UPRS sklep II U 209/2016

Jedro

Pri pravici iz 47. člena ZTuj-2 do združitve družine gre za pravico tujca (združevalca družine), o kateri se odloča na podlagi njegove vloge. Navedeno pomeni, da družinska člana nista aktivna legitimirana za vložitev takšne zahteve, in s tem tudi ne za vlaganje pravnih sredstev zoper odločitev pristojnega upravnega organa niti za vložitev tožbe v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima odločbama je Upravna enota Slovenska Bistrica zavrnila prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi združitve družine za tujca A.A. in B.B.. V obrazložitvi odločbe navaja, da je dne 25. 1. 2016 prejela prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca zaradi združitve družine na podlagi 47. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki ju je vložil C.C.. Navedena pravica se prizna tujcu, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in tujcu, ki v Republiki Sloveniji zadnje leto prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ima dovoljenje za začasno prebivanje izdano z veljavnostjo najmanj enega leta. Po prvem odstavku 36. člena ZTuj-2 se lahko dovoljenje za začasno prebivanje podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda. V konkretnem primeru to pomeni, da mora združevalec v postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga združitve družine izpolniti tako splošne pogoje za izdajo dovoljenja, kakor tudi poseben pogoj določen v prvem odstavku 47. člena ZTuj-2. V postopku pa je bilo na podlagi vpogleda v uradno evidenco registra tujcev dne 25. 2. 2016 ugotovljeno, da je bila prošnja za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji združevalca C.C. zavrnjena. Ker torej združevalec nima dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje pogoja za izdajo dovoljenja za prebivanje iz četrtega odstavka 33. člena v povezavi s prvim odstavkom 47. člena ZTuj-2.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku kot neutemeljeni zavrnila pritožbi obeh tožnikov, ki sta bili vloženi po mami D.D. kot zakoniti zastopnici. Pravica do združitve družine se prizna le pod pogojem, da prebiva tujec v Republiki Sloveniji na podlagi veljavnega dovoljenja, pri čemer se dovoljenje družinskemu članu izda z veljavnostjo, kot velja dovoljenje za prebivanje združevalca družine. Ker C.C. kot združevalec družine nima veljavnega dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, saj je bila njegova vloga dne 22. 2. 2016 dokončno zavrnjena, niso izpolnjeni pogoji iz 47. člena ZTuj-2 glede pravice do združitve družine. Navedene okoliščine so bile ugotovljene na podlagi podatkov uradne evidence, zato je upravni organ lahko izdal odločbo po skrajšanem postopku brez zaslišanja družinskih članov. Manjšo pomanjkljivost v postopku je tožena stranka ugotovila le v zvezi z rokom za zapustitev države, ker je obrazložitev določb materialnega predpisa pomanjkljiva, vendar meni, da je rok za zapustitev države za oba tožnika ustrezno določen.

3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tujec C.C. v času zakonitega prebivanja zaradi združitve družine v Republiko Slovenijo pripeljal oba tožnika in ženo, katerim je bila ta pravica priznana s predhodno izdanimi dovoljenji za začasno prebivanje. Pred potekom roka dovoljenj sta oba tožnika z mamo dne 25. 1. 2016 podala prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine. Tožnik A.A. obiskuje 7. razred osnovne šole v Slovenski Bistrici, B.B. pa 1. letnih srednje šole za izobraževalni program prodajalec. Tožeča stranka meni, da je bilo v zadevi zmotno ugotovljeno dejansko stanje, da so bila bistveno kršena pravila postopka ter zmotno uporabljen materialni predpis. Združitev družine je uzakonjena v 47. člena ZTuj-2, pri tem pa zakonska ureditev v členu 60 ZTuj-2, ki ureja nezakonito prebivanje, ni skladna z Ustavo RS, ker v primeru družinskih članov iste družine prostovoljno zapustitev Republike Slovenije ureja neenotno. V obravnavanem primeru je tako oče dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe, mati in tožnika pa v 15 dneh po dokončnosti odločbe. S tem pa grozi razpad družine, v posledici česar je kršena pravica do celovitosti družine tožnikov. Pravilna razlaga bi namreč morala biti, da bi bil rok za vse člane družine določen enotno, torej vezan na pravnomočnost odločbe. Oče tožnikov pa je v zvezi z zavrnitvijo vloge za podaljšanje dovoljenja za delo in prebivanje sprožil sodni postopek, ki se vodi pod opr. št. II U 99/2016. Oba starša tožnikov tako v Republiki Sloveniji zakonito prebivata, mladoletnima tožnikoma pa grozi deportacija brez staršev. Navedeno pomeni kršitev ustavne in konvencijske pravice do združitve in celovitosti družine. Prav tako upravni organ ni odločal o vlogi tožnikov kot o nevezani na podlagi sedmega odstavka 47. člena ZTuj-2, niti ni upošteval pritožbenega smiselnega sklicevanja tožnikov na izdajo dovoljenja po 44. členu ZTuj-2 zaradi študija. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani odločbi odpravi ter ugodi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnikov v Republiki Sloveniji, prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanih odločbah in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. V obravnavanem primeru tožeča stranka izpodbija odločbi upravnega organa prve stopnje, s katerima je bila zavrnjena vloga C.C. za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine za družinska člana A.A. in B.B..

