USRS sodba I U 937/2016

Jedro

Tako odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, kot tudi svetovalec za begunce, ne glede na to, ali gre za odvetnika ali ne, sta zavezana opravljati svoje delo strokovno, pošteno in vestno. Oba nudita pravno pomoč pred sodišči, pri čemer je delo svetovalca za begunce omejeno na Upravno in Vrhovno sodišče v zvezi s postopki po ZMZ-1. Oba zasledujeta pravne interese in koristi svoje stranke oziroma prosilca za mednarodno pomoč in izvajata storitve brezplačne pravne pomoči. Glede na navedeno gre po presoji sodišča za enako vsebino in naravo njunega dela, kar skladno z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS terja enako obravnavo tudi glede odmere nagrad - tj. enako uporabo določb ZOdv, ki se nanašajo na plačilo za delo za zastopanje pred sodišči, pri odmeri nagrade za delo in povračilu stroškov, tako za odvetnike, kot tudi svetovalce za begunce.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom št. 2142-34/2016/27 (1312-10) z dne 24. 5. 2016 je tožena stranka tožnici, za zastopanje stranke A.A. v postopku za pridobitev mednarodne zaščite - omejitev gibanja, odmerila stroške zastopanja v višini 284,42 EUR in odločila, da bo plačilo stroškov opravljeno po dokončnosti tega sklepa na transakcijski račun tožnice. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnica kot svetovalka za begunce na podlagi Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (v nadaljevanju Pravilnik) dne 12. 5. 2016 poslala stroškovnik za izplačilo nagrade in povračilo stroškov zastopanja v predmetnem postopku. Iz stroškovnika izhaja, da je tožnica priglasila stroške za nagrado za sestavo tožbe v višini 500 točk, stroške za sestavo prošnje za podaljšanje roka z obrazložitvijo v višini 50 točk, stroške za sestavo pritožbe v višini 625 točk, stroške za dopis stranki v višini 50 točk, stroške za dopis stranki v višini 50 točk in administrativne stroške v višini 2%. K stroškovniku je priložila potrebne listine. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na Pravilnik, ki določa, da gre svetovalcem za begunce nagrada za opravljeno delo in povračilo stroškov za opravljeno pravno pomoč, na določbe prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 11. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter na peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv). Ta določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V nadaljevanju tožena stranka pojasni stroške, ki jih je priznala tožnici na podlagi predloženega stroškovnika, skupaj v višini 284,42 EUR.

2. S sklepom št. 2142-476/2016/16 (1312-10) z dne 8. 6. 2016 je tožena stranka tožnici za zastopanje stranke B.B. v postopku za pridobitev mednarodne zaščite - omejitev gibanja, odmerila stroške zastopanja v višini 443,60 EUR. Tudi v obrazložitvi tega sklepa tožena stranka pojasnjuje, da je tožnica kot svetovalka za begunce na podlagi Pravilnika dne 2. 6. 2016 poslala stroškovnik za izplačilo nagrade in povračilo stroškov zastopanja v predmetnem postopku. Tožnica je priglasila stroške za nagrado za sestavo tožbe v višini 500 točk, stroške za sestavo predloga za izdajo začasne odredbe v višini 250 točk, stroške predloga za izločitev tolmača v višini 250 točk, stroške za udeležbo na naroku v višini 500 točk, stroške za sestavo dopisa stranki v višini 50 točk, stroške za sestavo pritožbe v višini 625 točk, stroške za sestavo pritožbe zoper začasno odredbo v višini 300 točk in administrativne stroške v višini 2% ter k stroškovniku priložila potrebne listine. V obrazložitvi se tožena stranka prav tako sklicuje na Pravilnik, na določbe prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 11. člena ZMZ-1 ter na peti odstavek 17. člena ZOdv. Pojasni stroške, ki jih je priznala tožnici, skupaj v znesku 443,60 EUR.

3. Tožnica se z višino odmerjenih stroškov ne strinja, zato vlaga tožbo. V njej najprej pojasni, da izpodbija dva sklepa, vendar gre v obeh primerih za popolnoma enako dejansko stanje, prizadeta je ista oseba, sporno pa je vprašanje, kateri predpis naj tožena stranka uporablja v primeru odmere nagrade svetovalcem za begunce. Ker gre v obeh primerih za odločanje o stroških za zastopanje v postopkih mednarodne zaščite in s tem za isto pravno podlago, sodišču predlaga, da v zadevi odloči z eno odločbo.

