tožniku prodal osnovna sredstva, pri čemer tožnik ni takoj poravnal svojih obveznosti, temveč so se te kasneje pobotale. Tožnik do davčnega dolžnika B.B. s.p. nima terjatev v višini 13.279,73 EUR, temveč v precej nižjem znesku, zgolj v višini 2.500,00 EUR (v kolikor tudi te niso že pobotane), kot izhaja iz izpisa odprtih postavk, ki ga tožnik prilaga. Tožnik in B.B. s.p. namreč poslovno sodelujeta, tako da se osnovne terjatve mesečno pobotajo, zaradi česar tožnik trenutno davčnemu dolžniku ne dolguje ničesar več oziroma je preostanek dolga že pobotal, kar se mora še ustrezno zavesti v računovodskih evidencah, kolikor to še ni storjeno. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma, da jo spremeni tako, da tožnik toženi stranki ne dolguje ničesar. Hkrati predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da predstavljajo tožnikove navedbe v tožbi, tožbeno novoto ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, ki jih navajata prvostopenjski in drugostopenjski organ, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

8. Izpodbijana odločba temelji na določbah 175. člena ZDavP-2, po katerih se davek izterja od dolžnikovega dolžnika, če se ta ne ravna po sklepu o izvršbi. Davčni organ o tem izda odločbo, s katero dolžnikovemu dolžniku naloži, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi (na denarne terjatve dolžnika) plačati na predpisane račune. Predmet konkretnega postopka je izključno ugotavljanje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, torej presoja njene skladnosti z določbami 175. člena ZDavP-2.

9. V konkretnem primeru iz upravnih spisov zadeve izhaja, da se tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal po sklepu o izvršbi in zarubljenega zneska ni poravnal. Ob takem dejanskem stanju in pravnem stanju so po presoji sodišča izpolnjeni vsi pogoji za izdajo odločbe po 175. členu ZDavP-2. Podatki, ki utemeljujejo odločitev, kot tudi pravno podlago odločitve, pa so pravilno pojasnjeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, toženka pa se je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe izrekla tudi o vseh pritožbenih navedbah.

10. Tožnik šele v tožbi zatrjuje, da njegova terjatev naj ne bi več obstojala, ker naj bi bila pobotana. Tožnik kot dokazilo prilaga izpis odprtih postavk za dolžnika B.B. s.p. z dne 25. 10. 2016 (ki je torej izdan po izdaji prvostopenjske in drugostopenjske odločbe), iz katerega izhajajo terjatve zgolj v višini 2.500,00 EUR. Pri tem se sklicuje, da tožnik in B.B. s.p. poslovno sodelujeta ter navaja, da se terjatve mesečno pobotajo, zaradi česar tožnik davčnemu dolžniku naj ne bi dolgoval ničesar več. Sodišče navedene tožnikove ugovore zavrača. Terjatev dolžnika do tožnika kot dolžnikovega dolžnika je bila zarubljena z vročitvijo sklepa o izvršbi (27. 2. 2015). S tem sklepom je bilo tožniku tudi prepovedano razpolaganje s terjatvijo do zarubljenega zneska, to pa pomeni, da zarubljene terjatve tudi ni mogoče pobotati. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 317. členu določa, da dolžnik ne more uveljavljati v pobot terjatve, če je njegova terjatev zapadla šele po tem, ko je nekdo tretji z rubežem segel na upnikovo terjatev proti njemu. Ker torej zarubljene terjatve ni mogoče pobotati, takšna terjatev s pobotom ne more ugasniti. Tožnik je kot dolžnikov dolžnik bil zato obvezan, da svojo obveznost izpolni, ker tega ni storil, je prvostopenjski organ utemeljeno izdal odločbo po prvem odstavku 175. člena ZDavP-2.

11. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Ker so med strankama pravno relevantna dejstva nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).


Zveza:

ZDavP-2 člen 175.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.06.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4ODMy