UPRS sodba II U 372/2015

Jedro

Ob dejstvu, da tožeči stranka odločba ni bila vročena osebno, pač pa po navadni elektronski poti, sodišče upoštevaje okoliščine primera, ki so relevantne za uporabo določbe drugega odstavka 229. člena ZUP, ugotavlja, da iz navedenih okoliščin izhaja, da je tožeča stranka za izdajo odločbe vedela oz. da je mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Zato upoštevaje navedeno pritrjuje ugotovitvi organa druge stopnje, da bi ob navedenih okoliščinah morala zahtevati ali osebno vročitev spornega gradbenega dovoljenja oz. v roku za stranko vložiti pritožbo. Njene neaktivnosti vse do vložitve pritožbe, to je po preteku pritožbenega roka za stranko, zato ni mogoče šteti kot kršitev procesnih pravic, kar pomeni, da je bila vložena pritožba utemeljeno zavržena kot prepozna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje zavrgel pritožbo tožeče stranke zoper izdano gradbeno dovoljenje št. 351-294/2009/97 z dne 23. 10. 2014, investitorki A. z.o.o., za gradnjo zahtevnega objekta – večstanovanjski objekt „lamela D“, etažnosti P + 4 + M, na zemljišču parc. št 890/23 k.o. ..., gradnjo dodatnih parkirišč na zemljiščih parc. št. 890/23, 1034/3, 1033/2 in 1038/2 k.o. ... ter gradnjo opornega zidu, na zemljiščih parc. št. 1033/2, 1034/3 in 1038/2 k.o. .... Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je upravni organ prve stopnje svojo odločitev utemeljil na določbi 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in okoliščini, da je bilo citirano gradbeno dovoljenje tožeči stranki vročeno po elektronski pošti (navadno) dne 23. 10. 2014, kot je to razvidno iz evidence poslanih elektronskih sporočil. Osem dnevni pritožbeni rok se je iztekel dne 4. 11. 2014. Iz dokumentov zadeve pa izhaja, da je tožeča stranka pritožbo vložila dne 2. 3. 2015. Na podlagi navedenega zaključuje, da pritožba ni bila pravočasna, zato jo je zavrgel.

2. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka v pritožbenem postopku. V obrazložitvi prav tako citira določbo 229. člena ZUP ki določa, da ima zoper odločbo izdano na prvi stopnji stranka pravico pritožbe. Pritožbo pa lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko. Če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oz. iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Če pristojni organ ne ugodi zahtevi za vročitev odločbe, zahtevo s sklepom zavrže. Zoper tak sklep je dovoljena pritožba (drugi odstavek 229. člena ZUP). V nadaljevanju se sklicuje tudi na določbo 86. in 91. člena ZUP, ki se nanaša na vročanje državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti, pravnim in fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti, po elektronski poti. Ugotavlja, da iz spisne dokumentacije sicer izhaja, da tožeči stranki sporno gradbeno dovoljenje ni bilo vročeno osebno, pač pa po elektronski pošti na tako imenovan navaden način, čeprav bi ji kot služnostni zavezanki moralo biti vročeno osebno (tretji odstavek 65. člena Zakona o graditvi objektov, ZOG-1). Vendar po prepričanju organa druge stopnje takšna kršitev pravil postopka ni terjala odprave izpodbijanega sklepa. Glede na okoliščine, da je bila dne 26. 5. 2009 vložena vloga za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo novega objekta „lamela D“ (takrat še na parc. št. 890/17 k.o. ...), in da je bila v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tožeča stranka seznanjena z uvedbo postopka in tudi z dopisom z dne 27. 2. 2009 odgovorila, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot stranka ne bo sodelovala, ter da sta o zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja organ prve in druge stopnje odločala večkrat, saj so bile odločbe s strani organa druge stopnje odpravljene in je bila zadeva večkrat vrnjena v ponovni postopek (z odločbo organa druge stopnje št. 35108-412/2009-MOP/38-1109 z dne 20. 2. 2015 pa je organ zavrnil pritožbo zoper izdano gradbeno dovoljenje z dne 23. 10. 2014, s katerim je bila investitorju dovoljena sporna gradnja večstanovanjskega objekta, dodatkih parkirišč in gradnja opornega zidu pod tam navedenimi pogoji), iz podatkov zemljiške knjige pa med drugim izhaja tudi, da je bila s služnostno pogodbo z dne 3. 6. 2008 ustanovljena služnostna pravica zgraditve parkirišča, hoje in vožnje ob gradnji in vzdrževalnih delih na zemljiščih s parc. št. 1034/3 in 1038/2, ugotavlja, da je s potekom postopka izdaje gradbenega dovoljenja bila tožeča stranka seznanjena na ustrezen način in da ji je bila zagotovljena tudi možnost udeležbe, ki je pa ni izkoristila. Gradbeno dovoljenje ji je bilo tudi vročeno, kolikor se z njim ni strinjala, bi morala že takrat aktivno z namenom zavarovati svoje pravice vložiti pritožbo skladno z določbo 229. člena ZUP. Tožeča stranka ni prava neuka stranka in bi zaradi varovanja svojih pravic, v kolikor je štela za potrebno, morala postopati aktivno. To pomeni, da v kolikor je menila, da vročitev ni bila pravilno opravljena, bi morala takoj terjati prvostopni organ, naj navedeno napako odpravi in ji odločbo vroči na predpisan način oz. v zakonsko določenem roku zoper izdano gradbeno dovoljenje vložiti pritožbo. Zato se organ druge stopnje strinja, da je bila pritožba vložena prepozno in da je odločitev prvostopnega organa pravilna in na zakonu utemeljena.

3. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev zaradi kršitve pravil postopka, nepravilnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega predpisa. Navaja, da v postopku odločanja o izdaji spornega gradbenega dovoljenja ni bila vabljena kot stranka v postopku, kar bi na podlagi 62. člena ZGO-1 morala biti, saj se gradbeno dovoljenje nanaša tudi na nepremičnine, ki so v njeni lasti (nepremičnine parc. št. 1033/2, 1034/3 in 1038/2 vse k.o. ...). Glede na to, da so v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja upoštevana tudi točno določena soglasja, so se pri pridobivanju predmetnega gradbenega dovoljenja uporabila stara soglasja, ki pa v zadevi niso več pravno relevantna. Opozarja, da je kot upravljavec lokalnih cest dolžna izdati na podlagi vloge investitorja tudi soglasje k projektu. Investitor pa take vloge ni podal, tako da soglasje k projektu tožeče stranke ni bilo izdano. Tožena stranka je v času pridobivanja gradbenega dovoljenja tudi ni pozvala k udeležbi v postopku na podlagi petega odstavka 54. člena ZGO-1. Investitor in tudi tožena stranka pa nista podala zahtevka za odmero komunalnega prispevka, kar bi po sedmem odstavku 54. člena ZGO-1 morala storiti. V zvezi z vročanjem spornega gradbenega dovoljenja citira določbe 86. in 91. člena ZUP v zvezi z vročanjem po elektronski poti. Navaja, da nima varnega elektronskega podpisa in tudi zato ji gradbeno dovoljenje ni bilo fizično vročeno, kot bi ji na podlagi določil 91. člena ZUP moralo biti. Zato tudi ni mogla pravočasno vložiti pritožbe na sporno gradbeno dovoljenje. Spornega gradbenega dovoljenja torej ni prejela po pravilih iz 91. člena ZUP, zato ni imela možnosti pritožbe po pravilih ZUP, kar bi v primeru pravilne vročitve nedvomno izkoristila. S tem tožeča stranka svojega pravnega interesa v postopku ni mogla zavarovati. Nedopustno je tudi, da organ druge stopnje v odločbi priznava, da je bilo vročanje opravljeno v nasprotju z ZUP in ZGO-1 in da ne gre za kršitve pravil, ki bi terjale odpravo izpodbijanega sklepa. Trdi, da je izpodbijani sklep nezakonit in nezadostno obrazložen, ter da je sam s seboj v nasprotju, ker nima ugotovljenih pravno pomembnih dejstev za izdajo zakonitega ter materialno pravilnega sklepa. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zahteva povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa posredovala upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima stranka pravico pritožbe. Pritožbo lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko (prvi odstavek 229. člena ZUP). V drugem odstavku 229. člena ZUP določa, da če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, odločba ni bila vročena, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela, oz. iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana; če pristojni organ ne ugodi zahtevi za vročitev odločbe, zahtevo s sklepom zavrže, zoper to pa je dovoljena pritožba.