7. Po določbi prvega odstavka 47. člena ZTuj-2 se tujcu, ki prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, in tujcu, ki v Republiki Sloveniji zadnje leto prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ima dovoljenje za začasno prebivanje izdano z veljavnostjo najmanj enega leta, ob pogojih in v skladu s tem zakonom prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani, ki so tujci. Po določbi petega odstavka istega člena se dovoljenje za prebivanje zaradi združitve družine izda in podaljšuje na prošnjo tujca iz prvega odstavka tega člena, ki mora priložiti dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje tistih družinskih članov, ki nameravajo prebivati v državi. V skladu s šestim odstavkom pa se dovoljenje za začasno prebivanje zaradi združitve družine izda z veljavnostjo, kot velja za njegovo dovoljenje oziroma do poteka veljavnosti njegovega dovoljenja, vendar ne dlje kot za eno leto, podaljšuje pa za enako časovno obdobje, kot velja njegovo dovoljenje za začasno prebivanje, vendar ne dlje kot za dve leti.

8. Besedilo prvega odstavka 47. člena ZTuj-2 jasno določa, da se tujcu, ki prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi njegovega dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje prizna pravica do združitve družine z družinskimi člani, ki so tujci. Navedeno pravico pa lahko uveljavlja le tujec, ki v Republiki Sloveniji zakonito prebiva (peti odstavek 47. člena ZTuj-2) in sicer za čas veljavnosti njegovega dovoljenja (šesti odstavek istega člena). Navedeno pomeni, da lahko prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje (oziroma podaljšanje) za svojega družinskega člana iz razloga združitve družine vloži le tujec, kot je opredeljen v prvem odstavku 47. člena ZTuj-2 in ne njegov družinski član. Takšno stališče je tudi zavzelo Vrhovno sodišče RS v odločbi X Ips 250/2014 z dne 6. 4. 2016.

9. V obravnavanem primeru je vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za tožnika vložil njun oče C.C.. Njemu sta bili tudi vročeni odločbi o zavrnitvi prošnje. Pritožbo zoper navedeni odločbi sta vložila tožnika zastopana po materi in zakoniti zastopnici D.D., ki pa ni bila upravičena vlagateljica vloge po 47. členu ZTuj-2. Drugostopni organ je njuno pritožbo obravnaval po vsebini ter jo zavrnil kot neutemeljeno. Tožbo v upravnem sporu pa sta zoper prvostopno odločbo (s katero je bilo odločeno o pravici iz 47. člena ZTuj-2) vložila tožnika zastopana po očetu kot zakonitem zastopniku.

10. Glede na ugotovitev, da gre pri pravici iz 47. člena ZTuj-2 do združitve družine za pravico tujca (združevalca družine) in o kateri se odloča na podlagi njegove vloge, posledično to pomeni, da družinska člana nista aktivna legitimirana za vložitev takšne zahteve, in s tem tudi ne za vlaganje pravnih sredstev zoper odločitev pristojnega upravnega organa niti za vložitev tožbe v upravnem sporu.

11. V skladu s 17. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Prav tako v skladu s 6. členom ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno.

12. Ker pri pravici do združitve družine iz 47. člena ZTuj-2 gre za pravico, ki je je dana združevalcu družine, tožnika v konkretnem primeru nista bila stranki oziroma stranska udeleženca v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine. Prav tako upravičeni vlagatelj vloge za podaljšanje dovoljenja na navedeni pravni podlagi zoper zavrnilno odločbo ni vložil pritožbe. Navedenih dejstev pa sodišče kljub mladoletnosti tožnikov (ki ju sicer v tem postopku zastopa oče, ki ima pravico do združevanja družine po 47. členu ZTuj-2) ne more prezreti in navedene nepravilnosti odpraviti v smislu 31. člena ZUS-1. Končno tudi ne gre spregledati, da je tožečo stranko tako v pritožbenem postopku kot v tožbi zastopala pravno kvalificirana oseba.

13. Po vsem navedenem je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

06.06.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 96/2015
• sodba IV U 35/2012, enako tudi IV U 33/2012
• sodba IV U 34/2012, enako tudi IV U 32/2012