4. Tožbo vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava. Materialnopravno podlago za odločitev predstavlja drugi odstavek 5. člena Pravilnika. Ker se Pravilnik izrecno sklicuje na določbe Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), so te določbe sestavni del Pravilnika in jih je potrebno uporabiti, ne glede na to, da je z dnem 10. 1. 2015 začela veljati Odvetniška tarifa (v nadaljevanju OT). Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-73/09 z dne 2. 7. 2009 in Nomotehnične smernice Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo ter povzame navedbe iz tožbe, ki jo je sestavila svetovalka za begunce C.C. v zadevi, ki se pri naslovnem sodišču vodi pod I U ... Kolikor pa sodišče meni, da je uporaba OT pravilna, je odločitev, da svetovalcem za begunce pripada polovica nagrade po tej tarifi, nezakonita. Tožena stranka je izdala sklep o stroških za pravno svetovanje v postopku za mednarodno zaščito, pri tem citirala 6. člen Pravilnika in pri svoji odločitvi upoštevala OT, kar je pravilno, saj se je za obračunavanje nagrad odvetnikom - svetovalcem za begunce vedno uporabljala odvetniška tarifa. Ni pa pravilno, da je bila nagrada obračunana po peti točki 15. člena OT (pravilno: petem odstavku 17. člena ZOdv), saj svetovalci za begunce ne zastopajo strank po uradni dolžnosti niti z naslova brezplačne pravne pomoči, ampak se prosilce zastopa na podlagi 13. člena ZMZ, OT pa zanje ne predvideva polovične nagrade. Tudi pred obdobjem veljavnosti ZOdvT se ni avtomatično upoštevala pri svetovalcih za begunce polovična tarifa, ampak je bil sprejet Pravilnik o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce, ki je določal polovično nagrado (4. člen). V nadaljevanju dodaja, da na podlagi 19. člena OT Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije daje pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife. Iz drugega odstavka omenjenega člena izhaja, da so pojasnila in obvezne razlage, ki jih daje Upravni odbor, dolžna upoštevati tudi sodišča in drugi organi, ki odločajo v okviru svojih pristojnosti o odvetniških stroških. Tudi po mnenju Odvetniške zbornice RS uporaba petega odstavka 17. člena ZOdv ni pravilna, posledično so bili stroški odmerjeni nepravilno. Glede na navedeno tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijana sklepa odpravi ter samo odloči o zadevi tako, da tožnici prizna stroške za zastopanje stranke A.A. v znesku 568,84 EUR in stroške za zastopanje stranke B.B. v znesku 887,20 EUR ter ji prizna stroške postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitvi izpodbijanih sklepov ter sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 1. 12. 2016 nasprotuje stališčem, ki jih je sodišče zavzelo v sodbi I U 1858/2015 z dne 23. 11. 2015 (pravilno: 16. 11. 2016). Meni, da pogoj za delo svetovalca za begunce ni enak kot za delo odvetnika, saj mora svetovalec na podlagi 9. člena ZMZ (pravilno: 9. člen ZMZ-1) opraviti še ustrezno usposabljanje in izpit. Nadalje, da svetovalec ni plačan v celoti s strani države, ampak je delno plačan tudi iz evropskih sredstev. Poleg tega sodišče v sodbi I U 1858/2015 ni upoštevalo tretjega odstavka 11. člena ZMZ (pravilno: tretji odstavek 11. člena ZMZ-1), ki določa, da način dostopa prosilcev do svetovalca za begunce, merila za določitev nagrad za opravljeno delo in povračilo stroškov določi minister. S tem je poseglo v delo ministra.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Iz predloženih upravnih spisov izhaja in med strankama ni sporno, da je tožnica prosilca A.A. in B.B. zastopala v postopku za pridobitev mednarodne zaščite - omejitev gibanja. Sporno pa je, ali je potrebno o priglašenih stroških odločiti na podlagi določb ZOdvT ali na podlagi določb OT in ali je tožena stranka v tem primeru utemeljeno uporabila peti odstavek 17. člena ZOdv.

9. Na podlagi prvega odstavka 9. člena ZMZ-1 svetovalci za begunce dajejo podporo in pravno pomoč prosilcem v zvezi s postopki po tem zakonu na Upravnem sodišču Republike Slovenije in Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. V 11. členu ZMZ-1 je določeno, da imajo svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem sodišču in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo, način dostopa prosilcev do svetovalca za begunce, merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov določi minister. Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik, ki v 5. členu določa, da so za dejanja podpore in pravne pomoči pred Upravnim sodiščem RS in Vrhovnim sodiščem RS svetovalci upravičeni do nagrade in povračila stroškov, pri čemer se smiselno uporabljajo drugi odstavek 25. člena, 36. člen ter 1., 2. in 3. poglavje 3. dela in 6. del tarife, razen tarifne številke 6002, iz ZOdvT. ZOdvT je veljal do 10. 1. 2015, od 10. 1. 2015 dalje pa velja OT.

10. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v točki II tožbe najprej nasprotuje uporabi OT, v nadaljevanju tožbe pa v točki III navede, da je tožena stranka pravilno ravnala, ko je pri svoji odločitvi upoštevala OT. S svojimi navedbami prihaja sama s sabo v nasprotje, pri čemer sodišče ugotavlja, da je tožnica stroške priglasila po OT.