7. Med strankama ni sporno, da je bilo gradbeno dovoljenje št. 351-294/2009/97 z dne 23. 10. 2014 tožeči stranki vročeno po elektronski poti (kot navadna elektronska pošta). Tožeča stranka v tožbi ne ugovarja, da ji je bilo citirano gradbeno dovoljenje po navadni elektronski pošti vročeno dne 23. 10. 2014. Ugovarja pa dejstvu, da bi ji gradbeno dovoljenje moralo biti vročeno v varen elektronski predal (tako kot določa 86. člen ZUP) oz. ker tega nima, na podlagi 87. člena ZUP z osebno vročitvijo, in kar skladno s prvim odstavkom 87. člena pomeni, da je od take vročitve začel teči tudi pritožbeni rok.

8. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da navedena vročitev ni bila skladna z citiranimi določbami ZUP in da bi moralo biti tožeči stranki gradbeno dovoljenje vročeno osebno kot služnostni zavezanki. V skladu s tretjim odstavkom 65. člena ZGO-1 se namreč šteje, da je stranka z nameravano gradnjo seznanjena in da se z njo strinja, če je investitor z njo sklenil pisno pogodbo iz 2. alinee prvega odstavka 56. člena tega zakona. Po 2. alinee prvega odstavka 56. člena ZGO-1 pa je to notarsko overjena pogodba o pridobitvi lastninske ali kakšne druge stvarne oz. obligacijske pravice z dokazilom o vložitvi predloga za vpis v zemljiško knjigo, ki investitorju dovoljuje gradnjo oz. izvajanje del na nepremičnini in po tej določbi velja za dokazilo o pravici graditi. V tem primeru se stranki gradbeno dovoljenje samo osebno vroči.

9. Vendar je po presoji sodišča pravilno tudi stališče tožene stranke, da navedena procesna kršitev na zakonitost izpodbijanega sklepa ni vplivala.

10. Iz podatkov zadeve izhaja, da je tožeča stranka z investitorjem dne 3. 6. 2008 sklenila pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice zgraditve parkirišča, hoje in vožnje ob gradnji in vzdrževalnih delih na zemljiščih s parc. št. 1034/3 in 1038/2, dne 7. 6. 2013 pa še pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice graditve opornega zidu na zemljiščih parc. št. 1033/2, 1038/2 in 1034/2, vse k.o. ..., za potrebe stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 890/23 k.o. ... Navedeno pomeni, da se citirani pogodbi o ustanovitvi služnostne pravice nanašata na gradnjo, ki je predmet spornega gradbenega dovoljenja in ju je mogoče šteti za primeren dokaz o obstoju pravice graditi, kar po presoji sodišča utemeljuje uporabo tretjega odstavka 65. člena ZGO-1 in hkrati pomeni, da je tožeča stranka s podpisom citiranih pogodb o služnostni pravici izrazila svoje strinjanje z nameravano gradnjo. V tem primeru bi torej upoštevaje zadnji stavek tretjega odstavka 65. člena ZGO-1 gradbeno dovoljenje moralo biti tožeči stranki vročeno osebno.

11. Ob dejstvu, da to ni bilo storjeno osebno, pač pa po navadni elektronski poti, sodišče upoštevaje okoliščine primera, ki so relevantne za uporabo določbe drugega odstavka 229. člena ZUP ugotavlja, da iz navedenih okoliščin izhaja, da je tožeča stranka za izdajo odločbe vedela oz. da je mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Zato upoštevaje navedeno pritrjuje ugotovitvi organa druge stopnje, da bi ob navedenih okoliščinah morala zahtevati ali osebno vročitev spornega gradbenega dovoljenja oz. v roku za stranko vložiti pritožbo. Njene neaktivnosti vse do vložitve pritožbe dne 2. 3. 2015, to je po preteku pritožbenega roka za stranko, ki se je iztekel dne 4. 11. 2014, zato ni mogoče šteti kot kršitev procesnih pravic tožeče stranke, kar pomeni, da je bila vložena pritožba utemeljeno zavržena kot prepozna.

12. Sodišče zato ugovore tožeče stranke glede zatrjevanih kršitev pravil postopka zavrača kot neutemeljene. Ob uporabi tretjega odstavka 65. člena ZGO-1 pa sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na nezakonitost gradbenega dovoljenja v zvezi z neizdanimi soglasji oz. neplačilom komunalnega prispevka.

13. Glede na povedano, je sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

10.05.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 670/2014
• Sodba X Ips 906/2004
• sodba I U 1635/2010