11. Po mnenju sodišča, je bilo postopanje tožene stranke, ki je pri odmeri stroškov upoštevala OT, pravilno. V Uradnem listu RS z dne 9. 1. 2015 je bila objavljena OT, ki je začela veljati dne 10. 1. 2015. Kot je sodišče že ugotovilo v sodbi I U 1858/2015 z dne 16. 11. 2016, je skladno z nomotehničnimi smernicami vzpostavljeno pravilo, da z uveljavitvijo in uporabo novega predpisa, hkrati preneha veljati in se uporabljati stari predpis, če pa je potrebno, nov predpis določi podaljšanje uporabe ali veljavnosti starega predpisa (45. točka nomotehničnih smernic). Z dnem uveljavitve in uporabe OT, je torej prenehal veljati in se uporabljati ZOdvT, pri čemer je sama OT v drugem odstavku 20. člena izrecno določila uporabo ZOdvT zgolj v enem primeru: „če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife (OT) in po uveljavitvi ZOdv-C, se odvetniški stroški v tem postopku in vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po ZOdv-C“. V konkretnem primeru se je v obeh primerih odmera nagrade za zastopanje v postopku mednarodne zaščite izvedla po uveljavitvi OT, zato je tožena stranka pravilno odmerila stroške z upoštevanjem tega.

12. Glede spora o utemeljenosti odmere nagrade z upoštevanjem petega odstavka 17. člena ZOdv pa sodišče ugotavlja naslednje:

13. Svetovalci za begunce so lahko osebe, ki izpolnjuje pogoje, določene v četrtem odstavku 9. člena ZMZ-1. Izbrani so na javnem razpisu in imenovani z odločbo. Na razpis se torej lahko prijavijo tisti, ki izpolnjujejo pogoje za svetovalca za begunce, pri čemer zakon ne razlikuje med svetovalci za begunce, ki so odvetniki in tistimi, ki niso. V obeh primerih gre za svetovalce za begunce, ki prosilcem nudijo pravno pomoč, svetovanje, ki je po naravi stvari brezplačna pravna pomoč.

14. OT je bila sprejeta na podlagi 19. člena ZOdv. Peti odstavek 17. člena ZOdv, ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, se je začel uporabljati z dnem uveljavitve OT. Morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena so v primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči, nični. Iz 5. člena Pravilnika jasno izhaja, da se smiselno uporabljajo določbe ZOdvT oziroma od 10. 1. 2015 dalje OT. Zato tožnica nima prav, ko navaja, da se peti odstavek 17. člena ZOdv uporablja samo za primere zastopanja po uradni dolžnosti na podlagi 70. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter za nudenje brezplačne pravne pomoči po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Navedena določba se namreč glasi: „Odvetnik postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči...“. Gre torej za splošno normo, ki ureja upravičenost do plačila stroškov za opravljeno storitev v vseh pravnih postopkih, kjer je odvetnik postavljen po uradni dolžnosti, in v vseh postopkih nudenja brezplačne pravne pomoči. Pri tem sodišče dodaja, da sta tako odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, kot tudi svetovalec za begunce, ne glede na to, ali gre za odvetnika ali ne, zavezana opravljati svoje delo strokovno, pošteno in vestno. Oba nudita pravno pomoč pred sodišči, pri čemer je delo svetovalca za begunce omejeno na Upravno in Vrhovno sodišče v zvezi s postopki po ZMZ-1. Oba zasledujeta pravne interese in koristi svoje stranke oziroma prosilca za mednarodno pomoč in izvajata storitve brezplačne pravne pomoči. Glede na navedeno gre po presoji sodišča za enako vsebino in naravo njunega dela, kar skladno z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS terja enako obravnavo tudi glede odmere nagrad - tj. enako uporabo določb ZOdv, ki se nanašajo na plačilo za delo za zastopanje pred sodišči, pri odmeri nagrade za delo in povračilu stroškov, tako za odvetnike, kot tudi svetovalce za begunce. Sodišče torej ni našlo objektivne in upravičene podlage za različno obravnavanje odvetnika, ki deluje v okviru sistema zagotavljanja brezplačne pravne pomoči in svetovalca za begunce. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnice na mnenje upravnega odbora Odvetniške zbornice. Drži, da ima ta skladno z 19. členom OT pristojnost podajati pojasnila in obvezne razlage o uporabi (odvetniške) tarife, navedena pristojnost pa se ne razteza tudi na razlago in uporabo določb ZOdv.

15. Odločitev tožene stranke je pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

17. Sodišče je v zadevi odločilo na seji skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

29.05.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1858/2015
• UPRS sodba I U 1402/2015
• UPRS Sodba I U 1254/2020-22